Tradicionalni naravni zdravilci z območja Amazonije znajo še dandanes zdraviti z zdravilnimi rastlinami, ki jih nabirajo v tamkajšnjem deževnem pragozdu. Svoje zdravilsko znanje ohranjajo že tisočletja in ga pretanjeno prenašajo iz roda v rod. Iz zdravilnih rastlin, ki jih imenujejo tudi »rastline moči« ali »svete rastline«, znajo s posebnimi postopki pripravljati izredno učinkovita domača zdravila. Z njimi zdravijo vse bolezni in poškodbe – saj alopatskih zdravil skoraj ne poznajo, ker sodobnih zdravnikov navadno ni blizu. Tradicionalni zdravilci so namreč na tem območju, ki je še vedno zelo neraziskano in neprehodno, pogosto edini »zdravniki«, ki so ljudem na voljo …

Nekateri zdravilci iz Amazonije – moški in ženske, ki jih po navadi imenujejo curanderas – so izredni ljudje in imajo posebne zdravilske sposobnosti in znanje. Poznajo tako imenovano »skrivno medicinsko znanje«, in to so v zadnjih desetletjih postopno prenašali tudi zahodnjakom. V sodobnem času so se z znanjem amazonskih zdravilcev najbrž najprej seznanili redki antropologi – pogumni znanstveniki, ki so se odpravili na območje deževnega pragozda, živeli skupaj s tamkajšnjimi ljudmi in se naučili njihovega zdravljenja. S pomočjo tovrstnih antropoloških študij in raziskav so tudi ljudje v zahodnem svetu sčasoma dojeli, da je znanje amazonskih naravnih »zdravnikov« dobro, in ne izvira iz praznoverja.

Rastlinski »zdravilski pomočniki«

Med zahodnjakinje, ki se izredno dobro spoznajo na tradicionalno amazonsko zdravilstvo, prav gotovo sodi znanstvenica, doktorica antropologije Bonnie Glass-Coffin. Pri amazonskih zdravilcih se je naučila zdraviti z naravnimi postopki – ozdravi tudi človekovo duhovno polje, obnavlja hormonsko ravnotežje ter izboljša čustveno, in ne zgolj telesno zdravje.

Takšno poglobljeno zdravljenje temelji na intuitivnih zmožnostih (duhovni moči) zdravilke, v povezavi z uporabo rastlinskih »zdravilskih pomočnikov« iz deževnega pragozda. Bonnie Glass-Coffin namreč razlaga, da so vzroki za bolezen ali zdravje pogosto v človekovem duhu in čustvih. Tradicionalni amazonski zdravilec s svojo zdravilsko močjo najprej uravnoteži zdravljenčevega duha in čustva, pri zdravljenju telesa pa si pomaga z duhovnimi energijami amazonskih rastlin: »Duhovne energije rastlin namreč pripomorejo k očiščevanju človekovega telesa – ko je telo čisto, se zlahka začne zdraviti samo.«

Antropologinja pravi, da znajo »zdravniki« domačini uporabljati rastline in zelišča zelo pretanjeno in preprosto – tovrstno znanje je del njihovega vsakdanjika, saj ga poznajo že tisočletja. Tradicionalno zdravljenje z amazonskimi rastlinami ne izvira iz praznovernosti, ni »čarovnija«, saj ga zlahka razložimo razumsko in podkrepimo z znanstvenimi izsledki. »Moj učitelj zdravilstva mi je razložil, da je zdravljenje z duhovno energijo rastlin v resnici posebna intuitivna znanost. Je ustvarjalno razkrivanje povezav med materialnimi predmeti in subjekti ter energijsko-duhovnimi bitji. Zdravljenje – v povezavi s sveto lepoto veličastne vesoljne energije – ustvarja v naši zavesti resonanco. Prav zato, ker se med duhovnim zdravljenjem z rastlinami v zdravljenčevem telesu neposredno izrazi vesoljna božanska energija (božanski duh), se v njem samodejno zbudi prirojena telesna zmožnost za samozdravljenje.«

Rastline z duhovno energijo

Rastline iz amazonskega pragozda so učinkoviti zdravilski pripomočki prav zato, ker vsebujejo duhovno zdravilno energijo. Med zdravljenjem namreč amazonski zdravilci opravljajo posebne zdravilske obrede in molitve – z njimi duhovno-energijska bitja rastlin zaprosijo, naj jim pri zdravljenju pomagajo. »Prav zato vsi domorodni zdravilci pravijo, da je zdravljenje obred, ki na začetku pripomore, da duhovno-energijska bitja rastlin med zdravljenjem sprostijo svoje zdravilske moči. Po končanem obredu in molitvi začnejo zdravilci izgovarjati še t. i. rastlinske zdravilske formule, nekakšne izreke, ki pomagajo stopnjevati zdravilski postopek in zvečati energijo zdravljenja. S posebnim rastlinskim oljem zdravljencu najprej zmasirajo stopala, nato pa mu dajo še rastlinske zdravilne napoje, praške in tabletke, ki jih mora zaužiti takoj.«

Znani sta na primer rastlinski zdravilski formuli (zdravilska izreka), ki se imenujeta sumacazon in lunazon – povezani sta z duhovnim delovanjem zdravilnih rastlin suma, maca, abuta in muira puama. Z omenjenimi rastlinami in zdravilskimi izreki amazonski zdravilci pomagajo ženskam, da med menstruacijo ohranijo čustveno in telesno ravnotežje; učinkovito jim blažijo simptome menopavze (spremembe razpoloženja, slabo energijsko stanje, razdražljivost in preobčutljivost). Z njimi zvečujejo energijo in izboljšajo mišično napetost pri ženskah in moških. Rastlinske posebnosti in lastnosti, včlenjene v amazonske zdravilske formule, imajo namreč moč, da pomembno in za dlje časa izboljšajo mentalno in čustveno zdravje in še posebno hormonsko ravnotežje.

Rastlina suma na primer deluje kot adapter za pospeševanje hormonskega ravnotežja in pomaga, da telo laže uravnava stres. Ženskam, ki doživljajo življenjsko pomembne spremembe, izboljšuje zdravje in zvečuje občutek sreče. Suma namreč vsebuje več sestavin naravnih hormonov, ki pripomorejo k uravnoteženju ženskega hormonskega sistema. V tej rastlini je tudi beta-ekdisteron, ki ima anabolne lastnosti – to pomeni, da krepi in gradi mišičje. Korenina sume vsebuje saponine, ki preprečujejo nenormalno rast celic, uravnavajo raven sladkorja v krvi in krvni tlak. Suma koristi ljudem pri številnih težavah, zato jo domačini imenujejo tudi »rastlina za vse stvari«. Verjamejo, da okrepi tudi delovanje drugih zdravilnih zelišč, zato jo ljudje v Amazoniji že stoletja redno uporabljajo v vsakdanji prehrani. Uporabljali so jo za večjo telesno vzdržljivost, energijo, odpornost, moč in vitalnost, za zdravljenje ran in kožnih izpuščajev ter zvečanje spolne energije. Sodobni znanstveniki, ki so raziskovali amazonsko zdravilstvo, so odkrili, da so domači zdravilci uporabljali sumo kot tonik za srce in žilje, osrednje živčevje, reproduktivni sistem in prebavila ter lajšanje nekaterih hormonskih težav ob menopavzi. Izsledki raziskav so pokazali, da vsebuje korenina te izredno zdravilne rastline skoraj vse aminokisline, veliko rudninskih snovi v sledovih (železo, magnezij, kobalt, silicijev dioksid in cink) in vitamine A, B1, B2, B6 in E. Vsebuje tudi veliko germanija, ki spodbuja imunski sistem.

Rastlinske zdravilske formule

Tudi rastlina maca, ki raste visoko v Andih, v tleh, obogatenih z rudninami, je povezana z rastlinsko zdravilsko formulo, imenovano sumacazon. Perujski tradicionalni zdravilci jo uporabljajo za zvečanje energije in vzdržljivosti, krepitev rodnosti, blaženje menstrualnih težav in menopavznih simptomov, zvečanje spolne moči, izboljšanje duševne jasnosti in spomina, zvečanje mišične napetosti in telesne vzdržljivosti. Z maco zdravijo moško impotenco, hormonsko neravnotežje in sindrom kronične utrujenosti. Domačini uživajo to rastlino redno, svežo ali suho, saj ima izmed vseh lokalnih pridelkov največjo prehransko vrednost. Vsebuje veliko sladkorjev, beljakovin, škroba ter eteričnih rudnin, posebno joda in železa.

Z rastlinsko zdravilsko formulo sumacazon je povezano še duhovno delovanje rastlin muira puama – brazilskega grma in abute. Muira puamo so brazilski staroselci in zdravilci že stoletja uporabljali kot tonik za živčevje, prehransko dopolnilo za bolj zdravo delovanje spolnih funkcij in kot antirevmatik. Poznajo jo kot dober pripomoček za zdravljenje prebavil, živčno-mišičnih težav, revmatizma, spolne izčrpanosti in celo plešavosti. Uporabljajo jo za zdravljenje impotence, odpravljanje menstrualnih krčev in motenj osrednjega živčevja.

Abuta je znana kot rastlina porodničark, z njo južnoameriški zdravilci že od nekdaj zdravijo ženske bolezni. Z abuto še vedno uravnotežajo hormonsko delovanje, znižujejo krvni tlak in lajšajo menstrualne težave. S koreninami te rastline so preprečevali naravne splave in ustavljali krvavenje v maternici. Amazonske porodničarke in zdravilke abuto zmeraj nosijo s seboj – z njo zdravijo menstrualne krče ter pred-in poporodne bolečine.

Zdravilske skrivnosti domačinov

Znanstveniki so že raziskali delovanje nekaterih amazonskih zelišč, učinke številnih drugih pa še vedno ugotavljajo. Med drugim izredno zdravilno učinkujejo rastline: clavillia, annatto, andiroba, aripari, mastruco, quebra pedra, jurubeba in tayuya.

• Clavillia je trajnica – domačini jo uporabljajo za uničevanje virusov, bakterij in zajedavcev. Rastlina vsebuje veliko aktivnih sestavin, na primer proteine, alkaloide in steroide.

 

• • Annatto ali »našminkano drevo« ima plodove v rožnatordečih strokih – iz teh Indijanci že stoletja pripravljajo zdravilo za zniževanje krvnega tlaka, lajšanje zgage, kot ljubezenski napoj ali mazilo za odvračanje žuželk. Olje, pridobljeno iz te rastline, varuje pred ultravijoličnimi žarki.

• Andiroba je velikansko drevo, peščišča njegovih sadežev pa vsebujejo semena, iz katerih se pridobiva zdravilno olje. Olje imajo v vsakem gospodinjstvu in ga uporabljajo kot mazilo za zdravljenje mišičnih poškodb, kožnih izpuščajev, ureznin, vnetega tkiva in kožnih tumorjev. Koristi pri zdravljenju srbečice, na kožo ga nanašajo tudi pri okužbah z nekaterimi vrstami zajedavcev. Amazonski Indijanci uporabljajo olje za odganjanje insektov (bodisi kot samostojno mazilo ali pa pomešano z oljem iz semen rastline annatto). Iz lubja drevesa andiroba pripravljajo zdravilni poparek – uživajo ga kot zdravilo za zniževanje visoke vročine in odstranjevanje črvov iz prebavil. Zdravilni poparek po navadi pripravijo zelo preprosto: v posodo z vodo (ogreto na sobno temperaturo) dajo peščico lubja in ga tako pustijo čez noč, zjutraj pa pripravek popijejo.

• Aripari je drevo iz deževnega amazonskega pragozda, domačini ga najpogosteje uporabljajo za izdelavo čolnov. Iz ariparijevega lubja izdelajo pripravek za odpravljanje driske. S praškom, ki ga pridobivajo s finim mletjem ariparijevih listov, zdravijo tudi gnojne rane.

 

• Mastruco je znana, zelo aromatična tropska rastlina trpkega okusa. Zdravilo iz semen mastruca vsebuje posebne spojine, ki pripomorejo k zatiranju trihine (zvite in inkapsulirane gliste v mišičju okuženega prašiča ali človeka, katere ličinke povzročajo trihinelozo) in podančice (majhne, zelo tanke gliste, pogosto razširjene pri otrocih). Drugi posebni pripravek iz rastline pijejo domačini zato, da z njim uničujejo trakulje in druge črevesne zajedavce ter si zdravijo grižo. Poparek iz mastrucinih listov lajša težave pri napenjanju in astmi ter izboljšuje dihanje. Nekatere domačinke si s to rastlino lajšajo krče, uporabljajo pa jo tudi kot kontracepcijsko sredstvo. Mastruco blaži tudi porodne popadke.
• Iz listnatega grma quebra pedra – domačini ga imenujejo tudi raztreščeni kamen – pripravljajo zelo grenak čaj; pospešuje izločanje seča (diuretik), zdravi ledvične okužbe ter odpravlja ledvične in žolčne kamne. Delovanje te izredno zdravilne rastline preprečuje okužbe z virusom hepatitisa B – znanstveniki pa še vedno preskušajo njeno delovanje za zdravljenje hepatitisa in drugih bolezni jeter. Grm quebra pedra med drugim vsebuje še snovi, ki delujejo proti raku, rastlina pa je obogatena tudi s fenoli antioksidantov, ki pripomorejo k upočasnjevanju celičnega staranja.
• Jurubeba je med ljudmi zelo razširjena; iz nje pripravljajo čaj za lajšanje nelagodja, povezanega s čezmernim uživanjem hrane in alkohola. Čaj in izvleček iz jurubebe sta sicer splošno znani sredstvi za hitro lajšanje vsakršnega nelagodja. Čaj lajša slabo in neredno prebavo in, kot pravijo domačini, blaži celo vnetje jeter in vranice. Ljudje na območju Amazonije uporabljajo za zdravljenje vse dele jurubebe: liste, korenine in sadeže. Znanstveniki so namreč spoznali, da vsebuje ta rastlina alkaloide in zmes steroidsaponinov, imenovano panikulidin, ki najbrž pripomore k jurubebinim lastnostim za zdravljenje jeter.
• Med amazonskimi staroselci je razširjena tudi tayuya – uporabljajo jo predvsem kot analgetik. Vsebuje spojine, ki zavirajo širjenje raka, znanstveniki pa predvidevajo, da omenjene spojine najbrž zavirajo tudi pojavitev virusa Epstein-Barr (iz družine herpesvirusov). Tayuya menda odpravlja številne bolečine, še posebno bolečine živcev, glavobole in bolečine v hrbtenici. Uporabljajo jo tudi kot tonik za uravnavanje presnove, čiščenje krvi in zmanjševanje oteklin.

***

Se bo amazonski pragozd spremenil v savano ali puščavo?

Amazonski deževni pragozd, amazonska džungla ali Amazonija, je območje, poraslo z vlažnim širokolistnatim gozdom, ki prekriva večji del amazonske kotline (porečja reke Amazonke) v Južni Ameriki. Porečje Amazonke je največje porečje na svetu – razpostira se na sedmih milijonih kvadratnih kilometrov – od teh pa kar na pet in pol milijonih kvadratnih kilometrov raste deževni pragozd. Okrožje pripada devetim narodom. Večina (šestdeset odstotkov) pragozda je v Braziliji, manjši deleži pa pripadajo Peruju, Kolumbiji, Venezueli, Ekvadorju, Boliviji, republikama Gvajani in Surinam ter Francoski Gvajani. Amazonska džungla sestavlja več kot polovico preostanka pragozda na Zemlji in je območje, na katerem je največ tropskih živalskih in rastlinskih vrst na svetu. Okrajne amazonske rastline in živali so posebne in zato zelo zanimive za številne znanstvenike in druge raziskovalce z vsega sveta. V Amazoniji je na desettisoče različnih rastlinskih vrst. Nekateri strokovnjaki menijo, da je prav v amazonskem pragozdu največja biološka rastlinska raznolikost na planetu.

Amazonski deževni pragozd se je razvil v eocenu (pred 56–34 milijoni let). Predvidevajo, da so se prvi ljudje v teh krajih naselili pred dobrimi enajst tisoči leti. Znanstveniki so vedno menili, da je amazonski pragozd le redko naseljen, češ da tukaj za več ljudi ni dovolj primerne zemlje. Antropologinja Betty Meggers je menila, da je na območju le 0,2 človeka na kvadratni kilometer. Amazonski domačini so se preživljali le z nabiralništvom in lovom, saj za poljedeljstvo niso imeli primernih obdelovalnih površin. Po raziskavah sodeč naj bi bilo leta 1500 na tem območju pet milijonov prebivalcev, leta 1900 milijon, leta 1980 pa samo še dvesto tisoč naseljencev.

V dvajsetem stoletju so namreč začeli amazonske pragozdove načrtovano krčiti, češ da želijo pospešiti razvoj ozemlja in okrajnih prebivalcev. V zgodnjih šestdesetih letih so pri tem naleteli na težave, saj je bila notranjost deževnega gozda zelo težko dostopna, zato je ostajala nedotaknjena in nepoškodovana. Redki kmetje, ki so se leta 1960 naselili na obrobju pragozda, so le težko kultivirali ozemlje in obdelovali polja, saj je med deževnim obdobjem zemlja izgubila rodovitnost. Zato so se kmetje nenehno selili in iskali boljšo zemljo. Leta 1970 so začeli graditi tudi transamazonsko avtocesto – ta pa je pomenila za to območje največjo grožnjo. Iz strahu pred grozečo okoljsko škodo, ki bi jo nadaljnja graditev povzročila vsemu planetu, ceste doslej še niso dokončali.

Zaradi izsekavanja dreves so se v Amazoniji začele dogajati velike podnebne spremembe – leta 2005 so imeli na območju največjo sušo v zadnjih sto letih. Leta 2010 je bila v krajini druga, še hujša uničujoča suša – propadlo in odmrlo je veliko rastlinstva. Izsekavanje je namreč v tropskem gozdu povzročilo drastične podnebne spremembe, in če se bo nadaljevalo – menijo okoljski strokovnjaki – bo začel gozd naglo umirati. Spremenil se bo v savano (travnato krajino z redkimi grmi in drevesi) ali puščavo. To pa bo pogubno vplivalo na svetovno podnebje in ga uničevalo.

Alja Ovsenšek; objavljeno v reviji AURA št. 290, oktober 2013

Fotografija: www.sciencemag.org