Že stari Kitajci so bili prepričani, da izvira bolezen iz črevesja, in čedalje več zdravnikov in znanstvenikov že spoznava, kako pravilna je ta ugotovitev.

Tako meni tudi prof. dr. Heiko Braak, eden najvidnejših svetovnih strokovnjakov za anatomijo živčevja, ki trenutno še kot upokojeni zaslužni profesor na Inštitutu za klinično nevroanatomijo Univerze Johanna Wolfganga Goetheja v Frankfurtu ob Maini nadaljuje proučevanje človeških možganov. Proučuje jih že več kot petdeset let. Mednarodni znanstveni ugled si je zagotovil s številnimi odkritji, predvsem s tako imenovanimi Braakovimi šestimi stopnjami degenerativnih procesov v možganih, ki so zdaj standardni postopek za opredelitev poteka Alzheimerjeve bolezni.

Ali se možganski propad začenja zunaj možganov?

Prof. dr. Heiko Braak je že leta 2003 domneval, da Parkinsonovo bolezen lahko sproži tudi virus, ki s hrano ali pijačo prizadene prebavila, lahko pa pride vanje tudi skozi nos ali s slino. Virus naj bi deloval zelo počasi in ga je izjemno težko odkriti. Trebuh ima svoje »črevesne možgane«, sestavljene iz več sto milijonov nevronov. Iz prebavil naj bi se ta virus po živcu vagusu širil navzgor do dorsalnomotoričnega nukleusa v možganih in od tam v druge ranljive možganske predele, podobno kot virus stekline.

Zdaj pa je prepričan, da degenerativnih možganskih bolezni ne povzroča toliko klasični povzročitelj (nalezljivi virus), temveč veliko pogosteje patološki presnovni proces, ki spremeni beljakovine (predvsem beljakovine tau), in te postanejo infektivne.

Študije na živalih drugih raziskovalcev kažejo, da povezava s črevesjem ni naključna in da morda degenerativna možganska bolezen prizadene živčne celice črevesja celo prej, preden doseže možgane.

Dr. Robert Nussbaum in njegovi sodelavci s Kalifornijske univerze v San Franciscu so s poskusi na miših ugotovili, da bi lahko degenerativne možganske bolezni povzročala tudi mutacija gena, vendar naj bi bilo to zelo redko. Mutacijo lahko sprožijo različni vplivi iz okolja, okrepljeni s splošnim hiranjem organizma zaradi starosti. Sprožili bi jih lahko kemične snovi (pesticidi), nekaj, kar povzroča vnetje, tudi bakterije ali drugi mikroorganizmi, ki živijo v trebuhu in ustvarjajo strupene ostanke presnove.

Črevesje moramo ohranjati zdravo

Poleg krvi je črevesje najpomembnejše okolje v človeškem organizmu. Če to oslabi, zlahka postane izvir bolezni, ki na prvi pogled nimajo nič opraviti s črevesjem, kot so možganske degenerativne bolezni. Bolno okolje torej samo vzgoji povzročitelje bolezni.

Da je okolje tisto, ki ustvari možnosti za bolezen, je ugotovil že francoski mikrobiolog in zdravnik prof. dr. Antoine Béchamp (1816−1908) in izrekel znameniti stavek: »Mikrobi niso pomembni, okolje je krivo za vse.« Mikrobi seveda obstajajo in tudi povzročajo bolezni, toda množijo se samo v ustreznih razmerah. V zdravem okolju se ne morejo razmnoževati. Béchampovo ugotovitev je dopolnil njegov sodobnik Günther Enderlein (1872−1968) s trditvijo, da se mikroorganizmi lahko prilagajajo okolju in se spreminjajo z njim. Tako se koristni mikrobi pod vplivom okolja lahko spremenijo v bolezenske, in nasprotno, škodljivi v koristne, odvisno od tega, ali je organizem v biokemičnem ravnotežju ali ne.

Z napačno hrano, zakisanostjo telesa, notranjimi in zunanjimi stresnimi dejavniki se spremenijo razmere v črevesju. V njem je približno sto milijard bakterij, desettisočkrat več kakor zvezd v Rimski cesti, in skupaj tehtajo približno dva kilograma. Poleg tega je v črevesnih stenah 100 milijonov živčnih celic, torej več kakor v hrbtenjači. Vse to okolje je zelo odzivno, zato zdravilci že dolgo vedo, da je zdravje odvisno od stanja črevesja in prebavil. Če je tam vse tako, kot mora biti, je človek zdrav, ima bistre misli in goji pozitivna čustva.

Emeram Mayer, profesor fiziologije na kalifornijski univerzi, se kot nevrogastroenterolog že leta ukvarja s povezavo med trebuhom in možgani. Prepričan je, da priteka iz trebuha v možgane velika količina informacij, veliko teh pa neposredno v limbični sistem, sistem, povezan z našimi čustvi. Izmenjava informacij med glavo in črevesjem je tako tesna, da lahko govorimo o črevesno-možganski osi. Osrednji prenašalec sporočil med njima je največji možganski živec imenovan nervus vagus, ki uravnava delovanje skoraj vseh notranjih organov.

Rusko-britanska nevrologinja dr. Natasha Campbell-McBride proučuje povezave med črevesjem in človekovim mentalnim stanjem. Pri svojem avtističnem sinu je odpravila številne simptome že z dodajanjem probiotikov v njegovo hrano, saj probiotiki podpirajo zdravo črevesno floro in zmanjšujejo vnetne procese. Proučila je na stotine otrok in čedalje bolj se kaže, da je stanje v želodcu in črevesju odločilno za otrokovo mentalno zdravje. Po njenih ugotovitvah je treba tudi vzroke za hude psihične motnje, kot so shizofrenija ali maničnodepresivna obolenja (bipolarne motnje) in tudi depresija, iskati v poškodovani črevesni flori.

Trebuh varuje človeka

Želodčno-črevesni trakt varuje človeško telo pred škodljivimi vplivi. Sluznica prebavil preprečuje, da bi škodljive snovi iz hrane prišle v kri in prizadele notranje organe. Tako kot obstaja krvno-možganska pregrada, ki preprečuje, da bi škodljive snovi iz krvi prišle v možgane, obstaja tudi črevesno-krvna pregrada, ki skrbi za to, da škodljive snovi iz črevesja ne morejo prodreti v kri. Če se ta poškoduje, črevesje svoje naloge ne more več dobro opravljati. Ko začnejo prevladovati škodljive bakterije, ga načno, črevesje postane luknjičasto, in strupi iz hrane ali tisti, ki nastanejo zaradi gnitja in vrenja, zaidejo v trebušno votlino ter začnejo spreminjati delovanje organov v trebuhu. Ta plazeča se samozastrupitev telesa je znana kot leaky gut syndrom – sindrom prepustnega črevesja. Kako nastane? Praviloma se to zgodi zaradi dolgotrajnega zakisanja vseh prebavil.

Zaradi prepustnega črevesja trpijo številni ljudje, ne da bi sploh vedeli, kaj se jim je zgodilo, in ne vedo, da so s tem sindromom povezane težave, kot so migrena, revma, bolezni srca in žilja, kronična utrujenost, zmanjšanje sposobnosti, šibek imunski sistem, depresija, anksioznost, alergije in kožne bolezni, če naštejemo le najpomembnejše. Moč človeškega imunskega sistema je kar v več kot 80 odstotkih odvisna od vitalnosti črevesja, zato je zdravo okolje v črevesju odločilnega pomena. Kakšno je to okolje v človeku, se lahko vsakdo zelo na hitro prepriča že iz vonja svojega blata. Kolikor bolj to zaudarja, tem slabše je stanje v črevesju. Blato mora biti razmeroma kompaktno in prevlečeno s sluzjo, tako da človek skoraj ne potrebuje toaletnega papirja. Če se blato oprijema straniščne školjke, je tudi to znamenje, da v črevesju ni vse tako, kot bi moralo biti.

Vrenje v črevesju ogroža zdravje

Človekovo vitalnost prizadene tudi vrenje v črevesju. Obstajata dve vrsti vrenja: alkoholno vrenje, ki razkraja ogljikove hidrate (žita, sadje, sladkor, belo moko), in gnitje. Pri alkoholnem vrenju nastajajo ogljikov dioksid, ogljikova kislina, alkohol, patoka, pri gnitju, pa se razkrajajo beljakovine in zelenjava ter razvijajo bioplini, ki vsebujejo žveplo in nitrozo, to pa povzroča nastajanje žveplove in solitrne kisline.

V črevesju ni bolečinskih živcev, zato nas ne boli, ko se črevesje napihuje. Plini ne obremenjujejo samo črevesja, temveč tudi okoliške organe. Glede na to, v katerem delu črevesju nastajajo, povzročajo različne težave. Plini lahko začnejo premikati hrbtenico, pojavijo se lordoza, zdrsi medvretenčnih ploščic in bolečine v križu, hormonske težave, težave z mehurjem, težave z jetri, glavoboli in zarastline v spodnjem delu trebuha, plitvo dihanje in težave z dihanjem. Plini pritiskajo tudi na črevesne resice, ki so neposredno povezane z živčevjem in sprožijo depresijo in druge neprijetnosti. Če se pritisk na resice nadaljuje, te ne morejo več tako dobro črpati življenjsko nujnih snovi iz hrane. Zaradi nenehne zasluzenosti kot posledice vretja, se črevesne resice zlepijo, v zlepkih pa se začnejo množiti mikroorganizmi, zlasti kandida.
Fermentirane pijače za zdravje

Louis Pasteur (1822−1895) francoski kemik in bakteriolog, je bil prepričan, da bi človek živel več kot sto let, če bi preprečil gnitje v svojem debelem črevesju. Ruski nobelovec, biolog in bakteriolog Ilia Ilič Mečnikov (1845−1916) se je z njim povsem strinjal. Več let je proučeval bolgarske kmete, med kateri jih je bilo veliko starih čez sto let, neka gospa pa naj bi bila stara celo 143 let. Mečnikov je že pred sto leti zapisal: »Z različnimi živili, pri katerih nastane vretje mlečne kisline in se uživajo presna, so ljudje že v davnih časih svoja prebavila oskrbeli z množico mikrobov mlečne kisline in tako nevede storili zanje veliko dobrega.« Ženska, ki je doživela tako visoko starost, pa naj bi se hranila predvsem s kruhom, jagodičjem in občasno z zelenjavo in zelišči, predvsem pa je uživala fermentirana živila.

Fermentirane jedi in pijače so pravi eliksir za črevesje in krepijo vitalnost, bile naj bi celo bolj zdrave kakor sadje in zelenjava.

Danes ljudje v mestih skoraj ne poznamo več pravega mleka in pravega jogurta. Tista, ki ju kupimo v trgovini, se lahko ohranita celo nekaj mesecev, čeprav to po naravni poti ne bi bilo mogoče. Jogurt, ki velja sicer za zelo zdravo živilo, je skoraj brez želene prehranske vrednosti, če na ovojnini piše, da se lahko ohrani dlje kakor štirinajst dni, saj je v njem prav gotovo premalo mlečnokislinskih bakterij, ki bi v njem zorele naravno. Večina proizvajalcev dodaja svojim izdelkom mlečnokislinske kulture, vzgojene na posebnih hranilnih podlagah. To sicer skrajša čas pridobivanja, hkrati pa prepreči nastajanje vitalnih snovi in zdravih organskih kislin, kakršne nastajajo pri naravni fermentaciji.

Bolgarski kmetje, ki pasejo živino na prostem, mleko teh živali na hitro segrejejo in ga nato shranijo v glinenih vrčih, zavarovanih z ovčjimi kožami. Mleku dodajo nekaj svežega jogurta in mikroorganizmi lahko začnejo opravljati svoje delo. Tako pridobljeni jogurt je zdrav, če mu dodajo še med, pa je pravi življenjski eliksir.

Da je živilo ali pijača življenjski eliksir, mora vsebovati žive mikroorganizme, ti pa se razmnožujejo samo v sveže fermentiranih pijačah in živilih, ki niso pasterizirana, sterilizirana ali kako drugače obdelana, z namenom, da bi se ohranila čim dlje.

Najstarejša in najbolj kakovostna fermentirana pijača je bila nekoč znana v krajih ob Himalaji. To naj bi bila legendarna pijača soma, ki je v vedski kulturi tisočletja veljala za eliksir z božanskimi lastnostmi, ki krepi življenjske in duševne moči. Znanje o pripravi te pijače nesmrtnosti je bilo znano samo pripadnikom najvišje kaste in se je po ustnem izročilu prenašalo iz roda v rod. Sčasoma se je natančna receptura njene priprave izgubila. Pozneje so se razvile številne različice fermentiranih pijač. Tako so nastali tudi mlečni kefir, kumis, pijača iz čajne gobe kombuše, različne pijače iz kvasa in druge pijače. Takšna zdravilna pijača je tudi zeljnica (voda, v kateri se je kisalo zelje), saj vsebuje veliko biofotonov

Med fermentirane pijače sodijo tudi pivo, vino in kis. Skrivnost zdrave naravne fermentacije je v delovanju milijarde mikrobov, ki v tem primeru niso povzročitelji bolezni, temveč nosilci zdravja. Prednost fermentiranih živil je, da postanejo s fermentacijo laže prebavljiva, vitamini, rudninske snovi in aminokisline, ki jih vsebujejo, telo laže sprejme, vitamini se ohranijo dlje časa, fermentirana živila so bolje zavarovana pred plesnijo in napadom glivic, organske kisline, ki nastajajo s fermentacijo, pa podpirajo ravnotežje v črevesni flori in delujejo bazično.

***

Človeški organizem potrebuje različne snovi, da bi iz njih pridobival življenjske informacije. Nobelov nagrajenec in kvantni fizik Erwin Schrödinger je leta 1945 zapisal, da vsak organizem iz svojega okolja s hrano srka red. Prof. Frinz Albert Popp pa je dejal: »Primarno nismo uživalci kalorij, niti uživalci mesa ali vegetarijanci, niti vsejedi, temveč uživalci svetlobe in reda. S hranjenjem se pravzaprav izmenjavajo sporočila.«

Samo biofotoni − svetlobni delci, nosilci življenjskih informacij − so sposobni prenesti nesluteno količino sporočil, potrebnih, da se ohrani človeški organizem. Biofotone vsebujejo vitalne snovi in encimi. V človeškem organizmu je približno 100 000 encimov, do zdaj so jih proučili kakšnih 3000. Omogočajo prebavo, vsrkavanje hranilnih snovi in nemoteno menjavo snovi med celicami. Nekatere od teh ustvarja organizem sam, druge mora dobiti s hrano. Če se hrana segreje nad 42 stopinj Celzija, se encimi uničijo in ne morejo več opravljati svoje naloge, zato je treba vsak dan zaužiti določeno količino presne hrane.

***

Bakterije, kot so Bifidus longum ali Lactobacillus acidophilus, preobražajo sladkor v zdravo desnosučno mlečno kislino. Če jih telesu primanjkuje, se sladkor ne more povsem razgraditi, začne vreti v celicah, in tako nastaja veliko levosučne mlečne kisline. To povzroči zakisanje tkiv in posledično lahko tudi raka. Zato fermentirana živila in pijače, ki vsebujejo desnosučne mlečnokislinske bakterije, onemogočijo levosučno mlečno kislino v tumorjih. To so dokazali izsledki poskusov na živalih in potrdile epidemiološke raziskave. Pri preventivi pred rakom in njegovem zdravljenju je pri prehrani treba upoštevati tele temeljne smernice:

► ogibati se je treba sladkorju in ogljikovim hidratom,

►uživati fermentirana živila, ker vsebujejo desnosučne mlečne kisline,

ter se ogibati telesnemu in duševnemu stresu, ki povzroča nastanek levosučne mlečne kisline.

Daja Kiari; objavljeno v reviji AURA, avgust 2013, št. 288

Fotografija: Bigstockphoto. com