Akupunkturne iglice so osrednji pripomoček pri uporabi starodavne metode zdravljenja z akupunkturo. Ločimo jih po dolžini, debelini, vrsti ročaja, namembnosti ali načinu uporabe. Večinoma so iz kakovostnega nerjavečega jekla, ki se po kakovosti in terapevtski prilagojenosti zelo razlikuje. Ročaji so lahko kovinski ali plastični, kovinski pa bakreni, posrebreni ali iz prav takega, nerjavečega jekla kakor sama igla. Najpomembnejša lastnost, po kateri se akupunkturne iglice najbolj ločijo od navadnih igel, je atravmatska, zaobljena konica, ki kar najmanj poškoduje tkivo tam, kjer je bila vbodena. Akupunkturne iglice niso votle, zato v njih po vbadanju ne ostane strjena kri ne telesna tekočina in je kaj malo verjetno, da bi se zdravljenec pri naključni poškodbi, praski ali vbodu okužil.

 

Posebne vrste iglic

Nekatere iglice naj bi povzročile manjše krvavitve (nekaj kapljic krvi) tam, kjer je zaradi kopičenja krvi ali vročine nastalo vnetje, in se ne uporabljajo pri klasični akupunkturi. Posebna vrsta igle iz zlitine, ki se hitro segreje in zažari, se imenuje huo (ognjena) igla. Prirejena je za zelo hitro, sunkovito vbadanje pri boleznih mraza ali degenerativnih boleznih hrbtenice – vstavimo jo v točko za manj kot sekundo, sicer bi lahko nastale hude opekline.

Nekateri akupunkturisti na Japonskem in v Koreji zagovarjajo posebne terapevtske učinke zlatih in srebrnih igel. Maloštevilni proizvajalci izdelujejo tudi pozlačene ali posrebrene iglice. Te potrebujejo le nekateri akupunkturisti, ki sledijo doktrini, da zlato predvsem spodbuja in krepi gibanje vitalne energije, srebro pa jo zmanjšuje in razpršuje vitalno energijo či tam, kjer ta zastaja, hkrati pa zdravljenca pomirja.

 

Krvavitve in poškodbe

Akupunkturne iglice so zelo tanke, novejši modeli so pogosto prevlečeni s silikonsko plastjo, ki dodatno omili poškodbo tkiva, nastalo pri vbodu. Za akupunkturne točke je značilno tudi to, da v njihovem središču ni krvnih žil in živcev, vendar jih obdajajo. Tam, kjer je vbod, se pojavi kri le v dveh primerih: ob zastoju krvi in vitalne energije iz katerega koli vzroka ali pa zaradi napačno določenega mesta vboda zunaj območja akupunkturne točke.

Poškodba tkiva, nastala pri vbodu, je premo sorazmerna z debelino in globino vstavljene iglice. Akupunkturne iglice so debele od 0,12 do 0,46 milimetra, dolge pa od 13 do 75 milimetrov. Uporabljajo se tudi posebno dolge in debelejše iglice, ki jih na Kitajskem imenujejo meng džen in so namenjene predvsem vbadanju vzdolž akupunkturnega kanala. Takšno zdravljenje se uporablja po možganski kapi ali hujši okvari hrbtenjače. Igla se usmerja po poti, kjer poteka akupunkturni kanal, ki je na prizadetem območju telesa.

Velikost in debelina iglic naj bi bila primerna globini vbadanja in zdravljenčevi postavi. Pri močnejših bolnikih in na območjih z več mišicami ali maščevja je globina vboda večja – tam se po navadi uporabljajo debelejše iglice, ker se tanjše pogosto zvijejo. Prav tako je globina vboda povezana z letnim časom, v katerem opravljamo akupunkturo; točke se pozimi nekoliko umaknejo v globlje plasti kože, poleti pa so bolj na površju.

Razvoj sodobne družbe je pripeljal do novih dognanj na področju stimulacije akupunkturnih točk, tako sta nastali elektroakupunktura in laserska akupunktura, vendar so klasične akupunkturne igle pogosto nenadomestljive.

 

Mag. dr. Petar Papuga, objavljeno v reviji AURA, november 2009, št. 243

Fotografija: Bigstockphoto.com