Zagotovo je vsak izmed nas bral ali pa vsaj slišal za znamenito knjigo pisatelja Paula Coelha, Alkimist. Za čarobno pripoved o pastirčku Jakobu, ki se odpravi v puščavo iskat zaklad in po mnogih preskušnjah ugotovi, da je resnični zaklad pravzaprav v njem. Ta zaklad je njegova osebna legenda.

 

Kaj je osebna legenda?

»To je vse, kar si že od nekdaj želiš uresničiti. V mladosti vsak od nas natanko ve, kaj je njegova osebna legenda. Ko smo mladi, se nam zdi vse preprosto, vse uresničljivo, ni nas strah sanjati in si želeti tisto, kar bi radi v svojem življenju uresničili,« pojasnjuje modri starec pastirčku Jakobu in doda, da je uresničitev osebne legende človekova edina dolžnost.

Osebna legenda je tisto, kar vsak človek globoko v svoji notranjosti čuti, da je. Gre za nekakšno intuitivno notranje vedenje o tem, kaj moramo v življenju početi in kako živeti, da bi bilo naše življenje kar se da polno in srečno. Lahko bi rekli, da je osebna legenda naše poslanstvo in pot, po kateri nam je namenjeno hoditi. Lahko se izraža s poklicem, ki ga opravljamo, ali pa preprosto z našim načinom življenja. Nekateri svojo osebno legendo poznajo od zgodnje mladosti in ji zlahka sledijo, še posebno, če je le-ta v skladu s pričakovanji družbe. Na primer, če si kdo že od otroštva želi postati pravnik, se nato vpiše na pravno fakulteto in pozneje opravlja poklic pravnika, je to idealno in v družbi zelo cenjeno. Kaj pa ko si želimo nekaj, kar ni v skladu s pričakovanji družbe? Ali ko si želimo nekaj, kar nam ne bo nujno prineslo veliko denarja? Kako vztrajati pri željah, ki se na prvi pogled zdijo smešne in naivne? Coelhov Alkimist uči, da svojim željam preprosto moramo slediti, sicer tvegamo, da izgubimo svojo dušo. Naše želje nas vodijo tja, kamor moramo iti. Kažejo nam naš resnični namen, zato jim moramo prisluhniti in jih upoštevati. Če preslišimo ta notranji glas, ki nas vztrajno opozarja, kje je naše mesto pod soncem, potem je življenje prazno in neizpolnjeno.

 

Kako odkriti svojo osebno legendo

Človeška bitja smo bitja vprašanj. Zastavljamo jih sebi, svetu in drugim. Bolj ko se duhovno razvijamo, vse več vprašanj namenjamo sebi in vse manj drugim. Sami sebi postanemo pomembni, čeprav nam kdo morda zato očita, da smo sebični. Preizpraševanje samega sebe zahteva pogum. Kdo sem? Kaj si želim? Kako želim živeti? Kaj si želim v življenju početi? Poiskati svoje odgovore na ta vprašanja in ne zgolj slepo slediti odgovorom, ki nam jih ponujajo družba in množični mediji – to zahteva plemenitega človeka. In prav to moramo storiti, če želimo odkriti svojo osebno legendo. Ko si prisluhnemo, se učimo imeti radi. Ljubezen do samega sebe pa je temelj za vse druge ljubezni, ki jih v življenju izkusimo. Zato se iskreno vprašajte: če bi lahko v življenju počeli kar koli, kaj bi to bilo? In nato se vprašajte, ali to v tem trenutku počnete. Če je vaš odgovor pritrdilen, potem ste na pravi poti, če pa ni, potem se morate poglobiti vase in razmisliti, zakaj je tako in kaj vam preprečuje, da bi zaživeli v skladu s svojimi sanjami.

Ko ugotovimo, kaj je naša osebna legenda, je pomembno, da imamo svoje sanje vedno pred očmi. Lahko si jih vizualiziramo in si večkrat predstavljamo, kako bi se počutili, če bi se uresničile. Hkrati moramo začeti tudi povsem konkretno hoditi v smeri svojih sanj. Če ugotovimo, da si želimo pisati, se lahko vpišemo v literarno delavnico. Če ugotovimo, da si globoko v srcu želimo postati znanstvenik, se resno lotimo študija. Če si želimo le mirnega družinskega življenja, začnimo vlagati vso svojo energijo v skrb za dom in družino. Vsakič, ko naredimo korak v smeri svojih sanj, se počutimo odlično, ker v svoji notranjosti vemo, da uresničujemo svoj namen. Pot je morda lahko dolga, ampak prav pot je tista, ki naredi naše življenje zanimivo. Vsak korak na tej poti je izpolnjen s smislom in z zavedanjem, da ne živimo kar tjavdan, ampak da je naše življenje posvečeno nekemu višjemu cilju. Ko zaživimo v skladu z osebno legendo, začnemo na svet gledati drugače. Spet se počutimo kakor majhen otrok, ki z radovednimi očmi zre v svet in z veseljem pričakuje, kaj vse mu bo življenje prineslo.

 

Ovire so v nas samih

Duhovna zapuščina naših prednikov je poleg vseh dobrih nasvetov, ki so nam jih vtisnili v dušo, žal tudi polna izrekov, kot so: Ne moreš vedno dobiti tistega, kar hočeš, V življenju je treba včasih potrpeti. Denar ne raste na drevesu. Za denar je treba trdo delati. In tako naprej. Ti izreki so vtisnjeni globoko v našo podzavest in nam, četudi se še tako trudimo, da bi se jih znebili, zelo otežujejo življenje. Čeprav jih je v nekaterih življenjskih položajih povsem smiselno upoštevati, pa jih nikakor ne smemo v celoti brez kritičnega premisleka sprejeti in uvrstiti v svoje življenje. Mi smo tisti, ki izbiramo, kako bomo živeli. Če verjamemo, da ne moremo živeti tako, kot si želimo, da se moramo v življenju ves čas prilagajati in podrejati, potem bomo to, v kar verjamemo, tudi zares doživljali. Rešitev je v tem, da si upamo misliti drugače. Da si upamo verjeti, da v življenju vendarle lahko imamo vse, kar si želimo: ljubečega partnerja, dobro službo, spoštljive odnose na delovnem mestu itn. Najprej moramo torej verjeti, da je vse to mogoče. Nekateri ljudje nam bodo morda rekli, da smo idealistični, naivni in otročji, ampak nič za to. Z vsemi temi oznakami pravzaprav ni nič narobe. V času vsesplošne izgube smisla, razkroja vrednot in pesimizma je idealizem še kako zaželen, naivnost ljubka in otroškost osvobajajoča. Za svoje sanje se moramo bojevati. Včasih z okolico, velikokrat pa tudi sami s sabo. Ko bomo premagali ovire v sebi, bomo za okolico, ki nam žuga, nepremagljivi. Nihče nam ne bo mogel več preprečiti, da bi se podali na pot, ki nam je namenjena.

 

Bodimo pozorni na znamenja

Nenavadna naključja, presenetljivi dogodki, knjiga, ki nam nepričakovano pride v roke, oseba, ki jo po dolgem času srečamo na ulici, vse to so lahko znamenja, ki nam sporočajo, ali smo v življenju na pravi poti ali ne. Če se nam znamenja ponavljajo, torej če iz različnih virov dobivamo ista sporočila, potem nas vesolje še toliko bolj potiska v določeno smer. Do znamenj moramo biti spoštljivi. Če nad njimi zamahnemo z roko in jih zavrnemo kot »zgolj naključje« ali »zanimivost«, nam ne morejo pomagati. Ozrite se po svojem življenju. V njem se je zagotovo z leti nabral cel kup znamenj, prebliskov in nepričakovanih odločitev, ki ste jih sprejeli in so vas počasi, a vztrajno vodili v določeno smer. Kot nekakšna tanka, skoraj nevidna rdeča nit se ta znamenja povezujejo med seboj in nam kažejo našo osebno legendo. Znamenja torej nedvomno so, od nas pa je odvisno, ali jih bomo opazili in upoštevali. O tem spregovori tudi modri starec pastirčku Jakobu v knjigi Alkimist: »Če hočeš najti zaklad, bodi pozoren na znamenja. Bog je v svet zapisal pot, ki ji vsak od nas mora slediti. Vse, kar moraš storiti, je to, da prebereš, kaj je zapisal tebi.«

 

Zaupajmo, da bo vesolje naredilo svoje

Najtežja preizkušnja za človeka na duhovni poti je zaupanje. Zaupati, da nas vesolje pelje v pravo smer, k pravim ljudem in pravim izkušnjam, ni tako preprosto. Pri svojih sanjah je lahko vztrajati, če nam gre vse po načrtih, če iz okolice dobivamo samo pozitivne odzive, če nas vsi hvalijo in trepljajo po rami. Zaplete pa se, ko s svojimi sanjami ostanemo popolnoma sami in smo samo mi tisti, ki verjamemo vanje. Kako tedaj še vedno verjeti, da je naša pot prava in nadaljevati po njej? Odgovor na to vprašanje je brezpogojno zaupanje. Zaupati svojim občutkom, ne glede na vse, zaupati neki nevidni sili, ki nas vodi, da bo poskrbela za nas, prisluhniti svojemu srcu; to je ključ do uresničitve naših sanj. Na poti bomo zagotovo naleteli na ovire, čaka nas veliko preizkušenj, težav, padcev, kritik in neodobravanja družbe, družine ali morda partnerja, vendar moramo kljub vsemu temu vztrajati in z dvignjeno glavo stopati naprej. Saj, kot nas spominja Paulo Coelho, če verjamemo, da je mogoče živeti svoje sanje, svojo osebno legendo, potem nam vse sile stvarstva priskočijo na pomoč: »Kadar si nečesa res želiš, stremi vse stvarstvo k temu, da bi se ti želje uresničile.«

 Ana Rozman, objavljeno v reviji AURA št. 235, marec 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com