RAZLOGI ZA SREČO – Pogovor: tibetanska nuna Ani Karma Wangmo – Tina Poberaj

Tina Poberaj, njeno duhovno ime je Ani Karma Wangmo, je prva slovenska budistična nuna. V nuno je bila posvečena leta 2006, potem pa je tri leta in tri mesece preživela v meditacijski klavzuri. Pri tibetanskih nunah in menihih, ki jih je srečala pred tem, jo je najbolj navdušilo to, da so življenje posvetili budistični praksi, poosebljali budistična načela in se posvečali blaginji vseh živih bitij: »To dokazuje, da je budistično izročilo čisto, učinkovito, uporabno in dosegljivo vsakemu. Duhovna pot pomeni ukvarjati se s slabimi stranmi naše osebnosti, ki prekrivajo našo popolno naravo – te moramo postopno preobraziti in odstraniti. Dovoliti, da prideta na dan naše sočutje in modrost in nam ne vladajo nevednost, zmeda in slaba čustva.«

Kdaj ste se prvič seznanili z budizmom?

Vedno me je zanimalo vse, kar je bilo povezano s Tibetom in z budizmom. Pri nas sem o tem našla le malo literature, prebrala sem le Sogyal Rinpočejevo delo Tibetanska knjiga življenja in umiranja. Ko sem leta 2000 na univerzi videla letak, ki je v Ljubljani napovedoval obisk menihov iz samostana Gyuto, sem si takoj ogledala izdelavo njihove peščene mandale. Takrat sem izvedela, da dalajlama in številni Tibetanci živijo v izgnanstvu, v Indiji. Odločila sem se, da jih bom obiskala. S seboj sem povabila tudi mamo. Ko sva prišli v Dharamsalo, sva kmalu srečali dalajlamo in učitelja Karmapo. Potem sva stopili na pot tibetanskega budizma. Čez leto dni sem spoznala svojega glavnega duhovnega učitelja, Tai Situ Rinpočeja. Pred tem nisem imela nobene verske vzgoje. Če bi bila rojena v budistični družini, bi bilo verjetno moje življenje laže, če bi imela kakšno drugo versko vzgojo, pa bi morala spremeniti vero – in to ni vedno lahko.

Zakaj vas je budistično izročilo tako navdušilo?

Preden sem spoznala budizem, mi je v življenju vedno nekaj manjkalo, nikakršni odgovori na vprašanja o smislu življenja me niso zadovoljili. V budizmu pa sem končno našla logično in smiselno razlago življenja, smrti in vsega drugega.

Vedno sem bila prepričana, da nam gmotne stvari ne prinašajo sreče, in to lahko vidimo tudi v sodobnem svetu, saj se je življenjska raven izboljšala, ljudje pa so prav tako nesrečni kakor so bili prej, če ne še bolj. Več ko imamo, hujše so težave. Tibetanski pregovor pravi: Če imamo kozo, imamo težave, velike kakor koza, če imamo slona, imamo težave, velike kakor slon. To ne pomeni, da se ne zavzemam za napredek, menim le, da bi morala tehnološki, zunanji razvoj in notranji, duhovni razvoj, sodelovati – potem bi bilo na svetu lepše.

Tibetanci pravijo budistom nangpa, to pomeni »notranji«; budist torej ne išče sreče v svetu, zunaj sebe, marveč v sebi, v bistvu. Bistvo ali narava našega uma je popolnoma enaka naravi Budovega uma. Razlika pa je v tem, da je Buda Šakjamuni to bistvo prepoznal – tako je v Bodgaji, v Indiji, pred 2500 leti, dosegel razsvetljenje – mi pa ga pa ne prepoznamo, ne vidimo. Narava uma vsakega čutečega bitja je neomejena, popolna, neuničljiva, naše bistvo je temeljna dobrota, ki se ne more pokvariti ali spremeniti. V številnih življenjih v samsari, pa smo zaradi svoje nevednosti in nezavedanja tega popolnega bistva ustvarili toliko plasti slabih čustev, misli in škodljivih navad, da smo skorajda ostali brez stika s temeljno dobroto. To, da si vsako bitje želi postati srečno, je edini dokaz, da je ta dobrota skrita v vsakem.

Tudi sredi zelo oblačnega dne, ko je sonce zastrto, še vedno lahko posije na nas, čeprav le kot nejasna svetloba. Sonce pa je vedno isto, nad oblaki je popolno, jasno in svetlo. Duhovna pot je ukvarjanje s slabimi stranmi naše osebnosti, ki prekrivajo našo popolno naravo – te moramo postopno preobraziti in odstraniti. Dovoliti, da prideta na dan naše sočutje in modrost in nam ne vladajo nevednost, zmeda in slaba čustva. Šakjamuni je učil, da vsakdo, ki gre po poti, kakršno je prehodil on, lahko spozna Budovo naravo v sebi, vsako živo bitje lahko doseže razsvetljenje. Učil je, da imajo vse naše misli in dejanja posledice – slabe misli in dejanja nam prinašajo trpljenje, dobre pa srečo. Če torej iščemo srečo, moramo ustvariti razloge zanjo. Če želimo imeti jabolka, moramo posaditi jablano. Če posadimo hruško, ne moremo pričakovati, da bo zrasla jablana in bomo obirali jabolka.

Budizem nas uči osebne odgovornosti – mislim, da je ta edina pot do zdravih in učinkovitih medosebnih odnosov in družbe. Pri tem so me najbolj pritegnili budistični duhovni učitelji in tudi tisti menihi in nune, ki svoje življenje res posvečajo budistični praksi – vsi so živi vzorniki. To dokazuje, da je budistično izročilo čisto, učinkovito, uporabno in dosegljivo za vsakega. Ti mojstri so resnično nesebični, topli in iskreni ljudje, ki blaginjo drugih vedno postavljajo pred svojo. Zmeraj so nevsiljivo na voljo vsakomur, ki bi rad s praktično uporabo budističnega izročila postal boljši človek.

Ali se je po vrnitvi iz Dharamsale vaše življenje spremenilo?

Preden sem odšla v Indijo, sem obiskovala fakulteto za arhitekturo, a je nisem končala. Moje življenje se je zelo spremenilo – prej se mi je vedno zdelo, da sem vse, kar sem počela, delala le zato, ker nisem našla česa boljšega … Zavedala sem se: Ko bom našla tisto, kar iščem, se bom posvetila temu. Po vrnitvi iz Indije sem se preselila v avstrijski Gradec in tam dve leti delala pri organizaciji iniciacije Kalačakre, ki jo je leta 2002 podelil dalajlama. Pozneje sem največ časa živela v Indiji in tam študirala budistično filozofijo in meditacijo. Ob izkušnjah sem se želela naučiti, kaj pomeni prakticiranje budizma, zato sem se odločila za triletno meditacijsko klavzuro.

Pravzaprav ne vem, koliko sem se čustveno in miselno spremenila; to morate vprašati tiste, ki me poznajo. Slabih navad in čustev ne moremo odpraviti na hitro, ker so zelo močno ukoreninjene v naši zavesti. Ukvarjanje z njimi je dolgotrajno in neprijetno, saj smo jih tako zelo vajeni, da so tako rekoč postale del nas. Zanimivo je, da se nam zdi tisto, kar je najnaravnejše, in je naše resnično bistvo, nekaj nenaravnega, nekaj, za kar se moramo truditi. Tistega, kar je neresnično in ni del nas (je nenaravno in umetno ustvarjeno – naša slaba čustva, navade in miselni vzorci), pa smo tako vajeni, da se nam zdi povsem naravno, da se odzivamo v skladu z njim. Zatorej si moramo zelo prizadevati, da delujemo v skladu s svojo pravo naravo in se tako tudi odzivamo. Lahko rečem, da se za to trudim, ne vem pa, koliko sem uspešna, saj to ni tako lahko.

Ste že kdaj prej, v otroštvu, razmišljali, da bi postali nuna?

Ne, ker sploh nisem vedela za budizem in za to, da budistične nune obstajajo. Sem se pa vedno zavedala, da ne želim živeti običajno. Že učitelji v šoli so nas spraševali, kaj bi radi počeli, in sošolci so največkrat odgovarjali, da si želijo izobrazbe, poklica, poroke, otrok, hiše, avtomobila itn. Meni pa se je vse to zdelo nesmiselno, čeprav, kot sem že omenila, nisem vedela, kaj hočem.

Kdaj je potem vzniknila želja po nunskem stanu? Kako so jo sprejeli budisti?

Ko sem spoznala tibetanske nune in menihe, sem videla, da so svoje življenje posvetili budistični praksi – in to, da so poosebljali budistična načela, me je navdihnilo. Zato sem si želela postati nuna in življenje posvetiti svoji blaginji in blaginji drugih. Tako sem se odločila kmalu po tistem, ko sem postala budistka, vendar pa sem na končno odločitev počakala še nekaj let, vse dotlej, dokler se nisem odločila za triletno meditacijsko klavzuro, s tem pa tudi za nunski stan. Moj učitelj je mojo odločitev takoj sprejel.

Kako je potekala priprava na nunski stan? Je bilo to obdobje dolgo, naporno?

Uradne priprave nisem imela. Živela sem pač s tibetanskimi nunami in se tako naučila, kaj pomeni biti nuna. Nune so mi pomagale priskrbeti obleko, potem pa je moj učitelj določil datum postavitvenega obreda – pri tem morajo biti navzoči učitelj in štirje popolnoma posvečeni menihi. Pri obredu nam je učitelj dal nekaj navodil o tem, kaj pomeni biti nuna. To je bilo vse.

Kako bi opisali obdobje, ki ste ga preživeli v klavzuri?

Triletna meditacijska klavzura traja tri leta in tri mesece. V tem času zavzeto vadimo meditacijo (vsak dan od štirih zjutraj do desetih zvečer), prostih dni nimamo. Vsak dan je razdeljen na štiri meditacijske sklope. Prakso opravljamo sami, v svoji sobi.

Meditirala sem z veseljem, ker sem se končno lahko posvetila temu, kar me resnično zanima, čeprav ni bilo vedno lahko. Meditacija pomeni »spoprijateljiti se s seboj«, in če želimo narediti to, moramo najprej prepoznati, kaj smo – svoje dobre in slabe strani – in jih sprejeti. To ni lahko. Vsak rad poudarja svoje dobre strani, slabe pa najraje spregleda in skriva. Vadili smo veliko različnih praks in meditacij, bistvo in namen vseh pa je bil enak – delo s svojimi slabimi mislimi in čustvi in razvijanje pozitivnih strani svojega uma.

Pravilnost naše meditacije najbolje preverjamo tako, da opazujemo, ali naša slaba čustva in misli izgubljajo moč. Če se ta še povečujejo, to pomeni, da delamo nekaj narobe. Poglavitno sredstvo meditacije pa je zbranost, zavedanje zdajšnjega trenutka, naš zmedeni um moramo pripeljati v zdajšnji trenutek, v naše telo. S slabimi vzorci in čustvi moramo delovati tukaj in zdaj, vsak trenutek našega življenja. Naučiti se moramo sprostiti in se sprejeti takšne, kakršni smo, da se ne izgubljamo v svojih pričakovanjih in strahovih; živeti moramo v zdajšnjem trenutku. Tega smo se učile v klavzuri.

Kakšno vlogo imajo nune v budistični tradiciji?

Ta vloga se v zadnjih petdesetih letih spreminja. Tudi nune se vse bolj posvečajo študiju in dosegajo najvišjo izobrazbo. Preden so Tibetanci odšli v izgnanstvo nune niso iskale izobrazbe, navadno so živele odmaknjeno, bodisi v samostanih ali votlinah, vendar – to vse bolj odkrivajo – je bilo med njimi zelo veliko mojstric. Menijo, da je bilo tako zato, ker nune niso imele (veliko) povezave z ljudmi, zato so ves svoj čas namenjale duhovni vadbi.

 Kako je vaše poslanstvo budistične nune povezano z »navadnim svetom« in ljudmi?

Poslanstvo budistične nune je popolnoma povezano z navadnim svetom, saj v njem živim – budistične prakse ne opravljam le zase, marveč za dobro vseh bitij. Razsvetljenja ne moremo doseči, če ga želimo imeti le za svoj blagor. Dosežemo ga namreč le takrat, ko je namenjeno vsem bitjem. Zavedati se moramo, da smo soodvisni in ne moremo misliti le nase ter prezreti težav in bolečin drugih bitij. Četudi na primer živimo v čudoviti hiši, ne bomo našli miru in mirnega spanca, če naši sosedje trpijo in vpijejo od bolečine. Mir in srečo lahko najdemo le, če zaradi zavedanja medsebojne odvisnosti pomagamo tudi njim.

Osupljivo je, da je prav naša sebičnost največja ovira na poti do osebne sreče in blaginje, saj nas to, da se oklepamo svojega »jaza«, naredi majhne in ranljive – vedno se branimo pred zunanjim svetom. Šele takrat, ko spoznamo, da je naša sreča odvisna od drugih in da je osrečevanje drugih prav tako – ali celo bolj – pomembno, kakor osrečevanje sebe, lahko odpremo srce in postanemo dobri in odgovorni. Tako v življenju najdemo smisel.

 Kako se na vas odzivajo ljudje?

Slovenci me sprašujejo, kam sodim, ali sem budistka ali Hare Krišna … Indijci pravijo, da jih navdihuje to, da sem svoje življenje posvetila duhovnosti, Tibetanci pa so me sprejeli za svojo, kot da sem ena izmed njih.

 Kaj se zgodi, če kdo želi zapustiti meniški ali nunski stan?

Nekateri menihi in nune se seveda tudi premislijo in želijo svoj stan zapustiti. Učitelji nad tem niso navdušeni, nikogar pa ne obsojajo. Tisti, ki bi radi zapustili ta stan, se z učiteljem pogovorijo, vrnejo meniške zaobljube in svoje duhovne tehnike vadijo naprej kot posvetni ljudje. Če bi učitelji takšne nune in menihe obsojali, bi povzročili le to, da bi ti ljudje opustili svoje duhovno delo in sčasoma bi se njihovo življenje poslabšalo. Zato vsi, ki zapustijo samostan, še vedno ostanejo tesno povezani z učitelji in jim lahko v marsičem pomagajo (drugače kot bi jim kot menihi ali nune).

Kaj svetujete vsem Slovencem, ki jih budizem zanima?

Svetujem jim, naj berejo dalajlamove knjige; tako bodo razumeli, kaj je budizem, kakšen je njegov namen. V vsakdanjiku naj preskusijo metode in razmišljajo, kar priporoča dalajlama. Dobro je, če se srečajo s pravimi budističnimi učitelji – nosilci nepretrganega izročila Budovih učenj – z dalajlamo, Karmapo, Tai Situ Rinpočejem in drugimi. Priporočam, da se udeležijo budističnih predavanj in budistične nauke preskusijo v življenju.

Ali s svojim znanjem lahko pomagate Slovencem, ki bi radi izboljšali svoje čustvene in miselne odzive in v vsakdanjiku ustvarjali novo etiko za tretje tisočletje?

Budizem je znan kot svetovna, odprta in strpna religija, dostopna vsem ne glede na vero, raso ali narodnost. Primerna je za vsakogar, ki bi bil rad srečen in ne želi trpeti. Ne govorim le o začasni, temveč o trajni sreči. Budizem ni dogma, marveč praktična in logična filozofija, ki nas spodbuja, da naukov ne sprejmemo s slepo vero, temveč da jih preskusimo sami; naj vanje verjamemo le, če izkušenjsko spoznamo, da so smiselni, logični in dobri za nas in druge.

Budisti pravijo, da moramo za srečo ustvariti razloge. Težava je v tem, da teh razlogov ne poznamo, zato ustvarjamo le še več razlogov za trpljenje. Budistična načela so uporabna v našem osebnem življenju in v medosebnih odnosih. Če bodo posamezniki delovali nenasilno, sočutno in modro, bo postala takšna vsa družba. Le zunanji napredek nam ne more prinesti sreče, zadovoljstva in miru. Vse troje moramo poiskati v sebi. Zunanji in notranji napredek morata biti uravnotežena. Na Zahodu smo na to malo pozabili, vse očitnejše je, da v našem življenju manjka dimenzija notranjega razvoja. Budizem je ena od tradicij notranjega razvoja, dostopna vsakomur.

Ne vem, kako lahko komu pomagam, ker sem sama še čisto na začetku poti … Morda tako, da z vsemi, ki se za takšno znanje zanimajo, delim nauke in izkušnje, ki sem jih prejela od svojih učiteljev. V Sloveniji imamo skupino pod vodstvom dvanajstega Tai Situ Rinpočeja, Palpung Ješe Čӧlinga, ki je del omrežja budističnih središč Palpung. Pal-pung pomeni »zbirka veličastnosti«. Nanaša se na to, da ta tradicija, ki sicer izhaja iz izročila Marpa kagju, enega od osmih budističnih izročil (iz Indije so jih prinesli na Tibet), vendar ohranja izročilo vseh osmih.

xxx

Ani Karma Wangmo je prejela več iniciacij: »Moj prvi obred zatočišča, s katerim nekdo uradno postane budist, je bil del iniciacije Kalačakre: leta 2000 jo je v dolini Spiti v Indiji podelil dalajlama. Prejela sem več kot sedemsto iniciacij, največ od Situ Rinpočeja, tudi od dalajlame, Karmape, Gjalcab Rinpočeja in drugih učiteljev. Najpomembnejše so bile tiste, ki sem jih prejela na začetku triletne klavzure, ker so bile iniciacije za najpomembnejše prakse v naši tradiciji tibetanskega budizma. Najdragocenejše učenje, ki sem ga prejela, je bilo izročilo mahamudre (od mojega učitelja) – to je najvišja praksa tibetanskega budizma. Njen namen je neposredno spoznanje narave našega uma ob meditaciji šamate, umirjanja uma, in vipašjane, posebnem vpogledu v umirjeni um. V nuno sem bila posvečena leta 2006.

Na Tibetu Ani Wangmo še ni bila. »Vsekakor pa si želim obiskati tamkajšnje svete kraje, kot na primer sveto goro Kailaš in samostan Palpung. V Indiji in Nepalu pa sem bila približno sedem let, največ časa pa sem preživela v samostanu mojega učitelja Tai Situ Rinpočeja v severni Indiji, blizu Dharamsale, in v Sikkimu, kjer sem bila štiri leta v meditacijski klavzuri. Obiskala sem tudi štiri glavne svete kraje, povezane z Budo Šakjamunijem: kraj njegovega rojstva (Lumbini, v Nepalu), razsvetljenja (Bodgajo), njegovega prvega učenja (Sarnath) in kraj prehoda v nirvano (Kušinagar).«

Z dalajlamo se je večkrat srečala osebno zaradi organizacije Kalačakre v Gradcu in njegovega obiska v Sloveniji. »V Ljubljani se mi je ponudila priložnost za osebni obisk pri njem – tam pa sem ostala brez besed. Občutka ob srečanju z dalajlamo ne morem opisati z besedami, mislim pa, da vsi, ki so ga srečali, vedo, o čem govorim. Drugim pa priporočam, naj se sami srečajo z njim.«

 

Elena Danel, objavljeno v reviji AURA, junij 2011, št. 262

Fotografija: Iz zasebnega arhiva.

Več ...