SANSKRT – SVETI JEZIK DUHOVNOSTI – Pogovor: dr. Eva Cesar

Dr. Eva Cesar – opravila je doktorat iz staroindijskega jezika sanskrta – živi z možem v Indiji in tam dela kot lektorica sanskrta. Pravi, da sanskrt pomeni »popoln, dovršen, izpiljen jezik. Sanskrt je bil vedno jezik za sakralno rabo, zato so ga zavzeto varovali pred popačenjem – to bi se lahko zgodilo, če bi ga uporabljali neposvečeni in malomarni govorci«.

 

Povedali so mi, da ste edina slovenska doktorica sanskrta. Zakaj vas je pritegnil študij tega starodavnega jezika?

Ne verjamem, da sem edina; v Sloveniji je veliko jezikoslovcev in ti so v sanskrtu zelo podkovani. Doktorat je zame šele začetek, saj so sanskrt, sanskrtska književnost, staroindijska kultura in filozofija zelo obsežna področja. Jeziki so me od nekdaj veselili in že v srednji šoli sem obiskovala jezikovno smer, tako da je bil študij jezikoslovja precej samoumevna izbira. Na Univerzi v Ljubljani sem leta 2001 končala dodiplomski študij na smereh indoevropsko jezikoslovje in splošno jezikoslovje. Med absolventskim stažem sem obiskala Indijo in si ogledala veliko tamkajšnjih univerz. V meni je zorela misel, da bi se tja odpravila na podiplomski študij. S prijateljico Katjo se nama je po nekajmesečnem trudu uspelo vpisati na univerzo v Varanasiju v severni Indiji. Banaras Hindu University naju je očarala s svojo tradicionalnostjo, z lepim univerzitetnim okoljem (od katerega bi se tudi evropske univerze lahko kaj naučile), pritegnil pa naju je tudi sam kraj Varanasi, starodavno romarsko mesto na nabrežju svete reke Ganges. V najini precej eksotični odločitvi so naju k sreči podprli tudi starši, posebno pa najin angel varuh, prof. Vlasta Pacheiner Klander, največja slovenska avtoriteta v prevajanju iz sanskrta, ki je pred nekaj desetletji tudi sama študirala na tej indijski univerzi. Leta 2004 sva s Katjo končali magisterij, Katja se je poročila, jaz pa sem se vpisala na doktorski študij. Disertacijo sem oddala čez nekaj let, leta 2008.

Kako je potekal vaš študij?

Vsa leta študija v Ljubljani sem zelo rada obiskovala predmet analiza staroindijskih besedil, ki ga je za nas pripravljala prof. Vlasta Pacheiner Klander. Brali smo sanskrtske drame, odlomke iz sanskrtske književnosti in jih sproti prevajali v slovenščino. Najlepše je priti do točke, ko lahko znanje sanskrta človek tudi praktično uporabi in prenikne v knjižne bisere. Precej bliže sta mi celotna staroindijska kultura in književnost kakor slovnične podrobnosti. Med doktorskim študijem sem končno imela dovolj svobode, da se lotim tem, ki me v sklopu sanskrta zanimajo in navdušujejo. To je bil najlepši čas mojega življenja. Moj mentor je bil prof. dr. Shree Kishore Mishra (Šri Kišor Mišra po domače), čudovit sanskrtist in poznavalec Ved; hudomušno me je vodil in opogumljal, spodbujali pa so me tudi vsi drugi profesorji na oddelku za sanskrt. Ozračje na oddelku je bilo izredno prijetno, imeli so nas kakor za svoje otroke.

Živela sem na nabrežju Gangesa pri prijazni in zaščitniški indijski družini; poleti sem se zjutraj včasih spustila k nabrežju in se skopala v družbi starih in mladih, ki že od štirih ali petih zjutraj veselo čofotajo v sveti reki. Počutila sem se del njihove družbe, zelo so me sprejeli medse. Ob sončnem vzhodu smo se mi, »lokalci«, bosi in mokri na nabrežju spretno preoblačili in zlagali mokro obleko v svojo košarico, na nabrežju kupovali dišeče cvetje in zajemali vodo Gangesa v kanglico za potrebe domačega svetišča. Medtem so se zahodni turisti zmršenih las v lepih belih supergah nerodno prestopali po razmočenem mivkastem nabrežju in se vkrcavali v čolne. S čolnom so prišli še bliže, da bi si dobro ogledali ta nenavadni pojav, in nas krmežljavo lovili v okvir svojih fotoaparatov. Vsak bledokožec med drugimi čokoladnimi silhuetami je seveda še posebno zanimiv; preštudirali so vse, kar počnem. Za tiste, ki ne veste: v Indiji se ljudje, predvsem ženske, kopajo oblečeni in se nato na nabrežju diskretno preoblečejo v suha oblačila. Imeli smo incident z neko francosko turistko, ki se je na nabrežju Gangesa sončila zgoraj brez. Mislim, da bi jo brez težav sprejeli med indijske »nage babe«, čeprav je članstvo v tej skupini bolj moško usmerjeno. (»Naga« v sanskrtu pomeni enako kot v slovenščini, gol, »baba« pa pomeni svetnik.)

Zakaj navadno slišimo, kako težak jezik je sanskrt?

Vsak jezik je težak, če ga človek ne zna. Meni osebno je več preglavic povzročala hindijščina. Sanskrt sem že poznala, bil mi je domač, hindijščina pa mi sprva nikakor ni šla v uho. V Varanasiju sva na prvi šolski dan s Katjo namreč izvedeli, da pouk ne poteka v angleščini ampak v hindijščini. Čudovito! Dve leti sva sedeli na obveznih predavanjih in nisva razumeli skoraj nič. Počasi počasi sva se vendarle pregrizli skozi učbenike o temeljih hindijščine. Zdaj govorim hindijščino kar tekoče in jo dobro razumem, postala mi je prijetna, spevna. Spominja me na Varanasi in na vse, kar sem tam lepega doživela.

V Varanasiju smo vsi študentje sanskrta obiskovali tudi dodatne tečaje pogovornega sanskrta, zanje je v Indiji veliko zanimanja. Nekaj vplivnih organizacij se celo s politično podporo nekaterih tradicionalnih strank zavzema za širjenje pogovornega sanskrta; nekateri sanjarijo celo o tem, da bi sanskrt postal indijski uradni jezik. Večina izmed nas, študentov, se s temi sanjami ni preveč obremenjevala, uživali smo pač v poslušanju teh mojstrov pogovornega sanskrta in se skušali čim več naučiti. Naš učitelj Raghava, malo starejši od nas, se je med svojim študijem sanskrta zaobljubil, da tri leta ne bo spregovoril v nobenem drugem jeziku, razen v sanskrtu. Doma ni imel težav, njegov oče in dedek sta oba sanskrtska učenjaka, celo mama zna sanskrt, sošolci in sošolke naj bi tudi znali, najtežje, pravi, je bilo na ulici z rikšarji. Za ceno prevoza se je po navadi moral pogajati z rokami, ker rikšarji sanskrtskih števil niso ravno najbolje razumeli. Zaradi te vojaške samodiscipline je Raghava danes eden izmed najbolj tekoče govorečih mladih sanskrtistov v Indiji. Njegova mantra je: »Samskritam atjanta saralam asti – sanskrt je zelo preprost!«

Pogovorni sanskrt, ki ga uči Raghava, je res popreprosten, dvojina se ne uporablja, samostalniške sklanjatve in glagolske spregatve so skrčene le na najbolj temeljne, in tako sanskrt res postane privlačno lahek. Vsakdo, ki se je kdaj želel kateri koli jezik podrobneje naučiti, pa ve, da to zahteva čas in trud. Tudi s sanskrtom ni nič drugače, v svoji slovnični kompleksnosti je precej podoben stari grščini in latinščini, a v marsičem prekaša obe. Ustanovitelj raziskovalnega društva Asiatic Society v Kalkuti, angleški sodnik in poliglot William Jones, je v letnem nagovoru pred zbranimi člani društva leta 1786 navdušeno hvalil sanskrt, češ da je popolnejši od stare grščine, bogatejši od latinščine in bolj prefinjen od obeh skupaj.

 Prosim, navedite kaj o zgodovinskem izvoru sanskrta.

Razumevanje človeškega napredka je v tradicionalni indijski filozofiji povsem v nasprotju z vtisi sodobnega človeka na Zahodu. Na Zahodu smo prepričani, da je zgodovina linearna in da se dviga v višave vsakovrstnega napredka (City Park, Evropska unija, pristanek na Luni, zdravilo za aids). Sanskrtski sveti spisi pa poudarjajo, da je stvarstvo ciklično, da se znova in znova poraja in uničuje, prehaja skozi faze, ki bi jih lahko imenovali vesoljni letni časi. Posamezen cikel je skupek štirih dob, od katerih je vsaka naslednja bolj duhovno izrojena. Trenutno smo v zadnji, v sanskrtu imenovani kalijugi ali železni dobi. Antični Grki in Rimljani so prav tako poznali pojem zlate, srebrne, bronaste in železne dobe. V Svetem pismu najdemo opise očakov, ki so živeli veliko dlje, kot živimo danes. V vedskih spisih so prav tako podrobno opisani ljudje iz prejšnjih dob, ki so živeli na tisoče let, bili dosti krepostnejši, imeli stik z višjimi bitji, imeli boljši spomin in bistrejši razum …

Obstajajo natančni astronomski izračuni o trajanju teh vesoljnih dob (v sanskrtu se imenujejo juge in kalpe). Natančno se ve, da se je kalijuga začela opolnoči, 18. februarja 3102 pr. n. š, na dan, ko je Gospod Krišna odšel s tega sveta. V velikem sanskrtskem epu Mahabharati so opisani mnogi položaji zvezd in sončni mrki, na podlagi katerih se da natančno izračunati, kdaj je potekala slavna bitka za prestol na Kurukšetri. Angleški osvajalci Indije so sicer zažgali vse lokalne indijske astrološke almanahe in že dvesto let potiskajo »začetek« vedske kulture v čas nekaj tisoč let pr. n. š, to pa vsakega indijskega tradicionalista spravi na rob živčnega zloma. Indijci so namreč sveto prepričani, da civilizirani ljudje obstajajo že milijone let, tako kot piše v vedskih spisih.

Sanskrtski filozofski spisi prav tako opisujejo evolucijo, a ne tiste darvinistične, ki ima trhle temelje in otročji začetek. Evolucija v vedski književnosti pomeni dviganje posamezne duhovne duše, ki napreduje proti višjim telesnim oblikam ali višjim sferam obstoja. Samo po sebi pa materialno stvarstvo pomeni devolucijo: nastanitev za tiste duše, ki so bile po svoji volji izločene iz Gospodove družbe. Le v družbi svetnikov, ki so se vrnili nazaj h Gospodu in Mu ljubeče služijo, lahko spet premagamo odpor do Gospodove družbe in se začnemo spet dvigati nazaj k Njemu.

Zato opisuje vedska književnost duhovni razvoj kot približevanje idealom in zglednemu, krepostnemu stanju duha v prejšnjih dobah, recimo v zlati dobi. Sanskrt je »fosil« iz zlate dobe, vedski spisi trdijo, da je nastal iz Gospoda osebno. Prvi izrek znane sanskrtske slovnice pravi: »Sanskrtska abeceda se je porodila iz samega Narajane (Gospoda Višnuja).« Izrek je zelo podoben krščanskemu nauku: »Najprej je bila Beseda

Razlaga stvarjenja v vedskih spisih je izredno podrobna, pomeni pa spuščanje iz duhovnega stvarstva, materializacijo abstraktnih konceptov (npr. posvetni ego, um, inteligenca) in oblik (življenjske vrste v tem svetu, ki so kot obleke za duhovne duše). Eden izmed znanih rekov v sanskrtskih mistično-filozofskih spisih Upanišadah je: eko bahu syamEden se je razširil v mnoge. Gospod si je zaželel raznolikosti in Njegove moči so same od sebe ustvarile materialno stvarstvo, in to se je napolnilo z dušami – delci Gospoda, ki imajo svobodno izbiro, da se povežejo z Njim in se vrnejo v Božje kraljestvo ali pa ostanejo v tem svetu, boleče ločeni od Njega.

Vedski spisi, sanskrtsko Sveto pismo, so apaurušeja; to v sanskrtu pomeni, da so nadčloveški, in anadi, to pomeni, da nimajo začetka. Pravijo jim šabda-brahma, duhovni zvok. So duhovni vodnik, ki ga Bog ob stvarjenju pokloni stvarstvu, da iz njega prebujene duše črpajo navdih, usmeritev k duhovni znanosti in delovanju. Vede se rodijo iz Gospoda in so razširjena oblika svetega zloga om, zvok je namreč najsubtilnejši element, s pomočjo katerega se duhovni resničnosti lahko tudi znova približamo. Zato vedski spisi tako poudarjajo recitacijo svetih izrekov, manter, duhovnih pesmi, molitev. Z možem vsak dan recitirava sanskrtski izvirnik enega poglavja Bhagavadgite in učinek te recitacije je vedno duhovno zelo osvežilen in navdihujoč.

 Kakšen je pomen sanskrta? V čem se razlikuje od drugih jezikov? Bi ga lahko imeli za vsakdanjo rabo?

Sanskrt, to pomeni »popoln, dovršen, izpiljen jezik«, ima v indijskih tradicionalnih krogih veliko prednost pred vsemi drugimi jeziki, ki so se iz njega razvili med degeneracijo. Vsem tem potomcem sanskrta z eno besedo rečemo prakrti, kar v sanskrtu pomeni »naravni, pogovorni jeziki«. V to kategorijo sodijo vsi jeziki, ki so se na indijskem ozemlju razvili iz sanskrta v zadnjih tisoč letih (to so mnogi srednjeveški in sodobni indijski jeziki, npr. hindijščina in bengalščina), in tudi vsi potomci sanskrta v okviru indoevropske jezikovne skupine (ki so se od sanskrta odcepili že pred vsaj nekaj tisoč leti). Indoevropski jeziki so daleč najštevilčnejša jezikovna skupina na svetu.

Čeprav vsi indoevropski jeziki vsebujejo sledi svojega jezikovnega prednika, sanskrta, ni večina niti približno tako izpiljena. Tu gre spet za razumevanje, da se stvari slabšajo in ne izboljšujejo, tudi jezikovno. Najbrž še nismo slišali, da bi kdo imel angleščino za barbarsko žlobudravščino. Če pa jo primerjamo s fantastično dodelanostjo sanskrta, posebnimi oblikami za tri spole, osem sklonov, tri števila, deset glagolskih časov in naklonov, mnoge samostalniške sklanjatve, deset glagolskih spregatev – v primerjavi z vsemi pikolovskimi podrobnostmi je angleščina v svoji slovnični okleščenosti res prava revščina.

Sanskrt je bil vedno jezik za sakralno rabo in zelo varovan pred popačenjem – to bi se zgodilo, če bi ga uporabljali neposvečeni in malomarni govorci. Govorimo predvsem o dovoljenju za recitiranje sanskrtskih svetih spisov – imele so ga le višje plasti prebivalstva.

Vsak jezik ima svojo knjižno, izpiljeno različico in številne bolj ali manj izrojene nižje različice; v sanskrtu je podobno. A v nasprotju z drugimi posvetnimi jeziki je sanskrt večen in čist, za vselej ostaja sveti jezik duhovnosti. Njegovi jezikovni potomci se spreminjajo in vedno bolj odmikajo od njega, tudi uporabljajo se večinoma v posvetne namene. Sanskrtu sicer prav tako lahko vsilimo povsem posvetni status in ga uporabljamo za vsakdanje kramljanje; to je sicer posrečeno – s tem smo se v Varanasiju kar precej igračkali, je pa malo izpod časti za tako vzvišen jezik. Tudi če ga ne razumemo, ima sanskrt posebno moč, močan duhovni čar, ki ga lahko občuti vsak, ki ga sliši. To je čutiti posebno v melodičnih verzih iz velikih staroindijskih epov, Mahabharate, Ramajane in drugih.

Zakaj se je sanskrt porazgubil, izginil iz vsakdanje rabe?

Težko je reči, kdaj natančno je sanskrt prenehal biti pogovorni jezik ali, bolje rečeno, kdaj se je toliko spremenil, da to ni bil več sanskrt. Najverjetneje ta pojav ni bil enoten, višje plasti so sanskrt še gojile, nižje pa so že popustile in ga popačile. Najbrž ta razvoj tudi na različnih geografskih območjih ni bil povsem usklajen.

Veliko starodavnih sanskrtskih dram – nekaj primerkov imamo tudi iz prvih nekaj stoletij pred našim štetjem – kaže tedanje stanje v družbi: višje plasti govorijo sanskrt, nižje pa različne prakrte. Dogodek, povezan z nastankom ene izmed sanskrtskih slovnic, priča, da je bil v prvih stoletjih našega štetja sanskrt v južni Indiji še vedno pogovorni jezik, vsaj na dvoru. Kralj iz rodbine Šatavahana se je v prostem času, ki ga je preživljal ob dvornem ribniku, hudo osramotil pred svojo kraljico. Ker ni dovolj dobro poznal sanskrtskih pravil za združevanje glasov, je povsem narobe razumel njeno prošnjo v sanskrtu. Ta spodrsljaj ga je spodbudil, da je svojemu dvornemu učenjaku naložil, naj sestavi kratko in priročno sanskrtsko slovnico, ki ga bo rešila nadaljnjih slovničnih zagat. Kralju niti na misel ni prišlo, da bi se, tako kot indijski svečeniki in mladi učenjaki že tisočletja, lotil velike Paninijeve slovnice, sestavljene iz 4000 izrekov, ki zajema vse slovnične kategorije v neverjetno zgoščeni in dodelani obliki. Študij te slovnice in komentarjev k temeljnim izrekom traja po navadi dvanajst let ali še dlje.

 Odločili ste se, da boste sanskrt poučevali v Indiji. Kako ste se vživeli v indijsko kulturo?

Z možem Boštjanom sva zelo navezana na Indijo, s tem se najini sorodniki kar težko sprijaznijo. Tudi Boštjan je v Indiji že zadnjih sedem ali osem let, v tem času je prav tako študiral sanskrt, a v tradicionalni šoli, ki jo je organiziralo naše gibanje. Poučevali so ga naši najboljši sanskrtisti, ki se s prevajanjem in lektoriranjem sanskrta ukvarjajo že zadnjih štirideset let. Pred malo manj kot dvema letoma sva se nastanila v Majapurju, bengalskem mestecu na nabrežju Gangesa, kjer je tudi naš velik center. Nekaj tisoč nas živi v okolici velikega Krišnovega templja, pravzaprav v vasici s številnimi templji. V bližini je sotočje Gangesa in enega od njegovih pritokov. V sosednje kraje potujemo s čolni, in na te zavihtimo svoje kolo.

Vsako leto veliko naših članov z vsega sveta obišče Majapur, ker marca praznujemo obletnico rojstva Šri Čaitanje Mahaprabhuja, ki je prav tukaj živel in utemeljil gibanje Hare Krišna. Zaradi tako središčne lege je Majapur idealno mesto za mnoge naše izobraževalne ustanove, imamo več osnovnih in srednjih šol pa tudi nekaj raziskovalnih inštitutov in šol za starejše. Nekaj časa sva z Boštjanom poučevala v takšni šoli, imeli smo tečaje osnov sanskrta za starejše. Šolanje je bilo brezplačno, učitelje pa so podpirali donatorji. Zaradi denarnih težav ob recesiji smo morali šolo začasno opustiti. Videli bomo, kako bo v prihodnosti, dobivava kar nekaj ponudb za poučevanje, a sva trenutno bolj vesela, da sva lahko lektorja za sanskrt in bengalščino; tako se lahko še več naučiva. Naše gibanje izdaja veliko publikacij, ki temeljijo na sanskrtu ali celo vsebujejo izvirnik, bodisi sanskrtski ali bengalski. Po lektorjih, pregledovalcih izvirnika in prevajalcih iz teh jezikov je zato vedno dovolj povpraševanja.

V čem vidite smiselnost ohranjanja tega jezika?

Vsi, ki so kdaj imeli opraviti s sanskrtsko književnostjo, vedo, kako težko je prevajati bogat sanskrtski besedni zaklad in pisano paleto občutij, duhovnih izkušenj, odtenkov v izražanju, da o neštetih specializiranih področjih in njihovem izražanju sploh ne govorimo. Ta veličina sanskrta je navdušujoča, širi obzorja, človeka prevzame. Neizmerna škoda za človeštvo bi bila, če bi tradicija učenja sanskrta in razumevanja sanskrtskih literarnih del zamrla.

Ohranitev sanskrta potegne za seboj tudi ohranitev starodavnih vrednot in olike, duhovnega bistva indijske kulture. Mnogi nasprotujemo temu, da bi se ga zlorabljalo v politične namene, zato skušamo poudarjati njegovo duhovno naravo in izvor. Je pa res, da je mnogim Indijcem sanskrt simbol indijske enotnosti in skupne zgodovine in neločljivo povezan s trudom, da bi Indija spet zasijala v svoji pravi luči, v blišču svoje vzvišene preteklosti.

xxx

Stik z dr. Evo Cesar lahko navežete na naslov bostjan.cesar@pamho.net ali na iskcon.ljubljana@pamho.net.

 Helena Daniel, objavljeno v reviji AURA, maj 2011, št. 261

Fotografija: Iz zasebnega arhiva.

 

 

Več ...