Za veliko ljudi je duhovnost le zapravljanje časa. Tisti, ki so predvsem gmotno usmerjeni, sprašujejo, ali nas lahko molitev in Bog rešita iz hudih ekonomskih težav, ki jih doživljata sodobni svet in človek. Mag. Gregor Pečar, dipl. ekon., poznavalec ekonomije in poslovnih ved iz Maribora, pravi: »Če delujemo dobro, in v materialnem pomenu usklajeno z božjimi zakoni – bomo doživljali tudi blaginjo, če pa v materialnem pomenu delujemo v nasprotju z božjimi zakoni, bomo imeli težave, tudi gmotne.«

Gregor Pečar pozna tudi svete spise: Bhagavadgito in druge vedske spise, Sveto pismo, Koran idr. Kako lahko poznavanje duhovnega znanja pripomore k izboljšanju ekonomskega stanja v Sloveniji in na svetu? »Ekonomija je del življenja in ekonomski razvoj ima v našem življenju svoje mesto. Vendar pa ekonomija in ekonomski razvoj nista poglavitni smisel človekovega življenja, čeprav jima v sodobni družbi pripisujemo izjemen pomen in pretirano vlogo. Ekonomski razvoj je v našem življenju pomemben, saj je povezan z našim materialnim bivanjem in je bistven za vzdrževanje človekovega telesa. Zato naj bi ekonomija pomenila zgolj pripomoček na naši duhovni poti, nikakor pa nas ne bi smela oddaljiti, kot navadno, od Boga, Krišne. Če nas, tako kot dandanes, ekonomija dobesedno zasužnjuje, začnemo pozabljati na bistvene življenjske stvari – na Boga in na to, kdo v resnici smo. Poleg vsega pa nas takšna zasužnjenost odtujuje v medosebnih odnosih. To seveda ni dobro. Postali smo namreč pohlepni – nobena količina gmotnih dobrin, ki jih dobimo, nam ne zadošča več.«

V vseh svetih spisih namreč zasledimo, da smo ljudje duhovna bitja, ki bivajo v telesu. Zato moramo telo primerno vzdrževati, pri tem nam pomagajo gmotne dobrine. »Vendar smisel človeškega življenja še zdaleč ni v tem, da skrbimo zgolj za zadostitev telesnih potreb, marveč v tem, da za telo poskrbimo primerno, preostali čas in energijo pa usmerimo k pravemu življenjskemu smislu – doseganju samospoznanja in prebujanju zavesti Krišne,« pravi moj sogovornik. »Ekonomija ima torej pomembno vlogo v našem življenju, vendar se je moramo naučiti pravilno uporabljati. Omogočiti bi nam morala uravnoteženo in harmonično življenje, ki podpira naš duhovni razvoj. Preveč ali premalo gmotnih dobrin pa lahko povzroči pretirano obremenjenost z materialnim in potem zmanjkuje časa in moči za služenje Krišni.«

Delujmo dobro, in živeli bomo v blaginji

Ljudje se že tisočletja sprašujejo, kako naj ravnajo, da bi vedno živeli v blaginji. Gotovo je to tudi poglavitno vprašanje sodobnega človeka … »V svetih spisih, kot je Bhagavadgita, je opisan t. i. zakon karme – zakon setve in žetve – način našega delovanja nam torej prinaša temu primerne sadove. Če delujemo dobro, in v materialnem pomenu usklajeno z božjimi zakoni – bomo živeli v blaginji. Če pa materialno delujemo v nasprotju z božjimi zakoni, bomo imeli težave, tudi gmotne. Če vemo, česa si Krišna želi, in bomo delovali skladno z njegovimi željami, bomo vedno imeli dovolj gmotnih dobrin in tudi svetovni družbenoekonomski razvoj bo potekal dobro. Če pa ne bomo delovali skladno z božjimi željami, se lahko še tako trudimo izboljšati svoj gmotni položaj, a nam takšno delovanje ne bo koristilo. Le trpeli bomo. Čudili se bomo, zakaj se kljub trudu naše finančno stanje ne izboljšuje …,« razlaga mag. Pečar.

Temeljno »pravilo«, ki ga moramo torej poznati, če si želimo izboljšati svoj, družbeni in celo svetovni gmotni položaj, je preprosto: upoštevati je treba božje zakone, namreč tiste, ki so povezani z blaginjo. Ali je slab ekonomski položaj v svetu torej nastal zato, ker ne živimo tako, kot si želi Bog? »Da, to je poglavitni vzrok za slab gmotni položaj v svetu. Način življenja zahodne družbe se vse bolj oddaljuje od tistega, ki temelji na božjih zakonih. V zahodnem svetu sprejemamo božje zakone navadno le tedaj, ko menimo, da bomo z njihovo pomočjo izpolnili svoje cilje. Če pa imamo občutek, da nam Bog pri doseganju materialnih ciljev ne pomaga, si za njihovo dosego najdemo kakšen drug način, Boga pa hitro zavržemo.«

Moj sogovornik tudi meni, da je doživljanje zdajšnje svetovne ekonomske krize v zahodnem svetu precej povezano zgolj z umsko predstavo zahodnega človeka. »Če na primer živimo v državi, ki ima najvišjo svetovno gospodarsko raven, a se ta zmanjša le za deset odstotkov – nas to neznansko vznemiri. A če ekonomski standard, kakršnega (še vedno) imamo, primerjamo z ravnijo, kakršna je bila pred stoletjem ali s tisto v deželah ‘tretjega sveta’ – vidimo, da s skrbmi pretiravamo. Ljudje v nerazvitem svetu namreč živijo v precej slabših gmotnih razmerah kot mi, a se s tem ne obremenjujejo, nasprotno – vidimo, da so srečni in zadovoljni. Bolj kakor mi.«

Tako imenovana ekonomska kriza je torej nemalokrat zgolj posledica našega, zahodnjaškega doživljanja resničnosti. »Seveda nočem trditi, da tudi v zahodnem svetu ni resničnih gospodarskih težav – ko je človekovo preživetje ogroženo – vendar pa se to na Zahodu zgodi le redko. Ali poznate na primer koga, ki je v Sloveniji umrl od lakote?!«

Torej gre največkrat le za pretiravanje: »Seveda, če vedno tekmujemo s sosedi, kdo bo imel več gmotnih dobrin, se nam lahko zdi, da imamo še premalo, nesrečni smo in polni tesnobe … A če malo razmislimo o našem resničnem življenjskem smislu, se hitro pomirimo in ne občutimo več tolikšne tesnobe. Če se bomo zatekali k Bogu, h Krišni, bomo vedno imeli vsega dovolj!«

 Bog nam ne da nekaj, kar bi nam škodovalo

»Če skušamo v življenju služiti Bogu, bo za nas poskrbljeno in prav nič nam ne bo manjkalo. Morda ne bo vse tako, kot smo si zamislili, vendar bo vsega dovolj. Bog je namreč naš vrhovni oče in ta vedno poskrbi za otroka, skladno s tem, kar je zanj najboljše. Včasih – če otroku nekaj škoduje – mu Bog tega ne da,« pravi Gregor Pečar. Srečni in neobremenjeni smo lahko torej tudi, če ne prejmemo čezmernega bogastva. Morda je to za nas celo božji blagoslov, saj pripomore, da živimo preprosteje in imamo več časa za Boga in soljudi – tako se ne zapletamo v reči, ki nam kradejo čas.

Kakšna je razlika med znanjem o sodobni in vedski ekonomiji? »Sodobno ekonomsko znanje je najpogosteje le orodje za praktično ekonomsko delovanje v svetu, duhovno razumevanje pa naj bi bilo temelj, s katerim to orodje uporabljamo. Sodobno ekonomsko znanje lahko torej uporabimo, in to s pravo zavestjo, razumevanjem. Sodobna ekonomija pa žal ne razločuje med tem, katere dejavnosti so skladne z božjimi zakoni, in katere ne.«

Dobro je torej, da poznamo oboje, sodobne ekonomske prijeme in božje zakone, povezane z ekonomijo. Moj sogovornik meni, da takrat, ko »imamo duhovne temelje«, lahko uporabimo ekonomijo (in vsako stvar v svetu) za služenje Bogu. Če pa božjih zakonov ne poznamo, lahko ekonomsko znanje zlorabimo – skušamo doseči dobiček na račun drugih – želja po dobičku in pohlep sta lahko tako velika, da zaradi njiju izrabljamo druge, kršimo zakone itn.

 »Čista ekonomija« je povezana s preprostim življenjem

Ali naj bi v prihodnje res obstajala nekakšna »čista ekonomija«? Mag. Pečar meni: »To bi bila ekonomija, usklajena z božjimi zakoni – ta pomeni ekonomski razvoj, ki človeka ne oddaljuje od Krišne. Takšen ekonomski razvoj je povezan s preprostim, vendar ne primitivnim življenjem – ko ljudje živijo bolj v stiku z naravo. Tako je lažje videti vpliv ‘božje roke’. Vendar trenutni ekonomski razvoj pelje v drugo smer in nas oddaljuje od Boga … Zato je toliko pomembnejše, da vsi, ki imajo duhovno razumevanje, pomagajo v svetu ustvariti ravnotežje, tudi ekonomsko.«

Življenje na deželi pomeni za marsikoga, ki se v mestu »bojuje za vsakdanji kruh«, le lepe sanje. Četudi je resnično poduhovljen, mora namreč – preživeti … »V našem zdajšnjem načinu življenja so tudi poduhovljeni ljudje primorani nekoliko sprejeti sodobne ekonomske smernice – ‘zakone preživetja’. Vendar pa se pri tem lahko odločamo, ali bomo delovali moralno ali ne. Zato je najboljše, da si oseba, ki je poduhovljena, najde področje ekonomskega delovanja, na katerem lahko deluje moralno in po božjih zakonih ter opravlja delo z duhovno zavestjo (torej za Boga). Nikakor pa ne nasprotujemo božjim zakonom samo zato, če svoje delo opravljamo v mestu.«

Molitev nas rešuje iz gmotne stiske

Nekateri menijo, da je čas, ki ga namenimo duhovnosti, zapravljen. Zakaj je čas, ki ga namenimo Bogu, dragocen in pomemben – s povsem praktičnega stališča? »Vsi smo duhovna bitja, duše, duhovna raven pa je večna. Tako duhovne dejavnosti v resnici zadevajo v pravem pomenu nas same, hkrati pa prinašajo večne dosežke. Zatorej nobena duhovna aktivnost ne more biti zapravljanje časa.«

Ko ljudje govorijo o konkretnem, pravi moj sogovornik, menijo, da je konkretno le tisto, kar je oprijemljivo – to, kar napolni trebuh, denarnico in podobno … Vendar so v življenju tudi stvari, ki so nekoliko subtilnejše, a nas izpolnjujejo – tudi te lahko doživljamo konkretno, oprijemljivo in od njih lahko prejmemo tudi »stvarne« koristi. Zato lahko rečemo, da so duhovna praksa, molitev itn. tudi stvari, ki so konkretne, oprijemljive in prinašajo praktično korist. Ljudje si tako v hudi gmotni stiski velikokrat pomagajo z molitvijo. »Pri tem moramo najprej razumeti karmični zakon – današnje dogajanje je posledica našega preteklega delovanja. Danes smo se znašli v gmotni stiski zaradi napak, storjenih v preteklosti … Če torej svoj slabi gmotni položaj razumemo pravilno, lahko spoznamo, da smo si ga zaslužili. Če potem začnemo delovati pravilno in dobro, se bo naš gmotni položaj v prihodnosti izboljšal. Če torej zaživimo po božjih zakonih, se bo tudi naše ekonomsko stanje izboljšalo. Tudi družbe, ki so zelo pobožne, postanejo čez dlje časa ekonomsko uspešnejše … Ko pa civilizacije začnejo zanemarjati duhovne vidike, se vse poslabša.«

Kaj naj torej storimo na duhovni ravni, da bi si izboljšali gmotni položaj? »Če se bomo ukvarjali z duhovnostjo in se zavedali Boga, Krišne, bomo torej videli naše slabo gmotno stanje v pravi luči – najprej, kot že rečeno, kot karmo, iz tega dogodka se bomo tudi nekaj naučili, hkrati pa svoje težave laže prenašali, saj jih bomo videli z duhovnega zornega kota, in tudi rešitev bomo iskali na duhovni ravni. Torej – duhovna praksa in molitev nam lahko pri tem pomagata tudi takoj.«

Kaj prinašata redna duhovna praksa in molitev človeku v gmotnem pomenu? »Vedski spisi opisujejo, da lahko vse človeške dejavnosti razvrstimo v štiri vrste delovanja: versko delovanje (dharma), ekonomski razvoj (artha), zadovoljevanje potreb (kama) in osvoboditev – razvijanje ljubezni do Boga (mokša). Zapisano je, naj upoštevamo dharmo ali božje zakone, ob tem pa naj bi bili osredotočeni na osvoboditev. Če smo s spoštovanjem božjih zakonov usmerjeni k vzvišenim ciljem, bo za ‘nižje’ cilje samodejno poskrbljeno – izpolnjen bo ekonomski razvoj in potrebe bodo zadovoljene. Upoštevajmo torej božje zakone, in videli bomo, da se bo uredilo tudi vse drugo – imeli bomo dober gmotni položaj pa tudi čustveno bomo izpolnjeni – živeli bomo harmonično,« pravi moj sogovornik.

Številni ljudje pripovedujejo, kako jih je Bog čudežno rešil iz gmotne stiske … Gregor Pečar pravi, da je v življenju duhovno naprednih oseb navzoča ‘božja roka’ – pri njih torej ne deluje le karmični zakon, marveč tudi Bog sam. V njihovo življenje posega neposredno in spreminja njihovo karmo. »Hkrati pa duhovno napredne osebe niso obremenjene z denarjem …, s svojim življenjem skušajo čim bolj služiti Bogu – zato tudi Bog vedno poskrbi za zadostitev njihovih gmotnih potreb. O tem govorijo vsi sveti spisi sveta. Jezus je v Svetem pismu na primer dejal, da Bog poskrbi celo za ptice, zakaj ne bi za nas, ki se zatekamo k njemu …!«

xxx

Ali sme poduhovljen človek, ki ima na primer podjetje, uporabljati sodobne trženjske prijeme – oglaševanje storitev, promocijo podjetja itn.?

Seveda. Vse reči lahko uporabimo za dobro ali pa slabo, tudi oglaševanje. Pri vsem, kar delamo, se moramo vprašati: S kakšnim namenom počnemo te reči, s kakšnim zavedanjem, kaj želimo doseči? Če oglašujemo dobre stvari, je oglaševanje koristno. Če oglašujemo duhovnost, pa je to popolno! Bog daj, da bi bilo čim več pobožnih ljudi, ki bi bili bogati in bi poskrbeli, da bi se na velikih reklamnih plakatih pojavljali navedki iz svetih spisov, spodbude za duhovno življenje itn.

Kakšna je razlika v tem, ali za svoje delo prejmemo plačilo (za svoje storitve postavimo ceno) ali pa poberemo zanj prostovoljni dar, prispevek?

Ceno navadno postavimo za različne gmotne storitve. Tudi večina storitev s področja t. i. novodobne duhovnosti sodi med materialne storitve – te bi lahko imenovali subtilnejše materialne storitve. Tudi kadar kdo na primer izda knjigo, mora za to dobiti plačilo, saj je v izdajo knjige vložil svoje delo in denar. To je torej povsem normalno. Drugače pa je z duhovnimi stvarmi, ki smo jih prejeli brezplačno. Te naj bi tudi dajali brezplačno. Če drugemu predamo duhovne pesmi, molitve, mantre – zanje ne moremo postavljati cene. Ne bilo bi primerno na primer prodajati molitve očenaš, ki jo je Jezus dal brezplačno!

Vendar pa je tudi glede predajanja povsem duhovnih reči v sodobnem svetu še neki vidik – če jih dajemo brezplačno, jih ljudje pogosto ne cenijo. Ljudje danes, v dobi kalijuge, ne zaupajo nekomu, ki jim kaj ponudi brezplačno – bojijo se, da ponuja kaj slabega ali pa da gre le za vabo, s katero bo pozneje iz njih izvabil več denarja. Zavedanje je pogosto na tako nizki ravni, da ljudje cenijo le tisto, kar je drago. Zato včasih tudi povsem duhovnim stvarem ali predavanjem, petju … namenoma postavimo ceno – kajti le tako lahko pritegnemo ljudi, ki menijo, da se jim ponuja res »nekaj vrednega«. Vendar je pri postavljanju cene za povsem duhovne reči pomembna razlika – razlog za postavitev takšne cene namreč ni pohlep po denarju, marveč zavedanje, da bomo ljudem približali stvari le tako, da jih bomo ovrednotili s ceno. Torej, pri postavljanju cene je spet pomemben namen.

Kdaj nam bo Bog torej dal gmotne reči?

Gmotne reči bomo dobili predvsem zato, ker imamo dobro karmo. Če pa v to poseže sam Bog, bo vedno deloval tako, da bo storil, kar je dobro za nas. Nekomu bo na primer dal še več denarja, ker ve, da bo ta oseba le tako še bolj molila. Drugemu pa bo bogastvo vzel zato, ker ve, da bo le tako začel moliti. Za nas je v resnici dobro, da se približamo Krišni in on nam pri tem pomaga različno.

Zakaj ljudje menijo, da ni prav, če molijo za povečanje blaginje?

Bitje, živeče v svetu, se bo začelo obračati k Bogu na podlagi razumevanja, ki ga ima. Bistveno razumevanje v gmotnem svetu pa je: počnem tisto, od česar imam korist. Zato se tudi k Bogu obračamo iz koristoljubja in zaradi t. i. praktičnih motivov. V Bhagavadgiti je zapisano, zakaj se ljudje začno zatekati k Bogu – ker so nesrečni ali željni bogastva ali radovedni ali pa si želijo duhovnega znanja. Pri tem je vedno v ospredju »kaj si želim jaz«. To je seveda sebično približevanje Bogu, vendar pa je na začetku takšen način edini. Zato tudi molitev za izboljšanje gmotnega položaja, povečanje financ, ni nekaj slabega. Vendar pa ima ta molitev svoje mesto – dobra je za začetek duhovne poti, zato da nekdo sploh naveže stik s Krišno, z Bogom. Ko pa oseba duhovno napreduje, sčasoma takšen motiv očisti – sebičnost se zmanjša. Tako nas vse manj zanima, kaj bo Bog naredil za nas, vse bolj pa, kaj si Bog želi od nas. Ko se naša vera poveča, se prav tako zavemo, da bo Bog poskrbel za naše gmotno stanje, četudi ga za to ne bomo prosili.

 Kaj pomeni, če kdo, ki je sicer zloben, daruje za tempelj ali cerkev ipd. veliko denarja?

Vsaka oblika stika z Bogom, ki je popolnoma čist, nas očiščuje. Torej nas bo očiščevala vsaka oblika vdanega služenja Krišni – molitve, mantranje, branje svetih spisov, pogovarjanje o Bogu, (obredno) čaščenje Boga, darovanje (hrane) Bogu itn. Če v ta namen uporabimo svoje premoženje in denar – nas bo to očiščevalo.

Nekdo, ki se posveti duhovniškemu poklicu, navadno nima veliko materialnih sadov, vendar pa je vse njegovo duhovniško delo namenjeno Bogu – to mu daruje. Družinski človek pa navadno hodi v službo in ne more Bogu toliko služiti neposredno v cerkvi ali v svetišču. Ta za svoje delo prejema plačilo in zato to poveže z Bogom – del plačila torej nameni zanj. Za darovalca pa je bistven predvsem njegov namen – četudi kdo darovani denar zlorabi, darovanje za darovalca rodi dober sad. Drugače pa je, če darovalec vnaprej ve, da bo nekdo njegov denar porabil za kaj slabega – tako darovanje je neumnost, ne prinaša očiščenja in Bog z njim ni zadovoljen. Poleg namena je torej pomembno, komu dajemo in za kaj bo ta oseba uporabila darovani denar, ali ga bo zares uporabila za Boga.

Kakšen je pomen miloščine?

V Bhagavadgiti piše, da lahko dajemo miloščino pod vplivom treh odlik (gun) materialne narave. Najboljše je, če jo dajemo pod vplivom vrline (sattva guna) – tako damo miloščino skladno s svetimi spisi – damo jo osebi, ki je vredna tega daru in dar porabi za vzvišene namene. Ko dajemo iz strasti (radžo guna), je navadno v ozadju preračunljivost, želimo si koristi – morda želimo, da nas ljudje prepoznajo kot dobrotnika, ali pa dajemo miloščino »s figo v žepu« – na primer zato, ker nas je duhovnik prosil (namen ni iz srca in ni čist). Miloščino iz nevednosti (tamo guna) pa dajemo, kadar jo damo nekomu, za katerega vemo, da bo sebe in druge z njo degradiral – na primer človeku, ki bo denar porabil za alkohol, mamila itn. – s takšnim darovanjem škodimo sebi in drugemu.

Če se bojimo, da bi berač našo miloščino zlorabil, mu lahko še vedno damo hrano, po možnosti poduhovljeno. Naša dolžnost je, da osebi pomagamo, vendar moramo za to najti način, ki bo osebi koristil in ki tudi nas ne bo degradiral. Če namreč s svojim denarjem koga podpiramo pri njegovih slabih dejanjih (npr. alkoholizmu), dobivamo delež od njegovih slabih dejanj, t. i. njegovo slabo karmo. S pravilnim dajanjem miloščine pa smo lahko soudeleženi pri dobrih dejanjih neke osebe – ko denarno podpremo koga, ki ima npr. brezplačno šolo za sirote ali gradi brezplačno bolnišnico za revne itn., pa tudi od tega dobimo delež dobre karme. Kadar darujemo Bogu ali podpremo koga pri duhovnih dejavnostih, pa smo deležni večnih, duhovnih koristi, ki so nad dobro in slabo karmo.«

Helena Daniel, objavljeno v reviji AURA, maj 2010, št. 249

Fotografija: Helena Daniel