Domen Zupan je človek, ki se mu zdi ekologija, in vse povezano z njo, eno najpomembnejših, če ne najpomembnejše vprašanje današnjega časa in preživetja za nas, še bolj pa za naše potomce. Še pred nekaj leti nacionalni vodja na področju informacijsko komunikacijske tehnologije v globalni korporaciji, je po rojstvu prve hčerke pustil dobro plačano službo in se posvetil sonaravnemu bivanju, permakulturi, ekovasem, in, ko njegovi deklici odraščata, razmišljanju o šolanju otrok na domu. Moto na njegovi spletni strani pravi: »Vse je projekt: življenje, izobraževanje, partnerstvo, starševstvo, poklic(anost) … zato so spretnosti celostnega načrtovanja in vodenja projektov odločilnega pomena.« Kipi od zamisli in jih drugo za drugo uspešno uresničuje. Za ta pogovor se nama ni uspelo srečati v živo, ampak na srečo obstajajo sodobni komunikacijski načini, kot so skype, elektronska pošta in facebook.

 

Kaj je tisto, zaradi česar vas ekologija tako zelo priteguje? Po stroki niste biolog, niste kmet …

 

Navdušuje me kakovostno sobivanje ljudi in narave. Ko je bila pred šestimi leti rojena starejša hčerka, sem pustil dobro službo in se posvetil družini in ekologiji. Danes imam predšolski hčerki, zato ekologijo in prednosti življenja v ekološki skupnosti najprej presojam s stališča vzgoje otrok.

 

Kaj je bilo pri razmišljanju in odločitvi za takšno življenje najbolj odločilno?

 

V sodobni družbi smo obremenjeni z obilico informacij in idej, manjka pa nam uresničitev konkretnih primerov. Ekovasi, ki so začele nastajati v prejšnjem stoletju, so nekakšna etična alternativa porabništvu in so pomemben zgled dobre prakse, ki se vse bolj širi. V ospredju življenja v teh vaseh je predvsem človek kot socialno in ustvarjalno bitje.

 

Ko to govorim, imam pred očmi nemško ekovas Sieben Linden, ki smo jo z družino obiskali že trikrat. Naši deklici sta se tam lahko pridružili gozdnemu vrtcu, v katerem so otroci večino časa preživljali zunaj, saj je prostor tega vrtca le suho zatočišče ob zelo slabem vremenu. Tudi v popoldanskem času sta hčerki našli dovolj družbe za nove dogodivščine na skupnem igrišču sredi ekovasi. Številne vasi poznajo tudi alternativno obliko osnovnošolskega izobraževanja, ki temelji na že uveljavljenih alternativnih izobraževalnih praksah, waldorfski šoli ali pedagogiki Montessori. Okolje skupnosti pa tudi odraslim ponuja številne možnosti za različne dejavnosti.

 

V Findhornu na Škotskem, eni večjih in starejših ekovasi, ki sva jo z ženo – zaradi najinih različnih izobraževalnih dejavnosti, ki so potekale v njej – obiskala ločeno, sva bila navdušena nad pestro izbiro jutranjih dejavnosti, kot so joga, meditacija in petje taizejskih spevov. Povezovanje s somišljeniki je v takšnem okolju lažje. Zanimivo je opazovati tudi nekatere tamkajšnje dejavnosti, ki so se razvile v podjetja, svetovalne in izobraževalne dejavnosti ali okoljevarstvene organizacije.

 

Findhorn sem pred leti obiskala tudi sama, tudi mene je prevzelo sožitje ljudi in narave ter sproščeno in hkrati dobro organizirano življenje v tej skupnosti. Kakšne so pri nas možnosti za takšno sobivanje?

 

Vem za nekaj primerov, ko so se ena ali dve družini in še kakšen posameznik povezali in začeli živeti tako. Z družino bi z veseljem živeli v skupnosti z ljudmi, ki si dejavno prizadevajo za sobivanje, ki temelji na načelih trajnostnega razvoja. Predstave, kakšna naj bi bila ekološka skupnost, pa so zelo različne. Seveda pri tem poleg »romantične plati« bivanja v ekovasi naletimo tudi na medosebne izzive, ki so del vsakega tesnejšega bivanja. Z njimi se srečujemo tudi v partnerstvu, družini, službi. So priložnost za osebnostno in duhovno rast.

 

Imate veliko izkušenj na tem področju. Kako ste jih pridobili?

 

Od Gajinega rojstva sem predvsem zaradi različnih izobraževalnih programov, srečanj in delavnic, z družino ali sam obiskal sedem večjih ekovasi po Evropi in nekaj manjših skupnosti. Poleg praktičnih rešitev naravne graditve, pridelave zdrave hrane in gospodarjenja, se mi je zdelo najbolj zanimivo spoznavanje socialnega tkiva vasi. Zanimalo me je, kaj povezuje takšne skupnosti, kaj ljudi v njih ohranja skupaj tudi ob preskušnjah. Zanimali so me načini odločanja, reševanja sporov, sprejemanja odločitev in podobni vsakdanji izzivi v vaseh.

 

Menim, da je v zdravih ekoloških skupnostih – v primerjavi s pretirano podrejenostjo in sprejemanjem družbenih norm, ki jih večinoma narekuje gromozanski ustroj tržnega oglaševanja – možnost zlorabe posameznika veliko manjša. V vsakem okolju sicer obstaja nevarnost zlorabe, zato so prvo ogledalo v njej naši partnerski in družinski odnosi … Vsem staršem toplo priporočam ogled dokumentarnega filma Consuming kids (Djeca potrošači s hrvaškimi podnapisi), ki prikazuje, kako korporacije z oglaševanjem in drugimi dejavnostmi zlorabljajo otroke – prihodnje porabnike.

 

Kaj se vam od tega, kar ste se naučili na različnih izobraževanjih zdi najbolj dragoceno?

 

Bilo je veliko praktičnih in uporabnih stvari, najbolj pa mi je ostalo v spominu osebno zorenje, bolj celostno zavedanje izzivov človeštva in odgovornosti nas v privilegiranem zahodnem svetu, da obrnemo smer porabništva in razpadanja družbe, hkrati pa ustavimo izrabljanje tretjega sveta in »izvažanje demokracije« z orožjem. Premalo se zavedamo in premalo smo hvaležni za danosti, ki jih imamo skoraj za samoumevne, pa to niso. Večina nas, ki imamo v lasti kakšno nepremičnino, sodi med deset odstotkov najbogatejših Zemljanov.

 

Hišo, v kateri živite z družino, ste v skladu z ekološkimi usmeritvami preuredili sami.

 

V Damanhurju sem se udeležil delavnice panelne graditve s slamnatimi balami, ki mi je zelo všeč zaradi preprostosti in se je brez posebnega znanja lahko loti skoraj vsak. Še bolj pri srcu pa mi je bila graditev hiške hobit v ekovasi Lammas, kjer sem sodeloval v pisani mednarodni druščini prostovoljcev z vseh vetrov. Zato sem se ekološke graditve lotil tudi sam.

 

Ker smo živeli v eni od prevelikih slovenskih hiš, ki so jih naši starši zgradili v zadnjih desetletjih, sem objekt prenovil v ekohišo. Prenova je bila za družino velik izziv, te izkušnje ne bi ponovil nikoli več, saj je bila hiša prevelika in prenova predraga. Tudi na temelju te izkušnje se graditve novega doma na ženini domačiji v bližini Podčetrtka zdaj lotevamo drugače, vse skupaj bomo gradili veliko manjše. Spomladi bomo nadaljevali z organsko graditvijo male hiške hobit – delamo jo le z gradniki, ki so na voljo na kmetiji: okrogel nežagan gabrov, akacijev in hrastov les, ilovica, pesek, kamni. Zelena streha bo v pobočje hriba vkopano hiško lepo spojila z okolico. Kogar zanima takšna graditev in želi svojo prostovoljno pomoč izmenjati za izkušnjo organske graditve, lahko poišče več informacij o tem na spletni strani zavoda Ekovas.

 

Sicer menim, da ekovasi niso končni cilj kakovostnega sobivanja ljudi in narave. So predvsem skupna pot, ki se začne pri meni in moji družini, nadaljuje s sosedi, sovaščani, someščani – korak za korakom, dan za dnem.

 

Ste tudi permakulturni učitelj – lahko poveste kaj o tem?

 

Ekologija in permakultura sta povezani. To je način življenja oziroma hoje po Poti. V ospredju so trije etični temelji, ki si jih delita permakultura in gibanje ekovasi: skrb za ljudi, skrb za naravo in pravični deleži oziroma delitev presežkov – od hrane do znanja. Zgledujemo se po naravi, kjer ima vsak element več funkcij, ki so kot povezave prepletene v trden sistem, ki ga želimo poustvariti tudi v svojem okolju. S preudarnim opazovanjem in načrtovanjem poskrbim, da s čim manj ustvarim čim več.

 

Ko vaši hčerki odraščata postajate dejavni tudi na področju alternativnih oblik izobraževanja, med katerimi je tudi izobraževanje na domu.

 

Nezadovoljstvo nad javnim šolskim sistemom narašča tako med starši kot učitelji, neposredno pa omejuje predvsem zdrav in naraven razvoj naših otrok v vesele, odgovorne, kreativne in sočutne ljudi. Glede na hitro spreminjanje družbe je nujno, da se tem spremembam čim prej prilagodi tudi šola. S temi izhodišči smo se zbrali v skupino podobno mislečih posameznikov in želimo k tem spremembam dejavno prispevati s povezovanjem in spodbujanjem drugačnih oblik izobraževanja, od dostopnih zasebnih šol do šolanja na domu, želimo pa si, da bi vse skupaj vodilo tudi k pozitivnim spremembam javnega šolstva v dobro otrok, učiteljev in staršev. Ste sami radi hodili v šolo?

 

Imam lepe spomine na osnovnošolsko ljubezen, sicer pa so me poslali v šolo leto prej, kar je bilo zame prekmalu. Mislim, da se mi je poznalo vse do polovice srednje šole, ko sem tudi po rasti prehitel večino sošolcev. Najhuje je bilo v prvem letniku srednje šole, ko sem se bal, da zaradi »šusa« pri slovenščini ne bom naredil srednje šole. Počasi sem se navadil sistema učiteljice in »piflanja« na pamet.

 

Gledano v celoti se mi zdi, da je šlo vse prehitro in samodejno, brez možnosti za spraševanje, kaj me res zanima in mi je blizu. Ne spomnim se, da bi imel kdaj občutek, da se učim zase. Redka izjema je spomin na fiziko v srednji šoli, ki mi je pomagala razumeti nekatere pojave in svet okoli sebe.

 

Če prav razumem, so vaši spomini na šolo bolj trpki. Kaj ste se vendarle naučili in koliko vas je šola izoblikovala kot človeka − koliko spodbujala, koliko zatirala?

 

Moj spomin ni najboljši – lahko bi se izgovarjal na nekaj hudih nesreč, a najbrž so razlogi bolj psihološki. Pridobil sem sicer nekaj delovnih navad, ki pa bi jih lahko vadil na bolj uporabnih stvareh. Tehnični predmeti so mi pomagali razumeti svet, predmeti povezani z naravo in družbo bi lahko veliko pripomogli, a so bili pogosto premalo življenjski. So nam kdaj razložili, zakaj je Afrika po surovinah najbogatejša celina, a kljub temu najrevnejša? Ne samo pri zemljepisu, tudi pri drugih predmetih je obilo nepotrebne »piflarije«, kar pa hitro izpuhti. Čemu mi bodo podatki, če ne vem, kje in kdaj bom nekaj uporabil? Kaj nam pomaga znanje, če ni zavedanja? Zato, da se zapolni urnik? Najbolj sta me izoblikovala starša in vrednote, ki sta jih živela ob našem odraščanju. Pozneje sta se bolj izrazila tudi moj značaj in ovnovska narava.

 

Smem vprašati, kaj ste po formalni izobrazbi?

 

Tri leta sem pridno študiral elektroniko, po devetmesečnem potovanju okoli sveta in drugih potovanjih pa nisem več našel dovolj motivacije za dokončanje študija. Že od pionirskih časov prvih računalnikov sem se ljubiteljsko in pozneje tudi poklicno ukvarjal z računalništvom in informatiko. Vse do rojstva prve hčerke.

 

Vaši deklici bosta morali kmalu v šolo.

 

Lili je stara pet let, Gaja pa skoraj sedem. Gaji smo po posvetovanju s prijatelji in učitelji odložili šolanje za eno leto, da ji podaljšamo otroštvo, da pridobi na samozavesti in da imamo več časa za razmislek, kako organizirati alternativno izobraževanje. Zanimivo je, da se je že sama naučila pisati, le redko naju je kaj vprašala. Ženi, ki skrbi za »tri vogale pri hiši«, podaljševanje takšnega stanja s šolanjem na domu ne ugaja preveč.

 

Pomislekov glede šolanja na domu ni malo.

 

Sam poskušam biti čim bolj objektiven, kar je kdaj težko, a na vsakem koraku ugotavljam, da šolski sistem utesnjuje učitelje – imam kar nekaj prijateljev učiteljev − in učence. S tem se strinja večina, a žal ne gredo kaj dlje od »saj ni tako hudo«, »če je prav za druge, bo pa tudi za mojega otroka« ali pa »kaj pa moremo«.

 

Ko omenim šolanje na domu večina kot problem najprej izstreli »socializacija«, a ugotavljam, da redki zares razumejo, kaj socializacija pomeni. To je predvsem sposobnost spoprijemanja z lastno frustracijo, ko so drugi in njihove zamisli drugačni, ter biti sposoben to »prebaviti« in skomunicirati.

 

Vrst socializacije je več, je pozitivna in negativna, tudi sam se spominjam, kako smo izločili in zafrkavali sošolca, kako smo bili pri telovadbi nekateri drugorazredni in podobno. Drugi pogosti pomislek je, da bo otrok brez »nadzora« zabredel. Sam menim, da smo ljudje »ustvarjeni po božji podobi« in sposobni neprimerno več, kot si mislimo. V zadnjih letih vse bolj ugotavljam, da nas vodi notranji ustvarjalni nemir, ki je navzoč vse življenje. Zato je vse samo pot in cilji so kratki vmesni postanki namenjeni praznovanju, priznanju, hvaležnosti.

 

V času naših starih staršev, zdaj pa že dolgo ne več, so bili najbolj spoštovani poklici duhovnik, zdravnik in učitelj. Veljalo je, da je v rokah teh ljudi fizično, duhovno in celostno življenje ljudi. Kaj se je od takrat spremenilo?

 

Do vseh treh sem zelo kritičen. Vsi po-klici so po moje postali službe (denar), in Cerkev (glede na tržni monopol in materialno blaginjo) porazno slabo opravlja svojo nalogo duhovne oskrbe naroda. Sicer so tudi odlični duhovniki, a žal so preredki. Zdravniki so tudi postali žrtev denarja in (predvsem farmacevtskega) »biznisa«. Zadevo poznam od znotraj, saj sem kar nekaj let delal kot vodja informacijske tehnologije v farmaciji. Kdo se je spomnil, da se ne bodo ukvarjali s tradicionalnim zdravilstvom, ki je mnogo starejše od medicine in omogoča dojemanje človeka kot celote?

 

Kako vidite pri izobraževanju in vzgoji vlogo staršev?

 

Vse se začne pri nas starših, našem zgledu in vrednotah, saj so naši otroci samo naše ogledalo. O tem obstaja kar nekaj odličnih knjig, med drugim priporočam knjigi Varuh otrokovih dolžnosti pedagogov Marka Juhanta in Simone Levc in Kompas za starše, avtor je Martin Plesničar, ki je tudi osnovnošolski učitelj. S prevelikim zaščitništvom si sami kopljemo jamo in če pogledamo zgodbo povprečnega odvisnika, vidimo, da se odvisnost zgodi že veliko pred drogo. Mislim, da je ključ spoštovanje in skupna skrb za delovanje okolja od družine naprej. Zavedam se, da je to veliko lažje reči kakor narediti, saj se tudi sam pri hčerkah kdaj počutim nemočnega in se tudi zatečem k verbalnemu nasilju, na primer glasno zavpijem. Največji izziv pa je seveda doslednost pri izvajanju dogovorjenih pravil. Otroci imajo pač veliko več časa, da preskušajo našo neomajnost.

 

Kakšna naj bi bila po vaše šola prihodnosti?

 

Vseživljenjska šola za življenje, ki podpre posameznika v poslanstvu in njegovi enkratnosti. Vključevati mora tudi izobraževanje za dve najpomembnejši vlogi v življenju: partnerstvo in starševstvo.

 

Pred kratkim ste z nekaj kolegi permakulturniki in ekovaškimi navdušenci v Sloveniji gostili enega od ustanoviteljev metode t. i. zmajevega sanjanja za vodenje projektov ali organizacij. Lahko poveste kaj še o tem?

 

Zgrabili smo priložnost, da nam to metodo v Sloveniji predstavi Avstralec John Croft, ki je eden od ustvarjalcev zmajevega sanjanja. Po predavanju v Ljubljani si je vzel čas še za tedensko praktično delavnico na Pohorju. Med drugim je govoril o tem, kje je bistvo in kaj so vzroki težav, konfliktov in zablod današnje družbe. Tudi osebno se mi zdi zelo pomembno, da vidimo »širšo sliko« in da razumemo »pravila igre« globalizirane družbe, ki ne služijo nikomur. Tri temeljna pravila igre ali prepričanja večine, ki jih ta na vse mogoče načine vsiljuje drugače mislečim so: prvič, da nikoli ni dovolj, drugič, da je zmeraj bolje imeti več kot manj. in tretjič, da ni druge možnosti. To je igra brez pravih zmagovalcev in z veliko poraženci.

Da bi vzpostavili trajnostno družbo po meri narave in človeka, je nujen premik h kulturi zmagam – zmagaš − zmagamo (angl. win-win-win), pri kateri zmagujemo vsi: glavni igralci, nasprotniki in vsi drugi. Pri takšni kulturi so tri temeljna pravila igre: prvič, da je dovolj, drugič, da več ni zmeraj bolje, zelo pogosto je bolje imeti manj in tretjič, da obstajajo druge možnosti.

 

Kakšna naj bi bila po vaše družba prihodnosti in kako to vizijo doseči?

 

V povezanih skupnostih in v sožitju z naravo. Korak po korak, ti in jaz, danes in jutri.

 

***

Domen Zupan je zakonski mož in oče dveh otrok, ustanovitelj zavoda Ekovas, že osmo leto pobudnik in soorganizator srečanj Dnevi ekovasi, predsednik Društva za permakulturo Slovenije, pobudnik slovenskega srečanja za šolanje otrok na domu in ljubitelj gradnje hišk hobit (www.ekovas.si, info@ekovas.si). Z družino živi v vasi blizu Podčetrtka pri Atomskih toplicah.

Barbara Škoberne, pogovor je bil objavljen v reviji AURA, september 2014, št. 300