Budistična modrost pravi: Cvet lotosa požene iz blata. Globlje je blato, lepši je cvet. Marsikdo, ki že dolgo vztraja na duhovni poti, ob tem pomisli: Da, tale rek je resničen … Kaj pa se zgodi, ko nam pot prekrižajo neprijetni dogodki in se soočamo z napori?

Ljudje se že tisočletja neprenehoma sprašujejo: Zakaj je z duhovnim razvojem združeno marsikaj neprijetnega? Zakaj pot duhovnih iskalcev spremljajo naporne, žalostne, težavne stvari? Zakaj je povezana s »trpkimi zalogaji« in včasih nerazložljivo hudimi dogodki? Ali ne bi bilo bolje, ko bi se na njej srečevali samo s prijetnimi rečmi? So preskušnje res nujne za duhovno rast?

Sežiganje karme

V hinduizmu je duhovna rast povezana tudi z besedama tyag – samoodpovedovanje, požrtvovalnost, žrtvovanje in tapasya – strogo, težavno, naporno (nekakšna pokora). Samoodpovedovanje in požrtvovalnost (tyag) sta po navadi povezani s človekovim naporom (tapasyo). Vendar v Bhagavadgiti piše, da brez tapasye ne dosežemo pomembnega duhovnega napredka. Tapasya je namreč praktična duhovna disciplina, ki prinaša plodove – z naporno vadbo »sežigamo« karmična semena.

Krišna je opisal tri stopnje tapasye ali duhovnega naprezanja: telesno, umsko in govorno. Telesni napor je povezan z dejanji, s katerimi si ustvarjamo dobro karmo, ki nas čisti in pelje do samouresničitve: s čistostjo, poštenjem (pravičnostjo, resnicoljubnostjo), celibatom in nenasiljem. Umski napor je povezan z umirjenostjo (jasnostjo in pozitivnim razpoloženjem do drugih), blagostjo (nežnostjo, milino, prijaznostjo, dobrohotnostjo, radodarnostjo), tišino (umirjenimi čutili, odsotnostjo umskega žlobudranja), samoobvladovanjem (brzdanjem sebe) in čistostjo bitja (stanje uma in srca). Tapasya pri govoru pa predpostavlja govorjenje besed, ki ne povzročajo gorja (žalosti, stiske, skrbi in nevarnosti), ki so resnične, prijetne (prijazne, vesele) in koristne (dobrodejne).

Glede na Bhagavadgito naše duhovno naprezanje krepimo s tremi naravnanostmi: satvično (resničnost, krepost, ravnotežje), radžastično (moč in zagon) ali tamasično (zadržuje in ovira gibanje). Kadar se duhovne vadbe lotevamo satvično, jo opravljamo z veliko in plemenito vero, ne hrepenimo po njenih sadovih (učinkih) in smo stanovitni (neomajni, odločni) vaditelji. Če smo radžastični vaditelji, se duhovno naprezamo predvsem zato, da bi si pridobili posvetne časti, spoštovanje in ugled. Tamasična tapasya je nekakšno mučenje sebe (samotrpinčenje), pri vadbi nas vodijo zmotne predstave (zamisli, stališča, nazori, nameni) o jazu (sebstvu), pogosti cilj takšne vadbe pa je pridobitev zmožnosti za uničenje drugega.

V preskušnjah zmagujemo

V Svetem pismu piše, da je »Mesija (Jezus – op. p.) moral trpeti in vstati od mrtvih«, da je »prek svoje žrtve odpravil greh« ter »naznanil luč.« Njegovi apostoli so z veseljem trpeli zaradi imena svojega učitelja: In apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena. (1 Pt 1, 6–7) /…/ Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preskušnjah … (1 Pt 1,6)

Ne glede na to, kaj so prestajali Jezusovi učenci (še zlasti, ko so jih v starem Rimu zaradi vere mučili), so ostali zvesti učitelju, opogumljali pa sta jih ljubezen, ki so jo prejemali od Jezusa, in trdna vera vanj: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? Prav kakor je pisano: Zaradi tebe nas ves dan pobijajo, imajo nas za klavne ovce. Toda v vseh teh preskušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (Rim 8, 35–39).

Ljudje, ki so veliko pretrpeli, naj bi postali tako čisti (»ogrnjeni v bela oblačila« – op. p.), da so prišli po smrti neposredno pred Boga, ki jih je potolažil: »Zatem se mi je prikazala velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov. Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom (Jezusom – op. p.), ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje. /…/ Tedaj je spregovoril nekdo izmed starešin in mi rekel: Tile, ki so ogrnjeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?’ Rekel sem mu: ‘Moj gospod, ti veš.’ On pa mi je rekel: ‘To so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo. Zato so pred Božjim prestolom in noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču; in on, ki sedi na prestolu, bo razpel svoj šotor nad njimi. Ne bodo več lačni in ne bodo več žejni in nič več jih ne bo žgalo sonce ne kakršna koli pripeka. Kajti Jagnje, ki sedi na sredi prestola, jih bo paslo in jih vodilo k izvirkom živih vodá; in Bog bo obrisal vse solze z njihovih oči ...’«

Tapasya – oblika jogijskega zdravljenja

Indijski svetnik in dobrotnik svami Satyananda Saraswati je dejal, da izvajanje naporne duhovne vadbe ni mučenje ali neupravičena strogost, temveč oblika jogijskega zdravljenja. »Tapasya etimološko pomeni čiščenje – skozenj postanemo bolj zreli in izpopolnjeni. Človekovo telo je šibko, njegov um še šibkejši. Le kako boste s šibkim telesom in umom dokončali svoje življenjsko romanje?«

Zatrjeval je, da se skozi naporno duhovno pot rešimo različne vrste nesnage, ki jo imamo v sebi: »Mnogi mislijo, da se tapasya nanaša na strog življenjski slog in purizem … Vendar pa to ni nujno. Kadar hiša razpada, jo morate popraviti ali pa se iz nje izseliti. Tudi naše telo, sestavljeno iz organov, ima svoje procese in zakonitosti. Ali je – če imamo slabo prebavo – zmanjšanje količine zaužite hrane strogost? Ne! Ali si bomo – potem ko se nenehno vdajamo čutnemu življenju in smo navezani na marsikaj (kar prizadene naš um, srce, telo) – še bolj predajali užitkom, se še bolj navezovali? Ali pa bomo te stvari raje zmanjšali do skrajnosti? Ko telesno zbolimo, se moramo držati posebnih omejitev, prepovedi, treznega življenja. To ni strogost, temveč način zdravljenja. Če si želimo, da bi se znebili nesnage, vedenjskih vzorcev in predsodkov, ki nam povzročajo bolečino in trpljenje, pa si moramo pomagati s posebnim zdravljenjem – tapasyo.«

Tako torej pravijo sveta besedila in modreci. Še več o tem, ali so napor, težave in trpljenje nujno povezani z duhovno rastjo in osvobajanjem sebstva, pa so povedali naši sogovorniki.

Maja Škvarč, univ. dipl. ekon., v Ljubljani, v svojem podjetju LUKS AUREA, d. o. o. pomaga otrokom, prihodnjim mamicam, parom, posameznikom in drugim – pripravlja sprostitvene delavnice za otroke po licenci Čarobni otroci, svetuje po metodi karmične diagnostike in izobražuje na področju duhovnosti in vzgoje otrok (info@childsfairytale.com, www.childsfairytale.com): »Življenje je polno vzponov in padcev in po navadi se za duhovno pot odločimo takrat, ko se znajdemo v stiski. V stiski, iz katere ne najdemo izhoda (bolezen, nezdravi medosebni odnosi v družini, službi ali kje drugje, različne travme, finančni propad itn.). Takrat začnemo iskati odgovore, s katerimi bi radi osmislili življenje in izkušnje, ki smo jih doživeli. Želimo začeti in graditi na novo, ker spoznamo, da nam stari način delovanja ne prinaša sreče, notranjega miru, zadovoljstva. Razne duhovne filozofije nam omogočajo, da se vrnemo nazaj, na ‘začetek’, in začnemo spoznavati kdo smo, kaj je naš namen in kam gremo. Spoznanja, ki jih pridobivamo na duhovni poti, prinašajo številne pozitivne učinke, vendar pot nikakor ni samo pozitivna. Učimo se na novo. To pomeni, da začenjamo sprejemati življenje takšno, kot je. In izkušnje takšne, kot so. In tudi sebe in druge takšne, kot smo. To je proces spoznavanja, ozaveščanja. Je sprememba našega delovanja, razmišljanja in čustvovanja, saj negativno preobrazimo v pozitivno.

Zame je pozitivna izkušnja na tej poti predvsem spoznanje o človeku in življenju nasploh. To mi je pomagalo, da sem laže razumela dogajanje v sebi in okoli sebe, ter prepoznala destruktivne vzorce, ki so se mi nenehno ponavljali. Spoznala sem, da drugačen ‘pogled na svet’ marsikaj olajša. Kadar na primer pogledamo na izkušnjo kot na priložnost za rast, v sebi laže ohranjamo mir in osredinjenost ter prepoznamo, zakaj nam je bila ta izkušnja dana. Izkušnja nam pove, kaj moramo spremeniti pri sebi. Spremembe pri sebi pa vedno delamo z namenom, da bi zmogli ohranjati svoj notranji mir, občutek hvaležnosti in ljubezni do sebe in drugih. To nam daje občutek svobode in sproščenosti – takrat se zavemo, da smo le mi tisti, ki ustvarjamo svojo usodo.

Pravijo, da na duhovni poti ni negativnih izkušenj … Da so le izkušnje. S tem se tudi sama strinjam, čeprav priznam, da bi raje prihajala do spoznanj in duhovnih resnic prek prijetnih in ljubečih lekcij. Vendar, kolikor se poznam, to ne bi bilo najbolj učinkovito, saj sem na spremembe navadno pripravljena šele takrat, ko se znajdem v položaju, ki postane nevzdržen. Zato sem vsem svojim učiteljem, tudi tistim, ki so me potisnili v težko čustveno in psihično stanje, iskreno hvaležna. Takrat bi te položaje seveda opredelila kot zgolj negativne. V njih so bile namreč manipulacije in nečisti nameni. Vendar sem danes zanje samo hvaležna ….

Tako imenovane negativne izkušnje imajo neprecenljivo vrednost. Kažejo, kje smo. Kažejo nam izhod in pot do srca. Pokažejo, kaj moramo spremeniti. Dojeti moramo le to, da je naš življenjski namen ‘biti srečen in svoboden’. Da je življenje lepo. Da smo vsi bitja svetlobe, vendar pa ima vsak svojo pot, ki jo mora prehoditi, da pride do tega spoznanja. Vsak od nas je že naredil napako in prizadel sebe in druge. To je del učenja vsakega človeka. Zato sta sočutje in razumevanje sebe in drugih izjemnega pomena. Res je, da ni opravičil za nobeno slabo dejanje … A če slabo dejanje prepoznamo, ga ozavestimo in nikoli več ne ponovimo, lahko začnemo duhovno napredovati.«

Borislav Babić, diplomirani družboslovec, strokovni sodelavec ekonomske stroke, certificirani inštruktor v društvu Joga v vsakdanjem življenju Nova Gorica (nova.gorica@jvvz.org, www.yogaindailylife.org): »Bhagvan Sri Dip Narajan Mahaprabudži v enem izmed svojih biserov modrosti pravi: ‘Naj te težave ne prestrašijo. Življenje na Zemlji neprenehoma niha med obalama sreče in trpljenja. Kdor v stiski izgubi pogum, ne doseže svojega cilja. Izpolnjuj svoje dolžnosti samozavestno in z zaupanjem.’

Jogo in duhovnost razumem kot življenje – to je med seboj prepleteno. Težko je biti dopoldne grob in žaljiv do drugih ali, denimo, živeti v nasprotju z moralnimi vrednotami, popoldne pa mirno sedeti v meditaciji in se posvečati najvišjim ciljem duhovnega razvoja. Joga je, vsaj zame, način življenja. Z jogijskimi tehnikami postajamo samozavestnejši, odgovornejši do sebe in svojega življenja ter življenja drugih. Učimo se, da v življenju opuščamo neresnična pričakovanja in svoje omejeno gledanje, osvobajamo se odvisnosti od drugih in druge osvobajamo navezanosti na nas. Čas prej ali slej prinese tudi manj prijetne izkušnje: bolezen, osebno krizo, smrt bližnjih in prijateljev, zavedanje minljivosti vsega stvarnega itn. Prav ob takšnih izzivih pride do izraza naše jogijsko znanje in modrost razumevanja življenja, razumevanja njegovih možnosti in zakonitosti.

Naš učitelj pogosto govori o treh močnih ovirah na duhovni poti. Naj jih naštejem: mal – nečiste misli (zameglijo naš um); vikšep – motnje, ki prihajajo od zunaj (vročina, mraz, hrup itn.) ali iz notranjega sveta (strahovi, predsodki, skrbi itn.) in vznemirjajo naš um; avaran – zavesa neznanja, zaradi katere nismo sposobni spoznati, kdo smo v resnici. Z resno vadbo po sistemu joga v vsakdanjem življenju, s spoštovanjem etičnih načel ter upoštevanjem učenja samouresničenega učitelja kot je Paramhans Svami Mahešvarananda, se laže spoprijemamo s temi ovirami in negativnimi lastnostmi.

Iluzorno pa je, da pričakujemo čudeže v kratkem času. Potrebna so dolga leta redne sadhane (duhovne vadbe) in poslušanje satsangov (druženje z ljudmi, ki govore o resnici). Šele s praktičnim ‘delom na sebi’ si naberemo pozitivne izkušnje in znanje. Te zaznamo kot notranji mir in sproščenost, stanje popolne harmonije in razumevanja.«

Tadej Mihelič, sodelavec Krščanskega centra Ljubljana (klemen@vidic.si, www.sprejmi.si): »S svetopisemskega vidika trpljenje ni nujno povezano z duhovno rastjo. Trpljenje je predvsem posledica ‘človekovega padca’ in zato spremlja človeka do smrti. Prva človeka, Adam in Eva, pa tudi drugi ljudje, smo se odločili za greh in upor proti Bogu. Zato nas je zadelo prekletstvo: bolezen in smrt. Pogosto se sprašujemo: Zakaj nas je Bog ustvaril prav takšne, saj je vedel, kako se bomo vedli? Želel, je da imamo svobodno voljo, saj brez nje iskrena ljubezen ni mogoča. Bog nas ni želel ustvariti kot robote – prepustil nam je izbiro, ali bomo hoteli navezati s Stvarnikom ljubeči odnos …

Človek je zaradi šibkosti izbral greh. A to ni bil božji namen. Bog je pred stvarjenjem vedel, da bo človek ‘padel’. V svoji milosti pa nam je priskrbel odkupnino. Svojega sina Jezusa Kristusa, ki je na Zemlji živel popolno, brezgrešno življenje, je poslal, da bi s strahotnim trpljenjem na križu plačal ceno za naš greh. Jezus je nase sprejel kazen za naš greh, mi pa smo dobili njegovo pravičnost. Kako naj dosežemo to pravičnost? Da priznamo svojo grehe in napake ter se odločimo, da jih opustimo. In priznamo Jezusa Kristusa za svojega odrešenika.

Kaj Jezus in Sveto pismo pravita o trpljenju? Poudarjeno je, da bodo verniki preganjani ‘zaradi Jezusovega imena’. Prvi kristjani so molili takole: Zakaj besnijo narodi in ljudstva razmišljajo prazne stvari? Kralji Zemlje so se dvignili in oblastniki so se zbrali proti Gospodu in proti njegovemu Maziljencu. Jasno vidimo, da apostole in druge kristjane niso preganjali zaradi njih, temveč zaradi Jezusa, ki so ga oznanjali. To potrjujejo tudi Jezusove besede o tem, da se preganjanje po navadi začne že v lastni družini.

A Jezus je tudi dejal: Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse slabo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. S tem je želel usmeriti naš pogled v večnost. Zemeljsko življenje je polno preobratov, imamo vesele in žalostne dni, predvsem pa je življenje minljivo. Bog pa si želi, da izberemo večnost z njim – takrat bo konec žalosti in joka, trpljenja in smrti.«

Vesna Periček Krapež, prof. ruščine in nemščine, vodi zdravilsko šolo Akademija za zdravilstvo, je učiteljica ezoteričnega znanja in meditacije ter predavateljica na Duhovni univerzi (info@zdravilska-akademija.si, www.zdravilska-akademija.si): »Veliko najrazličnejših izkušenj je bilo na moji poti spoznavanja in izražanja duhovnosti. Od prve zunajtelesne izkušnje do polnoletnosti, da sem se končno lahko udeležila tečaja meditacije … Od vznesenih izkušenj lepote v umetnosti in naravi, ki brišejo mejo med življenjem in smrtjo … Do bolečih spoznanj, kako krhko je človekovo ‘tuzemsko’ življenje in kako veliko truda in nemalokrat tudi trpljenja zahtevajo prebujanje, rast, evolucija zavesti … Ali sem v vseh teh letih doživela kaj negativnega? Iščem po spominu … in ne najdem niti ene negativne izkušnje – ker jih ne opredeljujem tako.

Tako prijetnega kot neprijetnega pa je bilo na moji poti duhovnega zorenja veliko. Zanosa, navdiha, radosti, čarobnosti, izpolnjenosti, zlitja, enosti – in teže, frustracij, nemoči, bolečine, trpljenja. Hvaležna sem za vse, kar je bilo. Kajti onkraj nasprotij prijetno − neprijetno so bile vse preskušnje v svojem bistvu zame dobre.

Seveda mi je danes s časovne razdalje tudi tisto, kar mi je bilo nekoč najbolj boleče in zahtevno, lahko opredeliti kot dobro. Takrat pa mi je bilo ‘na smrt’ težko. V življenju sem se nekajkrat spoprijemala s temeljno in zame usodno odločitvijo, po kateri poti naj nadaljujem, bolj udobni ali manj udobni. Kdo mi je takrat pomagal? Glas duše v globinah mojega bitja – glas angela navzočnosti, glas intuicije. Dragocenost, ki ni na očeh, a je najžlahtnejša v vsakem človeku. Vedno me je usmerjal, neizrekljivo nenasilno, globoko mirno, s kristalno čistostjo, sijoče, na zame težjo pot. Ni se ga dalo odgnati ali utišati. Globoko v srcu tega niti nisem hotela. Izbrana pot je bila zame zahtevna kot strma pot v gore, a na njej sem bila vedno deležna blagoslova – novih spoznanj, večje radosti, milosti, globlje ljubezni. Na njej sem izgubljala svoje omejitve … in širila duhovna krila.

Če ste kdaj redno tekli, veste, o čem govorim. Dan za dnem, teden za tednom, od dvominutnega do petkilometrskega teka in še dlje … S potrpežljivo vztrajnostjo premagujemo razdalje, ki so se nam prej zdele nedosegljive. Kar se je nekoč zdelo zahtevno, postane sčasoma samoumevno. Kakšna svoboda! In tako hodim po duhovni poti naprej …«

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, oktober 2014, št. 301,

Na sliki: Borislav Babić