Rodovna posestva in rodovna šola ponujajo v bistvu drugačen način življenja, drugačen odnos do narave, kulturnega in duhovnega izročila naših prednikov in drugačen način izobraževanja otrok, kot ga ponuja današnja porabniška družba. Ta celostna zamisel izvira iz Rusije, v bistvu pa ni nova, temelji namreč na izročilu preteklih rodov, ter ga skuša obuditi in znova uresničiti v današnjem času. Deloma je bila ta vizija opisana v tudi pri nas znanih knjigah o ruski modri ženski Anastaziji, nosilki starodavne modrosti zemlje in izročila prednikov. O tem, ali je Anastazija fizično bitje, duhovno bitje ali zgolj izmišljen lik pisca knjig o njej, bi se sicer dalo razpravljati, vsekakor pa je Zemlja resnično ogrožena in tudi resnična modrost pradedov in prababic. Iz različnih virov povsod po svetu pa se pojavljajo zelo podobna duhovna sporočila o drugačnem odnosu do zemlje in tudi do nas samih. Tudi zamisel o rodovnih posestvih je v bistvu zelo prizemljena. Rodovna posestva niso nič drugega kot kmetije, dovolj velike, da lahko preživijo razširjeno družino – rod in se ne prodajajo, temveč se skupaj z odnosom do zemlje in znanjem, kako jo sonaravno obdelovati, prenašajo iz roda v rod – tako kot so to počeli tudi naši slovenski predniki. V viziji naj bi se rodovna posestva med seboj povezovala v širšo sodelovalno skupnost – rodovno vas. V rodovni vasi bi delovala rodovna šola. V Rusiji je vsaj v izobraževanju tej viziji še najbližje splošnoizobraževalni licej Tekos, ki ga vodi pedagog akademik Mihail Petrovič Ščetinin. V okolici šole z internatom iz opuščenih vojaških objektov nastaja vas, kjer se naseljujejo učitelji, ki poučujejo na šoli, in družine nekaterih učencev. Pri nas je vizijo rodovnih posestev in šol začela predstavljati Jasna Tara Martinjak, ki v zadnjih letih s sodelavci, združenimi v Soustvarjanju, skuša tudi pripeljati do prvih korakov uresničitve – prvih posestev in prvih skupin učencev, ki bi se šolali po načelih rodovne šole.

 Jasna Tara Martinjak nam je predstavila zamisel o rodovnih posestvih in rodovni šoli v Sloveniji.

 

Na čem temelji vaša zamisel o rodovnih posestvih?

Gre za navezovanje stika z zemljo, poslušanje zemlje in ugotavljanje, kaj je v skladu z njo, kaj posejati, kako in kdaj, kako se sporazumevamo z rastlinami in vesoljem. Gre za zavedanje o tem, kaj je v resnici zemlja, kako pomembno je, da otroci rastejo na zemlji, tesno povezani z njo. Otrok, ki odrašča na takšnem posestvu in s takšnim odnosom do zemlje, bo tradicijo nadaljeval v naslednji rod. V današnjem času in razmerah v Sloveniji je ustanavljanje rodovnih posestev dober način, da bi v prihodnje zemljo nehali prodajati.

 

Kako poteka uresničevanje vizije pri nas?

Pomembno je predvsem tole: Če stvari ne čutiš, ne moreš naprej. Začetek je bil spomladi 2005, ko smo se začele srečevati tri mame. Veliko stvari poteka vzporedno. Ena stvar je, da želimo Slovenijo obvestiti o projektu, ljudje se zbirajo, povezujejo med seboj, obveščajo občine in iščejo primerna kmetijska zemljišča, na primer na opuščenih kmetijah in demografsko ogroženih območjih. Ustanovili smo neformalno ljudsko gibanje, imenovali smo ga Soustvarjanje, potem smo skušali ustanoviti sklad, letos pa smo uradno postali zavod. Bilo je veliko uradnih, birokratskih postopkov in ovir, vendar napredujemo.

 

Od kod zamisel o rodovnem posestvu?

Nekega dne sta mi prišli v roke prva in druga knjiga o Anastaziji. Dotaknila se me je zlasti druga knjiga in njena energija, tako da sem to zamisel prepoznala kot svoje poslanstvo in so druge stvari, s katerimi sem se dotlej ukvarjala, postale manj pomembne. Kolikor bolj se poglabljam v uresničevanje zamisli, toliko bolj dojemam njen pomen za ves svet in se čutim povezana s tistimi, ki čutijo podobno. Menim, da je Anastazija kot božje orodje, skozi katero se ta vizija, to poslanstvo širi med ljudi. S takšnim načinom življenja ohranjamo od Boga dane lastnosti, ki jih imamo vsi, a v nas še niso prebujene. Očitno je dovolj močna duša, da zdrži vse pritiske, živi svojo vizijo in poslanstvo širi naprej. Vem in čutim, da Anastazija zares obstaja in deluje, čeprav nekateri menijo, da je izmišljena. Toda zamisel je tako dobra in prava, da si bo preprosto utrla pot uresničitve. V to trdno verjamem. Verjamem, da jo je ustvarila misel, ki je povezana z višjo ali božansko inteligenco, ki pomaga Zemlji in vesolju. Ljudje na planetu Zemlja potrebujemo pomoč, ker smo bili zavedeni in se moramo naučiti, kako živeti na Zemlji. Če bomo zaživeli tako, se lahko nadejamo, da bodo naši vnuki uporabljali večji del možganov kakor mi, da bo njihova zavest res povezana z Zemljo in bodo v skladu s tem tudi delovali.

Obiskali ste tudi rusko rodovno šolo Tekos.

V Rusiji sem bila doslej dvakrat. Obiskala sem rodovno šolo, ki jo je ustanovil Mihail Petrovič Ščetinin in je na kratko predstavljena tudi v drugi knjigi o Anastaziji. Kar nekaj časa sem si prizadevala najti stik z rusko rodovno šolo, a dolgo brez uspeha. Neodgovorjena elektronska pošta, avtomatski odgovori, iz katerih ni bilo mogoče dobiti nobenih uporabnih napotkov, telefonske številke, ki niso bile več v uporabi. Bližal se je datum prve javne predstavitve rodovne šole in res sem si želela imeti v rokah kak konkreten podatek. Takrat sem se prvič obrnila na Anastazijo in jo prosila za pomoč. Očitno je ta povezava miselno z njo mogoča. Še isti dan sem dobila povezavo z rusko rodovno šolo! Na lepem mi je namreč prišlo na misel, da bi poklicala Anželiko Medved, Rusinjo, ki živi v Sloveniji. Pomagala mi je najti povezavo, po spletu srečnih okoliščin sem se lahko dogovorila za obisk in oktobra 2005 sem rusko rodovno šolo res obiskala – medtem pa mi je uspelo tudi zbrati denar. Prvič sem bila tam le teden dni, dve leti pozneje pa še tri tedne. Ščetinin je imel vizijo o tem, kako delati z otroki, potem pa se je stvar počasi spontano razvijala. Otroci in mladostniki so sodelovali pri obnavljanju in urejanju objektov in okolja. Otroci živijo stalno v naselju, nekateri so sirote, drugi so otroci staršev, ki tudi sodelujejo pri projektu ali pa so prišli tja zaradi šolanja. Rodovna šola se imenuje tako, ker znanje temelji na ruskem rodovnem izročilu, znanju, ki se z izkušnjami prenaša iz roda v rod. Šola Mihaila Petroviča Ščetinina je korak k šolam, ki bodo nastajale v rodovnih naseljih, kjer bodo starejši rodovi prenašali znanje mlajšim. Iz Rusije sem se vrnila z zamislijo, da bi naš javni šolski sistem sprejel vsaj del tega, kar delajo tam. Na začetku naj bi to sprejela vsaj ena javna šola in ena izvirna – rodovna zasebna šola, v prihodnosti pa naj bi imela takšno šolo vsaka slovenska regija, od koder bi se širil takšen način izobraževanja. Podlaga takšne šole je drugačen odnos do otroka in izobraževanja. Otroka naj bi dojemali kot polnovredno bitje, ki se razvija v to, kar naj bi postal, saj je vse že v njem. Otrok naj bo sodelavec v procesu pridobivanja znanja. Za zdaj po naši zamisli rodovna šola v Sloveniji obdela javni program, vendar drugače. V to bomo vključili še drugo znanje, kot dopolnilo javnega programa. Na primer – imeli bomo biologijo, vendar narave ne bomo delili na živo in neživo. Otroci bodo pač opravili izpite in preverjanje, pridobili pa bodo še bistveno širše znanje. Pomembna je tudi skrb za materinščino. Za zdaj na rodovnih posestvih tistih, ki že živijo sonaravno na svojih kmetijah, izvajamo enotedenske »poskusne« sklope s skupinami otrok.

Kako do uresničitve rodovnih posestev in rodovne šole pri nas?

Pri uresničevanju takšne vizije se je pomembno zavedati, da po naravnem zakonu vsaka skupnost – bodisi naravna združba bodisi človeška, vsebuje splet povezav, ki se lahko razvijejo le postopno, v nekem resničnem prostoru in časovnem obdobju. V organski rasti takšne šole se dogaja več stvari hkrati: tkejo se povezave v celoto in posamezni deli se v prilagajanju drug drugemu razvijajo in rastejo v sklopu celote. Takšne skupnosti lahko dlje časa obstanejo in se razvijajo samo, če so se razvile na tak način in so v skladu s svojim okoljem, ki ga seveda tudi same soustvarjajo. Zato je pri postopnem uresničevanju te vizije smiselno upoštevati, kar se je pri nas ohranilo, kar že obstaja, in to razvijati naprej. So posamezne kmetije ali celo deli vasi, ki že nekaj časa delujejo po načelih rodovnih posestev, ljudje se ukvarjajo s sonaravnim kmetijstvom ter spoštljivo in s posluhom obdelujejo svojo zemljo in se učijo tako iz starih, skoraj pozabljenih izročil kot iz novejših spoznanj. V odročnih vaseh delujejo podružnične šole v naravnem okolju, kjer učiteljice učijo po več razredov hkrati in ki bi lahko delovale po načelu rodovne šole ne da bi bilo treba vlagati veliko denarja in bistveno spreminjati organiziranost. Tako bi se lahko zelo naravno razvila podlaga, ki bi dajala zgled in izkušnje za postopno preobrazbo še drugje, kjer je takšna sprememba potrebna in bi jo ljudje z veseljem sprejeli.

 

xxx

Mihail Petrovič Ščetinin, zaslužni učitelj Rusije, aktivni član Ruske akademije za izobraževanje,ravnatelj državnega splošnoizobraževalnega liceja (srednja in visoka šola) in internata za celostno oblikovanje osebnosti otrok in mladostnikov Tekos, v dokumentarcu o tej ruski rodovni šoli opisuje nastanek šole in izobraževanje v njej. Tu povzemamo vsebino dokumentarca in nekatere misli M. P. Ščetinina ter poudarke.

 Tekos je bil ustanovljen v okviru (takrat še) sovjetskega državnega projekta šole za 21. stoletje, ko so ugotovili, da je njihov sicer zelo učinkovit šolski sistem začel zaostajati za najboljšimi ameriškimi šolami. Del tega projekta je prevzel tudi zelo dober in izkušen pedagog M. P. Ščetinin. Pod njegovim vodstvom so učenci sami iz sklopa nekdanjih vojaških objektov ustvarili šolski center, ki temelji na pedagogiki, zasnovani na drugačnih temeljih kot v večini današnjih šol.

 

»Otroci vedno sanjajo, sanjajo pa o tem, kaj bodo postali.«

»Predvsem morajo biti graditelji, predvsem graditelji svojega življenja v polnem pomenu te besede, graditelji v celotnem naselju, graditelji svoje domovine in svoje rodne zemlje,« poudarja M. P. Ščetinin. Zato ves pouk in celoten učni proces načrtujejo in izvajajo sami, in to že otroci stari od 8 do 16 let. Starejši, naprednejši učenci učijo mlajše, toda učenje je tako aktivno in obojestransko, da je na prvi pogled težko določiti, kdo je učitelj in kdo učenec. Le če pogledate pobliže, boste ugotovili, da nekateri vodijo in pomagajo drugim pri pridobivanju znanja. Učni prijem temelji na spoznanju, da otrok toliko laže pridobiva podatke, kolikor bliže je viru. Zato je veliko dela v naravi, opazovanja in znanstvenih poskusov, ki jih učenci načrtujejo in izvajajo sami. Meje med predmeti v šoli niso tako določene kot v običajnih šolah, različne predmete med seboj povezujejo v celoto, na primer pri naravoslovnih predmetih, saj pojmujejo naravo kot celoto, pa tudi človek je del narave, zato povezujejo tudi naravoslovje in družboslovje.

 

»Človek se predvsem ne sme bati, kajti strah ovira osebnostni razvoj, ustvarjalnost in pridobivanje novega znanja.«

1. P. Ščetinin poudarja, da mora šola zato temeljiti na sprejemanju, spoštovanju in spodbujanju otroka namesto na prisili, zastraševanju in privzgajanju občutkov, da nisi dovolj dober (to veliko prepogosto doživljajo otroci v naših šolah, op. p.). Medtem ko otroci samostojno pridobivajo novo znanje, se Ščetinin ukvarja predvsem z vodenjem otrok k razvijanju sistemskega mišljenja. Kaj to pomeni? Gre za nelinearni način razmišljanja. Pozornost je usmerjena na sliko celote in dinamiko znotraj celote, torej tega, kako so med seboj povezani posamezni deli celote in kako vplivajo drug na drugega. Tako pridobljeno znanje pa ne ostaja samo v zvezkih in glavah, trudijo se to znanje čim bolj povezati z življenjem. »Tak pouk imajo otroci zelo radi,« pravi Ščetinin. Seveda, saj niso pasivni prejemalci, ampak soustvarjalci in znanstveni sodelavci učiteljev na šoli. Poleg znanstvenoraziskovalnega učenja in dela v naravoslovju in družboslovju in vseh zvrsti umetnosti imajo v šoli tudi povsem praktične delavnice. Otroci izdelujejo okrasnouporabne predmete in sami načrtujejo ter urejajo notranjost in zunanjost šole. Pri tem namenjajo posebno pozornost ruskemu narodnemu izročilu, umetnostnoobrtnem znanju, ki se je razvijalo in prenašalo iz roda v rod v tesni povezanosti z okoljem. To znanje ima tudi simbolni pomen in poleg uporabne vrednosti vsebuje tudi globoko kulturno in duhovno sporočilo prihodnjim rodovom. To je v današnjem svetu, kjer vedno bolj prevladuje globalizacija, še toliko pomembnejše zavestno ohranjati. Z učenjem izročila prejšnjih rodov se znova prebuja genski spomin na izročilo pradedov in njihovo modrost.

 

»Otroci, služite življenju«

O povezavi med mladimi in državnim vodstvom Ščetinin razmišlja takole: »Otroci so v svoji iskrenosti mogočni, živijo jo, njihovo življenje samo je polno iskrenosti. Mislim, da bi moral predsednik skupaj z otroki razmišljati o prihodnosti, če je iskren v svoji vlogi.« Otrokom pa pravi: »Otroci, služite življenju. Do tedaj, ko boste na vodstvenih položajih, se lahko zgodi marsikaj in brezumno človeštvo lahko razproda in uniči zemljo. Toda zemlja ne more biti v lasti posameznika, zemlja mora pripadati skupnosti. Zemlja je živa in tako jo moramo razumeti in z njo ravnati.

Objavljeno v reviji AURA, št. 227, julij 2008

Fotografija: Bigstockphoto.com