Ko so sorodniku mojih znancev postavili diagnozo rahle demence, smo se njegovi znanci in sorodniki sami pri sebi začeli spraševati, ali nimamo morda podobne težave tudi sami. Opazovali smo svoj spomin in ugotovili, da se tudi nam obeta ne samo demenca, temveč kar Alzheimerjeva bolezen, saj smo opazili, da nenehno iščemo očala, da smo znova pozabili voščiti god najstarejšemu sorodniku, pa tudi položnic nismo plačali, čeprav bi jih lahko. Vsi pa smo že v letih, ko se pozabljivost celo pričakuje.

Ali je res, da demenca, kakor v zasedi čaka ostarele? Mislim, da na svoje žrtve preži že od mladih nog, če je edini kriterij, po kateri jo določamo, pozabljanje. Ali nismo pozabljali že kot otroci? Veliko časa smo porabili za učenje, nato pa pri spraševanju vso snov nenadoma pozabili. Ali smo torej bili dementni že tedaj?

Na srečo, demenca ni zgolj izguba spomina, čeprav je zanjo značilno tudi to. Poslabšanje spomina se lahko razvije v demenco, vendar se to ne zgodi tako pogosto, kot ljudje na splošno mislimo. Po drugi strani pa niti dva primera demence nista enaka, vsaj ne, ko je demenca šele na začetku. Poleg poslabšane sposobnosti pomnenja so za demenco značilne še osebnostne in nevrološke spremembe ter zmanjšanje opravilne sposobnosti.

Kako hitro okolica opazi, da bi lahko bila neka oseba dementa, je odvisno tudi intelligence prizadete osebe. Oseba z dobrimi razumskimi sposobnostmi, ki se začne zavedati svojih umskih in nevroloških pomanjkljivosti, jih začne spretno prikrivati s primernimi izgovori. Po drugi strani pa demenca lahko prizadene tudi osebo z nizko inteligenco, vendar tega okolica zlepa ne bo opazila, saj se od takšne osebe ne pričakuje veliko.

Ali drži: dementni oče, dementni sin

Kdor ima starša ali sorojenca z demenco se boji, da bo postal dementen tudi sam. Ali se demenca deduje? Na srečo je odgovor “ne”. Sicer so tudi glede tega izjeme, dementen lahko postane tudi potomec, če je bil starš dementen še pred svojim šestdesetim letom starosti. Takih je približno le okoli dva odstotka dementnih oseb. V široki paleti znamenj demence se zdi, da dednost nima tolikšnega vpliva kakor okolje. Na primer, enojajčna dvojčka sta imela enake gene, toda eden je postal dementen, drugi pa ne.

Možnost, da bi človek postal dementen, se sicer s starostjo dviguje, od šestdesetega leta starosti se možnost za nastanek demence podvoji na vsakih pet let življenja. Kdor je doživel devetdeset let in nima demence, jo bo tudi težje dobil. Pri tej starosti so možnosti 1 proti 4.

Pri skoraj vseh ljudeh umske sposobnosti s starostjo blago upadejo. To sicer še ne pomeni, da ni vsako leto tudi več dementnih ljudi. Zakaj se pravzaprav razvije demenca ni povsem znano, eden od vzrokov bi lahko bili tudi strupi iz okolja. V 19. stoletju so na primer za demenco zbolevali delavci v tedanjih izdelovalnicah klobukov, saj so delali s strupi, vendar tistih strupov danes ne uporabljamo več. Eden od vzrokov, ki se povezuje z nastankom demence je tudi visok krvni tlak. Lahko so to prioni (virusi, ki povzročajo bolezen norih krav), ali kakšni drugi virusi.

Ko sem pred nedavnim poslušal vnukinjo, ki se je učila Prešernovo Zdravljico, je porabila več kot uro, da se je naučila prve kitice. Ves čas ji je pogled uhajal skozi okno, bila je kar naprej lačna, se spomnila, da mora še nujno telefonirati sošolki glede naloge in podobno. Kje so antični časi, ko so grški govorniki zbujali pozornost z več ur dolgimi govori, ki so jih govorili na pamet, ali ko so njihovi umetniki na pamet recitirali dolge epe? Koliko ljudi je danes sposobnih o čem resnem poročati deset minut brez napisanega besedila, saj si celo televizijski napovedovalci ne morejo zapomniti niti imena in priimka manj znanega sogovornika, ampak si morajo pomagati z zapisanim.

Kako preprečevati izgubo umskih sposobnosti

Številni zdravniki pravijo, da je povsem normalno, da človek sčasoma pozablja, še zlasti v višji starosti. Toda nekateri zdravniki se s tem ne strinjajo. Celo nasprotno, pravijo, da če človek opazi, da njegove umske sposobnosti pešajo, mora začeti nemudoma ukrepati.

Raziskave v zadnjem desetletju so namreč pokazale, da so človeški možgani v resnici zelo prožni in so se sposobni sami popraviti in obnoviti, in niso tako togi, kot so to na medicinskih fakultetah poučevali še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ukrepi, ki se obnesejo pri sladkorni bolezni, se večinoma obnesejo tudi pri izboljšanju možganskih sposobnosti. Splošni recept je: uživati čim manj prečiščenega sladkorja, redno telovaditi, predvsem hoditi, in skrbeti, da smo vsak dan umsko dejavnosti, da se čim bolj ogibamo stresu in dovolj in dobro spimo.

Zdi se, da je del možganov celo zavarovan pred staranjem, predvsem določeni kognitivni sistemi (sistemi za sprejemanje, shranjevanje in predelavo informacij, op. u.), ki so umeščeni v desno polovico možganov, kot je na primer orientacija v prostoru. Dr. Joanna Brooks je z raziskavami ugotovila, da starejše in mlajše osebe podobno uspešno opravljajo vidne in druge naloge povezane z orientacijo v prostoru. Skupina mlajših ljudi (18−38 let) in starejših (55−95 let) sta enako uspešno reševali naloge orientacije v prostoru povezane z dotikom, vidom ali zvokom.

Vpliv stresa, spanja in debelosti

Stres na možgane vpliva zelo močno, pri starejših osebah prizadene zlasti kratkoročni spomin. Stresni hormon kortizon namreč sčasoma okvari sinapse odgovorne za skladiščenje in prenos informacij. Ker pa se danes stresu v vsakdanjem življenju skoraj ni mogoče ogniti, so na voljo tehnike, ki ublažijo posledice bioelektričnega kratkega stika, do katerega pride, ko smo pod stresom ali zaskrbljeni. Ena od takšnih tehnik je tudi tehnika EFT (tehnika čustvene svobode), ki pomaga telesu okrevati od posledic stresa.

Kadar je človek pod stresom pogosto tudi slabo spi. Pomanjkanje spanja zmanjšuje volumen možganov, še zlasti pri ljudeh starih nad šestdeset let, in okrepi možnosti za razvoj Alzheimerjeve bolezni ali druge vrste demence. Eden od razlogov, zakaj je spanje tako pomembno je, da se med spanjem odstranjujejo škodljive snovi, vzdržuje se metabolizem v možganih in potekajo druge nujne naloge. Izsledki raziskav so pokazali, da pri pomanjkanju spanja začnejo propadati živčni končiči, morda prav zaradi tega, ker telo nima na voljo dovolj časa za nujne popravke. Žal so izsledki raziskav tudi pokazali, da pomanjkanja spanja ni mogoče nadomestiti s podaljšanim spanjem ob koncu tedna.

Za možgane je zelo pomembna tudi telesna vadba. Raziskovalci z univerze Minnesota so ugotovili, da so ljudje, ki so bili telesno dejavni že v mladosti, dosegali v svojih štiridesetih in petdesetih letih za 20 točk boljše izide na kognitivnih testih. Imeli so tudi hitrejši reakcijski čas in so bili uspešnejši pri odgovarjanju na tako imenovana zvita vprašanja.

Tudi debelost pripomore k znižanju kognitivnih sposobnosti. Pri debelosti je v telesu več kemičnih snovi, ki povzročajo vnetja, na primer citokinov, ti pa prizadenejo delovanje možganov. Poleg tega se telo brani pred pretirano maščobo enako kot proti tujkom v telesu, zato se raven citokinov še povečuje in povzroča kronična vnetja. Telesna vadba pa ne zmanjšuje samo telesne teže, temveč tudi raven citokinov, in to pomaga ohranjati možgane čile. Pod vplivom telesne vadbe se povečuje tudi volumen možganov. V raziskavi, pri kateri so ljudje stari od 60 do 80 let leto dni trikrat na teden hodili od 30 do 45 minut, se je njihov hipokampus povečal za dva odstotka. Že v antičnih časih so svetovali, naj človek vsak dan naredi vsaj 1000 korakov, pa bo ostal zdrav.

Neustrezna prehrana lahko krči možgane

Pri slabšanju možganskih sposobnosti ni mogoče zatiskati oči pred škodljivim vplivom prehrane bogate s sladkorji in z malo maščobami. Hrana, ki povzroča diabetes, večinoma povzroča tudi upadanje možganskih sposobnosti, saj morajo možgani nenehno zgorevati glukozo. V nasprotju z razširjenim ljudskim prepričanjem, možgani ne potrebujejo glukoze. Bolje delujejo, če zgorevajo ketone, ki jih telo ustvarja kot odgovor na prebavljanje zdravih maščob. Izsledki raziskav so pokazali, da če so imele proučevane osebe v telesu povišano raven glukoze, so imele tudi težave s spominom, manjši hipokampus in stisnjene hipokampalne strukture. Pojavljajo se celo domneve, da morda glukoza neposredno pripomore k atrofiji hipokampusa. Zato je treba prehrano obogatiti predvsem z zelenjavo. Zelenjava je vir antioksidantov, snovi, ki onemogočajo proste radikale, molekule, ki škodujejo telesu. Prav oskidativne poškodbe, ki jih povzročajo prosti radikali odločilno prispevajo k poslabšanju zdravja pri starejših osebah, saj so za te vrste poškodb možgani še posebno ranljivi. Dobro je uživati svežo, sezonsko, ekološko in lokalno pridelano hrano, predvsem veliko zelenolistne zelenjave. Telesu zelo dobro denejo tudi krajši posti. Poleg diete, telesne vadbe, ogibanja stresu in skrbi za dovolj spanja ohranja spomin tudi nenehna umska dejavnost, zato se priporoča učenje kakšnega glasbila, tujega jezika, reševanje križank in miselne igre.

Rafko Novak, objavljeno v reviji AURA, november 2014, št. 302