V BOJ Z RAKOM TUDI DRUGAČE

Sodobna medicina se danes spopada z rakom tako, da ga skuša uničiti, raziskave se usmerjajo predvsem v odkrivanje novih metod, kako ta cilj uresničiti. Toda malo je pravih dokazov o uspešnosti tradicionalnega načina zdravljenja raka in koristnosti za bolnike, po drugi strani pa je čedalje več kazalnikov, da je prav zaradi takšnih prijemov rak postal nevarna bolezen.

Ko sem se pred tridesetimi leti začel ukvarjati z bolniki z rakom, sem bil tudi sam prepričan, da je tumor sovražnik, ki ga je treba uničiti, toda sčasoma sem pod vplivom svojih izkušenj in dognanj novih neodvisnih raziskav svoje stališče spremenil.

Danes vem, da so rakave celice in tumorji na splošno neškodljivi in da je v resnici uveljavljeno zdravljenje poglavitni vzrok smrti od raka. Prepričan sem, da s pravilno strategijo nihče več ne bi smel umreti za to boleznijo.

Že več kot sto let se kopičijo indici za to, da raka povzročajo mikroorganizmi. O tem sem pisal že v svojem prispevku Pleomorfni mikrobi – pravi vzrok raka in avtoimunih bolezni[1]. V nadaljevanju tega prispevka pa bi rad predstavil svoje poglede na zdravljenje raka.

Rak se lahko začne s primarno okužbo, ki se v slabše odpornem delu telesa ali v takšnem, kjer snovi zastajajo, razvije v kronično bolezen. Kot je ugotovil že Reich[2], se lahko mikrobi začnejo spontano razvijati tudi ob razkroju nezdravega tkiva. To okužbo skuša organizem prostorsko omejiti tako, da jo zapre v nekakšno kapsulo. Nekaj podobnega kot pri drevesu, ki, ko ga napadejo nekatere ose, spodbudi rast tumorjev skorje. Po alternativni teoriji nastanka tumorjev pa tudi sami mikrobi izločajo nekakšen biofilm, ki naj bi jih zavaroval pred imunskim odzivom organizma.

Dokler je kri kolikor toliko čista, je tumor zgolj tumor − niti maligen niti rak. Če pa je organizem nenehno ogrožen, morda zaradi disbakterioze[3], kandide, sindroma luknjičastega črevesja (črevesje postane prepustno in škodljive snovi prodirajo v kri), stresnih dogodkov, kot so čustvena travma, podzavestni strahovi ali šok zaradi diagnoze rak, potem kri onesnažijo nevarni (pleomorfni) mikroorganizmi. Če se to zgodi, začnejo biti dejavni tudi mikrobi v tumorju, ki do tedaj bolj ali manj spijo. Kancerogeni mikroorganizmi izločajo metabolite, ki zavrejo nastajanje oksidativne energije v prizadetih celicah. Seeger in Budwigova sta dokazala, da to povzroči blokado citokromov. Poleg tega lahko pride še do blokade ciklusa citronske kisline zaradi tartarne kisline v glivah[4], ki izriva jabolčno kislino. Poleg tega kancerogeni mikroorganizmi izločajo tudi rastne hormone zaradi katerih tumor raste.

Ne glede na vzrok pleomorfni mikroorganizmi čedalje bolj zavirajo oksidacijske procese pridobivanja energije v prizadetih celicah in te začnejo energijo pridobivati anaerobno, podobno kakor glive. Tumorske celice so čedalje bolj podobne celicam gliv. V tem stadiju je tumor sicer že lahko zločest, vendar še zmeraj omejen. To stanje lahko traja leta. V tem času tumor počasi raste, se krči, ali pa je dlje časa nedejaven, odvisno od vitalnosti telesa, jakosti imunskega sistema in predvsem od pH vrednosti (ravnotežja med kislim in bazičnim) limfe. Čim močneje je ovirano oksidacijsko nastajanje energije tumorja in čim več mlečne kisline nastaja, tem bolj zločest postaja tumor, hitreje raste in metastazira.

Rakaste celice so videti kakor glive in tudi vedejo se tako. Tudi njihov metabolizem in njihovo razširjanje je takšno kot pri celicah gliv. To se najbolje vidi ob primerjavi s kandido. Candida albicans je sicer nenevarna in morda celo koristna gliva v črevesju, toda pod vplivom stresnih dejavnikov, na primer vsakdanjega strahu za preživetje, se lahko preobrazi v invazivno obliko glive. Z rakavimi celicami se dogaja podobno. Ko se tumorji zaradi čedalje večjega razmnoževanja mikroorganizmov ali agresivnega medicinskega zdravljenja čutijo ogroženi, postanejo lokalno agresivnejši in začnejo razvijati metastaze v drugih delih telesa.

Danes zdravniki odstranjujejo že zelo majhne tumorje. S tem se obstoječe, toda neaktivne mikrometastaze po nepotrebnem predčasno spodbuja k rasti, kar lahko zlasti pri mlajših osebah povzroči hude vnetne reakcije, ki skrajšajo življenje. Ali bo medicinsko zdravljenje tumorjev sprožilo metastaze, ni odvisno od velikosti tumorja ali zdravniško določenega stadija njegove zločestosti, temveč od zastrupitve krvi z mikroorganizmi, predvsem od pH vrednosti limfe. Če je medicinsko zdravljenje omogočilo trajno ozdravitev, to samo pomeni, da je bil tumor, kar zadeva mikroorganizme, že od začetka nenevaren.

Tudi metastaze navadno niso usodne. Tumorji le redko povzročijo smrt, ko pritiskajo na življenjsko pomembne organe, večinoma ubijajo posredno, ko se jih napade z zdravili, ki jih uničujejo, ali ko zaradi bolnikovega okrepljenega imunskega sistema začnejo pospešeno izločati strupene metabolite. Potem huda in razširjena vnetja in okužbe poskrbijo za to, da se razvije pljučnica, odpove srce, ali odpovedo jetra. Pri tem je vseeno, ali je za vnetje odgovorno uradnomedicinsko ali alternativno zdravljenje. Večina bolnikov z metastazami, ki so uspešno prestali prve terapije, umre leta pozneje zaradi kaheksije – presnovne motnje, ki povzroči hudo hujšanje in izgubo mišične mase, in je posledica napredujoče slabokrvnosti, ker mikroorganizmi v krvi, podobni glivam, uničujejo rdeče krvničke.

Do smrti zaradi raka lahko pride predvsem iz treh razlogov:

  • če je tumor prevelik in ogrozi delovanje organov, kar ni tako pogosto,
  • zaradi hudih in razširjenih vnetij, posledice imunskega odgovora telesa ali strupenih izločkov iz razkrajajočega se tumorja,
  • ko mikroorganizmi v krvi uničijo večji del rdečih krvničk in celicam ni več mogoče dovajati dovolj kisika.

Kako preprečiti smrt zaradi raka

Če se preprečijo prej omenjeni trije vzroki smrti zaradi raka, nikomur ne bi bilo treba umreti za to boleznijo. Nedavna raziskava je pokazala, kako je to mogoče doseči, četudi je bil bolnik prej zdravljen s kemoterapijo. Predlaga se, da se tumor ne bi uničeval, temveč, da bi se uporabilo le toliko kemoterapije, kolikor je treba, da ne bi rasel naprej. Znanstvenik dr. Robert A. Gatenby je v pogovoru za Wired.com dejal: „Pri poskusih na miših z rakom jajčnikov, je kazalo, da je rak zaradi močne kemoterapije izginil. Zdelo se je, da so bile živali ozdravljene, toda navadno se je že po nekaj tednih bolezen vrnila in usmrtila poskusne živali. Tako se skoraj zmeraj zgodi. Zato dajemo le malo kemoterapije in to samo, ko je nujno. Tako tumorje stabiliziramo in poskusne živali ohranimo žive do konca njihove siceršnje življenjske dobe.“[5]

Pri alternativnem zdravljenju pa skuša zdravilec tumor stabilizirati in preprečiti njegovo nadaljnjo rast z alkalizacijo in ne s kemoterapijo. Če se namreč hoče tumor razširiti, mora najprej uničiti okoliško vezno tkivo, to pa lahko stori samo, če je tkivo dovolj kislo, da se aktivirajo peptidaze v tumorju. Raziskava iz leta 2009 je pokazala, da oralno jemanje natrijevega hidrogenkarbonata (NaHCO3 − sode bikarbone) ne samo da zavira rast tumorjev in nastanek metastaz pri miših z metastaziranim rakom na prsih, temveč znižuje tudi prizadetost limfnih vozlov in možnost metastaz na jetrih[6].

V neki drugi raziskavi januarja 2013 so omenjene ugotovitve potrdili in celo presegli. Raziskovalcem je uspelo dokazati, da oralno jemanje sode bikarbone ne samo da ustavi rast tumorjev, temveč lahko celo povzroči, da se ti začnejo krčiti. Soda bikarbona alkalizira limfo in deluje protivnetno, tako da tumor, ki se postopno krči, ob nadaljnji alkalizaciji ne povzroča več težav[7].

 Izidi raziskave so razkrili presenetljiva spoznanja o rasti tumorja kot posledice pH okolja. Meritve so pokazale, da je pH zločestih tumorjev med 6,5 in 6,9 (kisel), normalno tkivo pa ima pH vrednost med 7,2 in 7,4 (bazično, vrednost 7 je nevtralna). Tumor se je lahko razširil v okoliško tkivo samo tedaj, če je bila pH vrednost na zunanji strani tumorja pod 7,2, torej kisla. Ko je imela ena stran tumorja pH vrednost 6,7 in druga 7,3, se je tumor na strani z večjo vrednostjo pH (alkalno) skrčil, na strani s kislim pH pa razširil v okoliško tkivo. Opazili so, da se je tumor že v nekaj dneh celo vidno premikal v skladu s kislostjo oziroma bazičnostjo obdajajočega ga tkiva.

Pri miših, ki jih v tej raziskavi niso zdravili, sta bila tumor in okoliško tkivo kisla, pri čemer je bila najnižja pH vrednost (6,57) na skrajnih robovih tumorja, medtem ko sta bila pri miših, ki so jih zdravili s sodo bikarbono tumor in njegova okolica bazična, z najvišjo pH vrednostjo 7,26 na skrajnih robovih tumorja. Nezdravljeni tumorji so svojo velikost podvojili v dveh do šestnajstih dneh po vsaditvi tumorja živali; tumorji, ki so jih zdravili s sodo bikarbono, so do osmega dne rasli počasi, nato pa so se začeli krčiti do približno polovice svoje velikosti, vsak četrti tumor je do dvanajstega poskusnega dne celo izginil. Odmerek je bil 17 gramov sode bikarbone na liter vode, miši so jo lahko pile, kolikor so jo hotele.

Celo sam sem opazoval, kako na rakaste celice delujejo različne metode zdravljenja. Oktobra 2012 so pri ženski, s katero sem si dopisoval, ugotovili pljučnega raka v četrtem stadiju (zadnjem). Imela je velik tumor v desnem pljučnem krilu, veliko vode v pljučih in okoli srca. V istem času so pri znanem komentatorju in nekdanjem igralcu kriketa Tonyju Greigu odkrili pljučnega raka v prvem stadiju, majhno maligno lezijo v desnem pljučnem krilu. Operirali so ga in zdravili po medicinski doktrini. Januarja je umrl zaradi zastoja srca. Omenjena bolnica, ki so jo zdravili z alkalizirajočo, antimikrobno terapijo pa ni več imela vode v prej prizadetih organih, stanje srca je bilo odlično, izvidi krvi in splošno počutje so bili več kot dobri. Njen tumor pa je bil enako velik kot pri prvi preiskavi v novembru.

Tumorje zagotovo zmanjša

Ugotovitve nedavnih raziskav, ki so poudarile nevarnost poskusov odstranjevanja in zmanjševanja tumorjev s konvencionalnimi načini zdravljenje, je podprl tudi Gershom Zajicek, profesor eksperimentalne medicine in raziskovalec raka na hebrejski univerzi v Jeruzalemu. Na spletu si lahko ogledate njegovo predavanje iz leta 2012, z naslovom Treatment accelerates tumor growth (Zdravljenje pospešuje rast tumorjev).[8] V njem je podal najnovejše ugotovitve, ki kažejo, da je odstranjevanje ali zmanjševanje tumorjev nekoristno in nevarno, ker se po takšnem zdravljenju razvijejo metastaze ali pa tumorji rastejo hitreje, kot bi sicer.

Tudi raziskava, objavljena v Nature Medicine kaže, da kemoterapija pelje k razvoju metastaz in tumorji po tej terapiji rastejo hitreje in postajajo večji[9], da torej predpisana zdravila bolnike le še hitreje pokončajo. Ko se tumorji razdražijo, začnejo iz njih rasti zarodne celice kot nove rakaste celice, ki so bolj zločeste in odpornejše na zdravljenje kakor celice pred začetkom zdravljenja. Uradna medicina to dejstvo skriva za statistiko, ker zdravniki odstranjujejo čedalje manjše in neškodljive tumorje in te primere potem prištevajo k uspešnim ozdravitvam od raka, smrtni primeri po zdravljenju raka pa se pripisujejo drugim vzrokom.

Žal pa težave prinašajo tudi številne metode alternativnega zdravljenja, vse tiste terapije, ki so usmerjene na uničenje tumorja, saj lahko sprožijo hude vnetne reakcije. Kot primer takšnih terapij naj omenim Gersonovo terapijo, hipertermijo, Simoncinijevo metodo z infuzijami, uporabo sode bikarbone ali uničevanje tumorjev dojk s črnim mazilom (Black salve − Cansemo). Te metode zdravljenja so sicer uspešnejše od medicinskih terapij, toda povzročajo večje težave pri mlajših in bolj zdravih bolnikih, ker njihov močnejši imunski sistem povzroči tudi močnejša vnetja, ki lahko pripeljejo do smrti.

Tudi uničenje tumorja z infuzijami sode bikarbone po metodi Simoncini je nevarno in lahko pripelje do vnetja in smrti. Takšnim težavam pa se zlahka ognemo, če ob naravnih zdravilnih metodah zdravimo še z metodami, ki preprečujejo vnetja – kot na primer z oralnim jemanjem kake alkalizirajoče snovi, antimikrobno terapijo ali zdravilnim postom.

Danes celo konvencionalne raziskave potrjujejo, da post zavira rast tumorjev[10]. Občasni post je veliko učinkovitejši kot stalna stroga dieta[11]. Prednost posta je, da se tumorji skrčijo, ne da bi se razvilo vnetje. Če telo dobiva premalo hrane, začne kot vir dodatne energije uporabljati predvsem bolno tkivo in tumorje. Nadaljnja prednost občasnega posta je, da se z omejenim uživanjem hrane omeji tudi dejavnost mikroorganizmov. Na tem principu temeljita na primer Breussova metoda ali kura z grozdjem (grape cure).

Tumorje je mogoče skrčiti ali celo odpraviti tudi z močno alkalizacijo telesa s cezijevim kloridom ali visokimi odmerki sode bikarbone, tako da je pH vrednost urina nekaj časa nad 8. Toda tudi takšne terapije lahko povzročijo težave, pri večini rakavih bolnikov pa takšno skrajno zdravljenje niti ni potrebno.

Pogosto se pri alternativnem zdravljenju svetujejo proteolitični encimi, ki so koristni pri razgradnji beljakovinskih ostankov in zmanjšanju tumorja, hkrati pa preprečujejo vnetje. Takšna sta predvsem bromelain (encim iz ananasa) in papain (encim iz papaje). Fibrinolitična encima natokinaza in serapeptaza preprečujeta tudi čezmerno koagulacijo krvi, brez te pa se metastaze ne morejo razviti[12].

Prepričan sem, da bi bilo najbolj praktično in najzanesljiveje, da bi tumorje najprej stabilizirali z alkalizirajočimi snovmi[13], da bi bolnik na primer čez dan jemal sodo bikarbono in kalijev citrat. Tumorji bi se postopno krčili in ne bi prišlo do vnetne reakcije – najbolje s kombinacijo alkalizirajoče, antimikrobne terapije, z uživanjem proleolitičnih encimov in občasnega posta s presnim sadjem in zelenjavo.

Težave pa so bolniki, ki so že zdravili po doktrini uradne medicine in trpijo zaradi kaheksije (bolezenskega hujšanja, ko je indeks telesne mase pod 18). Dobljeni posnetki z mikroskopijo sivega polja[14] jasno kažejo, da so rdeče krvničke pri raku v poznem stadiju močno okužene z mikroorganizmi in ne morejo več opravljati svoje naloge. Pri tem je nujna antimikrobna terapija v kombinaciji s terapijo s kisikom. Tudi bolniki z aidsom, tuberkulozo ali različnimi avtoimunimi boleznimi umrejo lahko zaradi kaheksije; to dokazuje, da tega bolezenskega stanja ne povzročajo tumorji, temveč mikrobi.

Pospeševalci in zaviralci rasti

 Če hočemo tumor stabilizirati, moramo kar se da preprečiti tisto, kar povzroča njegovo rast. Rast tumorja najbolj pospešujejo vnetja. Vnetja pa je mogoče preprečevati z antimikrobno terapijo, alkaliziranjem telesa, postnimi kurami, proteolitičnimi encimi, antioksidanti in zelišči, ki delujejo protivnetno. Tumorje tudi pospešujejo večkrat nenasičena olja, fosfati in živila z veliko fosforja, sladkor, žita in izdelki iz njih (prevsem rafinirana), saj spodbujajo vnetja. Lahko prebavljivi ogljikovi hidrati škodijo rakavim bolnikom, ker so glavna hrana tumorjem in mikroorganizmom. Večje količine glukoze pomenijo tudi večje količine mlečne kisline in večjo zakisanost telesa, kar povzroči hujša vnetja in hitrejšo rast tumorjev.

Nadaljnji pospeševalec rasti tumorjev je inzulinu podoben rastni dejavnik, IGF-1, v kravjem mleku. Ta pospešuje rast vseh tumorjev, zlasti raka dojke, prostate, pljuč in črevesja. Verjetno ni naključje, da so prav te vrste raka danes tudi najbolj razširjene. Rast vseh tumorjev pa pospešuje tudi kronični stres – ne glede na to, ali je čustven, povzročen z napačno prehrano ali z dejavniki iz okolja.

Sveža zelenjava in sveži zelenjavni sokovi – predvsem sok zelene listne zelenjave, rdeče pese in mlada pšenica (pšenična trava), dokazljivo izboljšujejo aerobno presnovo rakastih celic in tako znižujejo njihovo zločestost, morda rakaste celice celo spreminjajo v normalne. Ta učinek so pred nedavnim potrdili tudi za MSM (dimetilsulfon). Ta žveplova spojina je zlasti zanimiva, ker opozarja, kaj je tisto, kar rakaste celice pravzaprav dela zločeste.

V poskusu so posebno vrsto celic soja agresivnega melanoma tretirali z dvoodstotno raztopino MSM-ja. Že po enem dnevu so bile celice zdrave in takšne so tudi ostale.

Z dimetilsulfoksidom (DMSO) pa se ne da doseči normaliziranje celic[15]. Edina razlika med MSM in DMSO je v dodatnem kisikovem atomu v MSM-ju. Prepričan sem, da se je MSM encimatsko reduciral v DMSO, in da se je kisik sproščal v obliki, ki je popravila oksidacijski energijski metabolizem v celicah melanoma.

To nam dokazuje, da se lahko rakaste celice z zaviranjem ali obnovo oksidativnih metaboličnih reakcij, s katerimi se pridobiva energija, brez težav preobrazijo v zdrave, in seveda velja tudi nasprotno, v rakaste. Mikroorganizmi v rakasti celici preprečujejo, da bi znova postala zdrava, vendar jih DMSO, ki nastane z redukcijo MSM-ja, blokira ali celo pokonča. DMSO je učinkovit tudi proti glivam in mikoplazmam. V normaliziranju omenjenih celic melanoma sta se združila dva učinkovita mehanizma – poprava mitohondrijev in preprečevanje rasti mikrobov, zato so se melanomske celice preobrazile nazaj v normalne celice. Mogoče, da to pri terapijah ne bi bilo tako preprosto kot v laboratoriju, treba bi bilo najprej odstraniti mikroorganizme iz krvi.

DMSO se pogosto uporablja kot nosilna snov v kemoterapiji ali antiviralni terapiji, ker zlahka prodre v prizadete celice. Prav pri raku se DMSO usmeri na zločeste celice in zato se lahko uporabi za dovajanje zdravilnih snovi k prizadetemu mestu. To je velika prednost pri zdravljenju težko dosegljivih možganskih tumorjev. Nekateri poročajo, da tudi sam DMSO deluje proti tumorjem. Očitno ta organska raztopina pomaga pri zdravljenju raka dojke, pljuč, prostate in malignih limfomov, tudi normalizirati celice z levkemijo. V raziskavi z močno invazivnimi celicami pljučnega raka so avtorji raziskave zapisali: ”Ugotovili smo, da DMSO pomembno zavira rast, bohotenje in nastajanje kolonij rakastih celic ter razvoj metastaz[16].

DMSO povzroča tudi naravno odmiranje rakastih celic in dokazljivo varuje pred poškodbami po obsevanju, zlasti pri zdravljenju raka.

Pri zdravljenju raka je morda dobro kombinirati MSM in DMSO: do največ 34 gramov MSM-ja raztopimo v 100 mililitrov DMSO. Pri raku dojke, malignem melanomu in drugih podkožnih tumorjih se lahko ta raztopina razredči z vodo v razmerju 2:1 ali 1:1, in se kot obloga položi nad mesto s tumorjem, dokler se tvorba vidno ne normalizira. Pri tumorjih v telesu – kot na primer raku želodca, trebušne slinavke ali raku materničnega vratu se priporoča čim pogosteje zavzemati takšno telesno držo, da se raztopina, ki jo je bolnik pogoltnil ali kako drugače vnesel, čim bolj zbira okoli tumorja. Pri težko dosegljivih tumorjih se lahko poskusi s kombinacijo močnih lokalnih in oralnih odmerkov. DMSO pa se ne sme uporabljati rektalno, ker bi se lahko v krvni obtok zanesle strupene snovi.

 Neodgovorjena vprašanja

Poglavitna težava pri antimikrobni terapiji raka je odločitev, katero zdravilno sredstvo, v katerem odmerku in v kateri kombinaciji je najboljše za čiščenje krvi, in koliko dolgo naj se uporablja. Na ta vprašanja lahko razmeroma hitro odgovori vitalna analiza krvi, opravljena z mikroskopom temnega polja, toda zdravilci naravne medicine navadno nimajo dovolj izkušenj z bolniki z rakom, da bi lahko naredili ustrezne primerjave. Težava je tudi, da so zdravstvene oblasti v večini zahodnih držav prepovedale uporabo najučinkovitejših snovi zoper pleomorfne mikroorganizme ali pa jim zelo nasprotujejo. Samoraziskave v tej smeri so lahko tvegane, zdravniki, ki se za to zanimajo, pa imajo nekaj več manevrskega prostora. Morda bi bilo mogoče organizirati skupno banko podatkov. Poleg tega je treba raziskati še druge vidike – vpliv disbakterije, sindroma luknjičastega črevesja ali polnjenja zobnih kanalov na pojav mikroorganizmov v krvi, ali pa, kako bi najbolje znova dosegli normalno stanje. So dokazi, da čiščenje krvi pripelje do postopnega zmanjšanja tumorja ali pa tumorje ohrani neaktivne. Tudi to opažanje potrebuje potrditev ali nadaljnje raziskovanje, da bi se odkrili vzroki, zakaj neka metoda zdravljenje deluje ali ne deluje. Dokler pa ne bo zanesljivega zdravstvenega protokola, priporočam širok spekter antimikrobnih snovi z dobrim antimikotičnimi lastnostmi, v različnih kombinacijah in odmerkih, kot je to natančno opisano v knjigi The Ultimate Cleanse[17], in tudi hkratno uporabo elektronskega aparata za čiščenje krvi ali ustrezne frekvenčne naprave, ter seveda alkaliziranje, ki bo pH urina ohranjalo nad 7. V Nemčiji so zlahka dosegljivi zdravilni pripravki za Enderleinovo terapijo. Natančen program lahko dobite v moji knjigi Overcoming Cancer[18].

Walter Last © 2013

Izvirnik: ‘A New Direction in Cancer Therapy, lahko najdete na http://tinyurl.com/byzt9hz. Za več informacij: http://www.health-science-spirit.com Prevedla Daja Kiari; članek je bil objavljen v reviji AURA, marec 2015, št. 306

 [1] Last, Walter, Pleomorphic Microbes: The Hidden Cause of Cancer and Autoimmune Diseases, http://tinyurl.com/a8ps9qt

[2] Cantwell, Jr., A.: Dr. Wilhelm Reich: Scientific Genius – or Medical Madman?, New Dawn Magazine, 9. 6. 2004, viawhale.to; http://bit.ly/10TZiXY

[3] Disbakterioza je nova bolezen, ki se kaže v izgubi telesne čilosti zaradi motenega delovanja črevesne mikroflore. Bolezen lahko povzroči stres, jemanje zdravil, predvsem sulfonamidov ali antibiotikov in morda še kateri drugi dejavniki.

[4] Shaw, W. (ustanovitelj The Great Plains Laboratory, Inc.): The Yeast Problem & Bacteria Byproducts, greatplainslaboratory.com; http://bit.ly/13Z2dQ1

[5] Brandon. Keim: To survive cancer, live with it, objavljeno 27.5.2009, http://bit.ly/WKCoko, glej okvir

[6] Robey, I. F. in drugi: Bicarbonate Increases Tumor pH and Inhibits Spontaneous Metastases, Cancer Research, 2009, 69:6, viacurenaturalicancro.com, 10.4.2009; http://bit.ly/Xbgzp7.

[7] Estrella, V., Chen, T., Lloyd, M. in drugi: Acidity generated by the tumor microenvironment drives local invasion, Cancer Research, 3. 1. 2013; http://bit.ly/12UfHwX

[8] Treatment accelerates tumor growth − YouTube.com, 9.11. 2012, http://bit.ly/12Ug4Yc; glej tudi Zajicek, G.: Cancer and Wisdom of the Body: New Medicine − Medical interpretation of holistic medicine, what-is-cancer.com; http://bit.ly/YuTgWJ).

[9] Sifferlin, A.: How Chemotherapy May Trigger Tumors’ Resistance, Time Magazine, 7. 8. 2012; http://ti.me/ZRJ27f

[10] American Association for Cancer Research (AACR): Fasting protects normal cells and sensitizes cancer cells to chemotherapy, foodforbreastcancer.com; 6. 5. 2010; http://bit.ly/12UhsKw

[11] McKeever, K.: Periodic Dieting May Cut Breast Cancer Risk, objavljeno na MedicineNet.com, 4. 8. 2009; http://bit.ly/12UhGRU

[12] Last, W: Hypercoagulation, objavljeno na health-science-spirit.com; http://bit.ly/ZLFgKe

[13] Last, W.: Alkalizing with Sodium Bicarbonate and Potassium Citrate, objavljeno na health-science-spirit.com; http://bit.ly/YcrhyZ

[14] Online posnetki na spletni strani Grayfield Optical Inc.; http://bit.ly/Z87XC5

[15] McIntyre Caron, J. in drugi: Methyl Sulfone Induces Loss of Metastatic Properties and Reemergence of Normal Phenotypes in a Metastatic Cloudman S-91 (M3) Murine Melanoma Cell Line, objavljeno na PLOS ONE, 4. 8. 2010; http://bit.ly/ZLFPUB; McIntyre Caron, J. in drugi: Methyl Sulfone Induces Loss of Metastatic Properties and Reemergence of Normal Phenotypes in a Metastatic Cloudman S-91 (M3) Murine Melanoma Cell Line, objavljeno na PLOS ONE, 4. 8. 2010; http://bit.ly/ZLFPUB

[16] Wang, C. in drugi: Dimethyl Sulfoxide Promotes the Multiple Functions of the Tumor Suppressor HLJ1 through Activator Protein-1 Activation in NSCLC Cells, objavljeno na PLOS ONE, 17. 4. 2012; http://bit.ly/ZDzbhF

[17] Last, Walter, „The Ultimate Cleanse“, http://tinyurl.com/4cxzpu7

[18] Last, Walter, Overcoming Cancer. A Guide to Self-Healing, 2012., 6. obn. izd., http://tinyurl.com/3o3xrfn

Več ...