Vprašanje: Moja otroka, sicer šolarja, kar naprej zbolevata. Mislim, da na to vpliva tudi družinsko ozračje. Po stanovanju hodimo drug mimo drugega, a se ne pogovarjamo. V nekem članku ste take družinske člane imenovali osamelci. Še posebno močan odpor do pogovora kaže mož. Čim nakažem, da bi se rada o čem pogovorila, eksplodira, da se kar tresemo. Poln je neke nerazumljive jeze. Vsak čas išče drobne napake in besni zaradi malenkosti. Se pa večino časa zateka v nepomembna dela zunaj stanovanja, tako da skoraj nikoli ni z otroki.

Ne spremlja njihovega šolskega dela, niti igre. Ne kliče me po imenu, ampak mi reče kar: »Ej, ti…!« Nikoli nikogar ne pohvali in ne spodbudi. Ne smem ga vprašati niti, kaj bo jedel. Nahruli me tako rekoč ob vsaki priložnosti. Nekaj časa sem se nameravala ločiti, potem pa sem to misel opustila, ker sem hotela otrokom ohraniti očeta. Čeprav jima posveča le zelo malo, ga imata rada. Zdaj me zanima predvsem to, kako se vesti do njega, da bo prav. Sama tega ne morem ugotoviti. Mož v kako terapijo ali na svetovanje ne bo hotel iti, ker misli, da je z njim vse prav. Problem vidi v meni.

Ko sem premišljevala o ločitvi, sem uvidela, da zmagovalca v razdoru ni. Morda partnerja z odhodom prizadeneš in mu daš lekcijo, a vendarle družina razpade. Če bi šli narazen, mislim, da se mož ne bi več zmenil za otroka. Tak je, ne vem pa zakaj. Ne bi rada, da bi mi otroka pozneje očitala izgubo očeta in mi skočila v hrbet.

Odgovor: Podobnih zgodb je v naši deželi zelo veliko. Navrgel bom nekaj misli, ki pa ne morejo biti nadomestilo za obsežnejšo svetovalno obravnavo pri kakšnem družinskem psihoterapevtu. Najprej bi rad poudaril: če ste že ostali skupaj, je prav, da ne nehate verjeti, da so spremembe v vajinem odnosu z možem še mogoče. Odnos je sicer močno porušen in mož očitno goji hude zamere do vas. S tem pa še ni rečeno, da so te zamere upravičene. Nevrotične osebe razvijejo včasih do partnerja hude odpore in celo izrazito sovražen odnos, ne da bi bili za to podani neki pravi zunanji, objektivni razlogi.

Napetost, odpore in jezo prinesejo na svet že tako rekoč z rojstvom. Obvladujejo jih neke močne, sovražne prapodobe, zaradi katerih zapadejo v izrazito polarizirano, črno-belo, dramatično doživljanje odnosov. Morda na začetku partnerja idealizirajo, a čim ugotovijo, da le ni idealen, se začne do njega porajati nezaupanje. Pojavlja se vse več zamer, ki jim botruje preobčutljivost, za nepristranskega zunanjega opazovalca pa so povsem iracionalne. Partner je zaradi negativnih sporočil seveda prizadet in se začne ohlajati, to pa zamere še povečuje. Ko pa je odnos naposled nasičen z jezo in zamerami, še tako nepomemben povod zadošča, da se sprožijo negativni odzivi.

Nevrotikovi bližnji težko razumejo, zakaj se ta tako zelo oklepa zamer in odbojnosti, če pa je jasno, da, tako kot vsi, potrebuje predvsem naklonjenost in ljubezen. Nevrotik namreč čuti, da je v odporih in v zavračanju močan, v sprejemanju in naklonjenosti pa šibak. Ego stavi na zavračanje prav zato, ker je v tem neodvisen in na videz neranljiv. Nasprotno se egu zdi, da ga ljubeznivost dela odvisnega in ranljivega. No, saj ga tudi res, če svojo naklonjenost veže na pričakovanje vračila. Zavračanje je pač zelo preprost odnos. Druge odpikaš, pa je. Žal pa človek potem ostaja sam, osamljen in po navadi tudi nesrečen.

Nevrotiku lahko pomagamo samo, če ga sprejemamo brezpogojno. To dostikrat zmorejo prav otroci, ki imajo radi še tako problematične starše. Brezpogojno sprejemanje ne sodi in ne povzroča nobenega pritiska, ohranja pa pozitiven temeljni odnos. Partner se do brezpogojnega sprejemanja prebije le počasi, po mnogih mnogih razočaranjih. Do takega odnosa mu pomaga spoznanje, da v resnici ni pomembno nič drugega kot ljubezen, če so okoliščine ugodne ali ne. Edino brezpogojno sprejemanje lahko raztopi globoko nezaupanje, ki kot strupen trn tiči v nevrotikovi duši.

Tako sprejemanje namreč zrahlja vozel zapletanja v akcije in reakcije. Človek, ki bližnjega brezpogojno sprejema, se ne odziva več, ker nima pričakovanj. Bližnjemu pusti vso svobodo. Ker ni več skrivanja v vzorce reagiranja in okrivljanja, se bližnji začne veliko bolj zavedati samega sebe. Njegovo projekcijsko platno začne bledeti. Naenkrat vidi, kakšno silno moč nad njim so imele njegove misli. Začne se zavedati celo tega, da nikoli ni doživljal oseb neposredno, ampak vedno le prek svoje reakcijske pripravljenosti. In ko se bo človek začel zavedati vsega tega, kmalu ne bo več nevrotičen, ampak bo vse bolj zavesten in polno odgovoren za svoja stališča, še sploh pa za dejanja.

Četudi je življenje z osorno in napadalno osebo trpko in nehvaležno, se lahko vseeno trudimo za tolikšno čustveno neodvisnost, da v odnosu dosežemo svobodo. To pa dosežemo seveda takrat, ko se razbremenimo vseh pričakovanj do partnerja. Dokler tega ne dosežemo, smo v bistvu odvisneži. Odvisni od odnosa. Bolezen je proces, ki nam pogosto pomaga sprejeti, kar se nam zdi nesprejemljivo. Čeprav je bolezen mučna stvar, pa je velik katalizator potrebnih sprememb. Ko je bolezen hujša od čustvene stiske, stiska popusti. In nenadoma se znajdemo na drugem bregu, na bregu vdanosti in sprejetja. Bolezen torej ni nekaj najhujšega, kar se nam lahko zgodi.

Včasih brez nje skorajda ni razvoja, ker ostanemo zataknjeni v status quo. Mnogi svetniki in modrijani so bili kar naprej bolni, ker je bil njihov proces zorenja tako intenziven. Bolezen namreč edina vzame relativnim stvarem ves njihov čar. Človek se z večjo jasnino zave bistvenih stvari in laže spušča iz rok, kar bo prej ali slej tako in tako moral spustiti. Mojster Eckhart je dejal, da je trpljenje najkrajša pot do Boga, indijski modrec Nisargadatta pa, da je trpljenje najgloblji misterij, katerega pomena se zavedajo le redki. V trpljenju namreč ego predelujemo in se z njim soočamo vse bolj neposredno. Na koncu človek spozna, da sta ego in trpljenje ista stvar.

Nihče nam ne more povedati, kako naj se pravilno vedemo. Pravilno se vedemo, kadar sebe čutimo in se tem občutkom primerno tudi izražamo. Vsak strah pa poraja zavrtost, zaradi katere se svojih občutkov bojimo in jih zato potlačujemo. V občutenju tako nastaja praznina, katere posledica je miselni kaos. Samo pristni, resnični občutki nam omogočajo znajdenje v stvarnosti. Pamet, ki je ne usmerjajo jasni občutki in pristna čustva, začne bloditi. V nekem trenutku se oprime enih misli, v naslednjem morda že povsem nasprotnih. Zato pravo delovanje lahko izhaja samo iz občutka sproščenosti in občutka prostosti. Oboje nam namreč omogoča, da si upamo biti, kar smo.

Če se hočete do moža pravilno vesti, potem se ga morate nehati bati. Njegov povišani glas in njegova napadalnost na vas ne smeta več narediti takega vtisa, da se jima boste uklonili. Morate se zavedati, da je agresija najpreprostejši, a vendar zelo učinkovit način tiste manipulacije, ki se ji reče podrejanje. Čim se začnemo podrejati partnerjevi napadalnosti, nam bo to zelo skrčilo naš življenjski prostor. Nekateri ljudje ob agresivnem partnerju žive dobesedno kot sužnji. Če se tak odnos ustali, je škoda obojestranska. Če imaš ženo za sužnjo, s katero lahko nekaznovano slabo ravnaš, jo boš najbrž prej preziral, kot pa jo imel rad.

Za prekinitev takega odnosa in sproženje nujnih sprememb je potrebno veliko poguma. Zakon z napadalnim, jeze polnim človekom ni nič manj tvegan kakor pohod v divjino Amazonije, kjer človeka čakajo piranhe, strupene kače, nevaren mrčes in morebiti celo ljudožerci. Morda je nevarnost celo večja, ker se je manj zavedamo. In ker se dostikrat prepuščamo jalovi tolažbi, namesto da bi zbrali vse moči in rekli, da je bilo slabega že dovolj. Bolestno stanje stvari terja nek prelom s statusom quo, četudi ne vemo, kam se bodo stvari obrnile. Privolitev v status quo namreč ohranja nekakšno stanje omame, nekakšno ždenje v ječi domnevne nemoči.

Fizični spopad z agresivnim partnerjem lahko v trenutku pripelje do nepopravljivih posledic, zato se vanj ne kaže spuščati. Tudi verbalni spopad redko rodi kaj dobrega. S prelomom mislim na trdno odločitev, da se nas partnerjeva grobost ne bo več dotaknila in nas prizadela. Njegovo nespoštljivo ravnanje naj bo poslej njegova in samo njegova stvar. Neprizadetost si bomo zaslužili tako, da se bomo vzdržali sodbe, še sploh pa slehernih, tudi tihih, neizraženih agresivnih vzgibov. Nihče ne more prizadeti našega dostojanstva, če se ne spuščamo na raven, ko smo tudi sami pripravljeni biti nizkotni. Ne bojujemo se torej s partnerjem, ampak s svojo zamerljivostjo in z željo po povračilu.

Tako nam bo kmalu postalo jasno, da se tudi partner ne bojuje z nami, ampak s svojo predstavo o nas, ki še zdaleč ni stvarna, pač pa obremenjena s projekcijami zla. Čim se ne zapletemo s slabimi predstavami, ki jih nekdo projicira v nas, se zla energija, ki ni našla cilja, obrne nazaj. Njen sprožitelj se zave, da ga je polomil in v njem se zbudi slaba vest. Dokler se na zlo odzivamo z negativnimi občutki in nasprotovanjem, se zdi, da smo ga tudi zaslužili. Prizadenejo nas torej lahko samo tiste energije, s katerimi smo še »v žlahti«. Frekvenčni pas oddajanja in frekvenčni pas odzivanja sta enaka. O tem govori zakon sozvočja, ki velja tako za fiziko kot tudi za psihologijo.

Velik korak k osvoboditvi se zgodi, ko človek dojame, da je krepost sama sebi plačilo, kot pravi star pregovor. Plemenitost osrečuje, nizkotnost pa obremenjuje. Že na samem izvoru. Ker so s plemenitimi ljudmi velikokrat grdo ravnali, veliko ljudi misli, da so ti zaradi tega morali bili nesrečni. V resnici pa so bili mirni, ker so storili vse, kar so sploh lahko. Niso se vmešavali v drugačno izbiro drugih. Njihov popoln odnos, odnos brezmejnega zaupanja, je sklenil krog z izvirom, iz katerega so nekoč davno izšli. In tako so se vrnili domov, v neskončno preprostost brezmejne prostosti.

Ego vedno izhaja iz principa nezaupanja, zato je v njegovem svetu vse zapleteno, obremenjujoče in ogrožajoče. Vse situacije so zanj omejujoče. Zato čuti, da jih je treba nadzorovati in spreminjati. To pa je zelo naporno in utrudljivo. Duhovni pogled pa v ničemer ne vidi omejitve, zato se lahko brezskrbno prepušča in uživa v notranjem miru. Ego se čuti odgovornega za vse mogoče, duh pa samo za tisto preprosto zaupanje, ki ohranja stanje spokoja. Ego je prevzeten in hoče urediti svet, pri tem pa se zaplete v vse mogoče konflikte in se pod njimi nazadnje zruši. Duh pa iz izkušnje in tudi iz prvobitne intuicije ve, da je povsem dovolj, če prisluhne in opazi ritem, s katerim dihajo stvari same. Potem se potrebne spremembe lahko zgode tako rekoč samodejno, brez pritiska in sile.

Človek je poln jeze, ko že kar nekaj časa čuti jalovost svojega nemirnega hotenja, vendar se mu zaradi opojne vrtoglavice strastnih egovih vzgibov še kar noče odpovedati. Ego pač nekako uživa v svojih vehementnih impulzih in se ne sprašuje prav dosti o posledicah njihovega izživljanja. Čim ga žene moč, ki jo poganja domišljija, je v nevarnosti, da se s to močjo tudi zasvoji. Ne razbere, da ta moč ne služi njemu, ampak pravzaprav on moči. V zaslepljenosti ga drži poistenje z močjo. To poistenje začne bledeti šele, ko čez čas sprevidi, da za svoje samopašne užitke plačuje veliko ceno. Bolečina, ki nastaja zaradi pomanjkanja pravih življenjskih kvalitet, se pravi lepote, ljubezni, smisla in miru, postane postopno neznosna.

Seveda se mora za pripadnost in za zvestobo resničnim življenjskim vrednotam vsakdo odločiti sam. Temeljna življenjska spoznanja in iz njih izhajajoče opredelitve so povsem oseben izziv. Nihče pri tem ne potrebuje kakega pokroviteljstva, saj lažje poti do resnice pravzaprav ni. Bolj kot svoje bližnje pustimo, da iščejo in se odločajo samostojno, bolj svobodne in neovirane se bodo počutili. Nervoza in nezaupanje sta odveč, ne glede na to, kakšne ovinke kdo dela na poti svojega iskanja. Kajti nihče ne more trajno (z)grešiti. Mir in spokoj je moč najti samo v resnici. Nihče se ne more ustaviti, preden je ne najde in se ji ne prikloni do tal.

Nekateri starši so tako naivni, da bi svojim otrokom radi prihranili takšne in drugačne življenjske napore. Toda spoznanja, do katerih se pride zlahka, so lahko le plitva. Kdor noče ostati plehek in hoče priti resnici do dna, se mora izpostaviti brez zadržkov. Razvajanje otrokom samo škoduje, kajti življenjski izzivi jih bodo pozneje našli nepripravljene. Mehkužnost je ena izmed najhujših značajskih napak, zaradi katere človek postane nedosleden polovičnež brez moči za pravo razlikovanje in prave odločitve. Zato ne pomilujmo nikogar s hudo usodo, saj bo prav ta izostrila njegova merila in ga prekalila za pravo (samo)zavedanje.

Partnerstvo, v katerem partnerja drug pri drugem ne moreta doseči ničesar, je komajda smiselno, saj gre za sabotažo temeljnega načela skupnega življenja. Otroci so v takem okolju deležni povsem napačnih zgledov in bodo pozneje imeli velike težave pri navezovanju zaupnejšega stika. Če se zgodi, da glede odnosa pristanemo v slepi ulici, tam ne bi smeli ostati. Življenje nas včasih postavi v na videz brezizhodne položaje, a ne zato, da bi kapitulirali, temveč zato, da bi popravili način, ki nas je v brezizhodni položaj pripeljal. Včasih je to trma, včasih pasivnost, včasih agresivnost, včasih prezir, včasih ogibanje stresnim položajem. Včasih naše vedenje povzroča konflikte, včasih pa jih samo dopušča.

Če se hočemo znebiti more, ki jo prinaša zavožen odnos, moramo biti pripravljeni storiti še kaj. Namreč še kaj več, kot smo že bili storili. S pripravljenostjo na izjemen trud partnerju pokažemo, da nam je veliko do njega in da verjamemo v možnost boljšega življenja z njim. Njegovi odpori do terapevtske obravnave bodo manjši, če bomo terapijo vzeli kot obliko nujne pomoči, ne pa kot obravnavo partnerjevega značaja. Dolgoletna psihološka praksa mi je pokazala, da tam, kjer se odnosi izrodijo, skoraj vedno obstaja resen, a žal neprepoznan primanjkljaj spoštovanja. Zato predlagam, da opazujete, kakšna implicitna (medvrstična) sporočila pošiljate partnerju. Implicitna sporočila dostikrat sporočajo čisto nekaj drugega kot pa eksplicitna, neposredno izražena.

Seveda pa partnerstvo ni vse na svetu. V življenju je še tisoč drugih stvari, v katerih se da uživati in se jih veseliti. Ženske včasih ne razumejo, da moški iščejo razvedrila v povsem praktičnih dejavnostih in da jim je nenehno tematiziranje odnosov strašno odveč. Nenehno ukvarjaje z odnosi doživljajo kot nepotrebno zapletanje življenja, zato svojim partnerkam tudi rečejo: »Kar ti pojdi k psihologu, saj si ti defektna. Jaz ne vidim, da bi meni kaj falilo. Zato se tudi ne pritožujem. In nikamor ne bom šel.« Seveda imata obe strani po svoje prav. Sinteza dveh tako različnih vrst doživljanja vsekakor ni lahka, zato je tudi tako malo harmoničnih zakonov.

V partnerstvu uvidevamo in potem tudi razrešujemo temeljna protislovja življenja. Za večino ljudi je to glavna in obenem tudi najtežja življenjska šola. Če si priznamo, da nam gre v tej šoli včasih teže, lažje razumemo tudi druge.

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 230, oktober 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com