POSMRTNO POTOVANJE DUŠ – TUNELI

O tunelu, skozi katerega švistne duša v onstranstvo, na drugo stran življenja, imamo nešteto pričevanj tistih, ki so preživeli klinično smrt in se znova vrnili v svoje snovno telo.

Tunel si ob smrti ustvari vsakdo sam. Povsem svojega. Na začetku, ob sprejemu novinca, je tunel ozek, na izhodnem delu pa se razširi tako, da sploh ni več videti kot odprtina. V njem se lahko duša srečuje s številnimi, tudi neprijetnimi doživetji in prav tam doseže svojo prvo in zadnjo raven, s katere se tudi znova uteleša.

Takoj ko energijsko polje tunela zazna prihajajočo dušo, se prilagodi njenemu energijskemu polju, gostoti njenih nihajev, globini vtisnin in barvam njenega posmrtnega oblačila. Duše, ki se po njem dvigajo, ne morejo določiti njegove dolžine. Zemeljski proučevalec pa opazi, da je za nekatere sence tunek kratek, druge pa ga dojemajo prav nasprotno.

Kolikor više kot se duša vzpenja v njem, bolj se ji rahljajo vezi z vsem, kar je bilo na njej zemeljskega. Tunel se vse bolj širi. V nekem trenutku se razpotegne v takšno daljnosežnost, da ni mogoče več določiti, kje se konča. Ko je duša v tunelu, mora svojo pot nadaljevati do konca. Iz njega se ne more več vrniti v telo.

Iz območja njegove privlačnosti se lahko izvije le živ človek, ki potuje na drugo stran s svojo razširjeno zavestjo in se po svoji volji lahko tudi vrne v življenje.

Z našim racionalnim načinom razmišljanja bi tunel lahko primerjali z velikanskim industrijskim požiralnikom, ki dan in noč vsak trenutek golta sence umrlih in jih na drugi strani bruha v zasmrtje. Če bi se kdaj zgodilo, da bi ob kakšni veliki kataklizmi v trenutku umrli vsi Zemljani hkrati, se ni bati, da tunel ne bi zmogel takega navala. Zmogel bi ga!

Ta zatesnjena in gibljiva nesnovna cev je sposobna sprejeti neskončno veliko duš hkrati ter se prilagoditi potrebam vsake posebej.

 SVETLI TUNEL

 Tisti, ki so doživeli takšen tunel, opisujejo, da so se znašli v svetlem rovu ali v belem žarku, ki jih je posrkal in dvigal nekam navzgor, niso pa mogli presoditi, kakšna svetloba je bila to. Videc v zasmrtje, pa ve, da se duša le redko znajde v bleščeče beli svetlobi te vrste.

Vanjo se prelije iz različno niansiranih svetlob šele takrat, ko se znajde na koncu tunelske poti, na svoji ravni, torej v resničnem zasmrtju. Tako bleščavo pa doživijo le redke sence.

 TEMNI TUNEL

 Ob sprejetju nekaterih duš pa tunel, skozi katerega se mora podati vsakdo, ki konča zemeljsko življenje, ne sije kot bleščeče razsvetljena futuristična cesta. Tisti, ki so imeli obsmrtne izkušnje in videli svetel tunel, so se znašli samo na njegovem svetlem začetku in niso prispeli dlje kot do točke, kjer se začne kazati zrcalna podoba njih samih.

Ob stiku z dušo prevzame tunel tudi način njenega nihanja. Duša, ki med gmotnim življenjem ni živela v skladu z zasmrtnimi ali ozunjskimi zakoni, vidi tunel osvetljen sebi primerno, mavrične barve, kakršne so na začetku tunela, se začno naglo prelivati v temnejše. Tesen začenja postajati bolj podobna rudarskemu rovu ali razdrapani reži kot odrešujoči svetlobni poti, v kateri si lahko duša celo natrga energijsko oblačilce.

V zemeljskih razmerah bi se ob pogledu na tako zijalasto žrelo zdelo, da je to vhod v podzemsko brezno, iz katerega veje ledeni veter in zahteva naporno plezanje z zadržanim dihom po majavih visečih lestvah, spletenih iz vrvi, s spolzkimi, vlažno-sluzastimi klini. Zdi se, da pelje pot navzgor, ampak to je pogosta zagrobna optična prevara, na katero nasede onstranska potovka. V resnici se izgublja v skoraj zemeljski gošči zasmrtja.

Na koncu tako svetlega kot temnega rova se duša znajde pred novo preskušnjo.

Ta je za vsako dušo drugačna, nazadnje pa se zmeraj prikaže nekakšna zapora,

pravzaprav stražarnica. Kakšna bo narava zapornice je odvisno od stanja duše. Lahko se prikaže prizor, ki spominja na sceno kakega čudaškega filmskega režiserja, ki je sredi zelenega travnika postavil klavir, na katerem igra pianist, ali pa je na mokri ilovici postavljena rjava, oguljena pisarniška miza, na kateri stoji prižgana sveča, lučka, ki daje upanje, da tunel le ni tako mrakoben, kot je sprva kazalo in še nešteto drugih možnosti. Eden od prizorov, ki sem ga videl, je bil tudi tale: za mizo sedita moža, nobeden od njiju ni ne človek ne duh. Skoznju se vidijo skalne stene. Prosojna sta, umazano rumena, ko da bi bila oblečena v uradniška oblačila. Imata črne narokavnike, beležnico v roki in svinčnik za ušesom. Še najbolj sta podobna cesarskim uradnikom iz devetnajstega stoletja ali osebam iz Kafkovih romanov. Očitno je, da sta tam zato, da vsakega prišleka pregledata in dovolita nadaljevanje poti samo tistim, ki ustrezajo njunemu izboru. Neka duša, s sivimi lisami po »telesu«, se je, potem ko je dobila dovoljenje za prehod, znašla v nekakšnem mestu.

Z mestom mislim na nekaj, kar je dajalo vtis mesta le na prvi pogled. V njem so bile videti same ruševine. Osvetljevala ga je zamolkla, enakomerno razpršena umazano rumena svetloba. Znamenje življenja v mestu bi bilo že, če bi kje rasel vsaj plevel ali bila kje vsaj zaplata zelenega mahu, če bi priletel mimo komar ali bi se od kod utrgala kapljica česar koli. Celo piš komaj zaznavnega vetrca bi izdajal sled nekega življenja. Tu pa ni bilo ničesar. Popoln nič. Zgolj negibnost.

V našem svetu uvrščamo kamenje med mrtvi del narave. Le kakšen »mrtvi« del neki bi rekli, če bi videli to mesto.

Ob dojemanju skalovja v tem mrtvem mestu je šele mogoče zaznati razliko med našim kamenjem, ki kar kipi od življenja, v primerjavi s tistim tam, onkraj. Celo pri tej negibni obliki našega snovnega sveta gre za nekaj, v čemer je vsaj dih življenja. Kdor bi se potrudil, kdor bi znal, bi se lahko z našim, zemeljskim kamenjem sporazumeval. Najbrž se ne bi dalo z njim pogovarjati kar tako, zagotovo pa bi tudi to v tisočletjih oddajalo iz svoje notranjosti nihaje, ki bi jih znalec lahko prevedel v razumljiv jezik. Če pa kamen vsaj zaniha, četudi gre za tisočletje trajajoč nihaj, je v njem življenje.

Kamenje onstran pa je nepovratno mrtvo. Nič drugače ni z neozračjem, zaledenelim, negibnim nezrakom. Od njega veje mrtvaška gluhota. Tišina, ki ji ne bi nihče nikoli mogel vdahniti zvoka. V vsakem, še tako nepomembnem predmetu ždi prava, zaresna smrt. Popolna smrt! To je duši zadnje najresnejše sporočilo, v kakšnem svetu bo živela.

V mestu smrtne smrti se za takšne duše temni tunel tudi konča.

 VRNITEV SKOZI SNOVNI TUNEL

 Potem ko se duša na zasmrtnih ravneh prečisti in dozori njen čas za vrnitev v snovnost, v naš materialni svet, si na zadnji ravni že izbere najprimernejše energijsko okolje, v katerem naj bi nadaljevala vse, česar med prejšnjimi življenji ni mogla uresničiti.

Med začetnim vračanjem v gmotno telo duša zaznava to spuščanje navzdol bolj kot prehajanje s svoje najvišje ravni na druge, nižje, ne pa kot zdrsavanje po kakšnem tunelu.

Takoj ko začne stopničasto padati iz velikanskega območja zasmrtja, se znajde v istem tunelu, ki jo je po fizični smrti že kot dušo iztisnil proti njeni ravni.

Sprva je nedoločljivo velikanski, kmalu pa se začne ožiti in krčiti. Spušča se v nasprotno smer kot ob fizični smrti.

Ko se duša znajde na zadnji ravni pred utelesitvijo, jo v svoja jadra ujame ozunjski vetrič, ki se upre v njeno energijsko telo in jo začne pritegovati k zemlji. Znajde se v stanju, podobnem umiranju. A je v resnici to stanje daleč od tega, kar si mi predstavljamo ob poslavljanju od našega sveta. Duša se tako, kot ob sprejemu po smrti snovnega telesa, prilagodi svojemu novemu vibracijskemu stanju.

V takem stanju je nekako svobodna. Ne da bi se na zemlji in v prihodnji materi že ustalila, se duša spušča do zemlje in se brez omejitev vrača na svojo raven. Pogosteje kot se vrača na zemljo, k svojemu prihodnjemu snovnemu telesu, bolj se ji trgajo energijske niti, ki jo vežejo na prejšnje bivališče.

Takoj ko se začne duša dokončno vračati v novo telo, se začne velikansko območje tunela, v katerem je bivala nazadnje, ožiti in krčiti.

Gledano z druge strani vidnega gre za skoraj nasprotni proces kot pri izstopnem tunelu. Dotlej pretanjeno prosojni tunel se začne gostiti. Z vsakim bližajočim se dnem rojstva v gmotnega človeka postaja bolj tog. V zadnjem delu se nihaji njegovega ovoja čvrstijo, čedalje bolj, vse do točke, ko postane tunel ali že kar cev povsem snovna. Vse do ženskih rodil. Ta dušo povsem ukleščijo. Ko prispe do njih, vsaj pogojno, nima možnosti, da bi se vrnila v zasmrtje, razen, če je z materino privolitvijo iz rodil nasilno izgnana.

Zadnjo vez z zasmrtjem pomeni za dušo tik pred rojstvom v snovni svet pretrganje skoraj vse zasmrtne energijske popkovine. Skoraj vse zato, ker novorojeno bitje še vedno obdrži nekaj slabotnih niti s prejšnjim svetom.

Takoj ko je bitje rojeno v naš svet, se lahko še vedno za silo sporazumeva z zasmrtjem. To sposobnost ohranja v začetnih letih življenja, tja do petega, šestega leta starosti, potem začne postopno krneti. V tem času se mu tudi, razen bežnih utrinkov, izbrišejo vsi spomini na življenje v zasmrtju. V poznejših, zrelih letih, pa lahko to sposobnost znova obudi.

Pavel Matej Rak, objavljeno v reviji AURA št. 258, februar 2011

Fotografija: Bigstockphoto.com

Več ...