SODOBNI ČLOVEK IŠČE OSEBNEGA BOGA – POGOVOR: pater dr. Ivan Platovnjak

Pogosto slišimo: Družba, Cerkev in sodobni človek so v krizi. Vendar človek v tej krizi očitno išče globlji odnos z Bogom … A kako naj z Bogom, ki je tako vzvišen, navežemo oseben, prijateljski odnos? Dr. Ivan Platovnjak, jezuit in predavatelj na Teološki fakulteti v Ljubljani, pravi, da takšen odnos lahko dosežemo različno. Vedeti pa moramo, da je Bog živa oseba in da želi tudi on z nami navezati pristen in odgovoren odnos. »Bog nam želi pomagati, da bi v odnosu z njim postali resnično to, kar smo v svoji najgloblji notranjosti. Pomembno je predvsem, da sem sprejemljiv za božji nagovor in da dopustim Bogu, da pristopi tako, kot sam ve, da je zame najboljše. Bog spoštuje mojo svobodo.«

 

Sodobni človek išče osebni odnos z Bogom – hoče ga srečati, videti, postati njegov prijatelj …

Vesel sem tega, da tudi sodobni človek išče Boga. Saj končno ne more biti drugače. Še vedno velja to, kar je zapisal sv. Avguštin na podlagi svoje izkušnje: »Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler ne počije v Tebi.« Tako kot vsak človek išče svojega zemeljskega očeta, tudi vsak od nas išče svojega Stvarnika, svojega nebeškega Očeta.

Hrepenimo po tem, da bi bili ljubljeni in da bi mogli ljubiti. Vsakdo je namreč ustvarjen po Božji podobi (1 Mz 1,27), ki je Ljubezen (1 Jn 4,8). Nihče nikoli ni povsem potešen, vedno želi več. Zakaj? Ker je Bog, ki nas je ustvaril po svoji podobi, neskončen, popoln (Mt 5,48). In prav zato nas ne more povsem zadovoljiti nobena stvar, nobeno vedenje in noben človek. Tudi molitveni obrazci ali obredi ne. Poteši nas lahko le osebno srečanje in vsakdanje osebno življenje z našim Bogom, Očetom in Stvarnikom, in z Jezusom Kristusom, Odrešenikom in Prijateljem. Ta odnos lahko ustvarimo po vsem, kar je in obstaja, kajti vse je dar njegove ljubezni. Še posebno pa po Svetem pismu in zakramentih, ki nam jih daje po svoji Cerkvi, po kateri je svojevrstno navzoč in delujoč v svetu. Njegova največja želja je, da bi ga vsak človek srečal, ga sprejel, zaživel osebni odnos z njim in začel postajati kakor on dar za druge.

 

Je sodobnega človeka do želje po osebni izkušnji Boga res pripeljala sekularizacija?

Sekularizacija je zmanjševanje družbenega pomena religije. Veliko ljudi je tako sprejelo moralni relativizem in postali so duhovno brezbrižni. Nekateri pa so ob tem spoznali, da jim ne zadostuje samo tradicionalna vera. Kdor namreč hoče biti resničen kristjan, potrebuje osebni odnos z Bogom. Vera danes ni nekaj samoumevnega, kot je bila pred sekularizacijo in je še vedno kje po svetu. Kdor želi danes verovati, mora najti osebne razloge zanjo. Ne zadostujejo le razumski razlogi za vero, temveč potrebuje vsak osebno izkušnjo Boga.

 

Kaj/kakšen je osebni odnos z Bogom?

Zelo preprost. Podoben je našim medosebnim odnosom. V ta odnos je zajeto prav vse, kar smo, kar imamo, živimo in delamo. Ker je vsezajemajoč, je tudi zelo zahteven. Pogosto težak kot vsak odnos, ki gre v globino, nas preobraža. Pogosto so naši odnosi na začetku prav osrečujoči. Spomnimo se na naša prijateljstva, zaljubljenosti … Toda če teh odnosov nismo zavzeto ustvarjali, če nismo umirali svoji sebičnosti, so se tudi najgloblji odnosi sčasoma ohladili, uničili … V nas so pustili grenka razočaranja.

Bog ni neka energija. Je živa Oseba. Z nami želi navezati pristen in odgovoren odnos. Ne dopusti nam, da bi ga izrabljali. Želi nam pomagati, da bi v odnosu z Njim postali resnično to, kar smo v svoji najgloblji notranjosti. To pa ni preprosto. Pravzaprav želimo navezati globok, zavezujoč odnos, hkrati pa se ga bojimo in vedno znova zbežimo iz njega. Zakaj? Zdi se, da smo ujeti v strah zase. Ne moremo verjeti, da bomo postali resnično svobodni in povsem zaživeli le v takšnem odnosu, kjer bomo prisiljeni umreti »sebi«. Tako zelo se namreč poenotimo s svojimi sebičnimi željami, da se nam zdi, da bomo nezvesti sebi, če se jim odpovemo. Toda v resnici bomo šele tako prišli do sebe, do svojega resničnega jaza.

 

Kako ustvarimo takšen odnos z Njim?

Poti v ta odnos je veliko. Veliko jih najdemo v Svetem pismu. Nekateri svetniki so nam pustili svoja pričevanja, npr. sveti Avguštin Izpovedi, ali sveti Ignacij Lojolski Romarjevno pripoved. Vsak pa mora najti svojo pot. Če prihajamo predenj z vso iskrenostjo, ki jo premoremo, in ga poslušamo, ne da bi vnaprej zavračali, kar nam govori po svoji Besedi in Duhu, verjamem, da se bo odnos enkrat preprosto zgodil. Skupaj s patrom dr. Jožetom Roblekom sva skušala pokazati različne poti k Bogu tudi z molitvenim priročnikom Moliti s telesom, dušo in duhom. Pomembno je predvsem, da sem sprejemljiv za božji nagovor in da dopustim Bogu, da pristopi tako, kot on sam ve, da je zame najboljše. On spoštuje mojo svobodo.

 

Ali sami živite osebno vero?

Do zdajšnje vere sem prišel postopno. Poseben dar mi je bil dan s klicem v redovništvo pred devetimi leti ob Božji besedi – Mr 6,8. Med vpeljevanjem v redovniško življenje sem svojevrstno okušal neizmerno božje usmiljenje in njegovo dejavno bližino. Izkustveno sem spoznaval resničnost božje besede in obljub.

Vem pa, da lahko vse to v meni zamre, če si vsak dan ne vzamem za ta odnos vsaj nekaj časa. Bog mi pušča svobodo. Ni kakor izkušnja zla, greha. Ko namreč naredim kaj slabega, ko grešim, postanem suženj tega. Tudi če ne želim tega ponoviti, me ta greh kar sili, da bi ga spet ponovil, dokler ne postanem popolnoma odvisen. Toda še tako globoke izkušnje božje ljubezni me ne zasužnjijo. Še vedno ostajam svoboden. Še vedno se moram vsak dan znova odločati za to, da bom sledil božji poti. In bolj ko se svobodno odločam za življenje z Njim, več skušnjav me napada, da bi me odvrnile od tega in da bi podvomil o smiselnosti takšnega življenja.

Da, brez duhovnega boja ne gre. Zato pa ne morem vztrajati ob Njem in z Njim, če si vsak dan ne vzamem vsaj ene ure, da sem z Njim ob poslušanju božje besede, v obhajanju svete maše, v čaščenju njegove zakramentalne navzočnosti v evharističnem kruhu, v meditaciji in kontemplaciji … Svoj odnos z Njim skušam živeti skozi ves dan, kajti Bog se želi srečati z menoj po vsem, kar se dogaja v meni in okoli mene. Kadar mi uspe videti, kaj dela zame in za druge ter pri tem sodelovati, je moje življenje izpolnjeno. Kadar z Njim svoje delo začnem, opravljam in končujem, sem resnično ustvarjalen ter notranje in zunanje miren.

 

Kako doživlja človek Cerkev danes?

Sodobni človek ne doživlja Cerkve kot božjega ljudstva. Mnogi razumejo njeno oznanjevanje bolj kot moraliziranje, ne pa kot vabilo in vpeljevanje v življenje po evangeliju. Mnogi ne zaznavajo Cerkve kot okolja, kjer bi lahko našli odgovor na svoja najgloblja hrepenenja po absolutnem, po življenju iz globine, po duhovnosti.

Zato je Cerkev, torej vse božje ljudstvo, skupaj s svojo hierarhijo, vedno znova poklicana k nenehni notranji in zunanji preobrazbi po Jezusu Kristusu; torej k uresničevanju evangelija. Seveda pa se očiščenje Cerkve začenja pri vsakem njenem članu. Vsak kristjan je odgovoren za njeno očiščenje. Pot preobrazbe Cerkve nam nazorno kaže tudi novi papež Frančišek.

 

Kaj je evangelizacija?

Beseda evangelizacija izhaja iz besede evangelij, to pomeni blagovest, vesela novica, ki jo Bog sporoča svetu po Jezusu Kristusu, učlovečenem Božjem sinu. V najglobljem pomenu je to Jezus Kristus. Evangelizacija je torej oznanjevanje te vesele vesti, evangelija, v katerem je skrita moč novega življenja v Kristusu za vsakogar, ki veruje Vanj. Jezus je s svojo smrtjo na križu omogočil človeštvu dostop do zastonjske ljubezni.

Pri evangelizaciji je vedno v ospredju osebni odnos do Boga. Vsak je osebno poklican, da sprejme božjo ljubezen v svoje življenje, da se zanjo osebno odloči in začne v njeni moči živeti vse svoje odnose. Ko se dam obdarovati z božjo ljubeznijo, ne morem več živeti le sam zase. Dopustim ji, da preobrazi moje sebično iskanje samega sebe in svojih koristi v božji način gledanja name, na druge ter vse stvari in dogodke. Po božje začnem sprejemati in ljubiti druge. Z njimi začnem deliti vse to, kar mi Bog po Jezusu Kristusu v moči Svetega duha podarja vsak trenutek.

 

Kakšna je lahko vloga laikov pri t. i. novi evangelizaciji?

Drugi vatikanski koncil, ki se je začel pred petdesetimi leti, je povzročil veliko spremembo v razumevanju vloge laikov v Cerkvi in družbi. Laiki niso več objekt pastoralnega delovanja Cerkve, temveč soodgovoren subjekt na podlagi svoje poklicanosti. Danes nekateri menijo, da je nova evangelizacija predvsem v rokah laikov. Toda ključ za prenovo Cerkve je v uravnoteženem odnosu med kleriki in laiki. Oboji so enaki po dostojanstvu, hkrati pa različni po vlogah in nalogah. Gotovo si bo treba še veliko prizadevati, da bodo laiki, ki imajo za to karizmo in so tudi strokovno usposobljeni, bolj sodelovali pri oznanjevanju, predvsem v verskem pouku otrok in odraslih, animiranju mladih, osebnem spremljanju, vodenju skupin (molitvenih, bibličnih, zakonskih, skupin za različne potrebe ljudi, na primer za žalujoče) itn. Prav tako je še veliko možnosti, kako so lahko laiki dejavnejši pri bogoslužju.

Je mogoče, da so tudi t. i. trdni kristjani v resnici neverni in imajo v hudih težavah šibko vero?

Nikoli ne moremo vedeti, kaj se dogaja v človekovi globini. Samo Bog vidi v srce. Gotovo pa je res, da se prav v življenjskih preskušnjah pokaže, kaj je v nas. Takrat pride na dan, kar nosimo v svoji globini. Je tam trdna vera, ki zmore v nas ohraniti zaupanje v Boga, čeprav nam vse govori proti temu, ali pa je tam ni. Pogosto se zgodi, kar pripoveduje prilika o usmiljenem očetu (Lk 15). Starejši sin je bil ves čas pri očetu, toda le na zunaj. Ostal je daleč od njegovega mišljenja in čutenja, njegove pravičnosti, usmiljenja in ljubezni, od njegovih skrbi in veselja. Mlajši sin je spoznal svoj napačni pogled na očeta in se je skesan vrnil. Za starejšega pa ne piše, da se je pridružil očetu v njegovem veselju zaradi vrnitve mlajšega sina. Žal lahko vsakdo kar hitro ravna kakor starejši sin, še posebno, če se zadovolji s formalnim krščanstvom ali pa gradi svoje krščanstvo zgolj na življenju po zapovedih.

 

Kakšna je sodobna kriza vere v Katoliški cerkvi, pravzaprav kriza Boga med verniki?

Zdi se mi, da je ta predvsem v tem, da se zelo hitro zgodi, najpogosteje povsem podzavestno, da ravnamo drugače kakor Jezus. Bolj posnemamo ravnanje starejšega sina ali celo farizejev in saducejev kakor ravnanje Jezusa Kristusa – do Očeta, ljudi, vsega stvarstva. Jezus je večkrat ostal nem in žalosten pred farizeji in saduceji. Verjetno ostaja tako tudi pogosto pred nami, ki se imenujemo po Njem kristjani. Toda ne obupa. Čaka in verjame, da bo našel pot do našega srca, do naših globin, kjer je vedno neizmerna želja po živem odnosu. Verjame, da se bomo v moči njegovega odpuščanja zavedeli in odpovedali zmoti greha, ki je predvsem v nezaupanju Vanj in v življenje.

 

 

Kako do pravega transcendentalnega, presežnega stika z Bogom, ki je v nas in je naš Notranji učitelj, kot ga je imenoval sv. Avguštin?

Dejstvo je, da je Bog tukaj: »V njem namreč živimo, se gibljemo in smo.« (Apd 17,28). Prežema nas kakor zrak, ki ga dihamo. Obdaja nas z vseh strani (Ps 139). Na to Njegovo navzočnost, ki je tako zelo opazna, a vendar tako nevsiljiva, tako sama po sebi umevna, hitro pozabimo. Zato se je treba ustaviti, utihniti in ji ozaveščeni prisluhniti. Treba je oživiti svojo zmožnost izkustvenega spoznanja te navzočnosti. Kadar je povsem zavrta, ne preostane drugega, kakor da ponižno prosimo Jezusa Kristusa, naj nas z močjo Svetega duha notranje osvobodi in usposobi za to.

Seveda je to le prvi korak na poti prenove odnosa z Bogom. Toda brez poslušanja ni zavedanja zastonjske obdarovanosti in čudenja nad tem. Predvsem pa ni mogoč odgovor hvaležnosti in pripravljenosti za odgovorno sodelovanje z Njim, ki nam vse daje in omogoča, ki nas notranje poučuje in vodi.

 

Govori se, da bo mistagogija prihodnji pastoralni slog. Kakšen je ta slog? Je zanimiv za nekristjane, »novodobneže« in ateiste?

Vladimir Truhlar, znani slovenski duhovni teolog, pravi, da krščanska mistagogija pomeni vpeljevanje v človeško in krščansko izkustveno življenje. Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je videl v tem temeljno pastoralno poslanstvo Cerkve. Danes tudi mnogi drugi priznavajo, da mora pastorala postati mistagogična, torej močno osredinjena na gojenje »izkustva vere«.

Mistagogija ni nekaj novega, temelji na Svetem pismu. Človek, ki mu Bog odpre srce (Apd 16,14), ob poslušanju božje besede ne sliši samo zunanjih besed, temveč notranje zaznava osebni nagovor Boga in njegovo skrivnost. Vsem, katerih »misli so zaslepljene«, ostaja evangelij zakrit. Bog se razodeva s tem, da razsvetljuje človekove notranje oči in odpira njegovo globino zase. Tisti, ki verujejo Vanj, okušajo Božjo besedo (Heb 6,4–5). Po njej se izkustveno srečajo z Bogom samim.

Cerkev se tako prav zaradi večje pozornosti na pomen osebne duhovne izkušnje približuje tudi današnjemu človeku, ki je iskalec duhovnih doživetij. Resno želi vzeti vsako njegovo izkušnjo in mu pomagati, da bi ob božji besedi in izkustvih mnogih svetnikov zmogel dobiti osebno izkušnjo Boga, ki se je razodel v Jezusu Kristusu.

Takšna pastorala bo potrebovala več pričevalcev in osebnih duhovnih spremljevalcev. O pomenu in vlogi duhovnih spremljevalcev nam zelo nazorno spregovori minorit Branko Likar v svoji knjigi Spregovoril si mi na srce (2005).

 

Ali bi bilo več ljudi vernih, če bi versko obredje popreprostili in ljudem preprosto povedali, da so molitev, maša in prejem evharistije zdravilni?

Gotovo so vsi deli obhajanja evharistije pomembni za osebno srečanje s križanim in vstalim Jezusom Kristusom, toda trenutek najbolj osebnega srečanja je prav takrat, ko lahko prejmem Jezusa pod podobo kruha in vina. To je trenutek, ko On sam pride k meni, da bi me nagovoril. Izbere prav mene, da bi mi povedal nekaj, kar je samo zame, nekaj, kar zadeva samo naju. Pri vseh drugih delih maše se skupaj z drugimi obračam Nanj, Ga prosim odpuščanja, Ga slavim, Ga poslušam, izpovedujem vero Vanj, se mu darujem … Pri obhajilu pa se nenadoma znajdem sam, skupaj z Njim, z vsem, kar sem, tudi s svojimi slabostmi, sebičnostjo, boleznimi, zasvojenostmi … Takšen kot sem. Zame je tu. Vabi me, da se Mu z vsem zaupanjem odprem, kot so se mu gobavci, cestninarji, prešuštnice, bolni, Peter, Zahej, Levi, Samarijanka … Tukaj je, da tudi na meni razodene Svojo odrešenjsko moč. Škoda, da se tega pogosto ne zavedamo. Škoda je, ker Mu pogosto ne dopustimo, da bi tudi v nas in med nami lahko napravil čudež osvobojenja, ozdravljenja, preobrazbe. Sam sem bil že večkrat priča Njegovemu resničnemu delovanju, zato mi je vsaka maša dragocen dar, ki ga ne želim zamuditi.

 

Kaj boste storili, da bi katoliška vera postala nekaj, kar bodo ljudje z veseljem »vzeli« (tudi drugoverci, ateisti, novodobni duhovni iskalci)?

Predvsem bom skušal vsak dan znova živeti to, kar oznanjam in učim. Gotovo je najtežje prav to usklajevanje. Kolikor bolj se prepustim, da me smrt in vstajenje Jezusa Kristusa notranje in zunanje preobražata in oblikujeta, toliko bolj bom zmogel ustvariti z vsemi takšen odnos, kot ga ustvarja On sam. Bog v Jezusu Kristusu nikogar ne obsoja in ne izključuje, temveč vsak napravi to sam zase, žal. Tudi jaz ne želim nikogar obsojati in izključevati. Vsak dan znova se želim učiti razpoznavati navzočnost Boga in Njegove dejavne ljubezni v vseh in vsem. Vem, da v tem vedno znova padam. Toda vem in zaupam, da je mogoče postopno spreobračanje in preobražanje mojega/našega načina gledanja, poslušanja, razmišljanja, odločanja, govorjenja, pisanja, delovanja … Zato se želim vedno spoštljivo pogovarjati z vsakim človekom ne glede na njegovo versko prepričanje in način življenja ter videti v njem vse tisto, kar je tudi v njem dobrega, lepega in resničnega, torej božjega. Zato je tudi odprt za vsakogar študijski program Duhovno izpopolnjevanje na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani (http://www.teof.uni-lj.si/?viewPage=194) in Ignacijev dom duhovnosti v Ljubljani (www.ignacijevdom.si), za katerega sem odgovoren.

 

Elena Danel; objavljeno v reviji AURA, julij 2013, št. 287

Na fotografiji: Ivan Platovnjak, iz zasebnega arhiva.

Več ...