Vedno so nam govorili, da je najbolje, če tumor odkrijemo čim prej. V resnici pa velja, da čim bolj zgodaj je tumor odkrit, tem bolj zgodaj človek umre.

Seveda to nima nobene povezave z zgodnjim odkrivanjem. Zgodnje odkrivanje je namreč vedno prednost, vendar pa je ob predpisani terapiji verjetnost zgodnje smrti bolnika večja, čim bolj zgodaj se tumor pri njem odkrije. Priznati moram, da ni vedno kriva zgolj terapija, temveč tudi spoznanje, da je nekdo zbolel za rakom. Gotovo ste že kdaj slišali besede samoizpolnjujoča se prerokba. To ni nič drugega kot negativni placebo učinek, kar pomeni, da se bo vedno zgodilo tisto, v kar trdno verjamemo. Kot pri pregovoru: naša vera gore premika! Recite bolnikom, naj naštejejo besede, ki jih povezujejo z besedo rak. Zanesljivo boste slišali: smrt, bolečine, Bog, smisel življenja, zakaj, itn. Te besede ljudje žal potapljajo v tok, ki pelje v bolezen in ne k ozdravitvi.

Kdaj imam raka?

Diagnoza raka je prvenstveno povezana s patogenimi organizmi. Verjetno domnevate, da so izvidi, ki jih zdravniki uporabljajo pri odločanju o tem, ali neka oseba ima raka ali ne, popolnoma zanesljivi in da tu ne prihaja do nikakršnih napak. Žal vas moram znova razočarati. Angleška študija iz leta 1992 je ugotovila, da je bilo v nekaterih delih države 20 odstotkov testov pozitivnih na raka materničnega vratu in raka dojke, v drugih delih države pa so bili pozitivni samo trije odstotki.

V Liverpoolu so leta 1987 znova analizirali 45 000 testov in ugotovili, da jih je imelo 911 bolnikov napačno diagnozo. V Manchestru so napačno ocenili 60 od 3 000 testov. Na univerzi Yale v Združenih državah Amerike je deset izkušenih radiologov dobilo v analizo 150 mamogramov dobre kakovosti. V 50 primerih deset zdravnikov ni bilo soglasnih. To je treba resno upoštevati. Izkušeni radiologi enega od treh mamogramov niso enako ocenili. Verjetno ni treba pojasnjevati, kaj to pomeni.

Te študije spet kažejo, da se na področju medicine dogajajo neznanstvene stvari. Naslednja stvar je, da patologi neradi prevzemajo odgovornost. V njihovih poročilih lahko preberemo: »Najverjetneje je v skladu z vzroki bolezni XY« ali »najverjetneje je to …« »Če drugače diagnosticiramo, bi prav tako lahko bilo …« Ko preberete na tisoče poročil, ki so jih napisali patologi, bi lahko napisali knjigo o »morda, najverjetneje, mogoče, ne moremo natančno določiti …« Če se nekoliko pošalimo, lahko rečemo, da zdravniki skoraj vedno omenjajo verjetnost in čeprav izvid patologa kaže negotovost, vsaka odpustnica navaja popolno prepričanost v diagnozo.

Danes so priročniki za delo patologov zagotovo naprednejši, da nihče ne bi podvomil v celotni postopek. Še en primer. Patologi nekatere celice s stoodstotno gotovostjo ocenijo kot rakaste. Kljub temu pa nekateri ljudje s takšno diagnozo celo brez vsake terapije ne umrejo, pa tudi njihov tumor ne raste.

Dodatni primer nam je priskrbel Baselski referenčni center za kostne tumorje, kjer so diagnosticirali 9 000 kostnih tumorjev. Od tega števila so 5 500 primerov poslali na pregled za pridobitev drugega mnenja. Tole preberite z vso pozornostjo: V 2 289 primerov je bila diagnoza spremenjena! To pomeni, da je bila skoraj vsaka druga diagnoza netočna glede vrste tumorja, v 492 primerih pa je bila diagnoza popolnoma napačna, ker bolniki sploh niso imeli tumorja. Vse diagnoze so postavili specialisti, profesorji, vodje patoloških inštitutov itn.

Ne smemo pozabiti, da so to zelo resne diagnoze. Tako je 236 pregledanih oseb prejelo diagnozo, da imajo raka, mnogi izmed njih pa so bili mladi in raka sploh niso imeli. Če to pogledamo statistično, bi pri vsakem dvajsetem lahko pričeli s katastrofalno terapijo, če bolnik ali zdravnik ne bi vztrajala pri zahtevi za pridobitev drugega mnenja, tj. pri zahtevi za vnovično preverjanje prvega patološkega izvida. Lahko domnevamo, da se taka vztrajnost le redko pojavlja in lahko si mislimo, kaj se vsak dan dogaja. In ne pozabite, vsak patolog je pred vnovičnim preverjanjem vztrajal, da je njegova diagnoza točna.

Ker se izredno zavedam, kako občutljiva je ta tema, bi želel biti popolnoma jasen glede tega, da patologi v velikem številu primerov postavijo pravilno diagnozo, če na raka gledamo z njihovega zornega kota. Žal pa »veliko poti vodi v Rim« in bodite iskreni, gospodje patologi – ali bi tudi svoji ženi po diagnozi, da je zbolela za rakom dojke, priporočili mastektomijo (odstranitev dojke)? Toda ne želim podrobneje govoriti o težavah s patologi. Za vas kot bolnika to preprosto pomeni, da morate biti, preden se boste resno odločili za zdravljenje, popolnoma prepričani, da je bila diagnoza potrjena z dodatnimi preiskavami.

Lothar Hirneise Vir: Skupaj za zdravje človeka in narave, julij/avgust 2010, objavljeno tudi v reviji AURA, avgust 2010, št. 251

Fotografija: Bigstockphoto.com