Čebele na rastlinah nabirajo medičino ali mano na drevesih in to predelajo v sladko tekočino, ki ji pravimo med. Tekoči med se ne pokvari, lahko samo kristalizira v trdno stanje, zato so mu naši predniki tudi rekli strd. Čisti med ne sme vsebovati nobenih dodatkov.

Ker je danes potreba po medu zelo velika, pravega medu pa malo, se na trgovskih policah lahko znajdejo tudi snovi, ki bi jim težko rekli med, čeprav so kot takšne označene. Med je mogoče ponarediti brez pomoči čebel ali z njihovo pomočjo, v loncu ali v čebeljem panju. Najpreprosteje in najpogosteje ga ponarejajo tako, da navadni sladkor raztopijo v vodi v gosti sirup in ga pomešajo z naravnim medom. Tako povečajo količino medu in med prodajajo po višji ceni. Nekateri ponarejajo med tudi tako, da namesto sladkorja medu dodajajo glukozni sirup. Obe vrsti ponarejanja lahko odkrijejo s polariskopom. Naravni med je optično levo aktivni, stopljeni sladkor ali glukozni sirup pa sta optično desno aktivna. Težje je to ugotoviti pri invertnem sladkorju. Tega je mogoče odkriti z anilin kloridom. Čisti med ostaja nespremenjen, ponarejeni med pa se pod to kemikalijo obarva rdeče.

V zadnjem času čebelarji obilo hranijo čebele s sladkornim sirupom, čebele ta sladkor preobrazijo in vstavljajo v satje. Čebelar ga toči in tako dobi med. Čeprav je takšen med čebelji izdelek, pa zanj ni mogoče reči, da je pravi med, saj je večinoma zgolj sladkor brez naravnih sestavin, ki medu zagotavljajo pravo vrednost.

Prepoznavanje ponarejenega meda: gostota ponarejenega meda je manjša od gostote pravega medu. Gostota pravega medu je okoli 1,4, ponarejenega pa okoli 1,3. Kozarec, v katerem je kilogram medu, je težak približno 280 g, kozarec z medom pa tehta od 1300 do 1400 g, teža enake količine ponarejenega medu, pa je zaradi njegove manjše gostote, okoli 1200 g. Poleg tega ima ponarejeni med tudi drugačen okus in spremenjeno barvo. Pregreti med potemni, okus se spremeni, fina aroma izgine.

Čebelar Matej, članek je bil objavljen v reviji AURA, april 2015, št.307