UMETNOST SOBIVANJA V SOŽITJU

Mir. Tako pogosto izrečena beseda, in vendar je mir sredi hrupnega sveta težko doseči in še teže ohranjati.

Veliko ljudi bi rado prispevalo k miru, temu izjemnemu in pomembnemu stanju in veliki vrednoti za človeka. Doživljanje miru in njegova trajnost sta povezana z ozaveščanjem, z delom na sebi, ki je temeljno za rast na duhovni poti. Koraki na tej poti so: nepristransko samoopazovanje, poglabljanje, samoanaliza in iskreno presojanje. Odločilnega pomena pa je pristen stik z lastnim bistvom, z lastnim jedrom, kar omogoča stik s transcendentnim.

Mir je duhovni dosežek

Da dosežemo trajen mir, sta potrebni nenehna budnost in stanje duše, ki si prizadeva po združitvi z duhom. Mir je duhovni dosežek, stanje, pri katerem se duša dvigne v novo območje, v harmonijo z vsem in vsakomer. Omogoča združitev s čisto in resnično človekovo bitjo, z jedrom, ki je skupek bistva. Vsakdo ima možnost prestopa v novo bivanjsko stanje. Zaradi vzvišene kakovosti, lastnosti duhovnega počela v človeku, lahko rečemo, da slednje izhaja iz Božje narave. In prav Bog je izvor miru in ljubezni!

Upoštevanje moralnih načel in prizadevanje po visokih merilih še ne prineseta miru. Mir se pojavi, ko se toliko povežemo s svojo najglobljo bitjo, da ne moremo delovati drugače kakor moralno, vzvišeno, skladno z najvišjimi vrednotami, ki ne izvirajo iz sveta dvojnosti. Pomembno je doseči stanje, v katerem so človek, izvor in ozračje življenja ter duhovno (božansko) počelo združeni v eno. Lahko rečemo tudi, da so združeni telo, duša in duh. Snov, ki jih povezuje, je ljubezen, kajti Bog je ljubezen. (Jezusa Kristusa so pogosto imenovali knez miru). Je balzam za dušo, mirno dostojanstven in dobrohotno človekoljuben.

Vsi hrepenimo po stanju miru, enosti, ljubezni, dobrohotnosti in človekoljubnosti. Nekoč je izvorni človek – mikrokozmos – bival v opisanem vzvišenem stanju. Spomin nanj nas žene, da se mu znova približamo. Če je hrepenenje zelo močno, lahko nekega dne znova najdemo stik s posebnim ozračjem življenja, najdemo skupnost, kjer je mir temelj življenja in ljubezen njegov kvas.

Takšne skupnosti so že obstajale. V 12. in 13. stoletju so v južnofrancoski Oksitaniji skupaj živeli katoliki, katari (pripadniki velikega gnostično-krščanskega gibanja), judje in muslimani. Spoštovali so drug drugega in drug drugemu dopuščali vse možnosti razvoja.

Za sobivanje, umetnost skupnega življenja v sožitju je potrebno:

da ne gledamo najprej nase, temveč na vse; da upoštevamo interese vseh,

  • da spoštujemo drug drugega, soglašamo in visoko cenimo druge religije in drugačne filozofije,
  • da Zemljo pojmujemo kot del Božje stvaritve,
  • da se zavedamo, da se vsi vzpenjamo na goro duha, čeprav vsak po svoje,
  • da dosežemo vrh po različnih poteh,
  • in da obstaja veliko ravni razvoja.

Na poti do vrha, do duha, bomo zmeraj prepoznali drug drugega in se pozdravili z naklonjenostjo, saj bomo v vseh zaznali božansko duševno podobo.

Posledice ločenosti

Za ljudi in človeštvo velja, da nepopolna resničnost navadno prevlada nad popolnostjo. Zato mir ni trajen, je zelo krhek, in boju sledi še več boja. A zakaj se ljudje nenehno bojujejo drug proti drugemu, čeprav si želijo miru? Nesporazumi, spori in boji so posledica ločenosti. Človek nima več stika s seboj, z življenjem, ločen je od svojega bistva, soljudi, narave, vesolja. Omejuje ga dvojnost, miselnost, ki jo lahko strnemo v stališče: to je moje, tisto je tvoje; tu sem jaz, tam si ti. Stališče, ki se v nekem trenutku prevesi v prepričanje: več moram imeti kakor ti, pomembnejši sem od tebe, lahko si te podredim. Jaz sem bogat, ti si reven.

Ločenost, ki onemogoča doživljanje enosti, nastane z ločitvijo duše od duha, ko duša ni več tvorno povezana z duhom. Sopotnik ločenosti je strah, ki vse dogajanje še bolj zaplete.

Si lahko predstavljamo, kaj je duh? Izraz duh je navadno sopomenka za razum, ki se izraža kot način mišljenja in govorjenja, čemur sledijo vse naše akcije in reakcije. Sem sodijo še razlike v mnenjih, predsodki, dogme in podobno. Miselno zmožnost uporabljamo povečini za dokazovanje in poudarjanje razlik, kar se pri nezrelem človeku konča z bojem za prevlado. Boj v mislih in besedah je naš vsakdanji kruh.

Sprememba je šola za dušo

Predstavljamo si, da lahko najdemo varnost in mir v snovnem svetu, vendar je oboje, tako kot ves snovni svet, podvrženo stalnim spremembam. Prav sprememba je šola za dušo, da v njej spozna svojo ločenost in poišče enost. Duša v nas je nenehna iskalka vzvišene troenosti Boga, vesolja in človeka. Po tej troenosti hrepenimo in iščemo resnico in mir.

Hermetično vodilo življenja, duševno načelo pravi: vse sprejeti, vse opustiti in tako vse obnoviti. Pomembno je, da se odpremo energiji duše, si dovolimo, da se zaradi nje spremenimo in da smo pripravljeni delati za korist drugih. Prevečkrat smo zaprti v lasten ego, mislimo le na osebni razvoj ali na razvoj lastne skupine. Zveza z duhom pa omogoči doživljanje popolne svobode, ki bitje usmerja v služenje. Eden najbolj znanih izrekov v duhovni šoli pravi: »Služenje je najkrajša in najvarnejša pot do Boga«.

Golob miru je simbol duha, ki se kot svetloba in sila povezuje s hrepenečim srcem. V srcu biva svetlobna iskra, duševno jedro, in čaka, da se prebudi in prepozna duha, goloba miru, čemur sledi novo razumevanje in novo védenje. V prebujenem človeku, čigar duša se je združila z duhom, dobi razumevanje novo kakovost: postane ljubezen.

Tudi danes je ideja katarov – kraljestvo ljubezni in miru – še kako privlačna in spodbudna. Sobivanje v sožitju lahko postane temelj sobivanja tudi v današnji večrasni in večkulturni družbi. Sožitje omogoča vsakemu posamezniku in vsaki skupini svobodo lastne poti. Verniki in ateisti se spoštujejo že zato, ker so ljudje, ker so nosilci božanske iskre. Takšna družba je nekakšna mešalna posoda, v kateri Stvarnikov duh omogoča njen napredek.

Tudi z nami je tako. Če resnično hodimo notranjo pot, smo primerni za delo z drugimi in za druge. Duša ne more zadržati zase, kar je prejela. Vsakdo se mora upreti želji, da bi sebe in osebno rast postavil na osrednje mesto svojega življenja. Gre za zmago nad lastno osebnostjo in za podelitev osrednjega mesta čistemu duševnemu življenju! Duševni človek živi v miru, v posebnem stanju, ki ga doseže z vzpenjanjem na goro duha, na kateri se spremeni. Zgodi se stvaritev, preobrazba, sprememba oblike.

Vsem, ki iščejo mir, želimo, da bi se vzpeli na goro, na čiste vrhove, kjer se golob miru, duh, lahko poveže z dušo!

Simon Jarej, objavljeno v reviji AURA, februar 2015, št. 305

Več ...