ZOBJE TUDI SAMI POSKRBIJO ZASE

Dr. Ralph R. Steinman, profesor zobozdravstva na kalifornijski univerzi Loma Linda, in njegov sodelavec dr. John Leonora, profesor fiziologije in biofizike, specialist za endokrinologijo, sta se začela spraševati, ali se morda tudi človeški zobje – tako kot drugi telesni organi – ne zmorejo čistiti sami in poskrbeti za svoje zdravje. Na podlagi skoraj štiridesetletnega raziskovalnega dela sta se prepričala, da se zobje lahko čistijo in zdravijo sami, in o tem objavila več kot sto znanstvenih poročil.

Že v zgodnjem otroštvu so nas učili, da je zobe treba čistiti redno, da se na njih ne bi razvila zobna gniloba in jih uničila. S čiščenjem zob ni nič narobe in dokazano je, da čiščenje pripomore k ohranjanju zdravih zob, saj večjih ostankov hrane niti ni mogoče drugače odstraniti. Večina zobozdravnikov je prepričana, da so poglavitni vzrok propadanja zob zobne bakterije, zobne oboge in delovanje različnih kislin, toda za propad zob ni krivo samo to.

Zobje niso strnjena struktura, temveč so sestavljeni iz množice cevčic dentina, skleninskih paličic, krvnih žil, živcev, odontoblastov, ki izločajo dentin, in drugih sestavnih delov. Že v osemdesetih letih 19. stoletja so domnevali, da utegne obstajati mehanizem, ki omogoča zobem, da se varujejo in čistijo sami. Ta domneva je že pred štiridesetimi leti pritegnila pozornost dr. Ralpha R. Steinmana, profesorja zobozdravstva na kalifornijski univerzi Loma Linda, in zadeve je začel znanstveno proučevati. Laboratorijskim podganam je v trebušno votlino vzbrizgal fluorescirajoče barvilo (radioaktivni akriflavin hidroklorid) in nato opazoval njegovo pot skozi telo. Presenečen je opazil, da je to barvilo že po šestih minutah zašlo v zobne kanale, po eni uri pa tudi v sklenino. Z nadaljnjimi raziskavami je ugotovil, da se zobje nenehno spirajo s tako imenovanim dentinskim tubularnim fluidom, tkivno tekočino, ki izvira iz notranjosti telesa in doteka v ustno votlino. Ta tok varuje zobe, preprečuje, da bi jih poškodovali mikrobi in bakterije, ker znaša njegov pH 7,4 deluje kot pufer za nevtraliziranje bakterijskih kislin. Njegova druga poglavitna naloga je, da oskrbuje zobe s potrebnimi hranilnimi snovmi; te pridejo po krvi v žile v zobni pulpi in od tam z dentinskim fluidom v dentinske kanale, sklenino in v usta.

Dr. Steinman je hotel dognati, kakšen mehanizem skrbi za vse to, in je zaprosil za pomoč sodelavca dr. Johna Leonoro, profesorja fiziologije in biofizike, specialista za endokrinologijo. Ta je domneval, da mora biti v ozadju hormonski mehanizem. Njune nadaljnje raziskave so res odkrile povezavo med hipotalamusom in obušesno žlezo slinavko (glandula parotidea). Mehanizem sta poimenovala endokrina hipotalamično-parotidna os.

Ko uživamo hrano, začne hipotalamus (pomembno nadzorno središče avtonomnega živčevja) izločati snov, ki sproži delovanje obušesne slinavke. Začne se izločati hormon parotid in sproži tok dentinskega fluida tako, da spodbudi odontoblaste v pulpi, da začnejo delovati kakor črpalka za dentinsko tekočino. (Odontoblasti so cilindrične celice, razvrščene kakor palisade med dentinom in pulpo, njihova siceršnja naloga pa je ustvarjanje dentina.)

Dr. Ralph R. Steinman pravi, da so dejavniki v ustih seveda pomembni, ne pa odločilni za propadanje zob. Zobje začnejo gniti in propadati predvsem zato, ker je opisani samočistilni dentinski tok oviran, zastane ali celo začne teči v nasprotni smeri − namesto iz telesa v ustno votlino začne teči iz ustne votline najprej v notranjost zob in nato v notranjost telesa.

V zobeh je približno pet kilometrov dentalnih cevčic in te se tedaj − ko začne dentinski fluid teči v napačni smeri − napolnijo z bakterijami iz ustne votline, nato pa bakterije po drugih poteh potujejo še po telesu ter ga obremenijo. Ko odontoblasti prenehajo črpati dentinsko tekočino, se tlak v zobni pulpi zniža, tok dentinskega fluida obrne svojo smer in začne teči iz ustne votline v telo. Bakterije in druge klice se začno iz ust oziroma tkiv, ki obdajajo zobe, zaradi kapilarnega srka vsrkavati v kanale zobovine. Zobna pulpa in zobovina se vnameta, obenem se postopno izgubljajo rudninske snovi. Presnova zoba se spremeni, obolenje se razširi do sklenine, in tam se pokaže kot karies. Zobje torej zbolijo v notranjosti veliko prej, kot se to pokaže na sklenini. Poglavitni in primarni vzrok kariesa torej niso bakterije ali njihove kisline – te zgolj izrabijo ugodno okolje, ali, kot je nekoč dejal slavni Louis Pasteur: »Teren je tisti, ki povzroča bolezen in ne klica.«. Veliko hujši vzrok propadanja zoba je njegovo oslabljeno stanje zaradi oviranega ali nasprotnega toka dentinskega fluida. Dr. Steinman meni, da karies ni toliko lokalno obolenje, kolikor je sistemsko.

Tok dentinskega fluida lahko ovira več dejavnikov, predvsem pa uživanje prevelikih količin prečiščenega sladkorja. Da to drži, sta dr. Steinman in dr. Leonora dokazala tako, da sta sladkor neposredno vbrizgala v trebušno steno laboratorijskih podgan in tok dentinskega fluida se je škodljivo obrnil, ko se sladkor ni niti dotaknil podganjih zob. Znanstvenika domnevata, da zaužiti sladkor zavre hormonsko os med hipotalamusom in obušesno slinavko, in odontoblastna črpalka preneha delovati. Steinmanu in Leonori je uspelo tok dentinskega fluida znova obrniti, ko sta podganam dodala parotidni hormon in povsem ustavila zobno gnilobo pri podganah.

Zdi se, da so zobje prizadeti predvsem tedaj, ko je raven krvnega sladkorja previsoka. Raven krvnega sladkorja najbolj zvišujeta bela moka in prečiščeni sladkor. Ko uspe trebušni slinavki z inzulinom uravnati raven krvnega sladkorja v krvi, se tok dentinskega fluida spet obrne v pravo smer. Pri diabetikih je uravnavanje inzulina moteno in morda imajo prav zato diabetiki bolj okvarjene zobe kakor drugi ljudje. Enako škodljivo delujejo pasivno kajenje, premalo gibanja, motnje krvnega obtoka, pomanjkanje elementov v sledeh, pomanjkanje rudninskih snovi, težke kovine, zlasti svinec. Odkar svinec dosledno izločajo iz goriva in barv, je tudi zobne gnilobe manj, pravi dr. Steinman. Na kakovost zob močno vplivajo tudi stres in negativna čustva, saj delujejo predvsem na hipotalamus, žlezo, ki uravnava potek dentinskega fluida. Izsledki najnovejših znanstvenih raziskav so pokazali, da človekova čustva vplivajo celo na DNK. Pod vplivom negativnih čustev se vijačnica DNK krči, oži in krajša, pod vplivom pozitivnih pa razpira. Enako se dogaja z DNK v zobeh. Slavni ameriški t.i. »speči« prerok iz prve polovice 20. stoletja Edgar Cayce je trdil, da ne bi smeli jesti, kadar smo razburjeni ali slabo razpoloženi, saj nam bo tisto, kar bomo zaužili pod stresom, okvarilo zobe.

Dr. Steinman svetuje: Če že ne morete brez sladkorja, ga uživajte v obroku, ki vsebuje še druga živila, in ne samostojno, kot sladice, bombone ali druge sladkarije. Samostojno uživanje sladkorja veliko hitreje obrne tok dentinskega fluida, kakor če je sladkor zaužit v drugi hrani. Poskrbimo tudi za dovolj rudninskih snovi, zlasti bakra, magnezija, železa in mangana, saj s takšnimi snovmi bogata hrana zavira zobno gnilobo.

Drugi znanstveniki in zobozdravniki očitajo raziskovalcema predvsem to, da je večina tovrstnih poskusov opravljena na živalih (podganah, kuncih in svinjah) in le malo na človeku. Na ta očitek je dr. Steinman odgovoril, da so raziskave drugih znanstvenikov že dokazale, da je biokemični proces zobnega propadanja pri človeku enak tistemu pri podganah, razlika je zgolj v hitrosti odzivanja, zato ni zadržkov, da ne bi njune ugotovitve veljale tudi za ljudi.

xxx

ZGRADBA ZOB

Čeprav so zobje najtrdnejša struktura v človeškem organizmu, niso polni, temveč porozni, zgrajeni so iz številnih dentalnih kanalov (votlinice v dentinu) in vzporedno razvrščenih sklenilnih paličic ter zobne pulpe, prepletene s krvnimi žilami in živčnimi prameni.

Zob je zgrajen iz dela, ki ga vidimo (zobne krone), zobnega vratu in korenine. Zunanji del zoba, sklenina, je iz rudninskih snovi, pod njo pa je zobovina (dentin), ki je mehkejša od sklenine in prožnejša ter lahko nastaja vse življenje, sklenina pa se ne obnavlja. Sredi zoba je zobna pulpa (ali zobna meča, laično tudi zobni živec), v kateri so krvne žile in živec. Zobna pulpa se vse bolj oži in prehaja v koreninski kanal. Dentin je na območju zobne korenine prekrit z zobnim cementom, ta pa je z vlakni povezan s pozobnico ali dezmodontom. Korenina je vraščena v alveolno kost in obdana s čeljustno kostjo, ta pa je prekrita z dlesnijo.

Daja Kiari; objavljeno v reviji AURA, junij 2013, št. 286

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

 

 

Več ...