Naša duša, um, čustva in telo so med seboj povezani v celoto. V resnici nikoli niso ločeni drug od drugega, se pa prepogosto med njimi ustvari neravnotežje in takrat se ne počutimo celostno, ljubeče, srečno, zdravo; vedno nekaj manjka, z nečim nismo zadovoljni, ali le preprosto čutimo, da nekaj ni prav. Kot brezmejna duhovna bitja smo se prišli na zemljo učit zakonov fizičnega obstoja, in kolikor vidim, so občutenje telesa, »prizemljenost«, individualnost, bivanje »tukaj in zdaj« in brezpogojnost v ljubezni naloge, ki so za človeka najtežje.

Prav izziv je biti v zavednem stiku s telesom, saj se že v otroštvu naučimo preslišati sporočila in potrebe telesa zato, da bi ugajali okolici. Ko govorimo o uglašenosti s telesom, smo precej izgubljeni, saj ne vemo, kaj v resnici to pomeni. Ko nas na primer boli glava, vzamemo analgetik in čakamo, da bo bolečina minila. Težavo povzroča že misel, da glavobol ne zadeva le glave, temveč je posledica delovanja vsega telesa, kaj šele, če bi začeli razmišljati o tem, ali je glavobol lahko posledica načina razmišljanja, čustvovanja, načina prehranjevanja ali vadbe. Nase moramo gledati celostno, da bi to lahko storili, se moramo tako tudi spoznati – na vseh ravneh obstoja: miselni, čustveni, duhovni in telesni.

Ali občutite telo le, ko vas kaj boli?

Ljudje veliko premišljujemo, razglabljamo, racionaliziramo čustva, vedno več časa preživimo za računalnikom in v virtualnem svetu, delavnik preživljamo pod hudim stresom, da bi se sprostili, strmimo v televizijski zaslon, pri vsem tem pa pozabljamo na svoje telo. Ne govorim le o tem, da pozabljamo na zdravo življenje, z dovolj razgibavanja v naravi in s pravilnim hranjenjem, temveč tudi o tem, da se večino časa niti ne zavedamo, da telo imamo. Nanj se spomnimo takrat, ko nas to opozori nase: z bolečinami v hrbtu, vratu, v želodcu, z glavobolom ipd. Ko smo miselno zelo dejavni in pod stresom, začnemo plitko dihati, pozabljamo piti in jesti ali pa uživamo neprimerno sladko pijačo in hitro pripravljeno hrano, ki jo marsikdaj celo pojemo mimogrede, ob opravljanju dela. Tako začnejo v telesu zastajati tekočine in ustvarjajo se razmere za nastanek bolezni. Tudi boleča čustva, potlačena jeza, čezmerna skrb in strah pregrevajo osrednji del telesa in ustvarjajo bolečine, na primer v želodcu, žolčniku in črevesju.

Po navadi se napetosti in obremenjenosti telesa ne zavemo, dokler se ne ustavimo in naredimo kaj za to, da bi znova navezali pravi stik s seboj. Če si privoščimo masažo, ugotovimo, kako napete in razbolele so nekatere mišice − spoznamo, kako zelo preobremenjeni in utrujeni smo. Kolikor manj smo v stiku s seboj in s fizičnim delom sebe, toliko bolj boleče, močneje nas telo opominja, kako odtujeni smo od sebe. Res pa je tudi nasprotno: čim bolj smo v stiku s seboj, tem bolj si prisluhnemo, močneje zaznavamo in slišimo sporočila telesa o neudobju in prekoračitvi lastnih meja – in takrat ni več potrebno, da bi se opozorila razvila v nekaj bolečega – v hud odmik od zdravja.

Čustva vodijo k telesu

Večina ljudi se mora nanovo naučiti, kaj pomeni občutiti telo in biti v pravem stiku z njim. Obremenjena je s hitrim življenjskim ritmom in vedno bolj pod vplivom sporočil elektronskih medijev, ki silijo v delovanje »iz uma«. K sreči pa je na voljo tudi vedno več knjig, individualnih obravnav in delavnic, ki pomagajo posamezniku navezati stik s seboj v vsej njegovi celostnosti in izjemnosti.

Na svoji poti duhovne in osebnostne rasti sem se čudila, kako zelo se misli in čustva odslikavajo na telesu, in nasprotno. Veliko čustveno breme lahko na primer povzroči, da se človeku ukrivi hrbtenica, ramena se usločijo naprej. V tem položaju se energijsko »zapre« prsni predel in bolečih čustev ne občuti več. Enako se tudi pozimi zavarujemo pred mrzlim zrakom, da ga ne bi občutili, tako da se usločimo naprej.

Kaj lahko storimo, ko prepoznamo, da na čustvenem področju potrebujemo pomoč? Zdravljenja se lahko lotimo s katere koli ravni obstoja – miselne, čustvene, telesne ali duhovne. Sama podpiram in povezujem vse ravni, opažam pa, da je delovanje na čustveni ravni močan most med energijsko mentalno-duhovno in telesno ravnijo. S primerno tehniko ali ob primerni pomoči lahko najdemo prave razloge – močne čustvene spomine – in jih razrešimo. Ker lahko na opuščanje čustev vplivamo tudi s telesne ravni, je dobro proces podpreti z raztegovalnimi (jogijskimi) vajami, ki omogočajo odpiranje prsnega koša in spodbujajo globoko dihanje, ter primernim načinom prehranjevanja, ki omogoča večjo pretočnost energije, krvi in limfe.

Škodljivi miselni vzorci, pridobljeni v otroštvu, in čustvena obremenjenost lahko upočasnijo energijski pretok v prsnem košu, povzročijo ukrivljanje in posedanje hrbtenice ter posledično ukrivljanje drže. Ob tem lahko telo še dodatno kaže na notranjo obremenjenost, na primer z bolečinami v želodcu. Ko zberemo pogum za resnico (pogosto resnice ne želimo slišati, saj se bojimo sprememb) in se odločimo prisluhniti telesu, se začne notranje zdravljenje. Potrebujemo predvsem samopotrditev, in s tem ko se osredotočimo nase in na svoje telo, naredimo prve korake na poti k osvoboditvi ujetih čustev preteklosti. Sčasoma občutimo ljubezen in spoštovanje do sebe in drža postane bolj pokončna.

Vaja

Lezite na mehko podlago ali posteljo in se popolnoma sprostite. Trikrat globoko vdihnite in izdihnite. Zaprite oči in se osredinjajte na svojo najljubšo barvo. Predstavljajte si, kako začne izbrana barva obdajati vaše telo. Začnite pri stopalih in počasi z barvo potujte navzgor vse do vrha glave. Ko boste v celoti obdani s svojo najljubšo barvo, nekaj časa le ležite in se osredotočajte na občutenje telesa. Občutite, kje ste napeti, ali vas kje boli, poiščite tudi del telesa, kjer se počutite dobro.

 Nato se osredotočite na tisti del telesa, ki vas ne boli. Vprašajte ga, ali ima sporočilo za vas. Najprej to storite v mislih in prisluhnite, kaj vam odgovori (lahko si tudi zapišete). Nato vprašajte še naglas in znova prisluhnite odgovoru. Ali je sporočilo enako? Če odgovora ne slišite, se vprašajte, kaj bi vam telo odgovorilo, če bi vam lahko.

 Ko čutite, da ste prejeli sporočilo, se zahvalite zanj in se znova osredotočite na celotno telo. Pošljite mu nekaj pozitivnih misli in čustev, nato si predstavljajte, kako počasi vaša izbrana barva zbledi. Preštejte do pet in se počasi začnite premikati. Ko ste pripravljeni, odprite oči.

 Opomba: Šele potem, ko se boste dovolj izurili v pogovorih z nebolečimi deli telesa, se pogovorite še z bolečim delom telesa, saj boste šele takrat lahko jasneje slišali, kaj vam želi povedati. Če se v meditaciji takoj posvetite bolečemu delu, je lahko odgovor zaradi intenzivnosti morda nejasen.

 

Katarina Jazbec, objavljeno v reviji AURA, november 2010, št. 255

Fotografija: Bigstockphoto.com