TRADICIONALNO ZNANJE ZA NOVO TISOČLETJE – POGOVOR: Priti Vardhana Prabhu

Priti Vardhana Prabhu, dekan Akademije Bhaktivedanta iz Mayapurja v Indiji, pravi, da bi se vsa družba morala prizadevati za razvijanje visoko izobraženih ljudi: »To so osebe, ki imajo veliko znanja in dober značaj. Nekdo, ki ima obširno znanje in slab značaj, lahko škoduje mnogim, če svoje znanje zlorablja. Zato so bili značaj in vrednote v vedskem izobraževanju vedno najpomembnejši.«

 Ste dekan Akademije Bhaktivedanta (Bhaktivedanta Academy) v Maypurju, v Indiji. Katere razlike v načinu dela, ki poteka na tej akademiji in na drugih sodobnih akademijah, so najpomembnejše?

Najpomembnejša razlika med vedskim in modernim načinom izobraževanja je v pristopu k študentom, namreč v tem, kako jih pripravljamo in kako z njimi ravnamo. Pri sodobnem izobraževanju učitelj svoje delo s študenti jemlje kot poklic – potem ko opravi delo v razredu, odide in najpogosteje ne ve, kaj njegovi študentje počno po pouku. Učitelj se ne zanima za to, kako se razvija značaj njegovih študentov. Svoje delo opravlja pač zaradi zaslužka, to je njegov poklic.

V vedskem načinu izobraževanja pa je poučevanje – služenje. Učitelju šola priskrbi vse, kar potrebuje za življenje, vendar pa to ni plačilo, plača. Če učitelj kaj potrebuje, mu ta sredstva šola da, vendar pa učitelj nima plače. Učiteljeva nagrada pri vedskem poučevanju je to, da študentje njegova napotila razumejo in jim sledijo, jih uveljavljajo v praksi. Učitelj študentom torej ne podaja zgolj akademskega znanja, ki ga ima, kajti to je lahko delo: učitelj ima predavanje in nato zapusti učilnico. Vendar – kaj potem študenti naredijo s prejetim znanjem?! Znanje samo po sebi še ni dovolj! Imamo veliko akademsko izobraženih ljudi, vendar vsi svojega znanja ne znajo uporabljati. Pravo učenje pa pomeni, da učenec pridobljeno šolsko znanje uporablja v življenju. Šele to pomeni uresničitev znanja. Najpomembnejši del poučevanja je namreč to, kako učenci uporabljajo, realizirajo svoje znanje v življenju … To vodi študente k razvijanju njihovih vrednot.

Sodobni učitelj torej ne ve, kaj delajo študenti zunaj šole. Morda se opijajo, počno marsikaj … V vedskem izobraževanju pa je učitelj s študenti štiriindvajset ur. To je naporno delo, vendar pa je nagrajen s tem, da so študenti pravilno usposobljeni za življenje. Tega pa ni mogoče kupiti z denarjem. To delo nagrajuje učitelja samo po sebi. Učitelj je torej na šoli zaradi študentov. Gre za resno delo, ki lahko poteka le zaradi tega, ker je odnos med študenti in učiteljem pristen. Učitelju ne pomenijo »trideset fantov, ki so v razredu«, ampak jih obravnava kot posameznike. Poznati mora zmožnosti vsakega študenta, saj le tako ve, kakšne so njegove zmožnosti, kako naj jih pritegne, opogumi in kaznuje, če je potrebno. Vsak izmed študentov ima z učiteljem osebni odnos, podoben odnosu med očetom in sinom. Učitelj za študente res skrbi, zanje se žrtvuje. To pa študenti zelo cenijo. Hvaležni so in mu zelo zaupajo.

Kako se ustvarja tako pristen odnos med študenti in učiteljem?

Otroci se začno šolati navadno pri petih letih. Tako zgodaj zato, da učitelj sploh lahko naveže stik z njimi. Kako se ustvarja takšen odnos? Učitelj na primer reče petletniku: »Počisti to sobo!« Zakaj naj bi jo fant počistil? Petletniki še nimajo dovolj razuma, zato ne vedo, da umazanija povzroča bolezni, da ni prijetna. Vedo le to, da želijo jesti, spati, se igrati … Ko jih učitelj zaprosi, naj pospravijo sobo, jo včasih pospravijo, drugič ne. Kdaj jo pospravijo in kdaj ne? Če imajo odraslega, ki jim pravi, naj sobo počistijo, radi in ga želijo osrečiti, jo bodo počistili. Ne vedo sicer, čemu, vendar bodo to storili, ker bi mu radi ugodili. Prav tako bodo počistili sobo, če jih bo odrasli k temu primoral s palico. Počistili jo bodo, vendar iz strahu. Ampak takšen način lahko deluje le toliko časa, dokler je odrasli močnejši, potem pa se zadeva lahko povsem spremeni. Odnos pa vedno deluje. Če otrok učitelja ljubi, bo presrečen, če bo lahko zanj naredil kakšno stvar.

Med učenci in učiteljem se torej ustvarja ljubeč odnos?

Seveda, podoben je odnosu med očetom in sinom. Razlika je le v tem, da je naklonjenost med očetom in sinom še večja. Vendar pa je med njima tudi večja navezanost. Oče je navezan na sina, češ, to je moj biološki sin. Tako sin lahko nekoliko manipulira z očetom ali materjo. Z učiteljem pa tega ne more. Če je učitelj strokovno usposobljen, lahko doseže globlje duhovno razumevanje in zna z otrokom ravnati pravilno. Tako starši včasih ne morejo kaznovati otroka zaradi navezanosti. Laže ga kaznujejo stari starši, saj se zavedajo, da se bo sicer preveč razvadil – kajti med njimi in otrokom ni (neposredne biološke) navezanosti, temveč je le naklonjenost. Enako je tudi pri učitelju.

Ko otroci rastejo, razvijajo naklonjenost do učitelja, zato ga želijo osrečiti. Učitelj je z njimi prijazen, vedno jim odgovarja na vprašanja, razlaga jim reči, ne pušča jih ob strani … Učenci do desetega leta delajo čudovito, desetletniki so kot angeli. V enajstem letu pa postanejo pravi vražički zaradi pubertete, začno se upirati. Zato starši želijo včasih šele tedaj poslati otroka v šolo – ampak takrat je že prepozno, učenec ne more več ustvariti globljega odnosa z učiteljem. Zato je pri osmih letih zadnji čas, da gredo otroci v šolo. Tako ima učitelj še dovolj časa, da razvije odnos do učenca in temu sledi zaupanje učenca v učitelja. V enajstem letu učenci doma že manipulirajo s starši in ti tedaj ne morejo napraviti veliko. Učitelj, ki ni navezan na učence, pa učencu, ki skuša z njim manipulirati, pove, da tega ne dovoli. In zaradi odnosa, ki ga imata učitelj in učenec, bo učenec tudi takrat ubogal učitelja, mu sledil.

Zato mora biti učitelj zelo usposobljen, poleg tega pa mora znati poučevati z zgledom; tako poučevanje je najuspešnejše in ga uporabljamo v vedskem izobraževanju. Na naši akademiji vse, kar delajo učenci, dela tudi učitelj. Če želi, da bi učenci čistili sobo, se dela najprej loti sam, fantje pa mu pomagajo; zato nimajo občutka, češ, če tega ne bom naredil jaz, ne bo narejeno. Učenci razmišljajo: Če dela učitelj, bom delal tudi jaz.« Zato tudi opravljajo dela. Če pa kdo noče delati, učitelj ni odvisen od njega, ampak delo opravi sam. Učenci tudi sprašujejo … in učitelj si mora vzeti čas, da jim odgovarja, razlaga. Včasih traja več let, da neki fant razume učiteljevo razlago … Učitelj pri tem uporablja različne načine razlaganja, in nenadoma učenec zadeve dojame. Tak trenutek je za učitelja eden najlepših trenutkov, saj je njegov neverjetni trud poplačan.

Učitelj mora biti torej zelo potrpežljiv in sočuten človek?

Vsekakor, drugače ni sposoben počakati na to, da bo neki učenec stvari dojel. Tako tudi ni nagrajen za svoj trud. Medtem ko fantje odraščajo, tudi bolje razumejo, kaj je učitelj naredil zanje, zato so mu čedalje bolj hvaležni. Medtem ko študirajo na naši šoli, se naučijo delati tudi reči, ki bi jim bile doma samoumevne, saj jih opravi mama (kuhanje, pranje, pospravljanje). Če hočejo jesti, si morajo hrano kupiti in jo skuhati. Kuha sicer učitelj in večji fantje, drugi pomagajo. Naučijo se čiščenja, čistijo trikrat na dan. Oblačila si perejo vsi, tudi petletniki, ki sicer pomagajo večjim fantom, vendar perejo. Tako odrastejo mnogo hitreje kot drugi fantje njihovih let. Pri enajstih zmorejo vse reči postoriti sami. Zdaj pa se ozrite naokoli in poglejte, kaj počnejo »navadni« enajstletniki v naši družbi? To je katastrofa!

Otroci torej v vedski šoli razvijajo tudi druge, ne le umske zmožnosti …?

Pri navadnem šolanju razvijejo le svoje umske sposobnosti, ne pa drugih. Zakaj? Zato ker jih družba usmerja k razmišljanju, da so odvisni od sebe, da bodo lahko nekaj dosegli le, če bodo »prekosili druge«. To je vodilo današnjega časa. V vedski filozofiji pa je drugače, saj velja: Vse lahko narediš skupaj z drugimi. Več ko nas dela skupaj, močnejši bomo. Če imate okoli sebe ljudi, ki vam pomagajo, boste močnejši. Niste odvisni sami od sebe.

Če ste odvisni le od svoje moči, je ta moč vse, kar imate. Zato se morate truditi, da dobite tisto, kar si želite, poleg tega se morate bojevati še s tistimi, ki vas hočejo »potisniti na tla«. Če delujete skupaj z drugimi, ki jim zaupate, pa tedaj, ko se zgodi kaj neprijetnega, veste, da niste sami, da imate nekoga, ki vam bo zares pomagal. To je močnejše, kakor če si sam. Vendar gre pri tem za resnično prijateljstvo. »Umetne« prijatelje imate morda zaradi svojega denarja ali položaja; vendar to niso pravi prijatelji, saj bodo odšli takoj, ko boste eno ali drugo izgubili, ko vas bo zadela nesreča. Tisti, ki ostanejo z vami tudi v težavah, so pravi prijatelji, lahko jim zaupate. Na vedski šoli tudi razvijamo takšno prijateljstvo: kadar je kdo v stiski, mu bo nekdo pomagal.

Učitelj v vedski šoli torej pripomore tudi k razvijanju učenčevih zmožnosti, darov?

Na naši akademiji učimo po sistemu tutorstva (tutor – inštruktor, vzgojitelj). V učilnici so dečki različne starosti, najmlajši ima pet let, najstarejši dvaindvajset. Učitelj poučuje tiste, ki so najbolj napredovali pri kakem predmetu, ti, ki so najboljši, pa učijo druge, ki v znanju zaostajajo, in ti spet učijo tiste z manj znanja … Lahko se torej zgodi, da pri nekem predmetu desetletnik poučuje petnajstletnika. Pri tem morajo učenci imeti veliko ponižnosti.

Nek učenec je morda pri nekem predmetu zelo dober, zato poučuje druge, pri drugem predmetu pa je lahko »na repu«. Učenci so zato zelo motivirani in ne čutijo pritiska. Pri modernem študiju je treba v enem letu preštudirati nekaj določenih knjig; tisti, ki tega ne zmore, mora celoten letnik ponavljati. S čim so torej študenti motivirani? Če se učijo težko, lahko samo študirajo, nimajo prostega časa. Če so dobri učenci in predmet zlahka razumejo, pa se dolgočasijo. Takšen program je torej le za povprečne študente, ni pa primeren za počasne in nadpovprečne.

V našem tradicionalnem programu velja, naj učenci študirajo »s svojo lastno hitrostjo«. Študijsko gradivo, ki jim ga da učitelj, lahko obdelajo v zanje najprimernejšem času. Tako nekdo, ki je dober matematik, lahko dojame snov trikrat hitreje kakor drugi, morda pa je dvakrat počasnejši pri angleščini – vendar nič zato.

Ali so tudi drugje po svetu podobne vedske akademije? Kdaj je bila ustanovljena prva?

Akademiji Bhaktivedanta je ustanovil Šrila Prabhupada (A. C. Bhaktivedanta Swami, ustanovni ačarja Mednarodne skupnosti za zavest Krišne – ISKCON) v Mayapurju in Vrindavanu – na teh se poučuje le vedsko, tu imamo t. i. tradicionalni sistem gurukula. Nekaj podobnih akademij je v Združenih državah Amerike in v Avstraliji, vendar pa na teh deloma poučujejo vedsko, deloma sodobno.

 Kaj pomeni izraz »gurukula«?

Izraz izvira iz sanskrtskega izraza gurukula (guru – učitelj, kula – prostor, dom, hiša), to pomeni »učiteljev dom«, v njem živijo študenti in učitelj jih poučuje. Tam so gostje, tam študirajo, pomagajo in se pod učiteljevim vodstvom osebnostno razvijajo.

Kako se takšna gurukula preživlja?

V starih časih so fantje iz gurukule vsak dan šli naokoli in si izprosili hrano od okoličanov. Tako so razvijali ponižnost, saj so dobili le toliko, kolikor jim je dal Bog. Zbrano so skuhali in pojedli. Dandanes to ni več v navadi, zato smo odvisni od donacij. Lahko si torej privoščimo le toliko, kolikor nam dajo donatorji.

Kateri so bili najpomembnejši razlogi za ustanovitev takšne vedske izobraževalne ustanove?

Pojavila se je potreba po drugačni izobrazbi, kot jo ponuja sodobna šola, akademija.

 Čemu ste se sami začeli zanimati za to akademijo in se pozneje tudi vpisali nanjo?

Pravzaprav sploh nisem vedel, da takšna akademija obstaja. Ko sem dokončal univerzitetni študij, sem se kmalu odločil, da grem v Indijo in se malo razgledam. Iskal sem smisel življenja. Šel sem v Vrindavano in nato v Mayapur, in tam naletel na to gurukulo. Privlačila me je, zato sem ostal. Bil sem srečen, saj sem našel nekaj, česar nisem videl še nikjer. Učitelji in študenti so bili popolnoma drugače razpoloženi kakor drugje. Videl sem, kako so fantje predani učitelju, učitelj pa si prizadeva za njihovo dobro in zato žrtvuje svoj čas in moč.

Kaj vas je pri tem tradicionalnem izobraževalnem sistemu najbolj prevzelo?

Našel sem veliko zadovoljstvo in s tem srečo. Torej sem našel, kar sem iskal.

Ali nam lahko, prosim, opišete, kako poteka življenje študenta v gurukuli?

Imamo tri letne semestre. Glavni se začne sredi septembra in konča februarja. V tem času je v Mayapurju dokaj hladno (še vedno topleje kot pri vas marca), zato je to dober čas za študij. Od marca do maja poteka drugi semester, ki je delno usmerjen v študij, delno pa v umetnost. Takrat je zelo vroče in um ne more biti tako zbran. Tretji semester poteka maja in junija – v njem se ukvarjamo z umetnostjo, plavamo, se sprehajamo. Od julija do septembra pa se s fanti podamo na romanja. Tako si prizadevamo tisto, kar smo se naučili, uporabiti v zunanjem svetu: vidimo, kako se vedemo, pogovarjamo itn. v različnih okoliščinah.

Med semestrom imamo štiri dni pouka: v ponedeljek, torek, četrtek in petek. V sredo čistimo sobe in stavbo. V soboto kuhamo, v nedeljo počivamo. In kako poteka navaden dan v gurukuli? Fantje vstajajo ob pol treh zjutraj, se okopajo, potem pa mantrajo. Nato opravljajo obred pudže, pozneje čistijo gurukulo. Ob šestih je prvi predmet, učimo se o vedski kulturi iz Mahabharate. Ob sedmih imamo filozofijo, ob osmih pripravljamo zajtrk in kosilo (fantje nakupujejo in kuhajo). Zajtrkujemo sadje, mleko in nekaj riža. Ob desetih se začne akademski čas, imamo matematiko, nato angleščino ali sanskrt. Ob dvanajstih je telesna vzgoja, joga. Ob enih kuhajo in čistijo toaletne prostore in stavbo. Ob pol treh popoldne kosimo. Ob pol štirih je spet čiščenje stavbe, potem je čas za učenje glasbe in petja ali učenje manter. Od pete do šeste popoldne je čas za ponavljanje manter. Ob šestih se šolski dan konča. Učenci, ki vsak dan prihajajo v gurukulo, odidejo, in se vrnejo naslednje jutro ob pol šestih, drugi pa ostanejo in opravljajo svoje študijske dolžnosti. Ob pol osmih zvečer odidejo spat.

 Ste inženir elektrotehnike in magister znanosti. Zakaj ste se kljub visokim akademskim naslovom odpovedali službi v sodobnem svetu in ostali v gurukuli?

Življenje v Indiji in v gurukuli me je tako izpolnilo, da nisem več občutil potrebe, da bi se vrnil v Evropo, niti želje, da bi opravljal delo kot magister znanosti.

Ali vam ni bilo nikoli žal?

Ne, nikoli mi ni bilo niti malo žal … Nasprotno, imam občutek, da sem zelo veliko pridobil. Prepričan sem, da pri nadaljevanju podiplomskega študija ne bi dobil toliko znanja in prakse kot sem jo tukaj, v Mayapurju, z milostjo svojega guruja Njegove Svetosti Bhaktividya Purne Swami Maharadže.

 Kdo se lahko vpiše na takšno akademijo?

V gurukuli imamo prospekte, na katerih so vsa pojasnila o študiju v gurukuli, o vseh pogojih, okoliščinah, kurikul itn. Takšen prospekt preberejo starši, ki bi radi šolali otroka pri nas. Potem ko ga preberejo, se morajo strinjati z vsem in to privolitev potrditi s podpisom. Če se ne strinjajo, jim svetujemo katero drugo šolo. Kajti, če se ne strinjajo z vsemi našimi šolskimi določili, šolanje njihovega sina ne bo uspešno, zato nismo pripravljeni popuščati.

 Ali menite, da bi podobna akademija lahko delovala tudi v Evropi, na primer v Ljubljani?

Gurukula lahko deluje kjer koli. Gre namreč za način razmišljanja, miselnost, ki poteka v njej, ne za kraj, v katerem je. Kot sem omenil, je to učiteljev prostor, dom. Učitelj je lahko tudi v tej sobi. Morda je prijetneje v Indiji, kjer ni zime. Pozitivnejše okolje je tudi na vasi, saj tam ni elementa strasti, kakor v mestu, je pa element vrline.

Kako lahko študentje vaše gurukule svoje znanje uporabijo v vsakdanjem življenju?

Mnogi fantje najdejo poklic v naših institucijah, so na primer predsedniki kakšnega našega templja (po vsem svetu), drugi so pridigarji, ki učijo. Nekateri postanejo poslovneži in so zelo uspešni. Navadno se skoraj vsi poročijo.

Vaša akademija ima visoke cilje, še posebno glede razvoja človekove osebnosti in vrednot. Zakaj?

Razvoj človekovega značaja in vrednot je zelo pomemben. Celotna družba bi si morala prizadevati za razvijanje visokošolsko izobraženih ljudi. Kaj naj bi to pomenilo? Gre za osebe, ki imajo veliko znanja in imajo tudi dober značaj. Ko ima oseba dober značaj, vendar nima veliko znanja, še vedno ostaja dober človek, pomaga nam, koristi družbi, zato jo imamo radi, prijetno je biti v njeni družbi. Oseba s slabim značajem in slabim znanjem ni prijetna, je ena tistih ljudi, ki se ji nič ne ljubi, le lenari, ne pomaga drugim, a tudi nima dovolj znanja, da bi škodovala ljudem in družbi. Nekdo, ki ima slab značaj in obširno znanje, je »najslabša kombinacija«, saj lahko škoduje mnogim, še posebno če je na visokem položaju. Človek s slabim značajem lahko zlorabi svoje znanje. Pri nas v gurukuli učitelji sploh ne bi poučevali nekoga, pri katerem bi opazili slab značaj. Značajnost (značaj in vrednote) je bila zato v vedskem izobraževanju vedno na prvem mestu.

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, maj 2009, št. 237

Fotografija: Bigstockphoto.com

Več ...