V VEDAH SO ZAPISANE REŠITVE SVETOVNE RECESIJE – POGOVOR: ČADRAMAULI SVAMI

Ali je svetovna gospodarska recesija rešljiva? Prihaja konec sveta? »Je rešljiva, če postavimo Boga na prvo mesto!« pravi Njegova svetost Čandramauli Svami, ki dobro pozna razliko med vedskim in sodobnim gospodarstvom. »Brez duhovnih temeljev nobena materialna rešitev svetovne recesije ne bo trajala dolgo. Konec sveta sicer ni mogoč, a če ne bomo spremenili našega odnosa do sveta, se bo korenito spremenil način življenja. Ljudje bodo prisiljeni zaživeti preprosteje.«

 V vedskih spisih lahko najdemo številna praktična navodila, med drugim tudi napotke za uspešno gospodarstvo. Čandramauli Svami natančno pozna vedsko filozofijo in razlike med vedskim in sodobnim gospodarstvom: »Želim poudariti, da nauk iz Ved temelji na duhovnih načelih. Ta ne zanemarja naših temeljnih gmotnih potreb, kot so na primer hrana, dom, družina, zdravstvena oskrba, izobrazba, družbeno in politično delovanje, moralne in verske/duhovne vrednote. Vse našteto je namreč del življenja, vendar pa te potrebe uspešno zadovoljimo le tedaj, ko sledimo vedskim načelom. Zakaj? Zato, ker vedski nauk varuje načela našega gmotnega življenja in jih poveže z duhovnimi načeli ali s t. i. sistemom duhovnega vodstva

Moj sogovornik pravi, da je dogajanje v sodobnem svetu pravo nasprotje omenjenemu vedskemu sistemu. Vedska ekonomska načela so namreč zasnovana na duhovnih temeljih; to je nujni pogoj za srečo in vsesplošno blaginjo, saj je človek po naravi duhovno bitje z gmotnimi potrebami. Vede ne zanemarjajo človekovih gmotnih potreb, niti raznolikosti le-teh – učijo nas, naj jih zadovoljujemo v skladu s svojo duhovno naravo. Vedska ekonomija ima torej popolnoma drugačen pogled od sodobne, ki je zasnovana zgolj na umetnem povečevanju človekovih potreb. »Bistvo vedske ekonomije je v njenih duhovnih temeljih, brez katerih noben materialni koncept ekonomije ne bo zmogel zadovoljiti temeljnih materialnih, niti katerih drugih posameznikovih potreb (estetskih, moralnih, duhovnih, socialnih idr.). Vedski nauk ali znanje, ki med drugim vsebuje tudi ekonomski vidik, zajema vsa področja življenja, pri tem sestavlja ekonomija le neznaten delež.«

 Sodobna ekonomija je pozabila na človekove duhovne temelje

»Naj najprej predstavim sodobno pojmovanje materialnega življenja. To poudarja, da ima človek potrebe, in te mora zadovoljiti tako, da živi kar se da razsipno. Več ko porabimo, več dobrin ko imamo, bolj naj bi zadovoljevali svoje potrebe. Tako torej pravi sodobna ekonomija. Sami lahko vidimo, kam nas je tak zgrešeni odnos pripeljal: do izrabljanja ljudi in zemeljskih virov in raznih oblik kriminala,« pravi Čandramauli Svami.

Vedsko pojmovanje ekonomije pa nas uči drugače: posameznik je na materialni ravni lahko povsem srečen, če zadovoljuje svoje temeljne potrebe. Vsem drugim potrebam lahko zadosti duhovno. Ta nauk temelji na načelu, da je človek duhovno bitje, ki ima odnos z Bogom. »Materialistična družba nas uči, da človekovi odnosi potekajo le na tem svetu, zato naj bi ljudje zadovoljevali svoje želje s kopičenjem številnih gmotnih dobrin – več ko naj bi jih imeli, srečnejši naj bi bili. Vede pa nas učijo drugače – da smo lahko srečni in zadovoljni samo zaradi duhovnega odnosa z Bogom. Iz narave si lahko vzamemo le toliko, da ohranimo povezavo med dušo in telesom. Le tako je lahko posameznik zadovoljen in srečen. Menim, da si človek brez duhovnih temeljev skuša z gmotnimi dobrinami zgolj začasno nadomestiti tisto, za kar si prizadeva na duhovni ravni. Tako si polni praznino, ki je z gmotnimi dobrinami ne moremo zapolniti …«

Temeljne dobrine bi morale biti zlahka dosegljive

Po vedskih načelih je torej dovolj, da človek zadosti temeljnim materialnim potrebam. Če povprašamo ljudi, bomo spoznali, da ima vsak drugačne potrebe. Koliko in kaj torej potrebujemo, da zadovoljimo zgolj človekove temeljne potrebe? Čandramauli Svami meni: »Seveda so te potrebe lahko med deželami, družbami in posamezniki različne, vendar pa tedaj, ko govorimo o temeljnih potrebah, mislimo na reči, ki jih potrebuje vsak: hrano, vodo, čist zrak, dom in družbeno ureditev (za ohranjanje družine in zato, da s svojim poklicem in delom zasluži za preživljanje). Poleg tega potrebuje vsak še medicinsko oskrbo in izobrazbo.«

Vedska ekonomija ne zapostavlja raznolikosti gmotnega sveta, se pa njeno stališče razlikuje od sodobnega ekonomskega pojmovanja. »Razlike v sodobni materialni družbi temeljijo na t. i. programu dobička; to pomeni, da so vse naštete reči (hrana, voda, medicinska oskrba, izobraževanje itn.) v rokah institucij, ki so last velikih korporacij in nekaterih posameznikov, ki izrabljajo ljudi. Ljudje morajo dandanes trdo delati zgolj zato, da zaslužijo za zadostitev svojih temeljnih potreb – to pa bi moralo biti zlahka dosegljivo, če bi živeli preprosto. Povedano drugače: temeljne dobrine so dandanes težko dosegljive le zaradi človekovega individualističnega načina življenja; drugače pa bi bilo, če bi ljudje bolj sodelovali, živeli v skupnosti, si delili dobrine med seboj. Zakaj morajo ljudje vse življenje delati in razmišljati o tem, kaj se jim bo pripetilo v starosti?! Zgled drugačne družbe so bili Inki v Srednji Ameriki. Družba je delovala tako, da so ljudje presežne dobrine skladiščili in si z menjavo priskrbeli vse, kar so potrebovali. Niso poznali bank, prihrankov, posojil ali različnih oblik denarja. Če je kdo kaj potreboval, mu je to priskrbela družba. Z različnimi poklici so oskrbovali sebe in vse druge. Če je imel kdo česa več, kot je potreboval, je dal drugim. Še vedno pa so vsi imeli vsega dovolj. To je torej zgled skupnosti, ki je živela podobno, kot predpisujejo vedska načela ekonomije. Ta so v nasprotju z vzorcem sodobnih t. i. »jedrnih ali nuklearnih družin«, v katerih mora vsak trdo delati zgolj za zadostitev temeljnih človekovih potreb, ki so sicer zlahka na voljo. Človek lahko zadovolji svoje temeljne potrebe zgolj z malo dela in truda.«

Dandanes gre svet v drugo smer. Ljudje morajo garati, da zaslužijo vsaj za najnujnejše. Čandramauli Svami meni, da to ni naravno in da je to vzrok čedalje številnejših težav. »Tako je zato, ker vse reči nadzoruje umetni sistem. Lahko vidimo, kako živijo kmetje, kako velike korporacije prevzemajo nadzor nad človekovo oskrbo s hrano in zaslužijo milijarde dolarjev. Pred nedavnim sem bral, da je največji odstotek samomorov na svetu med malimi kmeti, saj so bili primorani zapustiti svoj poklic in oditi v mesta, tam pa niso sposobni preživeti.«

Delamo za reči, ki jih ne potrebujemo

Ali so torej revni postali revni zgolj zaradi peščice bogatih? »Revni so postali takšni zato, ker niso imeli ustreznega dela, ker niso mogli opravljati svojega poklica. Prav zato vedski nauk uči, da bi morali ljudi zaposliti v skladu z njihovo naravo. Ta sistem se v Vedah imenuje varnašrama,« pravi moj sogovornik.

Večina ljudi v sodobnem svetu opravlja poklic, ki ga pravzaprav ne marajo, delajo le zato, da bi zaslužili – takšnih je približno osemdeset odstotkov. Predstavljajte si torej, kako bi bilo, če bi ljudi spodbujali, naj delajo nekaj, kar počno radi, in bi ob tem lahko še zaslužili za zadostitev življenjskih potreb?! »Potem bi bilo manj trdosrčnosti in preziranja dela, saj bi ljudje imeli svoje delo radi, ker bi bilo v skladu z njihovo naravo. Tisti, ki ne bi imeli posebnega nagnjenja za kako delo, bi se za poklic lahko usposobili ali si pridobili izobrazbo; ta bi morala biti brezplačna, saj bi s tem koristili vsej družbi. Tako bi se ljudje usposobili in si pridobili znanje ter se lahko zaposlili za vse življenje. Dandanes pa ljudje zaradi družbe, ki bolj ali manj zaposluje ljudi zaradi želje po zaslužku (in ne zaradi nagnjenosti do nekega dela ali izobrazbe za delo), niso navdušeni nad svojim delom … Zato ga opustijo, če lahko dobijo denar drugače, včasih celo nezakonito.«

Večina ljudi torej ne dela z veseljem. »To je resnica,« pravi Čandramauli Svami, »in sicer zato, ker delajo zgolj za zaslužek. Delajo, da zaslužijo za reči, ki jih v resnici ne potrebujejo. To je del celotne slike te družbe, in sicer, da proizvaja zgolj za zaslužek. Povečevanje proizvodnje pomeni ustvarjanje vse več reči, ki jih v resnici ne potrebujemo.«

Za življenje torej ne potrebujemo toliko vsega, kar navadno imamo (obleke, avtomobile, hiše)? (Smeh) »Naj vam odgovorim z nedavnim statističnim podatkom: na trgu je petindevetdeset odstotkov reči, ki so opredeljene kot nebistvene. Torej takšne, brez katerih lahko živimo. Če bi se ozrli le kakšnih sto petdeset let v preteklost, bi ugotovili, da je bila tedaj statistika obrnjena: skoraj vse stvari, ki so bile na voljo na trgu, so bile nujne. Zdaj je nasprotno. Želje ustvarjamo torej umetno, to pa sili ljudi k nepotrebnemu garanju … In da bi ljudi navdihnili z željo, da potrebujejo reči, imamo različne načine oglaševanja – tako jih navdušimo za to, da trdo delajo za nakup nepotrebnih reči. To pa v ljudeh zbuja pohlep po napačnih rečeh. Po vedskih ekonomskih načelih smo zadovoljni s tem, kar imamo, srečo pa najdemo v duhovni praksi. Ker ljudje ne živijo po duhovnih načelih, hlepijo po tem, da bi praznino v sebi napolnili z zadovoljstvom, doživetim ob gmotnih rečeh, in tako zgrešijo smisel življenja. Zato se je svet znašel v takem stanju!«

Odpovejmo se nepotrebnemu kopičenju dobrin

Kako se lahko rešimo iz začaranega kroga? »Za to potrebujemo najprej duhovno izobrazbo, vzgojo. Pomembno je, da ljudi poučimo o temeljnih duhovnih vrednotah; to jim bo pomagalo, da bodo laže pravilno razumeli svoje življenje. Ko bodo sprejeli odgovornost za svoje življenje, ne bodo več tako zelo odvisni od mnenja drugih, posebno ne od mnenja, kaj vse potrebujejo … Spoznali bodo, da so njihove potrebe manjše, kot si mislijo. Vedski pogled ne nasprotuje razvedrilu, nasprotuje pa nepotrebnemu kopičenju reči, saj nam to krade energijo in čas, ki bi ju lahko namenili za duhovno prakso. Vedski nauk ne nasprotuje ničemur, kar se dogaja v družbi; vendar pa se od današnjega ekonomskega stališča razlikuje v dejanjih.«

In kako naj ljudem pojasnimo, da je duhovna praksa pomembna? Najbrž ne bodo verjeli, da za srečo ne potrebujejo toliko reči in da jih lahko osreči le duhovna praksa … »Zadeve se lahko lotimo drugače, in sicer tako, da z duhovnimi načeli posežemo v posameznikovo gmotno življenje,« meni moj sogovornik. »Povedano drugače: z vpeljavo duhovnih načel ustvarimo več kot idealen gmotni položaj. Kaj pa je duhovno načelo? Da delimo, porazdelimo, kar imamo. Da služimo drugim tako, kot bi radi, da drugi služijo nam. Temeljno načelo duhovnosti je namreč v nasprotju z materialnim. Duhovna zavest je zavest dajanja, materialna pa zavest jemanja. Z dajanjem tudi prejemamo vse, kar potrebujemo.«

S poučevanjem teh preprostih temeljnih moralnih naukov lahko začnemo v družbo vpeljevati duhovna načela. Navsezadnje le spoznamo, od koga vse prihaja … Vedsko razumevanje pravi, da nam vse priskrbi Bog. In Bog nam dovoljuje, da uporabljamo vse, kar potrebujemo za življenje. »Ljudi lahko na primer učimo, naj živijo preprosto. A če svojega življenja ne bodo poduhovili, bodo kljub temu nezadovoljni. Zakaj? »Ker materija nikoli ne more zadovoljiti naše želje po sreči. To temeljno potrebo lahko zadovoljimo le na duhovni ravni, v odnosu z Vsevišnjim Gospodom. Ljudi lahko torej začnemo poučevati z načeli preprostega življenja, in sicer zato, da bi jim pokazali drugačno možnost gmotnega življenja, zasnovanega na duhovnih temeljih. Potem bo ljudi zanimalo, kako živeti po duhovnih načelih. Žal pa večina ljudi ne vidi smisla v duhovnosti in se ne zaveda, kako pomembno je živeti v sozvočju z Bogom, z naravo. Ker so zaslepljeni, mislijo, da duhovne vrednote ne morejo zadovoljiti njihovih potreb. Resnica pa je seveda prav nasprotna.«

Prihodnost bo boljša, če bomo postali boljši ljudje

»Boga postavite na prvo mesto!« pravi moj sogovornik. »Brez duhovnih temeljev nobena gmotna rešitev svetovne recesije ne bo trajala dolgo. Rešitev mora biti zasnovana na duhovnih temeljih: Bog je središče, mi smo njegovi služabniki. Bog nam priskrbi vse, kar potrebujemo. Če ga častimo in živimo po njegovih zapovedih, lahko najdemo srečo in mir v vsaki najmanjši stvari, ki jo počnemo. Brez Boga smo lahko revni ali bogati, pa ne bomo srečni. Brez duhovnih življenjskih temeljev si prizadevamo, da bi si srečo zagotovili z gmotnimi dobrinami.«

Nekateri menijo, da je nastala recesija rešljiva, drugi pa napovedujejo skorajšnji konec sveta … Čandramauli Svami pravi, da je nastali ekonomski položaj rešljiv, vendar to ni preveč verjetno … Zakaj? »Opazimo lahko, da si družbeni voditelji ne prizadevajo za spremembe … Ni videti, da bi si ljudje želeli sprejeti novo življenjsko paradigmo … Tako namreč vidim reči, in upam, da se motim – kajti če se bo še naprej dogajalo to, kar se zdaj, bo prihodnost temna; če pa bo svet spremenil paradigmo, se lahko spremeni tudi njegova prihodnost.«

Torej se mora spremeniti paradigma, da bo prihodnost svetlejša? »Ja, sicer bo čedalje slabše … Nesmiselno je upati, da bo prihodnost boljša, če bomo še naprej delali po starem. Ravnamo kot človek, ki sedi na veji, ki jo žaga. In če ga kdo opozori, da bo gotovo padel, mu odvrne: ‘Si mar prerok, ali kaj?!’ In žaga naprej … Veja je tanka, take recesije ne smemo prezreti.«

Moj sogovornik pravi: »Ni mogoče, da bi se svet končal. Življenje bo teklo naprej, vendar ga bomo prisiljeni spremeniti. Ljudje bodo prisiljeni zaživeti preprosteje, prisiljeni bodo, pravim, kajti tega ne bodo zmogli storiti prostovoljno. Recesija se bo spremenila v represijo in to lahko pelje v vojno. Potem pa … V vedskih spisih piše: ‘Bolj ko so ljudje pobožni, več jim Bog nakloni. In bolj ko so grešni in pohlepni, manj jim da.’«

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, avgust 2009, št. 240

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

Več ...