ALI SMO NESMRTNI?
Eno najvznemirljivejših vprašanj, s katerimi se ukvarja človeški duh, je: Ali človekova zavest preživi fizično smrt našega telesa? Raziskovanje človeških možganov pri tem ne pomaga veliko, kajti če zavest obstaja tudi potem, ko ugasnejo možganske funkcije, torej ni več povezana z možgani.
Dokaz, da zavest ni neposredno povezana z možgani, so bližnja srečanja s smrtjo, zunajtelesna doživetja, doživetja iz preteklih življenj, nekatere vrste mističnih in religijskih izkušenj, in morda, najpomembnejše od vsega, izkušnje posmrtne komunikacije. Še do nedavnega znanstveniki niso znali pojasniti takšnih paranormalnih izkušenj, saj se niso ujemale z materialističnim obrazcem pozitivističnega znanstvenega razmišljanja.
Pri bližnjih srečanjih s smrtjo, zunajtelesnih izkušnjah, doživetjih preteklih življenj in različnih mističnih in religioznih odkritjih ljudje opažajo stvari, ki jim jih niso odkrila njihova telesna čutila. Kot je znano pri obsmrtnih doživetjih, so lahko možgani ljudi klinično mrtvi, njihov EEG (elektroencefalogram) pa samo še ravna črta, a kljub temu imajo takšni ljudje lahko jasna in močna doživetja − teh se podrobno spominjajo, ko se vrnejo s praga smrti. Pri zunajtelesnih izkušnjah lahko ljudje vidijo stvari s točke v prostoru, ki je oddaljena od njihovih možganov in telesa, ljudje v mističnem in religioznem zanosu pa imajo občutek vstopa v skupnost z nečim ali nekom, kar je večje od njih samih in naravnega sveta. Ljudje s takšnimi nenavadnimi doživetji redkokdaj dvomijo, da so te izkušnje resnične.
Spremenjena stanja zavesti
Eden prvih raziskovalcev spremenjenih stanj zavesti in utemeljitelj transpersonalne psihologije, zdravnik Stanislav Grof ( rojen leta 1931 v Pragi) razlikuje dve vrsti zavesti: normalno, vsakdanjo zavest, ki jo imenuje hilotropično, in holotropično stanje zavesti, značilno za meditativne, mistične in psihedelične izkušnje. Na Zahodu je bolj poudarjena vsakdanja oblika zavesti, sodobna psihiatrija označuje neobičajna stanja zavesti celo za psihotična, vse druge kulture človeške civilizacije pa so zelo cenile holotropično obliko zavesti. Sprožali so jih, kadar koli so se želeli povezovati z božanstvi, drugimi razsežnostmi resničnosti in naravnimi silami. Uporabljali so jih tudi za diagnosticiranje in zdravljenje, za razvoj zunajčutne zaznave in umetniški navdih. Grof povezuje hilotropično zavest s hindujskim konceptom namarupe (ime in oblika), ki označuje ločeni, individualni in iluzorni jaz, holotropično pa s hindujskim konceptom atmana − brahme, z božansko, resnično naravo jaza. Odkril je, da v globokih spremenjenih stanjih zavesti, mnogo ljudi doživlja neko vrsto zavesti, ki, kot se zdi, izvira iz samega vesolja. Doživljanje spremenjenih stanj zavesti je najmočnejše pri ljudeh, ki so se posvetili raziskovanju razumevanja končnih vzrokov obstoja. Ko se približajo svojemu cilju, opisujejo vrhunsko načelo obstoja kot nekakšno neznansko veliko in nedoumljivo polje zavesti, obdarjeno z neskončno inteligenco in ustvarjalno močjo. Polje kozmične zavesti, ki so ga skusili, je tako imenovana kozmična praznina. Paradoksno pa je, da ta pomeni tudi bistveno popolnost. Čeprav ne prikazuje ničesar v določeni pojavni obliki, vendarle vsebuje celoten obstoj v obliki potenciala. Vakuum, ki so ga skusili, je vse: v njem ne primanjkuje ničesar. Je končni izvor obstoja, zibel celotnega življenja in pojavni svet je njegova stvaritev.
Podobne izkušnje imajo tudi ljudje, ki vadijo jogo in druge oblike globoke meditacije. Indijska vedska tradicija, denimo, na zavest ne gleda kot na lastnost, ki se poraja po materialni strukturi – živčevju in možganih, temveč kot nepregledno polje, ki konstituira primarno resničnost. Samo po sebi je to polje neomejeno in nerazdeljeno na objekte in posamične izkušnje, a ga lahko doživimo z meditacijo, ko odstranimo bolj grobe plasti uma. Pod raznolikimi in lokaliziranimi grobimi plasti vsakdanje zavesti obstaja enotna, nelokalizirana in subtilna plast: čista zavest.
Posmrtno sporazumevanje
Z leti se je pojavila še ena oblika nadčutne izkušnje, ki je posledica stika in sporazumevanja z umrlimi ljudmi: izkušnja posmrtnega sporazumevanja. Stike s številnimi umrlimi prenašajo mediji, med temi so najbolj zasloveli James Van Praagh, John Edward in George Anderson. Posmrtno komuniciranje pa se dogaja tudi spontano, kar tako, brez posredovanja ali vodenja.
Dr. Allan Botkin, psihoterapevt in vodja Centra za pomoč pri travmatičnih izgubah v ameriškem Libertvilu, zatrjuje, da je uspešno spodbudil posmrtno komunikacijo pri več kot tri tisoč ljudeh. Največkrat je to sporazumevanje po smrti močno, jasno in prepričljivo. Doživijo ga lahko tako prepričani ateisti kot agnostiki in zelo verni ljudje. Doživljajo ga tudi ljudje, ki niso povezani z umrlim – denimo, vojni veterani, ki občutijo žalost za neznanim sovražnim vojakom, ki so ga ubili. Sporazumevanje je mogoče izzvati pri 98 odstotkih ljudi, ki privolijo, v takšno izkušnjo. Zadostuje, da terapevt izzove mentalno stanje, ki je pogoj za doživetje. To je malce spremenjeno stanje zavesti, sproži ga vrsta hitrih očesnih gibov. Tako imenovana senzorska desenzacija in reprocesiranje ustvarita stanje sprejemljivosti, v katerem se ljudje odprejo za vtise, ki se porajajo v njihovi zavesti. Terapevti so slišali svoje stranke, kako opisujejo sporazumevanje z umrlo osebo in vztrajajo, da je njihovo sporazumevanje resnično. Večina iz trenutka hude žalosti preide v stanje olajšanja in vznesenosti.
Razumljivo je, da imajo takšne seanse izjemno terapevtsko vrednost. Botkin trdi, da takšnih doživetij ne moremo uvrstiti v nobeno znano kategorijo halucinacij. Ali se torej ljudje resnično srečujejo z osebami, za katerimi žalujejo? To bi pomenilo, da umrli nekako obstaja še naprej v neki drugi razsežnosti resničnosti. Je pa še drugačna razlaga. Vsak trenutek našega celotnega življenja razmišljamo, občutimo in opažamo v tako imenovanem holografskem polju, ki hrani izkušnje našega celotnega življenja. Najnovejša odkritja v fiziki vakuuma dokazujejo, da to polje resnično obstaja in ima svoj ekvivalent v polju ničte točke, ki je v temelju vesolja ter vsebuje zapis vsega, kar se je kdaj zgodilo na Zemlji in se bo še dogajalo. To polje prinaša holograme našega telesa in možganov in tudi holograme sporazumevanja, v katerem smo sodelovali, in okolij, v katerih živimo. Vsak element teh hologramov lahko naši možgani posamično vrnejo. Vrnitev prvin našega holograma nam daje izjemno popolno in obsežno spominsko skladišče, ki prihaja na dan v bližnjih srečanjih s smrtjo in drugih spremenjenih stanjih zavesti. To se razteza na vse stvari, ki smo jih kdaj doživeli in tudi na naše doživetje v maternici in ob rojstvu.
Večni hologrami
A to še ni vse: ljudje lahko beremo tudi holograme drugih ljudi, s tem pa doživimo njihove izkušnje. Ljudje, katerih izkušnje podoživljamo, so lahko živi ali mrtvi; hologrami, v katerih so vtisnjena njihova življenjska doživetja, ne izginejo. Dokler obstajajo ljudje na tem planetu – se izkušnje ljudi lahko zmeraj znova vračajo. Ko torej drugi ljudje prebirajo naše izkušnje, mi znova živimo skozi njihovo izkušnjo in nasprotno. Ko se sporazumevamo z ljudmi, za katerimi žalujemo, pravzaprav beremo holograme, ki so v informiranem polju ustvarili telo in možgane nekega človeka.
Iz navedenega je po madžarskem znanstveniku in glasbeniku Ervinu Laszlou, ki pravi, da je informacijsko polje temeljni dejavnik univerzuma, sklep jasen: kot posamezniki sicer nismo nesmrtni, naša izkušnja pa vsekakor je takšna. Sledi vsega, kar smo kdajkoli doživeli, še naprej obstajajo, in se lahko vedno obnovijo. Preroki, misleci in filozofi pogosto imajo sledi, ki jih zapuščamo v informiranem kozmičnem polju za dokaze nesmrtnosti duše. Platon je govoril o nesmrtnosti duše, tistega vidika človeškega bitja, ki izvira iz območja večnih idej, potem pa se vrača vanj. Intuicija Alice Bailey se izredno ujema z najnovejšimi dognanji znanosti. Vir človeške nesmrtnosti je umestila v eter. Kot je pisala, je beseda eter splošen izraz za ocean medsebojno povezanih energij, ki ustvarjajo sintetično energijsko polje našega planeta …, zato je eterično ali energijsko telo vsakega človeškega bitja integralni del eteričnega telesa samega planeta. Nič na tem svetu torej ni minljivo, vse stvari nadalje obstajajo v sledeh, ki se ohranjajo v kozmičnem informacijskem polju. In tudi mi, ljudje, ustvarjamo zapis akaša naših življenjskih izkušenj, zapis, ki ga lahko drugi preberejo. Vse, kar smo doživeli postane del kolektivne banke spomina celotnega rodu in se lahko bere znova in znova. To pomeni nič manj kot to, da lahko živimo v možganih in zavesti ne samo današnjih ljudi, temveč tudi ljudi prihodnjih rodov.
Andreja Paljevec, objavljeno v reviji AURA, marec 2010, št. 247
Fotografija: Buenos Dias