Zdi se, da zgodba o človeški evoluciji ni povsem razjasnjena. Že kmalu se je pokazalo, da ima Darwinova teorija resne pomanjkljivosti, da ostajajo nekatera vprašanja brez odgovora. Niti s tako imenovanimi novimi darwinističnimi teorijami ni uspelo odstraniti vseh pomanjkljivosti in odgovoriti na vsa vprašanja. Največja pomanjkljivost te teorije je še zmeraj manjkajoči vezni člen med domnevno našimi primitivnimi človeškimi predniki in sodobnim človekom. Po drugi strani pa nasprotne kreacionistične teorije temeljijo predvsem na verskih prepričanjih in ne upoštevajo znanstvenih dejstev. Nenehni spopad evolucionistov in kreacionistov je bolj podoben spopadu dveh ovnov kakor čemu drugemu in ne pripomore k ugotavljanju našega izvora.

Eno od poglavitnih vprašanj je še zmeraj, ali človek res izvira iz opičjih prednikov. Tega vse doslej znanstveno ni uspelo nedvoumno potrditi.

Morda bi na to odgovorili drugačni dokazi. Paleontološke raziskave so pokazale, da so tudi v pleistocenu, geološkem obdobju, ki se je začelo pred dvema milijonoma let in končalo pred 10 000 leti, hkrati z ljudmi živela primitivna, opicam podobna bitja. V geoloških plasteh iste starosti so namreč našli fosilne ostanke enih in drugih. Vedno več je poročil, da živijo takšna bitja tudi danes v težko dostopnih predelih našega planeta. Med njimi sta najbolj znana himalajski snežni človek ali jeti in ameriški sasquatch ali bigfoot.

Himalajski jeti in njegovi odtisi

Redko poseljeni prebivalci himalajskih samotnih predelov sploh ne dvomijo, da tamkajšnji snežni človek ali jeti res obstaja. O tem govore številna pričevanja krajevnih prebivalcev Nepalcev in Tibetancev. Nasprotna trditev, da to niso ljudje, temveč živali, morda medvedi, ni preveč prepričljiva, saj tamkajšnji prebivalci okoliške živali dobro poznajo in jih ne bi kar naprej zamenjevali za človeku podobna bitja. Britanska antropologinja dr. Myra Shackley, profesorica arheologije na univerzah Leiceste in Southampton ter avtorica knjige Wildmen: Yeti, Sasquatch and the Neanderthal Enigma (Divji ljudje: Uganka jetija, sasquatcha in neandertalcev), ki je izšla že leta 1983, je odkrila, da so o jetiju govorila že nepalska in tibetanska verska besedila, bil je celo upodobljen, ter da se zelo razlikuje od živali, kot so medvedi ali opice languri.

Poleg domačinov so sledove jetija videli tudi številni zahodnjaki. Že v 19. stoletju so britanski uslužbenci na območju Himalaje v svojih poročilih večkrat omenjali, da so videli odtise jetijevih stopal in tudi jetija samega. Snežnega človeka (jetija) je prvič uradno omenil B. H. Hodgson, ki je bil od leta 1820 do 1843 kot britanski sodni uslužbenec v Nepalu. Zapisal je, da so se nekoč, ko je potoval po severnem Nepalu, njegovi nosači zelo ustrašili, saj so zagledali dlakavo bitje brez repa, podobno človeku.

Nenavadne sledi, ki jih ni mogoče pripisati nobeni znani živali, so večkrat posneli celo na višini nad 5000 metrov. Lord Hunt, vodja odprave, ki je leta 1978 osvojila Mount Everest, je bil povsem prepričan, da jeti obstaja. S soprogo sta posnela prepričljive sledove stopal, dolge 33,5 centimetra in široke 17,7 centimetra in o tem poročala Kraljevskemu geografskemu društvu v Londonu. V poročilu je lord zapisal, da so bili sledovi sveži in da je moralo biti bitje težko, saj je sledi pustilo na trdi ledeni skorji, na kateri člani odprave niso pustili odtisov.

Tudi vodja naslednje britanske odprave leta 1979, John Edwards, je trdil, da je zbral trdne dokaze, da v Himalaji živi nenavadno bitje. Sled, ki so jo našli, je bila zelo razločna, slišali so celo tanek vrisk, njihov šerpa je trdil, da se tako oglaša jeti.

Jetijeve sledi pa so posneli že veliko prej, leta 1937, na višini 5000 metrov. Eric Shipton je, ko je leta 1951 proučeval mogoče vzpone na Mount Everest na ledeniku Menlung, v bližini meje med Tibetom in Nepalom, na višini 5400 metrov našel jasne odtise jetijevih stopal, ki jim je sledil kar dva kilometra. Leta 1955 je vodja britanske odprave Lester Davies na filmski trak posnel sledi stopal globoke približno 15 centimetrov, sam pa se je skupaj s filmsko kamero in nahrbtnikom in je tehtal okoli 75 kilogramov, ugrezil le za 2,5 do 3,5 centimetra. Pozneje so nekateri naredili tudi ulitke teh sledi. Analize posnetkov in ulitkov so večkrat dokazale, da takšnih sledi ne bi mogla pustiti nobena žival. W. Tschernezky, zoolog iz Queen Mary Collegea v Londonu, pravi, da vse kaže, da je snežni človek dvonožni primat, podoben gigantopiteku.

Srečanja z jetijem

Posnetki sledi so samo ena vrsta dokazov. Drugi dokazi so pričevanja ljudi, ki so se srečali z jetijem in niso bili domačini. Tako je leta 1975 poljski alpinist Janusz Tomaszczuk, ki je šepal k najbližjemu naselju, ker si je zvil koleno, nenadoma opazil neko postavo in jo poklical na pomoč. Ko se mu je bitje približalo, je ugotovil, da je podobno opici, višje od 180 centimetrov, z rokami do kolen. Zakričal je in bitje je pobegnilo.

Pet let prej je ameriški alpinist Don Vhillans najprej slišal zvoke, ki so ga spominjali na oglašanje ptice. Ko je vprašujoče pogledal svojega šerpo, mu je ta preprosto odgovoril, da prihaja jeti. Naslednji dan je v snegu odkril sledi, ki so bile približno tako velike kakor njegove. Šerpa je trdil, da so majhne zato, ker jih je pustil jetijev mladič. Istega večera je Don Vhillans celo dvajset minut lahko opazoval nenavadno bitje, kako pokončno smešno skače proti skupini dreves.

Še več časa za opazovanje je imel marca 1986 angleški alpinist Anthony B. Wooldridge. Najprej je opazil sveže sledi velikih stopal in jih fotografiral. Nekoliko pozneje je spet naletel na podobne sledi. Ko jih je spremljal s pogledom, je opazil, da peljejo k oddaljenemu grmu, kmalu pa je za grmom opazil tudi pokončno bitje, visoko približno dva metra. Prepričan, da je to jeti, se mu je Wooldridge približal še za približno 150 metov in ga fotografiral. Jeti je mirno stal. Imel je veliko, bolj štirioglato glavo, vse telo pa prekrito s temno dlako.

Po vrnitvi v Britanijo je Wooldridge pokazal posnetke znanstvenikom, med njimi tudi znanemu britanskemu anatomu in primatologu John R. Napierju, avtorju knjige Bigfoot: The Yeti and Sasquatch in Myth i Reality (Bigfoot: mit in resnica o jetiju in sasquatchu), ki je izšla leta 1973. Napier je prej dvomil o obstoju jetija in sasquatcha, na podlagi Wooldridgovih fotografij pa se je njegov skeptični pogled spremenil: prepričal se je, da jeti res obstaja.

Leta 1986 je legenda alpinizma, slavni Reinhold Messner, ki se je kot prvi človek brez kisika povzpel na Mount Everest in tudi prvi povsem sam prišel na to streho sveta, po osvojitvi Lhotsea, zadnjega od štirinajstih vrhov, višjih od osem tisoč metrov, ki jih je osvojil, na tiskovni konferenci v Kathmanduju izjavil, da je jetija srečal kar dvakrat. „Nisem ga videl v snežnih območjih, temveč v gozdu, na tibetanski strani Himalaje. Bitje sem zagledal na višini približno 4200 metrov, med drevesi. Visoko je bilo skoraj dva metra, opiralo se je na dve kratki nogi. Poraščeno je bilo s črno dlako in samo obraz je bil videti brez dlak.“ Messner je šel po njegovih sledeh še skoraj tri kilometre.

Znova je videl jetija dan pozneje. Stal je pokonci, na mesečini, kot da bi kljuboval vsem. „Ni bil privid. Bil je jeti, edini gospodar himalajskih snežnih brezpotij,“ je sklenil Messner.

Ostanki jetijevega telesa

Poleg posnetkov in pričevanj so tretja vrsta dokazov o resničnem obstoju jetija deli njegovega telesa, najdeni v nekaterih himalajskih vaseh in samostanih. Sredi petdesetih let prejšnjega stoletja se je izvedelo, da v tibetanskem mestu Pangbocheu hranijo mumificirano jetijevo roko. Dr. Myra Shackley trdi, da ima roka nenavadne antropoidne značilnosti.

Najbolj znan ostanek jetijevega telesa, dostopen raziskovalcem, je bil vsekakor skalp, ki so ga hranili v Khumjungu v Nepalu, in sta ga leta 1960 prvi osvajalec Everesta sir Edmund Hillary ter varuh skalpa Nepalec Chumbi prinesla na Zahod. Šest tednov je potoval po svetu, nato pa so ga morali vrniti v Nepal. Nekateri raziskovalci so trdili, da je to ponaredek – skalp naj bi bil krzno sera, vrste himalajske antilope, podobne kozi − drugi pa, da so dlake podobne opičjim. V dlakah so našli tudi drugačne zajedavce, kot so tisti, ki po navadi napadajo sere.

Nobena od številnih odprav, organiziranih zato, da bi našli jetija in nedvoumno dokazali njegov obstoj – od tiste, ki jo je leta 1960 vodil sir Edmund Hillary, pa vse do zdajšnjih − ni povsem uspela. Dobili so samo prepričljive posnetke stopal dvonožnega bitja, ki je večje in težje od človeka in ga ne morejo pripisati nobeni znani živali.

Sasquatch ali bigfoot

Bitje, imenovano sasquatch ali bigfoot, ni nič manj slavno od himalajskega jetija, pojavlja pa se pogosteje kakor jeti, pa tudi pričevanja ljudi o srečanju z njim so številnejša. Prebivalo naj bi v gozdnih in gorskih prostranstvih severne Amerike, torej v Združenih državah Amerike in Kanadi. Tamkajšnji Indijanci že stoletja pripovedujejo o divjih ljudeh, o bigfootu je pisal celo ameriški predsednik Theodor Roosevelt v svoji knjigi The Wilderness Hunter (Lovec iz divjine), ki je izšla leta 1906. V njej opisuje, kaj se je zgodilo, ko sta nastavljala pasti Bauman in njegov partner ter raziskovala neki divji klanec. Ponoči jima je neznano bitje na dveh nogah nekajkrat uničilo tabor. Zaradi teme sta videla le njegove obrise. To se je zgodilo tudi podnevi, ko ju ni bilo. Nekega dne je Bauman v taboru našel mrtvega partnerja in domneval, da ga je ubilo neznano bitje, saj je pustilo odtise, podobne človeškim, le da veliko večje.

Geodet Alexander Caulfield Anderson, ki je leta 1864 za Hudson Bay Company opravljal geodetske meritve za trasiranje poti, je poročal, da so nekakšna dlakava bitja nekajkrat metala kamenje na njegovo skupino delavcev.

Drvar Mike King je leta 1901 delal na osamelem območju na severu Vancouverja in z vrha grebena zagledal bitje, podobno človeku, telo mu je prekrivala rdečkastorjava dlaka. Bitje je ob potoku čistilo korenine in jih razvrščalo. Potem je pobegnilo pokončno in na dveh nogah, kakor človek. Ko je šel King po njegovi sledi, je videl, da so bili odtisi stopal povsem takšni kot človeški, le daljši, in tudi prsti so bili dolgi in razširjeni.

Nekega poletnega sončnega popoldneva leta 1941 je v Ruby Creeku v Britanski Kolumbiji najstarejši sin gospe Chapman mater opozoril, da se približuje njihovi hiši iz gozda velika žival. Mati je najprej pomislila, da je to velik medved, potem pa prestrašena ugotovila, da je le velikanski človek, s telesom prekritim z rumenorjavo dlako, dolgo približno deset centimetrov. Gospa je pograbila vse tri otroke in naglo pobegnila v vas.

Oktobra leta 1955 je lovec William Roe srečal „divjaka“ blizu mesteca Tete Jaune Cache v Britanski Kolumbiji. V izjavi pod prisego je napisal, da je na razdalji nekaj deset metrov zagledal bitje, za katero je sprva mislil, da je medved. Kmalu je spoznal, da ni medved, temveč velikanski človek, visok približno dva metra, skoraj meter širok in težak približno 135 kilogramov. Njegovo telo je bilo od glave do peta prekrito s srebrnkasto temno rjavo dlako. Ko se je bitju približal, je opazil, da je ženska, saj je imela prsi.

Od sredine 19. stoletja pa do danes je bigfoota videlo več kot tisoč prič. Izhajajo celo specializirane revije, ki objavljajo takšna pričevanja, posnete so televizijske oddaje, med njimi tudi Skrivnosti sveta.

Grover S. Krantz, antropolog z univerze Washington State University, ki sprva ni verjel poročilom o sasquatchu, je pazljivo proučil odtise, ki so jih leta 1970 našli na severovzhodu države Washington, in pozneje še druge, ter ugotovil, da so dolgi povprečno od 35 do 45 centimetrov in široki od 12 do 23 centimetrov, torej veliko večji kakor človeški. Zato so tudi to bitje poimenovali bigfoot (veliko stopalo). Meni, da mora biti značilen sasquatch težak tudi do 300 kilogramov, kajti če bi človek želel narediti takšne odtise, bi moral kilometre dolgo nositi breme 200 kilogramov in ob tem še delati dolge korake namesto povprečnih človeških. Z dolgotrajnim in natančnim proučevanjem sledi je odkril, da je gleženj tega bitja nagnjen veliko bolj naprej kakor človekov. Na podlagi svojih proučevanj se je antropolog prepričal, da takšno bitje res obstaja, kajti če bi kdo takšne odtise skušal ponarediti, ne bi mogel tako natančno nastaviti nagiba gležnja. In četudi bi bilo več sto zgodb o bigfootu izmišljenih, je še zmeraj veliko pristnih in torej res obstaja dvonožni primat, ki naseljuje gozdove tihomorskega ameriškega severozahoda

Divji ljudje tudi drugje na planetu

Divje ljudi so videvali že stoletja pred nami in tudi v drugih predelih sveta, celo v antični Evropi. O tem pričajo umetniške upodobitve Etruščanov, Kartažanov in starih Rimljanov. Videli so jih tudi v Latinski Ameriki, Afriki, na Kitajskem in v Indoneziji. Ker vseh pričevanj ni mogoče omeniti, naj zgodbo o nenavadnih bitjih končam še z rusko-mongolskim rojakom jetija in bigfoota, ki ga najpogosteje imenujejo alma in živi v nepristopnih območjih od Kavkaza do Altaja, Pamirja, puščave Gobi in Sibirije. V primerjavi z jetijem in bigfootom, ki sta bolj podobna opicam, pa je alma bolj podoben človeku. Tudi pričevanja o srečanju z njim so številna.

Že v 15. stoletju je Hans Schiltenberger, ki ga je kot ujetnika tatarski vladar Tamerlan (Timurlenk) dodelil spremstvu princa Egidija, po vrnitvi v Evropo leta 1427, v svojih spominih zapisal: „V hribih živijo divji ljudje, ki nimajo nič skupnega z nami. Njihova telesa so prekrita s krznom, samo roke in obraz so brez dlak. Tečejo kakort živali, jedo listje in travo. Gospodar tega območja je Egidiju podaril divjega moškega in žensko, ki so ju bili ujeli v divjini.“ A. Satuni, ugledni ruski zoolog, je na jugu Kavkaza leta 1899 srečal žensko almo in izjavil, da se je premikala kakor človek. Ker je bil strokovnjak za živali, je le malo verjetno, da se je zmotil in videl žival.

V gorovju Pamir, ki se razprostira v Tadžikistanu, na Kitajskem, v Kašmirju in Afganistanu, je leta 1925 sovjetski general Mihail Stefanovič Topilski s svojimi enotami zasledoval zaostale cesarske enote. Eden od ujetih sovražnikov je izjavil, da so njega in tovariše v votlini, v kateri so se skrivali, napadla bitja podobna opicam. V votlini so pozneje našli tudi truplo takšnega bitja. Pregledal ga je še vojaški zdravnik in izjavil, da truplo zanesljivo ni človeško.

Moskovski oficir Kolpačnjikov, ki je leta 1937 med japonsko invazijo vodil svojo enoto v Mongoliji, je povedal, da so stražarji neke noči ob vznožju hriba opazili dve senci, nanju streljali in bitji ubili. Ko je zjutraj Kolpačnjikov videl trupli, je bil presenečen: nista bila sovražnika, temveč nenavadni dlakavi bitji bolj podobni opicam, čeprav opic v Mongoliji ni. Domačini so mu pozneje povedali, da včasih v gorah srečujejo takšne divje ljudi. Telesa imajo porasla z rdečkasto dlako, obraz pa divji in zelo grob, z močnimi očesnimi loki.

Sovjetski sanitetni polkovnik V. S. Karapetjan je imel ob koncu decembra leta 1941 priložnost pregledati živega almo, ki so ga v Dagestanu severno od kavkšaških gora ujeli vojaki, ker so menili, da je preoblečeni nemški vohun. Dr. Karapetjan je poznaje zapisal, da je pred njim stal gol in bosonog nenavaden človek. Prsi, hrbet in ramena mu je prekrivala kodrasta temnorjava dlaka, ki je zelo spominjala na medvedjo. Na dlaneh in podplatih ni imel dlak. Lasje na glavi so bili na otip zelo grobi. Ni imel brade niti brk, čeprav je imel obraz prekrit z zelo redko dlako. Stal je pokončno, s spuščenimi rokami. Visok je bil okoli 180 centimetrov, z močno naprej izstopajočimi prsmi. Prste na rokah je imel debele, močne in zelo dolge. Oči so bile tope in prazne kakor oči živali, in tudi sicer je bil videti bolj žival kakor človek.

Na vprašanja ni odgovarjal, zavračal je hrano in imel zelo neprijeten močan vonj. Dovoljeval je, da so se ga dotikali, in ni bil agresiven. Pozneje so ga zaradi umika pred Nemci ubili.

Z almami se je svoj čas ukvarjala tudi sovjetska Akademija znanosti. Toda kot pri iskanju jetija tudi odprave, ki so iskale almo, niso bile uspešne. Dr. Myra Shackley, sicer svetovna avtoriteta za raziskovanje neandertalskega človeka, je od tedaj proučila vse podatke, ki so bili na voljo, prepričana, da so morda alme preživeli neandertalci, za katere uradno velja, da jih je že pred 40 000 leti iztrebil prednik današnjega človeka, Homo sapiens. V prid njeni teoriji je, da se vsa neandertalska nahajališča v Sovjetski zvezi ujemajo s kraji, na katerih so najpogosteje videli alme in jih še videvajo. Pravi, da je sicer nenavadno, pa vendarle je prav mogoče, da je neandertalski človek še zmeraj živ in zdrav ter živi v odročnih predelih Mongolije. Bitja, podobna neandertalskemu človeku, so morda preživela zadnjo ledeno dobo v težko dostopnih predelih Himalaje, Sovjetske zveze in Mongolije. V Mongoliji jih imenujejo alme, to pomeni divja, kosmata človeška bitja.

Če bi začeli proučevati to domnevo resneje, bi morda popolneje spoznali svoj izvor in dokončno ugotovili, katera bitja so bila naši predniki.

Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v reviji AURA, oktober 2011, št. 266

Na sliki: Domnevni odtis jetijevega stopala