PREDSEDNIK DRŽAVE, KI NI BIL KAKOR DRUGI

Politiki živijo gmotno veliko udobneje kakor večina ljudi, ki so politike izvolili. Vendar v Urugvaju ni bilo tako. Dozdajšnji urugvajski predsednik je namesto v predsedniški rezidenci živel zunaj glavnega mesta, na kmetiji, v ženini dotrajani kmečki hiši z eno spalnico, kjer perilo perejo zunaj hiše, vodo pa dobivajo iz vodnjaka na dvorišču, poraslem s plevelom. Predsednika sta varovala zgolj dva policista in Manuela, pes s tremi nogami, ki ga je hudo poškodoval sam predsednik, ko mu je s traktorjem nehote zapeljal čez nogo. S psom sta nerazdružljiva.

Življenje urugvajskega predsednika Josè Alberta Mujice, devetinsedemdesetletnika, ki je bil leta 2009 izvoljen za predsednika Urugvaja in leta 2010 to tudi postal, je zbujalo pozornost po vsem svetu po načinu življenja, iskrenosti njegovih besed in čutu do sočloveka. Devetdeset odstotkov svoje plače (približno 12 000 dolarjev) je vsak mesec daroval revnim ljudem in malim podjetnikom, zase je obdržal le 775 dolarjev, kolikor znaša bruto povprečna urugvajska plača. Ko je zbolel, je tako kakor vsi drugi čakal na vrsto za pregled pri zdravniku.

Potikika je skrb za vse ljudi

Predsednik Mujica je v pogovoru za ameriško televizijsko postajo CNN dejal: „Rdeča preproga in ceremonije so zgolj ostanki fevdalnih časov. Osebje, ki obdaja predsednike pa spominja na nekdanje dvorjane. Imamo reprezentativno demokracijo, v kateri naj bi odločala večina ljudi, zato bi morali mi, vrh države, živeti tako, kakor živi večina prebivalcev v državi, in ne kakor privilegirani posamezniki. Iz politike bi morali odstraniti vse, ki imajo preveč radi denar.“

Mujica nima nič proti bogatim ljudem kot takšnim, vendar se mu zdi prav, da bi zastopniki večine tudi živeli tako kakor živi večina. „Nič nimam proti ljudem, ki imajo radi denar,“ je rekel, „vendar takšni ljudje nimajo kaj iskati v politi, ker so kot politiki nevarni. Ukvarjati bi se morali z industrijo, trgovino, kopičenjem bogastva in ne s politiko, ker je politika prizadevanje za srečo vseh ljudi.“ Ko ga je novinar v pogovoru vprašal, zakaj so bogati ljudje po njegovem mnenju slabi zastopniki revnih množic, je odgovoril: „Zato, ker ti ljudje gledajo na svet skozi očala denarja. Četudi imajo dober namen, so njihovi pogledi na življenje in njihove odločitve obarvani z denarjem. Če živimo v svetu, v katerem naj bi vladala večina, potem mora pogled politika temeljiti na predstavi te večine in ne manjšine ljudi.“

Ni želel nositi kravate, saj meni, da je nekoristna krpa, ki moškega le stiska za vrat. „Sovražim porabništvo. Zaradi pretiranega porabništva smo pozabili na temeljne stvari in svoje moči zapravljamo za nekoristne stvari, ki nam ne morejo prinesti sreče. To je vprašanje svobode. Če si ne želite veliko, vam tudi ni treba delati vse življenje kot suženj, da bi ohranjali nakopičeno, ostane vam tudi več časa zase. Morda sem ekscentričen starec … toda to je moja izbira.“ Pravi, da ne živi revno, temveč preprosto, saj za življenje človek potrebuje le malo.

Prerazporeditev nacionalnega bogastva

Zavrača materializem, ker bi ga oropal časa, da bi delal tisto, kar rad počne: z lastnimi rokami obdeluje zemljo, goji rože in uživa v delu na prostem. Njegove roke so roke delavca ali kmeta in ne roke predsednika, kot smo jih vajeni. „Živim tako, kot sem živel večino življenja in dobro živim od tistega, kar dobim. Pravijo mi ’najrevnejši predsednik’, vendar se ne počutim revnega. Revni so tisti, ki delajo samo zato, da lahko ohranjajo svoj dragi način življenja in zmeraj hočejo le več in več.“

Osredotočil se je na prerazporeditev nacionalnega bogastva in njegova vlada je znižala stopnjo revščine iz 37 odstotkov na 11. „Edini cilj poslovanja je profit, zato je naloga vlade, da poskrbi, da tudi delavci dobijo dovolj denarja, da lahko kupijo tisto, kar proizvajajo. Tudi ni nobena skrivnost, da manj revščine pomeni tudi več zaslužka.“ Zato je njegova vlada omejila cene osnovnim živilom, zagotavljala brezplačne računalnike in vzgojo za vsakega otroka.

Njegovo največje premoženje je avto, volkswagnov„hrošč“ iz leta 1987. Neki arabski šejk mu je pred nedavnim zanj ponujal milijon dolarjev, vendar se je Mujica odločil, da mu ga ne bo prodal. „Nikoli ga ne bi mogel prodati, ker bi s tem užalil prijatelje, ki so mi pomagali, da smo ga lahko kupili (za 3000 dolarjev).“

Namesto, da bi ga kot predsednika spremljala avtomobilska povorka, se je torej raje sam vozil s svojim hroščem in zavračal vse ugodnosti, povezane s predsedniško funkcijo. Pravil je, da se še spominja časov, ko je bil srečen že, če je imel žimnico. S tem je mislil na čas, ki ga je preživel v zaporu.

Najhujša leta v zaporu

V šestdesetih in sedemdesetih letih je bil namreč Josè Alberto Mujica pripadnik urugvajske gverile Tupamaros, poimenovane po voditelju Inkov Tupac Amaru. Navdihovala jih je kubanska revolucija; ugrabljali so politike in druge pomembne ljudi. Šestkrat je bil ranjen, ko so ga ujeli, je v ječi v zelo hudih pogojih in osami preživel 14 let. Leta 1985 so ga, ko se je tudi v Urugvaju začela demokracija, spustili na svobodo. Leta v zaporu so bila zanj najhujša, vendar so mu, kot pravi, pomagala najti sebe in oblikovala njegov pogled na življenje. »Če človek doživi nekaj tako hudega, se mora tudi zavedati, da je dovolj močan, da ta izziv prenese in si pridobi dragoceno izkušnjo.«

Mujica je imel odločilno vlogo pri preoblikovanju gverile Tupamaros v politično stranko, ki se je pridružila tedanji vladajoči koaliciji. Nekaj časa je bil minister za kmetijstvo in ribištvo, nato poslanec v zveznem parlamentu in nazadnje predsednik države.

Leta 2012 je urugvajski predsednik Mujica na srečanju Rio+20 povedal: »Vse popoldne smo se pogovarjali o trajnostnem razvoju in o tem, kako odpraviti revščino. Toda kaj s tem pravzaprav mislimo? Ali to pomeni, da si prizadevamo za model razvoja in porabništva bogatih držav? Vprašam vas: Kaj bi se zgodilo s planetom, če bi tudi Indijanci imeli toliko avtomobilov na prebivalca kakor Nemčija? Koliko kisika bi še ostalo? Ali ima ta planet dovolj virov, da bi sedem ali osem milijard ljudi izkušalo enako raven porabništva in odpadkov, kakor jih bogate družbe danes? To je hiperporabništvo, ki bo uničilo planet. Znamo reciklirati skoraj vse. Če bi živeli v okviru svojih možnosti, bi, ne glede na 7 milijard ljudi, ki jih živi na svetu, vsi ljudje imeli vse, kar potrebujejo. Globalna politika bi se morala potruditi v tej smeri.« Pred nedavnim je Mujica prav zaradi skrbi za okolje zavrnil skupni projekt z Brazilijo, ki bi Urugvaju omogočil preskrbo s poceni premogom.

Liberalni zakoni

Urugvajska opozicija pravi, da zaradi trenutne gospodarske uspešnosti še ni boljšega zdravstva in šolstva in drugih javnih storitev, zato je letos prvič od predsednikove izvolitve leta 2009 njegova priljubljenost padla pod 50 odstotkov. Tudi ni nič pomagalo, da je omogočil urugvajskemu kongresu sprejeti zakon, ki legalizira možnost splava zarodka do starosti 12 tednov, saj Mujica ni vložil veta, kot je to storil njegov predhodnik na čelu države. Zakon je sicer zelo restriktiven, dovoljuje splav le v prvih 12 tednih nosečnosti in še to po predhodnem posvetu in odobritvi komisije sestavljene iz zdravnikov in socialnih delavcev, ki je dolžna nosečnico seznaniti z vsem, kar splav lahko prinese.

Avgusta 2013 je Urugvaj kot druga država v Latinski Ameriki (po Argentini), legaliziral tudi gejevske poroke. Mujica je dejal, da je takšna legalizacija zgolj uzakonitev dejanskega stanja. Istospolno usmerjene osebe se zdaj prizadevajo še za možnost posvojitve otrok in služenje v oboroženih silah.

Mujica je podprl tudi zakon o legalizaciji konoplje, ki je državi zagotovil monopol nad trgovanjem z njo. »Največja težava ni uživanje konoplje, temveč ilegalna trgovina z njo. Nikjer na svetu ni bila učinkovita represija proti konoplji, zato je čas za kaj drugačnega,« je menil. Urugvaj je tako postal prva država na svetu, ki je v današnjem času dovolila gojenje, prodajo in uživanje konoplje. Zakon dovoljuje posameznikom, da vsako leto vzgojijo določeno število sadik, vlada pa določi ceno konoplje. Tisti, ki konopljo uživajo, prodajajo ali jo distribuirajo, se morajo registrirati.

Spopad z multinacionalko

Mujica se ni bal niti spoprijeti z multinacionalkami. Znan je boj njegove vlade proti ameriškemu tobačnemu koncernu Philip Morris. Mujica, kot nekdanji kadilec, meni, da tobak ubija, zato ga je treba nadzirati. Toda omenjeni koncern je pri Mednarodnem centru za reševanje investicijskih sporov (the World Bank’s International Center for Settlement of Investment Disputes) vložil tožbo proti Urugvaju in zahteval odškodnino 25 milijonov dolarjev zaradi strogih urugvajskih zakonov, ki prepovedujejo kajenje v zaprtih javnih prostorih in določajo svarilne nalepke z grafičnimi podobami na škatlicah cigaret. Urugvaj je tudi prva država v Latinski Ameriki, ki je vpeljala prepoved kajenja v javnih zaprtih prostorih.

V dogovoru s predsednikom Obamo je Mujica privolil tudi v sprejetje nekaj zapornikov iz Gvantanama, saj je menil, da so razmere v tem razvpitem zaporu nedostojne človeka, vendar do zdaj Urugvaj zapornikov še ni sprejel, saj Urugvajci iz strahu pred terorizmom niso za to.

Mujica si ni belil glave s svojo priljubljenostjo, saj mu zakon ne dovoljuje vnovične kandidature, zato se bo takoj, ko bo v začetku leta 2015 novoizvoljeni predsednik prevzel svojo dolžnost, tudi upokojil. Letos je bil na obisku v Združenih državah Amerike in se je pogovarjal tudi s predsednikom Obamo. Svetoval mu je, naj Američani manj kadijo in se bolj učijo tuje jezike. Med obiskom v Združenih državah Amerike je tudi predaval. V ameriški gospodarski zbornici je spregovoril o prednostih prerazdelitve bogastva in dvigu delavskih plač. Na univerzi je študentom sporočil, da vojne niso rešitev.

Sam pravi, da danes svet opazuje skozi manj radikalne oči. »Pred leti sem mislil, da so vojne dobre ali slabe,« je rekel Mujica. »Dobre vojne naj bi bile tiste, ki nastanejo iz pozitivnih pobud, na primer želje po osvoboditvi. Ob vsem današnjem tehnološkem razvoju in znanstvenih spoznanjih pa je vojna – ne glede na motiv – le žrtvovanje najšibkejših. Zato so najslabša pogajanja še zmeraj boljša kakor najboljša vojna. Danes tako mislim, ker poznam bolečino in žrtvovanje, ki ga vojna zahteva. Treba je biti solidaren s šibkimi, se bojevati za to, da postaneš dober, kajti svet se ne bo nikoli izboljšal, dokler ne bomo izboljšali sami sebe.«

Daja Kiari, objavljeno v reviji AURA, december 2014, št. 304

Več ...