ŽIVILA SO VSEM MANJ HRANILNA

Žal živimo v času, v katerem je okolje tako zelo onesnaženo, kot ni bilo v vsej zgodovini človeštva. In temu onesnaženju se ne moremo več ogniti. Vse škodljive snovi, ki jih proizvaja človek, prehajajo v prehransko verigo in človekov organizem, tam povzročajo oksidativni stres, s katerim se organizem vse teže spopada.

Stoletja so kmetovalci poznali vrstenje pridelkov (kolobarjenje), da se ne sme na isti njivi saditi zmeraj ista poljščina. Da je boljše, če so rastline v družbi prijateljskih rastlin, in ne same, saj je pridelek potem bolj kakovosten. Toda zaradi dobička se je vse to spremenilo. Da bi pridelek povečali, so začeli uporabljati umetna gnojila, predvsem dušik, fosfor in kalij ter občasno apno. Začele so rasti rastline, polne kalorij, vode in vlaknin, vse manj pa so imele nujnih hranilnih snovi, saj so rodovitna tla postajala čedalje bolj jalova.

Potrebovali bi večje želodce

Intenzivna pridelava, ki se je začela nekako pred šestdesetimi leti, in izrabljanje tal se krepita iz leta v leto. Kljub množici pridelkov, ki so nam na voljo, pa potrebnih hranilnih snovi ni več v tleh in tako jih ne more biti niti v pridelkih, ki jih človek uživa. Na primer: zaradi pomanjkanja ustreznih bakterij v tleh rastline iz njih ne dobijo več elementov v sledeh, ki jih naše telo nujno potrebuje. Takšnih elementov potrebuje telo sicer izredno malo, komaj nekaj mikrogramov, vendar so za ohranitev zdravja bistveni. Vzemimo za zgled bolezni srca. Pri njih se jasno kaže pomen, ki ga elementi v sledeh imajo za zdravo srce. Med temi je najpomembnejši selen. Večina ljudi in tudi zdravnikov se zaveda pomena vitamina E in elektrolitskih rudnin (kalija, magnezija, kalcija, natrija), toda vsi ti so brez selena premalo učinkoviti. Ker selena ni v tleh, ga ni več niti v sadju, niti v zelenjavi, niti v mesu. Dovolj selena v tleh, od koder ga lahko rastline vsrkajo, je le še v nekaterih predelih Avstralije in Nove Zelandije, v Združenih državah Amerike in Evropi ga skoraj ni več, razen na območjih, kjer so pogoste poplave ali ognjeniška dejavnost.

Človek potrebuje vsak dan od 42 do 78 različnih makro- in mikrorudninskih snovi. Že leta 1936 je ameriški senat objavil Dokument št. 264, v katerem so opozorili, da iz prsti izginjajo nekatere rudnine. Vse to se je doslej samo še močno poslabšalo. Zdaj zelenjava in sadje nimata dovolj vitaminov, antioksidantov in drugih nujnih hranilnih snovi, obojega bi morali pojesti veliko več kot nekoč. Obrok brokolija (vsebuje kalcij, vitamina A in C) je odraslemu moškemu leta 1951 zadoščal, v njem je bilo več kot dovolj vitamina A, zdaj pa mora moški pojesti najmanj dva obroka brokolija, da dobi enako količino tega vitamina. Leta 1951 sta dve breskvi na dan zagotovili priporočeno dnevno potrebo po vitaminu A, danes bi morali pojesti vsak dan približno 53 breskev na dan, da bi temu zadostili! In naprej: deset na soncu dozorelih paradižnikov, vsebuje toliko likopina, kot ga je nekoč vseboval  en paradižnik! Podobno je z drugimi pridelki.

Kaj obarva paradižnike, meso lubenic ali živalsko meso rdeče? Za to poskrbi izredno pomemben antioksidant likopin. Dokler je paradižnik še zelen, v njem ni likopina, čeprav ima enako količino kalorij kot rdeči. Dandanes obirajo paradižnik, ko je še zelen, torej še preden se v njem lahko razvijejo likopin in druge pomembne snovi. Učinek sonca nadomestijo s kemičnimi snovmi, z njimi zaplinijo paradižnike in sadje ter tako povzročijo nenaravni odziv in rdečo barvo. Takšne kemične posege trgovci podpirajo, saj omogočajo, da pridelki prenesejo dolg prevoz in se dlje ohranijo. Porabniki torej dobimo vodo in kalorije, hranilnih snovi pa ne. Le na soncu dozorelo sadje in zelenjava vsebujejo potrebne antioksidante in druge hranilne snovi, in še to le tedaj, če je prst rodovitna, če prevažanje ne traja predolgo in zaužijemo pridelke čim bolj sveže.

Pesticidi in strupi

Celo biološko pridelana sadje in zelenjava danes nista več povsem neoporečna, saj ni kraja na zemlji, ki bi bil zavarovan pred strupi iz zraka ali vode.

Pesticide nosi veter vsepovsod. Našli so jih celo v snegu in ledu na severnem tečaju in v maščobnem tkivu pingvinov na južnem tečaju, skratka povsod. V vsej biološko pridelani hrani so sledi pesticidov, vendar so kljub temu te količine manjše kakor v tisti, ki je pridelana intenzivno.

Vse pridelke je treba nadzirati ne samo glede vsebnosti pesticidov, temveč tudi glede strupenih kovin, sintetičnih kemičnih snovi in mikroorganizmov. Raziskava je pokazala, da v petdesetih državah ZDA kmetje nevede uporabljajo gnojila, ki vsebujejo najmanj 17 strupenih kovin. Industrija jekla oskrbuje trg z množico strupenih kovin, ki nastajajo kot stranski proizvod pri pridobivanju jekla. Treba je vedeti, da strupenih snovi v hrani in celo v zraku ni mogoče zaznati s čutili, dokler ne dosežejo res visokih vrednosti. Večina ljudi zavoha benzole v zraku šele pri koncentraciji 1,5 do 4,7 ppm (delčkov na milijon), v vodi pa pri koncentraciji 2 ppm.  Dovoljena količina v ZDA pa je 5 delčkov na milijardo!

Kmetovalci, ki se ukvarjajo z biološko pridelavo, gnojijo s hlevskim gnojem ali/in kompostom in svojih pridelkov ne škropijo s kemičnimi pripravki. Če takšni pridelki še dozorijo na soncu, pa je to verjetno največ, kar lahko storijo. Zato je vredno paziti na izvor pridelkov.

So vegetarijanci na boljšem?

Ugotovili so, da ima človek (tudi vegetarijanci) povprečno več strupov v tkivih kakor ustrezno biološko oskrbovane krave.  Zakaj? Ker smo ljudje na vrhu prehranske verige in preživimo to, kar druge vrste pokonča. Strupi ne prihajajo v naše telo le s hrano, temveč tudi iz oblačil in stanovanj (pohištva, preprog, gradbenega materiala, lepil in podobnega). Vegetarijanci so le toliko na boljšem, da ne uživajo mesa, saj je količina strupenih snovi pri tržni prireji mesa grozljiva. Na primer calgon, ki ga priporočajo kot dodatek pralnim praškom za mehčanje vode in ohranjanje pralnega stroja, uporabljajo ponekod tudi za mehčanje mesa.

Dejstva so zgovorna. Hranilna vrednost večine današnje hrane je tako nizka, da v njej skoraj ni vitaminov, mineralov, fito- in glikohranilnih snovi. Hranimo se predvsem s kalorijami in z vlakninami. Tudi količina vlaknin čedalje bolj upada. Kalorije nas oskrbijo z energijo, in če smo polni energije in brez bolečin, se počutimo dobro, in se nam zdi, da smo zdravi. Kako daleč od resnice!

Prehranska dopolnila

Prehranska dopolnila so že po naravi nadomestki in izhod v sili, vendar jih bo verjetno treba začeti uživati. Žal pa tudi z njimi ni vse tako, kot bi moralo biti. Izdelovalci preverjajo le njihovo splošno kakovost, ne pa tega, ali res vsebujejo tisto, kar je zapisano na ovojnini. Veliko dobaviteljev prehranskih dopolnil zatrjuje, da so dopolnila kakovostna, vendar to večinoma trdijo na podlagi podatkov, ki jim jih pošiljajo dobavitelji  surovin in ne na podlagi podatkov iz svojih laboratorijev. Še več: večina prehranskih dopolnil različnih izdelovalcev je skoraj identična, razlikujejo se le po nalepki, saj jim surovine pošilja isti dobavitelj iz istih virov.

Skupina znanstvenikov je leta 2001 na konferenci Nutracon predstavila podatke, ki kažejo, kako slabo je nadzorovana kakovost pri izdelavi prehranskih dopolnil. Kupili so različne izdelke velikih izdelovalcev in vsakega preverili glede na sestavine, količino in učinke, ki so jih zagotavljale nalepke. Izsledki so bili pretresljivi. Nič ni bilo tako, kot je bilo napisano. Nekaj primerov: efedrina ni bilo ali pa ga je bilo celo več, kakor je bilo napisano na nalepki, ginka ni bilo v šestih izdelkih od tridesetih, ginsenga je bilo desetkrat manj od navedb na nalepkah, yohimbe (ki naj bi krepil moško potenco) ni bilo v nobenem od 26 izdelkov, ki naj bi ga vsebovali.

Zato ne preseneča, da marsikdo ne kupuje prehranskih dopolnil, ker meni, da so le »blažev žegen«, čeprav priznane znanstvene študije in izkušnje kažejo, da se lahko telo s takšnimi dopolnili okrepi, vendar − če res vsebujejo to, kar je navedeno med podatki.

xxx

Kaj potrebujemo za dobro zdravje

  1. Bistvene vitamine in rudninske snovi za nastanek zdrave celice
  2. Glikohranilne snovi za medcelično komunikacijo in izravnavo imunskega sistema
  3. Fitohranilne snovi za čiščenje telesa (snovi iz rastlin)
  4. Fitohormone za delovanje žlez (rastlinske hormone)
  5. Nenasičene maščobne kisline za uravnavanje celice, delovanje hormonov in presnovo
  6. Esencialne aminokisline kot gradnike beljakovin
  7. Antioksidante za varovanje celic pred oksidativnimi poškodbami

xxx

NOVA VRSTA HRANILNIH SNOVI – GLIKOHRANILNE SNOVI

Sladkorna koda življenja

To je nova vrsta hranilnih snovi, tako nova, da zanjo ni slišalo niti veliko strokovnjakov za prehrano. Ugotovili so, da se človeške krvne skupine O, A, B, AB razlikujejo prav po kombinaciji glikohranilnih snovi, pripetih k vsaki molekuli. Že to kaže, kako izredno pomembne so te snovi. Predpona gliko izvira iz grščine in pomeni sladek. Glikohranilne snovi so naravno zastopane v rastlinah, ki so jih v zdravilne namene uporabljale številne kulture, npr. v aloji, ameriškem slamniku, zdravilnih gobah (takšna je Pleurotus citrinopileatus – rumena ostrigarka), šitakah, sadežih kot je noni, in drugih. Pojem glikohranilne snovi zajema vseh osem monosaharidov (sladkorjev), te uvrščajo med dobre ogljikove hidrate (slabi so tisti, ki povzročajo debelost in pospešujejo izločanje inzulina).

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA št. 257, januar 2011

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

Več ...