SVETI KRAJI – NUNSKI VRT

Nekega davnega dne smo s šolo obiskali Ljubljano. Spominjam se neskončno dolgega, pet metrov visokega zidu, vzdolž katerega smo hodili proti Narodnemu muzeju. Danes vem, da je bil za zidom varno shranjen nunski vrt. Obsegal je skoraj celotno območje, kjer se je pred pol stoletja naselilo politično, gospodarsko in kulturno jedro poznejše neodvisne Slovenije. Mislim na stolpnico Ljubljanske banke, na spomenik revoluciji, potrošniški center − vse to zbrano okoli Maximarketa −, Kulturni center Cankarjev dom, podzemno parkirišče … Sem sodita tudi stavba parlamenta in predsedniška palača, že na obrobju vrta. Vrt vilinske narave, ki je bil varovan nekaj stoletij, se je čez noč spremenil v logično organizirano arhitektonsko strašilo.

Tragično preobrazbo, ki se je zgodila sredi Ljubljane, bi lahko pripisali običajnim postopkom pri urbanizaciji mest, če geomantična razlaga mestnega prostora ne bi nunskemu vrtu pripisala izrednega pomena. Nanj me je opozorila skupina mogočnih lip tik za spomenikom revolucije, ki so nekdaj stale v kotu vrta. Oblikovalci so jih hoteli estetsko prilagoditi spomeniku, pa so vsako posebej obdali z dva metra visokim betonskim steznikom, in jih milostno pustili tam kot zeleno ozadje spomeniku, s skoraj meter visoko zasutim koreninskim vencem. Pa je osrednji lipi uspelo dvigniti korenine tako visoko »v zrak«, da so pogledale na dan skozi špranje med granitnimi kockami – ne da bi eno samo kocko premaknile z mesta!

Sledil sem temu kriku, zavedajoč se, da to ni navaden protest. Nunski vrt hoče živeti, ne glede na okoliščine, v katerih se je znašel.

V članku o ljubljanskem zmaju (AURA št. 296) sem načel zgodbo o slovenski prestolnici kot vozlišču »zmajevih sil«. Zapisal sem, da »zmaji«, prevedeni iz mitskega jezika, utelešajo prasile Zemlje, v razumskem jeziku imenovane »atomska energija«. Nunski vrt zahteva, da zgodbo dopolnim, ker je tam, izrinjena iz zavesti, stična točka med zmaji štirih elementov.

Tri sem v omenjenem članku že omenjal, četrtega pa prezrl. Zmaj, utelešen v grajskem hribu, ponazarja prasile elementa ogenj. Grajski hrib stoji, pokončen kakor megalit, med obema tokovoma Ljubljanice. Njemu nasproti leži širok in nizek, krastači podoben hrib Rožnik, utelešenje zemeljskega zmaja. Ognjeni zmaj grajskega hriba in zmaj Rožnik se gledata naravnost iz oči v oči prek nunskega vrta. Drugo stranico križišča prasil Zemlje, centriranega v nunskem vrtu, ponazarjata vodni zmaj Save na eni strani in zračni zmaj Barja na drugi.

Pravzaprav je bila intuicija, postaviti prav tja državotvorni okraj Slovenije, pravilna. Nunski vrt bi državi zagotovil neomajno moč rasti in obilja – če postavitev ne bi bila takšna, da žaga vejo, na kateri sedi.

Nikakor pa ne mislite, da je tam kar koli izgubljenega! Nevidni varuhi nunskega vrta so našli način, kako njegove izjemne možnosti ohranjati pri življenju. Ta način me spominja na Semiramidine viseče vrtove, ki so veljali za eno od sedmih čudes antičnega sveta. Opirajoč se na ohranjene točke na obrobju nekdanjega vrta, vzdržujejo »vrt« na mostovih, razpetih med njimi. Naj naštejem nekatere od teh točk, da jih boste lahko ob priložnosti podprli, ko se tako nesebično trudijo, da bi srce Slovenije nenehno delovalo.

Naj začnem pri skupini starih dreves ob grobnici herojev. Tam je kraj stika s predniki in zanamci na različnih ravneh obstoja. Namen takšnih krajev je omogočiti sodelovanje med družbo živih in skupnostjo umrlih. Obema stranema je namenjena skrb za ohranjanje in razvoj življenja na Zemlji, čeprav smo mi, živi, skoraj pozabili na to zavezo. Sodobni razumski človek je žal pozabil jezik, potreben za dialog med obema polovicama človeštva.

Temu kraju nasproti leži mali park pred vhodom v Cankarjev dom. Kraj najbolje označuje gigantska platana, starka porasla z neštetimi dojkami kot znamenita Diana iz Efeza. Če zakoračite na travnik za njo, se boste znašli na območju elementarnega srca Zemlje. Tako imenujemo kraje, kjer se izrazi srčno jedro Gaje. Zemljino srce utripa na površju planeta v obliki holografskih delcev (fraktalov) na izbranih krajih, kakršen je ta na obrobju nunskega vrta. Skozi fraktale Zemljinega srca se izraža zavestna skrb Matere življenja, ki ne dovoli, da se nit življenja, ki povezuje vsa bitja Zemlje, kje pretrga, ker bi nas to pahnilo v brezno brezupa. Svetloba tega kraja je čudovita.

Sredi med tema žariščema je ostanek nunskega vrta v obliki omenjenih zatrtih lip na eni strani in skupine nizkih gabrov na drugi. Med obema skupinama je razpet svet elementarnih bitij, ki pripadajo elementoma zraka in zemlje, in so nekoč oživljala nunski vrt. V njih živi spomin rastlinskih bitij, ki znajo na površju Zemlje ohranjati tkivo življenja živo.

Na zahodnem delu nekdanjega vrta se je ugnezdil demonski vidik prostora. V njem odsevajo vse brezobzirne »prekucije«, ki jih je tu s krajem uganjala neuglašena pamet. Ne misliti, da te kraju tuje ali razglašene strukture ne poznajo duhovne pojavnosti! V liku demona danega prostora je mogoče prepoznati nekatere značilnosti svojemu bistvu odtujenega človeka, saj se ta zrcali v načinu, kako je bil preoblikovan in kako se danes uporablja nunski vrt. Naj omenim le najbolj skrb vzbujajoče. Mislim na tenko, stekleni plošči podobno plast niča, ki človeka prereže na območju med sončnim pletežem in konico grodnice. Razpolovljeni človek ni niti ozemljen niti ni resnično povezan z duhovnim svetom. Rez pa je tako tenak, da se ga praviloma ne da niti opaziti.

Seveda ni več mogoče »rajskega vrta« obnoviti takšnega, kot je bil nekoč, ko je bil še popolno ogledalo Gajine ustvarjalne roke. Spoznanje o večdimenzionalnosti prostora pa omogoča omenjeno rešitev po načelu Semiramidinih vrtov. Da pa bi lahko razpeli imaginarne mostove, na katerih bi se eterični nunski vrt spet lahko utrdil, potrebujemo še točko na vzhodni strani vrta. Ta je res ob južni steni nunskega samostana, kjer je preživela skupina visokih lip. Tu zaznavam nenavadno visoko zveneče tone, domnevni stik z angelskim svetom in svetovi duše. Odpravite se tja in sami začutite!

Potem ko se imaginarni mostovi usločijo v prostoru v smeri navzgor in tudi pod zemljo, se nad državotvornim okrajem, kot sinom nunskega vrta, pojavi fino stkana svetlobna krogla. Mislim, da uteleša zametek srca Slovenije – to se je trenutno umaknilo v samoto notranjskih gozdov.

Uničeni in znova oživljeni nunski vrt bi lahko postal temelj celostne zelene Slovenije, saj ni naključje, da je v njegovi noosferi nastal državotvorni okraj domače dežele. Vendar ni pričakovati čudežnega konca krize, dokler ne bomo sposobni nunskega vrta in njegovih prej naštetih kvalitet povezati z državotvornimi funkcijami, ki so se medtem naselile na njem. Obeh sprtih polov pa ne moremo povezati med seboj, dokler spoja ne uresničimo, vsak izmed nas, v svojem lastnem notranjem nunskem vrtu, ki smo ga od Gaje dobili v dar ob našem utelešenju.

Risba: Nunski vrt kot srčno območje danes.

Marko Pogačnik, objavljeno AURA, februar 2015, št. 305

Več ...