Si lahko predstavljate ali verjamete v to, da ste že večkrat živeli na Zemlji? Trideset do štirideset odstotkov sodobnikov je prepričanih o tem. Prastaro znanje človeštva, ki ga najdemo na vseh delih Zemlje in v številnih kulturnih krogih, se prebuja tudi na t. i. “krščanskem Zahodu”, kjer je pred 1500 leti Cerkev z anatemo to znanje zatrla.

Beseda anatema ali izobčenje izhaja iz jezikovne rabe cerkvenih koncilskih sklepov, s katerimi so obsodili tiste verske nauke, ki Cerkvi niso bili po volji. V latinskem prvotnem besedilu so za obsodbo vedno uporabljali izraz “anatema sit”. “Anatema” izhaja iz grščine in pomeni prekletstvo, preklet. “Sit” izhaja iz latinščine in pomeni “tako naj bo”. Formula se torej glasi: »Kdor verjame v to,« kar je bilo pravkar obsojeno, »naj bo preklet«. V zdajšnjem nemškem prevodu koncilskih sklepov se v zbranem delu Neuner-Roosa uporablja prijaznejša jezikovna raba. Ni več zapisano »ta naj bo preklet«, ampak »ta naj se izključi«. Vsebinsko pa se ni niti malo spremenilo, kajti kogar Cerkev izključi, to je ekskomunicira, po cerkvenem nauku ne bo zveličan. Ne sme več prejemati t. i. zakramentov, ki jih Cerkev ponuja kot sredstvo za zveličanje. Živi v hudem grehu. In če v tem stanju umre, je večno preklet. Tudi beseda »izključen« je torej anatema, ki pomeni isto kot večno prekletstvo. In s takim prekletstvom so pred 1500 leti prekrili nauk o reinkarnaciji.

Pomen reinkarnacije je očiščevanje duše

V knjigi Vzrok in nastanek vseh bolezni – Kar človek seje, bo žel piše o reinkarnaciji: »Duša se lahko dolgo uteleša in prepotuje veliko življenj v človeški obleki, vse dokler se ne spozna in začne uresničevati ter sprejme Mojega odrešilnega dejanja in stopi na duhovno pot poboljšanja in čiščenja svojega nizkega jaza in s tem povečuje odrešilno svetlobo, ki deluje v njej. Vsaka duša in vsak človek mora prej ali slej v tem ali v nadaljnjih zemeljskih življenjih ali kot duša v mestih očiščevanja očistiti dušo, da bo spet zavestna podoba večnega Očeta.«

»Kdor ne obvlada svojega življenja, kdor ne oplemeniti svojega bitja, ta starim vzrokom neprenehoma dodaja nove, četudi na drugačen način, odvisno od življenjskih navad časovnega obdobja, v katerem se duša spet inkarnira in s seboj prinese neporavnano iz prejšnjih življenj. Ponovno utelešena duša torej seva to, kar si je naložila v prejšnjih življenjih. Njena aura zrcali njene dobre in slabe misli ter dejanja. To so spomini in ustreznosti. Določajo notranji odnos do življenja, iz katerega človek misli in ravna. Pri tem spet razvija nove miselne oblike in ustrezno svojemu obnašanju spet pritegne enako.«

»Ljudje, ki so v prejšnjih življenjih posvetno mislili in živeli ter bili vezani na materijo, bodo tudi v tem zemeljskem bivanju podobno mislili in delali, dokler se ne bodo prebudili za duhovnost in postopno začeli misliti drugače. Kar je duša potrjevala v prejšnjem življenju in za kar si je prizadevala in še ni poravnala, za to si bo v tem bivanju naprej prizadevala in razvijala. Znanstveniki se na primer spet trudijo cepiti atome, da bi pridobivali jedrsko energijo. Zdravniki se spet trudijo presajati organe. Cerkveni možje spet preganjajo drugače misleče. Iste duše, le da v drugem človeškem telesu in z drugačno zunanjo podobo, toda z istim sevanjem, spet nadaljujejo z enakim in podobnim. Tako duše v nadaljnjih zemeljskih bivanjih vedno znova gradijo zgradbo usode. Vzrok prihaja za vzrokom in učinek je aktiven za učinkom.«

Človeške nesreče, bolezni in usode niso naključje

Ko beremo, da duša prinese s sabo, česar ni poravnala v prejšnjih življenjih, nam postane jasno, da je to vzrok in učinek. To doživljamo popolnoma samoumevno tako v našem vidnem svetu kot tudi v nevidnem. Vzrok in učinek doživimo pri vsakem telefonskem pogovoru, pri vsaki radijski oddaji. Nihče ne bo podvomil o delovanju elektromagnetnih valov ali radioaktivnih procesov. Toda tudi naša čustva in misli so energije in spet odprejo energije. To občutimo tudi na telesu ali v stiku z ljudmi. Mogoče bi lahko rekli, da je vsako bitje, bodisi človek, žival ali rastlina, snop energije, ki je včlenjena v energijski kozmos univerzuma.

Bilo bi nenavadno, da bi to, kar smo oddali v kozmos ali kar smo zase vzeli iz njega, ostalo brez posledic. Tudi naša svoboda je del kozmičnega reda. Če jo zlorabimo, moramo odstraniti nered, ki smo ga ustvarili, in spet vzpostaviti kozmični red. Bog nas jemlje resno. Če kršimo Njegov red, pride nad nas trpljenje nereda. Nič drugega ni mišljeno v Bibliji, ko je govor o setvi in žetvi, in če Jezus iz Nazareta svari, naj ne primemo za meč, da ne bi bili pokončani z mečem, ali ko svari, naj ne sodimo, da ne bi bili sojeni.

Kdor si predoči te povezave, bo človeško nesrečo, bolezen, trpljenje in stisko videl v novi razsežnosti. To ne pomeni, da bo upravičeval nesrečo, ki se je pripetila drugemu, ali moraliziral ali s prizvokom »sam je kriv« obravnaval drugega, ki trpi. Kdor dela zadnje, ta sploh ni razumel zakona setve in žetve. Razumel ga je povsem napačno. Ne glede na to, da ne ve, kaj bo kmalu sam žel, z arogantnim obsojanjem sebi naloži hudo usodo, krivdo drugega, in ta se bo nekoč zgrnila nadenj. Svojemu bližnjemu bo stal ob strani, da bo laže obvladal svojo usodo. Ob tem tudi razumemo besede Jezusa, Kristusa. »Kaj gledaš drobec v bratovem očesu, ne zavedaš pa se bruna v svojem lastnem očesu?« (Mt 7,3)

Nihče nima pregleda nad verigo vzrokov in učinkov svojih prejšnjih življenj na Zemlji, toda vsak človek se lahko tega reši z očiščevanjem svoje preteklosti. To je logika in smisel bivanja na Zemlji. To je usmiljenje Boga, ki nam z vsakim novim bivanjem na Zemlji, z vsakim novim življenjem na njej podarja nove možnosti za čiščenje duše, vse dokler se ne bomo čisti vrnili v večno domovino.

Odrešilna moč, ki jo je Jezus iz Nazareta s križa na Golgoti vžaril vsaki duši, vsakemu človeku, nam pomaga, da izrabimo inkarnacijo kot priložnost, tako da ravnamo po zlatem pravilu Govora na gori: »Kar hočeš, da drugi storijo tebi, to stori najprej ti njim« – da obžalujemo nedobro, ki smo ga storili bližnjemu, da prosimo za odpuščanje in tudi sami odpustimo, in če je mogoče, nedobro spet popravimo in ne storimo več.

Bolj ko negativne energije v duši in v telesnih celicah, ki smo jih tam shranili v tem življenju ali prejšnjih inkarnacijah, z odrešilno močjo Kristusa Boga spreminjamo v pozitivne energije, toliko prej se bomo rešili kolesa vnovičnih rojstev in toliko prej se bomo po telesni smrti kot duhovna bitja vrnili v večno domovino.

 

Grehi ustvarjajo magnetno polje, in to dušo spet vleče na Zemljo

Reinkarnacija ni po volji Boga, ampak jo je povzročil človek sam, ker se je njegova duša obremenila v prejšnjih inkarnacijah. Torej ni božja volja, da gre duša skozi veliko inkarnacij. Božja volja je, da človek zdaj in tukaj, v tem zemeljskem življenju, toliko očisti dušo in telo, da nadaljnje inkarnacije niso več potrebne. Kolesa vnovičnih rojstev ni ustvaril Bog, temveč človek. Grehi namreč ustvarjajo magnetno polje, ki dušo spet vleče na Zemljo in se glede na svoje nihanje utelesi v novo zemeljsko obleko, ali pa gre človek z Bogom korak za korakom po poti nazaj v Očetovo hišo in se mu potem ni več treba inkarnirati, kajti svetloba pritegne svetlobo in senca senco. Duša se tako dolgo uteleša in prepotuje veliko zemeljskih življenj v človeški obleki, dokler se ne spremeni, tako da se spozna in uresničuje ter sprejme Kristusovo odrešilno dejanje na duhovni poti presvetlitve in očiščenja svojega nizkega jaza, ki se imenuje tudi greh. S tem poveča v sebi delujočo odrešilno svetlobo. Vsaka duša in vsak človek se mora prej ali slej, v tem zemeljskem življenju ali v naslednjih, ali kot duša na ravneh očiščevanja presvetliti, da spet postane zavestna podoba večnega Očeta.

Damjan Likar, objavljeno v reviji AURA št. 236, april 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com