Med najbolj izjemne, posebno znane ljudi sodi gotovo Nemec Albert Schweitzer. Kot dobitnik Nobelove nagrade za mir ni bil zgolj mirovnik, nasprotnik rasnega razlikovanja, kolonializma in jedrskih poskusov. Bil je genij, saj je pisal, predaval, igral orgle, poleg tega pa še brezplačno zdravil revne črnce … Bil je univerzalen človek – eden tistih, ki zapustijo denar, udobje in slavo in sledijo svoji duhovni poti. Pot ga je vodila med najrevnejše prebivalce tropske Afrike. Med prebiranjem njegovega življenjepisa se lahko le sprašujemo: Kaj ni bil? Česa ni počel, česa vsega ni znal?

Res, Albert Schweitzer (14. januarja 1875 – 4. septembra 1965) je bil marsikaj, predvsem pa človek z veliko začetnico. Bil je nemški evangeličanski (protestantski) teolog, pastor pa tudi popotnik, orglar, filozof in pisatelj, poleg vsega naštetega pa še zdravnik. Znano je, da je bil tudi vegetarijanec. Ugled v svetu si je pridobil s svojim življenjem in ravnanjem, in ne z akademskimi dosežki.

Versko strpno okolje

Rodil se je v družini nemškega luteransko-evangeličanskega pastorja, v kraju Kaisersberg, v tedanji nemški provinci Alzacija-Lorena (po prvi svetovni vojni pridruženi Franciji). Oče ga je učil teologije in igranja na orgle. Cerkev, ki jo je obiskoval v otroštvu, so si delili protestanti in katoličani. Odraščanje v versko izredno strpnem okolju je zelo vplivalo nanj – v njem se je porodilo verjetje, da resnično krščanstvo pospešuje enotnost.

Poleg teologije ga je kmalu navdušilo orglanje. Orglanja se je začel učiti leta 1885 pri protestantskemu organistu Eugènu Munchu – ta ga je navdušil za glasbo nemškega skladatelja Richarda Wagnerja. Študij orgel je končal leta 1893 in ga še istega leta nadaljeval pri francoskem organistu Charlesu-Marie Widorju, ki je bil nad njegovim igranjem tako navdušen, da ga je orglanja učil zastonj. Istega leta je začel v Strasbourgu študirati tudi teologijo in se učiti igranja na klavir. Že leta 1898 je na pariški Sorboni začel pisati doktorsko disertacijo. Iz teologije je diplomiral leta 1899, istega leta pa na univerzi v Tübingenu objavil doktorske teze.

Bil je zelo uspešen

Komaj je končal študij, že je postal diakon Cerkve svetega Nikolaja v Strasbourgu, naslednje leto pa začasni predstojnik Teološke fakultete Saint Thomas (leta 1903 je dobil stalen mandat). Zelo hitro je postal uspešen glasbeni učenjak in organist, posvečal pa se je tudi restavriranju in študiju zgodovinskih glasbil na piščali. Leta 1905 je v francoščini napisal izjemno mojstrsko delo, študijo o Johannu S. Bachu. Schweitzerjev prijem je izredno vplival na takratno moderno razumevanje Bachove glasbe. Leta 1905 je skupaj z nekaterimi glasbeniki ustanovil Pariško Bachovo združbo, cerkveni zbor, posebej namenjen igranju Bachovih del, pri njem je orgle igral sam.

Izredno se je uveljavil s knjigo Raziskava zgodovine Jezusovega življenja – objavil jo je bil leta 1906, prevedena je bila tudi v angleščino, in sicer z naslovom Prizadevanje zgodovinskega Jezusa (s tem naslovom je postala zelo uveljavljeno delo v angleško govorečih državah). V delu je Schweitzer povzel vsa različna pretekla dela, ki naj bi opisovala zgodovinskega Jezusa. Prikazal je, kako se je Jezusov lik v zgodovini spreminjal. Zagovarjal je trditev, da bi morali Jezusovo življenje razlagati po Jezusovih prepričanjih.

 

Želel je zdraviti revne

Že leta 1890 je v v sebi tiho sklenil, da mora svetu nekaj povrniti za srečo, ki mu je bila dana. Odločil se je, da bo sledil svojim mladostnim nagnjenjem (ki jih je imel že kot trinajstletnik) in služil človeštvu tako, kot je služil Jezus. Leta 1905 je tridesetleten (kljub nasprotovanju kolegov, družine in prijateljev) začel študirati še medicino. Čeprav pri študiju medicine ni bil tako uspešen kakor pri študiju teologije, orgel in klavirja, je vztrajal v študentskih klopeh vseh sedem let, dokler ni diplomiral. Poudarjal je, da sta bili glasba in teologija zanj nekaj naravnega, saj je nadarjenost zanju podedoval od prednikov, medicina pa je pomenila novost, ki se ji je moral šele privaditi. Čeprav je naletel na številne ovire, je bil cilj, ki si ga je zadal, veliko močnejši od pomislekov. Imel je namreč trden namen: hotel je postati zdravnik in zdraviti revne Afričane ter tako z delom kot krščanski zdravnik, in ne s pridiganjem, širiti evangelij.

Schweitzer se je pravzaprav odzval na vabilo Pariške družbe evangelijskih misijonarjev – tam so iskali zdravnika, ki bi služil med Afričani. Sprva ga niso sprejeli češ, da zagovarja napačno teologijo. Ko se je leta 1912 poročil s hčerjo judovskega zgodovinarja Bresslaua, Helene Bresslau, in končal študij medicine, je bil odločen, da bo v Gabonu začel delovati kot zdravnik na svoje stroške, a pod varstvom misijonske družbe. Že med študijem medicine je s pisanjem, koncerti in predavanji zbiral denar za zdravila in sanitetni material, saj je moral denar za to priskrbeti predvsem sam. Pomagali so mu tudi prijatelji, mu več let pošiljali denar ter tako priskrbeli najnujnejša sredstva za življenje in delo. Spomladi leta 1912 se je v Parizu specializiral še za tropsko medicino, žena pa se je medtem usposobila za medicinsko sestro. Odpotovala sta spomladi, leta 1913. V Gabonu, v kraju Lambardene ob reki Ogooue (takrat del francoske kolonije), sta si v pragozdu opremila majhno bolnišnico.

Zdravnik med Afričani

Ko sta z ženo prispela v gabonsko misijonsko središče, je Schweitzer svoje prve vtise opisal takole: »Misijonsko središče je oznanilo, da se lahko bolniki obrnejo na zdravnika šele tri tedne po njegovem prihodu, da bi se zdravnik v tem času nastanil, razen v nujnih primerih. Tega priporočila seveda ni upošteval nihče. Bolniki so ves dan prihajali k meni domov. Težko jim je bilo pomagati – kot prevajalec je bil uporaben vsak naključni mimoidoči, od zdravil, pripomočkov in zavojev pa sem imel samo to, kar sem prinesel s seboj.« Bil je namreč edini zdravnik na razdalji petstotih kilometrov. Prihajali so domačini, predvsem zaradi gobavosti, bolezni srca, malarije, kronične zapeke, odvisnosti od nikotina, ugrizov tropskih žuželk, spolnih bolezni itn. Za domačine je organiziral tudi zdravstveno službo in jim tudi sicer veliko pomagal.

Že v prvih devetih mesecih sta z ženo imela dva tisoč bolnikov. Sčasoma sta bolnišnično poslopje dogradila. Številnim ljudem se je Schweitzerjevo početje zdelo nespametno. Videti je bilo, da je prej znani in spoštovani človek zaradi nespametnih razlogov zapustil odlično glasbeno in teološko kariero, udobje, slavo itn. ter odšel v kraje, kjer ni imel nič drugega razen tropske vlage, vročine in bolnih revnih prebivalcev. Le malokdo je razumel, da je Schweitzer doživel notranji navdih (in s tem izpolnitev svojih najglobljih mladostnih sanj), ki ga je tako osrečeval, da ga ni moglo nič več ustaviti pri izpolnjevanju zadanega cilja. Ta cilj je postal do smrti njegovo bistveno življenjsko zanimanje, in temu je namenil tudi ves pozneje pridobljeni ali zasluženi denar.

Med prvo svetovno vojno sta z ženo zdravila pod nadzorom francoske vojske, saj sta bila Nemca v francoski koloniji. Leta 1917 sta bila zaradi dela že tako izčrpana, da so ju odpeljali v Bordeaux, tam sta bila internirana. Sredi poletja 1918 so ju osvobodili in odpeljali v njun dom v Alzaciji. Schweitzer je potem kmalu okreval in začel delati kot zdravniški pomočnik in pomožni pastor v Strasbourgu. Medtem se mu je rodila hči. Leta 1923 se je z družino preselil v hišo, ki jo je zgradil v Schwarzwaldu. Spet je začel igrati orgle in se ukvarjati še z drugimi dejavnostmi, s katerimi je lahko zbiral denar za vrnitev v Gabon, tja se je leta 1924 vrnil sam, kajti žena je bila po porodu preveč izčrpana, da bi še zmogla živeti v tropski Afriki.

Po vrnitvi je našel v Gabonu razpadajočo bolnišnico. Vendar je začel znova zagrizeno delati. Pri obnavljanju poslopij in zdravniškem delu mu je tokrat pomagal oxfordski študent medicine Noel Gillespie, ki je pripotoval z njim. Pozneje so se mu pridružili še drugi zdravniki in medicinsko osebje. Že med letoma 1925 in 1926 so skupaj obnovili bolnišnična poslopja in bolnišnica je kmalu postala nekakšna vas. Shweitzer je o tem zapisal: »Nikoli ne bom pozabil prvega večera v novi bolnišnici. Za vsemi ognji, za vsemi mrežami proti komarjem je bilo slišati vzklike: To je dobra koliba, doktor, dobra koliba! Zdaj so prvič, odkar delujem v Afriki, moji bolniki nastanjeni tako, kot se spodobi za človeka.« Ko se je leta 1927 spet vrnil v Evropo, je v Gabonu zapustil bolnišnico, ki je delovala tudi v njegovi odsotnosti. Tako je večkrat obiskal Evropo in imel koncerte in predavanja, da bi zbral denar za razširitev bolnišnice, in se nato vračal v Afriko. V Afriki je ostal in deloval tudi med drugo svetovno vojno. Njegovo mnenje in zamisli so medtem sprejeli ljudje ne le v Evropi, temveč tudi po svetu.

xxx

V svojem življenju je uresničil »filozofijo sočutja«

Leta 1952 je Albert Schweitzer prejel Nobelovo nagrado za mir, podelili so mu jo za njegovo filozofijo, predvsem pa za ustanovitev bolnišnice v Afriki in za brezplačno delo z bolnimi Afričani. Schweitzerjevo strastno filozofsko poslanstvo je bilo namreč odkrivanje univerzalne etične filozofije, ki naj bi jo zasidral v univerzalni resničnosti in jo napravil razpoložljivo za vse človeštvo. Trdil je, da bi moralo človeštvo ustvariti novo, moralno strukturo civilizacije in spoštovati življenje, premagati grobe impulze življenja in plitke doktrine. In to bi potem vodilo posameznikovo življenje k služenju drugim ljudem in vsem živim bitjem. Svoje filozofske misli o dejavnem sočutju – pomoči ljudem kot najvišjem cilju etike – je v svojem življenju dosledno uresničil.

Njegovo življenje in delo je svetel zgled humanosti v nečloveškem svetu. Pokazal je, da lahko človek s trudom in požrtvovalnostjo zapusti malo boljši in lepši svet, kot ga je našel. Njegove zasluge v medicini so namreč postale velike samo zato, ker je – zgolj kot preprosti zdravnik – pokazal veliko etično vrednost zdravniškega poklica. Dejal je: »Vse, ki so spoznali trpljenje in bolečino, povezuje skrivna nit. Tisti, ki se je že osvobodil trpljenja, naj ne misli, da je svoboden in da se lahko vrne v življenje, kot da se ne bi zgodilo nič. Spoznal je trpljenje in bolečino, zdaj pa se mora proti njima boriti in prispevati, kolikor je v človeški moči, k odrešitvi drugih, tako kot so tudi drugi pomagali njemu.«

Leta 1940 je ustanovil združenje The Albert Schweitzer Fellowship in tako pripomogel, da so se združili ameriški podporniki njegove afriške bolnišnice. To združenje še dandanes pomaga številnim mladim Američanom, ki delujejo v zdravstvu, ustvarjati bolnišnice, podobne Schweitzerjevi v Gabonu. Od leta 1952 pa do smrti, leta 1965, je Albert Schweitzer javno nasprotoval jedrskim poskusom in orožju.

Tara Novak; objavljeno v reviji AURA, december 2013, št. 280

Fotografija: guardiantv.com