PISMA MARIJI – ZAKAJ ZNANJE ČLOVEKA NE OSVOBODI STRASTI

Govori se, da znanje osvobaja. Zakaj nima moči, da bi človeka osvobodilo tistih strasti, ki ga vodijo v perverzna dejanja?

ŠIFRA: SMISEL

Številne so poti razvoja, ki jih ubira človek, in vse se skladajo tudi z njegovo razvijajočo se, prebujajočo se dušo. Morda bo kdo tej trditvi nasprotoval, ker živi v prepričanju, da krasijo dušo samo vzvišene lastnosti, ki jih deloma dosega le malokdo. Imeti takšno mnenje o duši pomeni, da ne pozna resnice o njej. Tudi duše so obremenjene s slabostmi, tako kot osebnosti, ki vsak dan o tem pričajo s svojim ravnanjem. Ne velja med ljudmi zaman rek, ki pravi, da je nekdo pokvarjena duša. Ta rek uporabljajo ljudje tedaj, ko z vsemi mogočimi slabimi besedami ne zmorejo opisati slabosti nekega človeka.

Tako kot osebnost se razvija tudi duša. Za ta razvoj potrebuje osebnost in z njo ustrezno telo, skozi katero deluje in izraža svoje pomanjkljivosti, ki se kažejo kot raznovrstne strasti. So strasti, ki izražajo odlike, in tudi takšne, ki izražajo slabosti, ki jih človek kot bitje v procesu razvoja še ni presegel. Prav zato ne moremo vseh strasti metati v isti koš in tudi ne moremo in ne smemo obsojati človeka, obremenjenega s strastmi, ki nam ne ugajajo. Tako kot nam niso pogodu strasti drugih ljudi, niso drugim všeč naše strasti. In kdo ima v takem spletu okoliščin pravico soditi in obsojati? Prav vsi smo potrebni razumevanja in hkrati poduka ter podpore modrejšega, da se s potrebno pomočjo, razsvetljeno z uvidom duha, prebijemo skozi zahtevno preskušnjo, v katero nas je pahnila strast nižje ravni. Človekov razvoj vodi vsakogar tako, da prehodi vse ravni obstoja. Med tem procesom pogosto nastajajo velika neskladja, ki jih povzroči neenakomeren razvoj. Na eni ravni, na nekem področju lahko človek doseže več, in to se pokaže kot kakovost njegovega ravnanja, na drugem področju pa manj ali še ohranja svoje prvinske lastnosti, ki se v njegovem ravnanju kažejo in potrjujejo kot izprijenost. To ni izprijenost, temveč samo resnično stanje, ki opozarja, da človek kot osebnost in tudi kot duša na tem področju še ni deloval, in zato tudi ne napredoval. S to nalogo razvoja se še ni spoprijel in je deloval v skladu s prvobitnim stanjem. Naloge, ki čaka in kliče po tem, da je opažena in tudi rešena z močjo preseganja, pa ne more rešiti na tak način.

Človek zmeraj deluje v skladu s svojimi energijskimi zapisi ali informacijami, ki zmeraj kažejo, kje je bilo osvobajanje iz ujetosti v strasti opravljeno, kje le deloma, in kje se sploh še ni začelo.

Povsod, kjer se to delo še ni začelo, nastaja veliko nasprotij, ki so še posebno vidna tam, kjer je nekdo na nekem področju dosegel opazen uspeh. To pripelje človeka do hudih notranjih nasprotij, ki ga spremljajo v življenju in premetavajo iz ene skrajnosti v drugo; to pomeni, da je zmožen opravljati zelo kakovostne in tudi slabe, za človeške pojme ogabne stvari. Vsaka osebnost, vsaka duša, ki se znajde v takem položaju, skuša svoje slabosti – slabo ravnanje – nadomestiti z dobrimi dejanji, ki jih je zmožna opravljati v skladu z razvitejšim delom svoje osebnosti ali duše. Ravnanje takega človeka je vedno nepredvidljivo, ker še sam ne ve natančno, kdaj bo v njem prevladal in ga vodil svetlejši in kdaj temnejši del. Njegov zavestni del pa si kljub temu vedno prizadeva delovati v skladu s svetlejšim delom sebe, ki ga opozarja, da ravna nepravilno vsakokrat, ko se slepo prepusti vodstvu svojega temnejšega dela. Vabi in spodbuja ga tudi k temu, naj ne skuša več drugim, in še zlasti sebi, prikrivati svojega temnejšega dela ter iskati opravičila in opore zanj tudi pri drugih. Vabi ga, naj se opogumi, se opre na iskrenost in svetlobo v sebi ter se poda v raziskovanje temnejšega dela sebe ter vseh tistih strasti, ki ga ženejo v perverzna in včasih zelo okrutna dejanja. Rešitev tega problema ne tiči v prikrivanju, temveč v razkrivanju vseh človeku in duši nevšečnih dejanj.

Pravi mojstri prikrivanja slabih dejanj in tudi prelaganja njihovega opuščanja postanejo ljudje, ki si pridobijo visokošolsko izobrazbo in ugleden položaj na družbeni lestvici, ki jih varuje pred morebitnimi pomisleki o njihovem resničnem stanju na lestvici vrednot. Svoje znanje znajo spretno uporabiti, da prelisičijo vsakogar, ki bi dvomil o njihovih etičnih in moralnih vrednotah. Skratka, lahko bi rekli, in to upravičeno, da pridobljeno znanje v takšnem primeru ne rabi vsesplošno dobremu, temveč iztirjenosti posameznika in tudi vseh tistih, ki takšno iztirjenost podpirajo.

Žal je že tako, da znanje lahko postane dvorezen meč. Če si znanje pridobijo notranje prebujeni ali uravnoteženi ljudje, ga bodo zmeraj uporabili tako, da bodo podpirali pozitivne strasti. Če pa znanje pridobijo notranje neuravnoteženi ljudje, ga bodo uporabili tako, da bodo pri sebi in tudi pri drugih podpirali nižje strasti, ki pričajo o neuravnoteženosti procesa razvoja ali prebujanja v širše zavedanje. Znanje človeka osvobaja, in to brez izjeme. Tudi če je zlorabljeno in mu to z zlorabo prinaša nekoliko gorja, mu hkrati prinaša tudi spoznanje, ki se je porodilo prav s pomočjo te zlorabe. To je sicer težja različica učenja, ki se zgodi tedaj, ko blažji načini niso dovolj učinkoviti in ne obrodijo spoznanj. Četudi je človekova pot učenja, gledano s človeškimi očmi, še tako izprijena, je tak človek potreben pomoči, in ne obsojanja, zlasti zato ne, ker ne poznamo pravega ozadja ali vzroka takšnega dogajanja. Če bi se notranje dogajanje takega človeka razgalilo, bi mu vsi priskočili na pomoč.

Srečno! S spoštovanjem Marija

Marija, objavljeno v reviji AURA, marec 2010, št. 247

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

Več ...