SEMENA TRETJE MOČI – POGOVOR: DARIO CORTESE

Ali obstajajo posebna semena moči? Dario Cortese, poznavalec hrane in pisec trilogije o prehrani – Sadje, moč naravne hrane (2000), Zelenjava, druga moč naravne hrane (2002), Semena tretje moči (2007) – pravi, da so pravzaprav vsa semena nekakšna semena moči, s tem pa nikakor ne mislimo na semena halucinogenih rastlin: »Semena imajo precej blažjo moč kakor halucinogene rastline, pa vendar učinkujejo na nas: Nekatera nas pomirjajo, druga bolj spodbujajo.«


Svojo zadnjo knjigo ste naslovili Semena tretje moči. Naslov zveni nekako mistično … Kakšen pomen skriva v sebi?

Knjiga je nadaljevanje mojih prvih dveh knjig o naravni prehrani – prva je govorila o sadju, druga o zelenjavi, v tretji pa je beseda o žitih in drugih škrobnih semenih. Tretjo moč so poznali z naravo še dodobra povezani prebivalci na nekaterih predelih Banjške planote, predvsem v Lokovcu. Banjško planoto objemajo dolina Soče, Idrijca in Čepovanski dol. Leži torej južno od Tolmina – med Tolminom, Novo Gorico in Trnovsko planoto.

Tamkaj so še sredi prejšnjega stoletja živeli ljudje, ki so očitno ohranjali izjemno starodavno izročilo, zato lahko slutimo, da so znali navezovati stike z močmi narave. Kaže, da svojih tako imenovanih krajev moči niso posebej zaznamovali (čeprav je na Banjški planoti kar nekaj predkrščanskih svetih znamenj). Moči narave, zemlje ali vesolja so poimenovali »tretja in peta moč«. Nikjer niso prav pojasnili, zakaj tako, vendar so uporabljali oba izraza.

 

Kaj pa vam pomenita »tretja in peta moč«? Kako bi ju razložili?

Menim, da sta to zgolj izraza za to, kar imenujemo dandanes energije, torej poimenovanji za različne vrste energij. Te energije so še vedno povsod, treba jih je le znati občutiti. Nekateri ljudje z Banjške planote so to gotovo znali.

 

V knjigi Semena tretje moči pišete, da se praktično hranoslovje lahko okoristi s spoznanjem, da ima kamen tretjo in peto moč. Kako naj si torej s tem starodavnim znanjem pomagamo v prehrani?

Vsaka hrana ima svojo moč. Nekatera hrana nas poživi (s tem ne mislim na poživila in alkoholne pijače), druga pa ne. Zelo nas na primer spodbudi naravna, nepredelana prehrana. Njene dobrodejne učinke so že zdavnaj poznali tudi v tradicionalni kitajski medicini in v indijski ajurvedi. Vsaka hrana vsebuje torej nekakšno moč: ogreva nas, hladi, vpliva na določene organe, spodbuja določene procese v telesu.

Lahko bi tudi rekli, da je prav vsaka hrana psihoaktivna. Vsaka hrana torej bolj ali manj blago vpliva na naše psihično stanje in počutje, učinkuje na naše razpoloženje. Tudi hrana, ki ni pridelana naravno ali ekološko, deluje na nas; tako na primer deluje na nas zelo razdiralno meso industrijsko zrejenih živali.

 

Kaj menite o rastlinah, ki so pridelane z genskim inženiringom?

O tem, kaj bodo prinesle takšne rastline, še ne moremo realno soditi, lahko bomo spregovorili šele čez nekaj let, desetletij. Gotovo pa bo genska pridelava razdiralno vplivala ne le na človeka, temveč na celoten ekosistem zemlje.

Že rastline, pridobljene s križanjem, ki so sicer prijetnejše za oko, mehkejše za žvečenje, vsebujejo manj rudnin kakor prvotne. Pri teh se je torej šele po več letih izkazalo, da niso tako kakovostne in hranilne, kot so menili sprva. Tudi učinke genske pridelave nam bo v resnici uspelo spoznati šele čez več let.

 

V knjigi opisujete več vrst semen, ki jih uporabljamo v prehrani. Kakšno moč jim pripisujete?

V knjigi Semena tretje moči opisujem predvsem škrobna semena. Ta nam dajejo neko »energijo na zalogo«, ki jo potrebujemo za »tek na dolge proge«. Na splošno vemo, da nas škrobna hrana pomirja, zato je še posebno dobrodejna ob zdajšnjem stresnem načinu življenja. Seveda pri tem ne mislim škrobne hrane, ki je industrijsko predelana in osiromašena.

Ekološko pridelana škrobna hrana je za nas vsekakor koristna. Seveda jo pripravljamo različno: namakamo, kalimo, pečemo, pražimo, kuhamo itn. Ta hrana nam daje temeljno moč za telesno gibanje. Dobro je, da pojemo zrna čim bolj neokrnjena, nepredelana; vendar je težko žvečiti cela zrna, zato jih kalimo ali pa toplotno obdelamo. Žitna zrna na primer najprej nakalimo; seveda pa morajo biti zdrava, torej naravno pridelana. Vsako zdravo žitno seme lahko nakalimo, takšno lahko žvečimo samo ali pa ga lahko dodajamo drugim jedem kot neko temeljno hrano. Iz nakaljenih semen pripravljamo tudi tako imenovani esenski kruh in podobne reči. Takšen kruh lahko tudi namočimo in pustimo, da fermentira – tako dobimo zdravo pijačo, namočen kruh pa pojemo na primer v solati. Iz žit lahko pripravljamo tudi različne kaše, pečemo različne vrste kruha. Iz žita, ki ne vsebuje dovolj lepka pripravimo žgance, polento in podobne jedi. Pri vsem tem pa je najpomembnejše, da je žitno zrnje, ki ga uporabljamo za pripravo pečenih in kuhanih jedi, naravno, torej ekološko pridelano.

Vse žitne jedi torej pripravljamo iz celega žitnega zrnja. Tik pod lupino je v žitnem zrnu največ rudnin in vitaminov. Pri industrijsko pridelanem žitu pa so tam poleg vsega naštetega tudi ostanki pesticidov. Podobno je tudi pri krompirju. Banalno je sicer, da je bolj zdravo jesti bel industrijski kruh kakor polnovrednega iz industrijsko pridelane pšenice, in sicer zato, ker lahko predvidevamo, da polnovredna industrijska moka vsebuje več pesticidov kakor bela moka, pri kateri je pri žitu povrhnjica odstranjena, s tem pa tudi ostanki pesticidov. Enako velja za riž.

 

Vendar si ekološko in naravno pridelane hrane morda ne morejo privoščiti vsi. Cene te so marsikdaj veliko višje …

Ni pomembno, ali so ekološko pridelana žita še enkrat dražja …! Glede na to, koliko žitnih jedi pojemo, saj jih ne jemo »z veliko žlico trikrat na dan«, nam to ne povzroča kakšnih posebno velikih stroškov (kot so na primer pri nakupovanju ekološko pridelanega sadja in zelenjave). Naložba za nakup ekološko pridelanih žit je vsekakor več kot zgolj smiselna. Potem ni več vprašanje, kakšno moko kupujemo – belo moko puščamo ob strani, ker lahko dobimo namesto nje celo paleto mok, ki vsebujejo sestavine celega žitnega zrna.

 

Kaj bi rekli o kruhu? Kako naj ga pečemo? Kako naj ga uživamo?

Če na primer pripravljamo kruh, zanj uporabljamo moko, ki ni stala dolgo časa, saj takšna ohrani največ prehranske moči. Če polnovredna moka stoji dalj časa, postane žaltava. Prav zato, ker se moka iz celega žitnega zrna hitro pokvari, so začeli pripravljati belo moko, saj zdrži na policah dlje kakor polnovredna.

Zato je najboljše, da polnovredno moko zmeljemo bodisi doma in iz nje spečemo kruh ali pa ga kupimo v trgovinah z zdravo hrano, saj imajo tam takšnega, ki ga pečejo v pekarnah, kjer tudi sproti meljejo polnovredno moko za peko kruha. V trgovinah z zdravo prehrano je tudi že kar nekaj časa na voljo razmeroma sveže zmleta polnovredna moka.

 

Torej vsekakor niste zagovornik kakršne koli industrijske hrane, ki je na voljo v veleblagovnicah? Ali nikoli ne uživate moke in predelanih žit, kupljenih v navadnih trgovinah?

Takšno moko in žita uživam občasno, tovrstna živila so le majhen del moje prehrane. Torej – vedno rad rečem, da »hrana ne raste v trgovini«. Zelo me zanimajo tudi samonikle, užitne divje rastline, ki jih posebno spomladi veliko nabiram in jem, marsikaj pa pridelamo tudi na domačem vrtu.

Dandanes je seveda postal način življenja takšen, da jemljemo trgovino kot svoj vrt. Tam lahko najdemo vso hrano. Vendar marsikaj od tiste hrane, ki je na voljo v trgovini, lahko kupimo pri kmetih, ki se ukvarjajo z ekološko pridelavo, nekaj malega pa bodisi v večjih ali manjših specializiranih trgovinah z zdravo hrano.

Sam si torej hrano pripravljam iz vseh naštetih reči: nekaj jo naberem v divjini, nekaj na domačem vrtu, drugo hrano, na primer maslo in smetano, kupujem v navadnih trgovinah, nekaj pa v trgovinah z zdravo prehrano.

 

Ali kdaj kupite industrijsko pridelano belo moko, ki »raste v veleblagovnici«?

Da, tudi takšno moko včasih kupim, in sicer za sinova, ki si doma pečeta palačinke, čeprav je tudi iz polnovredne moke mogoče speči čudovite palačinke.

Sam si bolj poredko privoščim hrano iz industrijsko pridelane bele moke, najpogosteje tedaj, ko moram v mesto in ves dan krožim po njem ali pa na kakšnih izletih. Tedaj si kupim kakšen kos peciva, žemljo … Takrat ne gledam preveč na to, kaj jem.

 

Ali se vam ob tem, ko zaužijete predelano industrijsko hrano, takoj poslabša počutje? Mnogi namreč občutijo pomanjkanje energije takoj potem, ko pojedo kaj industrijsko pridelanega.

Ne, sam kakšnega takšnega poslabšanega počutja ne občutim nikoli, če zaužijem industrijsko pridelano belo pecivo ali kaj podobnega …

Menim, da takšne energijske padce ali poslabšanje počutja mnogi čutijo zato, ker se ta padec energije porodi »v njihovi glavi«. Že vnaprej se namreč »programirajo« na prepričanje, da jim bo industrijsko pridelana hrana škodovala. In tisto, kar si predstavljamo, se tudi uresniči. Zato jim takšna hrana škoduje.

Ljudje se vse preveč ubadamo s hrano, postavili smo jo (kar lahko rečem iz lastnih preteklih izkušenj) v središče našega življenja in sveta, če ne kar v središče vesolja. Pri tem seveda pozabljamo (čeprav je hrana pomembna) na bistvo našega življenja in druženja, na komunikacijo. Hrana je le del veliko večje celote … In če se preveč osredotočamo nanjo, na drugo pa pri tem pozabljamo – lahko »zgrešimo življenje«. Nekoč sem si zapisoval, koliko časa porabim zgolj za hrano. Spoznal sem, da približno šest ur na dan. In to največ za njeno pripravo: za lupljenje, mletje, sočenje … Seveda sem se pri uživanju zgolj presne hrane sprva počutil odlično; vendar pa sem bil ves čas siten. In ko je prišla zima, se je slaba volja še stopnjevala. Zato smo neko zimo z družino, ko otroka še nista hodila v šolo, preživeli na Tajskem, in to je bila čudovita izkušnja. Vendar to ni bilo naravno, kajti živimo v Sloveniji, in ne moremo samo zato, ker nas zebe, vsako zimo bežati na toplo Tajsko!

Še zdaj, ko srečam kakšnega zagrizenega presnojedca, takšnega, ki se je tako začel hraniti, vidim v njem sebe, takšnega, kot sem bil pred leti: ničesar se mu ne da dopovedati, kot se tudi meni takrat ni dalo. Seveda je tako zato, ker je človekovo počutje ob uživanju zgolj presne hrane tako zelo čudovito in lahkotno, počuti se skoraj »leteče«. Vendar se je ob tem treba zavedati, da je takšno hranjenje primerno zgolj za neko prehodno obdobje. Potem ko se telo razbremeni strupov in se razširi v mnogočem tudi zavedanje, moramo biti po drugi strani ob tem načinu hranjenja pazljivi, da se ne znajdemo v nekakšnem začaranem krogu in se ukvarjamo samo še s hrano in hranjenjem ter se sprašujemo, »kaj je dobro in kaj ne«.

Zato je zdaj bistvo vseh mojih dolgoletnih prehranskih izkušenj, kot sem dejal, postalo zavedanje, da ni niti dobre niti slabe hrane. Seveda pa sem vsem tovrstnim izkušnjam tudi hvaležen za marsikatero zanimivo spoznanje, ki sem ga lahko, še posebno s svojimi knjigami, podelil z drugimi – v vsaki izmed treh knjig se namreč zrcali nekaj mojih lastnih prehranskih obdobij. Tudi sam sem se nekdaj preveč zapletal s hrano. Na primer skoraj štiri leta sem »žulil« samo sadje in zelenjavo. Sicer sem občasno v teh letih pojedel tudi nekaj sira in skute: to je bilo koristno, saj sem bil pretirano skrajnosten, pojedel sem namreč preveč sadja.

 

Vam je žal, da ste se tako hranili? Je bilo to neumno?

Ne, rekel bi, da mi je koristilo. Pridobil sem veliko novih spoznanj. V tem obdobju sem se tudi telesno dodobra prečistil, izgubil sem dvajset kilogramov telesne teže. Navsezadnje sem potem napisal tudi knjige o prehrani!

 

Ste veliko eksperimentirali s prehrano?

Precej. Najprej sem se preskušal v vegetarijanstvu, potem sem užival samo presno hrano, nato sem nekaj let spet jedel navadno, klasično hrano, zadnja leta pa sem »ujel« neko ravnotežje med vso to hrano.

 

Kaj bi svetovali komu, ki bi vas vprašal, kaj naj je?

Tistemu, ki bi imel močno izoblikovan notranji občutek za to, kaj je zanj prava hrana, bi svetoval, naj te občutke upošteva in je, kar mu narekuje telo. Vendar pa tega občutka navadno nimamo dovolj izoblikovanega – zaradi spremenjenih prehranskih vzorcev, ki smo jih prevzeli ali pa so nam jih vsilili. Tako na primer že od malega jemo sladko, začinjeno, slano hrano … Zato smo izgubili tisti naravni okus za neko hrano, pa tudi občutek za potrebo po neki hrani.

Če bi me kdo vprašal, po katerem prehranskem sistemu naj se ravna, bi mu dejal, naj je tako, kot so jedli pred sto leti. Seveda pa vemo, da so tedaj jedli hrano, ki so jo pridelali doma, ne pa industrijsko. Hrana je bila tedaj bistveno drugačne kakovosti. Dandanes je velikanska zmota tudi trditev, da sta vegetarijanstvo in hrana z malo maščobami poroštvo za zdravje. To seveda ni res. Lahko se sicer odločamo za vegansko ali vegetarijansko hranjenje, saj živimo v obdobju, ko imamo veliko presežkov hrane, tudi kakovostne. Vendar pa to še ne pomeni, da se bomo hranili zdravo.

Ljudi torej ne moremo soditi po tem, kaj jedo. Morda se s tem marsikdo ne bo strinjal. Vendar je res, da mnogi ljudje, ki upoštevajo stroge prehranske predpise in diete, postanejo sitni, zaprti vase, nedobrodušni.

 

Ali vam torej nobena hrana več ne škoduje …?

Tega ne morem reči. Kadar se preveč najem, občutim nelagodje, obtežitev. Torej ne jem kar vsega in vsevprek, vendar se tudi ne obremenjujem, če kdaj pojem česa preveč ali kaj industrijsko predelanega. Sploh se ne obremenjujem več tako zelo, kot sem to počel včasih. Takšno pretirano očitanje, skrb ali si pojedel česa preveč in kaj si zaužil, namreč v nas ustvarja nekakšne mentalne vzorce: te potem nosimo s seboj in si z njimi grenimo življenje. Postanejo kletka, v katero smo ujeti in utesnjeni, torej so bolj škodljivi kakor neka industrijsko pridelana presta ali žemlja, ki jo včasih pojemo.

Res pa je tudi, da si sam v življenju pri zdravju veliko pomagam z najpomembnejšo hrano v tem vesolju – z gibanjem. Zato lahko rečem, da vsako industrijsko pridelano hrano, ki jo pojem, dobesedno »izhodim«. Opazil sem namreč, da tudi gibanje pokaže, kako se hranimo. Seveda, če se najem preveč ali pa zaužijem klasični obed, grem lahko samo spat. Če potem hodim (zame je namreč hoja kazalnik mojega psihofizičnega stanja, sprostilna dejavnost, pobudnica novih zamisli), takoj vem, kako je zaužita hrana delovala name. Res pa je, da mi solata v kakšnih hribih sredi zime, nikakor ne prija.

Dostikrat, ko govorimo o hrani, pomislim na duhovnika s Primskovega, Jurija Humarja, ki je ozdravil veliko ljudi. Natančno se je držal postnih dni. Vendar je kljub vsemu dejal: »Če je treba na postni petek iti nekam daleč, da komu pomagamo, je prav, da tedaj pojemo tisto, kar nam ponudijo; če ni drugega kot meso, pa meso, in sicer zato, ker je mnogo pomembnejše, da nekomu pomagamo, kot pa zapovedani post.« To se mi zdi lep zgled tega, kakšno je pravo odločanje, delovanje – ni torej pametno, da se strogo držimo nekih zapovedi, saj so v nekaterih, posebnih okoliščinah, druge reči veliko pomembnejše. Seveda pa to ne pomeni, da je prav, da kadar koli jemo kar vse, kar nam pride pod roke. Prav je, da smo glede zapovedi, tudi hranitvenih, življenjski.

 

Dario Cortese o hrani in življenjski moči pravi:

Semena spodbudimo k večji moči s kaljenjem, saj se s kaljenjem razvije v njih precej vitaminov, rudnine postanejo dostopnejše. Takšna hrana je izjemno močna. Poznati je treba tudi pravilne načine uporabe hrane, pri tem največ mislim na to, kako najbolje ohranjamo čim večjo življenjsko moč hrane. Za ohranjanje moči hrane pa je pomembna tudi mlečnokislinska fermentacija. Mlečnokislinsko fermentirana pijača in hrana sta namreč splošno znani, vendar bistveno premalo, glede na svoje zmožnosti in to, da sta poceni, vsaj kar zadeva pripravo. Sicer pa je treba za pripravo takšne hrane imeti izkušnje in kakovostne surovine. Vsi poznamo kislo zelje in repo in drugo mlečnokislinsko fermentirano zelenjavo in zeljnico, repnico (voda, ki ostane ob kisanju zelenjave). Zeljnica je na primer zelo dobrodejna za dobro prebavo in za ohranjanje zdravih moči, torej mikroorganizmov, v debelem črevesu.


Hrana lahko vzame tudi moč …

Še posebno če jemo vsak dan hrano iz predelanih žit, lahko čez daljši čas pričakujemo zmanjšanje življenjske moči. Moč torej pojema, če uživamo bel kruh, sladice, piškote itn. Takšna živila namreč ne vsebujejo dovolj rudnin. Mlajše osebe in otroke takšna hrana še ne prizadene; kako škodljiva je, se pokaže pozneje – v zrelih letih. Že v mlajših letih nastaja zaradi takšne osiromašene prehrane v nas primanjkljaj, saj telo že tedaj zajema rudnine iz svojih zalog.

Moč pomeni – druga beseda za doživetje bivanja v vsem obsegu ZDAJ.

 (Dario Cortese, iz dela Semena tretje moči)


Pogovor opravila Elena Danel, objavljeno v reviji AURA št. 227, julij 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

Več ...