AMERIŠKI PREDSEDNIK, KI JE ODPRAVIL SUŽENJSTVO

 

Abraham Lincoln velja za enega največjih ameriških narodnih junakov, saj je ohranil zedinjenost južnega in severnega dela države, okrepil zvezno vlado, prenovil gospodarstvo in odpravil suženjstvo. Izredno je vplival na narod, ljudi je privlačil zaradi svoje izjemnosti. Ena njegovih posebnosti je bila tudi, da se je – čeprav je sprva živel precej skromno – dvignil, in nazadnje postal predsednik Združenih držav Amerike. Zelo se je zavzemal za splošno enakost in volilno pravico temnopoltih ameriških prebivalcev, saj je dejal: »Tisti, ki odrekajo svobodo drugim, tudi sami niso vredni, da bi bili svobodni.«

Šestnajsti ameriški predsednik Abraham Lincoln je vodil državo le kratek čas – od marca leta 1861 do aprila leta 1865 – vendar pa se je med njegovim predsednikovanjem marsikaj izboljšalo. Združene države Amerike je popeljal skozi težavno zgodovinsko obdobje moralne, ustavne ter politične krize in državljanske vojne (vojna, imenovana tudi vojna med državami, je potekala od leta 1861 do 1865, začela pa se je zaradi vprašanja suženjstva, ki je povzročal nestrinjanje med južnimi in severnimi ameriškimi državami).

Samouk

Abraham Lincoln (12. februarja 1809–15. aprila 1865) se je rodil v revni družini, v brunarici (hišica je imela le eno sobo) v okrožju Hardin County, v ameriški zvezni državi Kentucky. Bil je drugi otrok Nancy Hanks Lincoln in Thomasa Lincolna, odločnega ameriškega naseljenca pionirja. Potem ko je družina dosegla preprosto in skromno raven blaginje ter postala spoštovana med naseljenci, se je morala zaradi posestnega spora leta 1817 preseliti. Lincolnovi so odšli v Indiano, se bojevali za obstanek, zaživeli na občinskem zemljišču, in to jim je pozneje uspelo tudi kupiti.

Potem ko je komaj devetletnemu Abrahamu umrla mati, je postal fant tihi upornik, ki se je ogibal trdega dela, zato so pravili, da je len. Po očetovi poroki z vdovo s tremi otroki, Sarah Bush Johnson, se je zbližal z mačeho in jo kmalu imenoval mati. Sarah, močna in učinkovita ženska, ga je – v nasprotju z njegovimi starši, ki so bili skoraj nepismeni – opogumljala, naj začne brati. Prebiral je predvsem družinsko Sveto pismo in knjige, ki so tedaj krožile med ljudmi: Fant je zelo rad bral, čeprav je moral zato, da si je izposodil knjigo, pešačiti tudi več kilometrov. Osnovno izobrazbo si je pridobil od različnih popotnih učiteljev, bil pa je tudi vztrajen samouk, saj se je z veseljem učil.

V najstniških letih je postal delaven in je rad opravljal vse, kar so mu naložili. Zelo dobro je znal ravnati s sekiro in drugim orodjem. Ljudje so ga spoštovali tudi zato, ker je znal graditi varovalne železniške ograje. Bil je tako poslušen sin, da je vse do enaindvajsetega leta ves denar, ki si ga je prislužil s priložnostnimi deli, dajal očetu.

 

Mladi politik in pravnik

Potem ko se je družina še dvakrat preselila, se je dvaindvajsetletni Abraham namenil oditi po svoji poti. Odšel je v majhno skupnost New Salem, v Illinoisu. Najprej se je preživljal s fizičnim delom, ob tem pa vedno našel dovolj časa za samoizobraževanje. Čez čas mu je uspelo, da je postal najprej vodja trgovine, potem poštni upravnik in naposled lastnik glavne trgovine. Bil je izredno bister in medtem ko je delal z ljudmi, si je pridobil tudi socialne sposobnosti, izkušnje in znanje. Priljubljen pa je postal tudi zaradi nadarjenosti za pripovedovanje zgodb. Ko je leta 1832 izbruhnila vojna med Združenimi državami Amerike in domorodnimi ameriškimi prebivalci, so ga ljudje izvolili za voditelja prostovoljcev v okrožju. Čeprav se v tem času ni nikoli bojeval, mu je uspelo ustvariti več pomembnih političnih zvez.

Njegova politična kariera se je začela potem, ko so ga izvolili v zakonodajni zbor zvezne države Illinois. Bil je goreč privrženec republikanske stranke, in to je pripomoglo, da je že zgodaj razvil svoje poglede na suženjstvo kot nekaj, kar ni primerno in ovira državni gospodarski razvoj. V tem času se je tudi odločil, da bo postal pravnik (odvetnik) – učil pa se je kar sam – po knjigi Commentaries on the Laws of England (Razlaga angleške zakonodaje). Potem ko si je leta 1837 pridobil dostop do advokature, se je preselil v Springfield, v Illinoisu, in začel opravljati prakso v odvetniškem podjetju John T. Stuarta. V tem času se je zapletel v romantično zvezo z Anne Rutledge, ki pa je kmalu umrla. Lincoln naj bi bil zaradi njene smrti zelo potrt in hudo depresiven.

Čez čas je spoznal Mary Todd, zelo izobraženo žensko iz odlične družine, in se z njo poročil. Rodili so se jima štirje otroci, vendar je preživel le eden izmed njih. Mary je bila zaradi smrti svojih otrok zelo potrta, Lincoln pa melanholičen. Leta 1844 je skupaj z Williamom Herndonom odprl svojo odvetniško prakso. Poleg tega je delal tudi na sodišču – potoval je po različnih mestih v Illinoisu – in si tako zaslužil dovolj za dobro življenje. Med letoma 1847 in 1849 je bil – kot zastopnik iz Illinoisa – izvoljen tudi v ameriški senat. Ker pa je večkrat govoril proti mehiško-ameriški vojni, je postal precej nezaželen, zato se je vrnil k svoji odvetniški praksi.

Nenadoma predsednik

Ko je bil leta 1854 razveljavljen zakon, ki je urejal suženjstvo v zahodnem delu države in ga prepovedoval na nekdanjem območju Lousiane, se je v Kansasu in Illinoisu dvignila močna opozicija, republikanci pa so si pridobili veliko politično prednost. To je pripomoglo, da se je Abraham Lincoln – ki je bil ogorčen zaradi moralnega ponižanja ljudi – spet pridružil republikanski stranki. Verjel je, da so vsi ljudje rojeni z nekaterimi nespremenljivimi pravicami, zato se je odločil, da se bo potegoval za senatorski položaj in se zavzemal za odpravo suženjstva. Večkrat je poskušal, vendar mu to ni uspelo, čeprav so ga somišljeniki iz Illinoisa zelo podpirali in se potegovali za njegovo nominacijo za predsednika.

Končno je Lincoln izbral posameznike za svoj kabinet, ki se je moral spopadati s številnimi nasprotniki. Močni kabinet je postal njegova velika prednost – zato je 12. aprila 1861 končno zmagal na volitvah in postal ameriški predsednik. Takoj se je odzval na krizo, ki je vladala v državi, in na uporne države z juga, ki so zagovarjale suženjstvo. Znašel se je sredi državljanske vojne, ki je terjala številne žrtve, vendar prinesla tudi veliko izboljšav. Zdelo se je namreč, ko da je bil Lincoln najprimernejši človek za vodenje države v času največjih preskušenj … Med najhujšo ameriško vojno, ki je trajala do aprila leta 1865, ko so bili zagovorniki suženjstva poraženi, je namreč človekoljubno usmerjeni predsednik zelo uspešno krmaril državno barko.

Znan po svoji značilni človečnosti je postal rešitelj ameriške povezanosti, osvoboditelj sužnjev in tvorec trajne politične zapuščine. Njegova izrazita demokratična usmerjenost in poosebljanje idealov o samoupravljanju so navdihovali tudi druge narode. Ko ga je leta 1865 ustrelil znani igralec in vohun z ameriškega juga John Wilkes Booth, razjarjen, ker je Lincoln javno zagovarjal volilne pravice temnopoltih, je bilo ljudstvo zaradi tragične predsednikove smrti zelo prizadeto. Ljudje so namreč izgubili voditelja prav takrat, ko so ga najbolj potrebovali zato, da bi lahko končali velike naloge, ki so si jih zadali po rušilni vojni.

***

Abraham Lincoln je izviral iz družine, ki je nasprotovala suženjstvu. Tako je bilo že v njegovem najzgodnejšem otroštvu, saj so njegovi starši obiskovali Baptistično cerkev (baptisti so kristjani), v kateri so imeli verniki stroge moralne nazore: nasprotovali so suženjstvu, se odpovedovali alkoholu in plesanju. V mladosti je postal verski skeptik, pozneje pa se je na svoje poslušalce večkrat obračal z verskimi izrazi in simboliko, zato njegovi življenjepisci menijo, da je pripadal evangelijskim protestantom. Čeprav se Cerkvi ni pridružil, pa je z ženo pogosto obiskoval maše. Potem ko so mu drug za drugim umirali otroci, in je zelo trpel, je spoznal, da Boga potrebuje, zato se je bolj usmeril v vero in v njej začel iskati odgovore in tolažbo.

Izredno dobro je poznal Sveto pismo, pogosto je navajal svetopisemske citate in izražal hvalnice. Spoznal je tudi, zakaj je v državi potrebna neizprosna vojna, saj je zapisal: Bog lahko brez človeškega prepiranja in bojevanja ohrani ali pa uniči ameriško zvezo. Vendar pa se je spopad že začel … In Bog zdaj lahko nakloni zmago eni ali drugi strani. Vojna pa se nadaljuje … Želel je, da bi bila njegova vera zasebna zadeva in je spoštoval verovanje drugih ljudi. Nikoli ni javno izpovedal, da je kristjan. Vsekakor pa je veroval v vsemogočnega Boga – tako je povedal v mnogih govorih leta 1865 – ki načrtuje, ustvarja in usmerja vse dogodke. Potem ko je bil ustreljen, je ženi dejal, da si želi obiskati sveto deželo.

 

Ta izjemni ameriški predsednik je med drugim dejal

 

  • Hodim počasi, vendar se nikoli ne pomikam nazaj.
  • Noben človek ni dovolj dober, da bi lahko vladal drugemu človeku, ne da bi ta v to privolil.
  • Vladanje ljudi, z ljudmi, za ljudi – ne bo nikoli izginilo z Zemlje.
  • Neogibno je, da zmaga resnica, in to ne krvave krogle, temveč mirne volilne kroglice.
  • Naša obramba poteka zaradi ohranitve duha, ki je naklonjen svobodi kot zapuščini vsega človeštva, vsepovsod, v vseh deželah. Uničite tega duha, pa boste zasejali semena despotizma okoli svojih vrat.
  • Brez zlobnosti proti komur koli, z usmiljenjem do vseh, čvrsto usmerjeni k pravičnosti – takšni, kot nam jo je prikazal Bog – si prizadevajmo in dokončajmo delo, ki smo si ga zadali. Povijmo rane naroda, poskrbimo za vse, ki so pretrpeli bitke, in za vdove – naredimo vse, kar bo pripomoglo, da bomo dosegli in gojili pravičnost ter trajni mir med seboj in z vsemi narodi.

Tara Novak; objavljeno v reviji Aura, junij 2014, št. 297

Več ...