PISMA MARIJI – VSAKDO UMIRA SAM

Kaj v resnici sporoča rek, ki pravi, da vsakdo umira sam.

ŠIFRA: SPREMEMBA

Različni reki imajo različen namen in prav tako tudi pomen. Vsak rek je v resnici rezultat globokega spoznanja ali uvida v del resnice kot sestavni del modrosti. Modrost prihaja k ljudem po drobcih, poraja se iz izkušenj, ki oblikujejo njihova spoznanja. Četudi je spoznanje videti še tako neznatno, je v njem zmeraj drobec modrosti, ki gradi resnico. Resnica je univerzalna modrost, ki presega spoznanja vseh časov, zato lahko rečemo, da je brezčasna.

O umiranju pa bi lahko rekli, da je navzoče vsepovsod tam, kjer je razvoj, kjer poteka bolj ali manj nepretrgano preobražanje. Tam, kjer preobražanja ni, tudi ni razvoja in prav tako ne umiranja, ki bi lahko prikazovalo prehajanje iz ene oblike v drugo, iz enega stanja v drugo. Vsako prehajanje je pravzaprav umiranje in hkrati rojevanje. Zato je vsak strah pred kakršnim koli umiranjem odveč in nesmiseln, ker ne more ustaviti procesa razvoja in s tem spremembe, ki se je človek zaradi svojega omejenega poznavanja resničnega pomena razvoja tako boji. Strah je preprosto ovira na poti razvoja in je hkrati izziv, ki žene človeka v delovanje, s katerim skuša preprečiti nezaželeno, in to je umiranje. V ozadju tega delovanja je v resnici nepoznavanje smisla in pomena umiranja, ki spremlja človeka in vsako živo bitje vse življenje. Človek ima v življenju na voljo nešteto možnosti za rast. S pomočjo teh možnosti se kot duša prebuja in se posledično spreminja kot osebnost. Na tej poti rasti se prizadeva opuščati svoje slabosti, jih preraščati, odpira se kakovostnim lastnostim duše ter tako postopoma postaja razvitejša osebnost, skozi katero se duša laže izraža. Vse to napredovanje pa je povezano z umiranjem, z odmiranjem tistih lastnosti, ki niso v skladu z izvornimi lastnostmi božanskega bitja. Skozi to umiranje mora vsak sam in zato lahko upravičeno trdimo, da vsak umira sam. Četudi so preizkušnje, ki pripeljejo človeka do tega umiranja, še tako intenzivne, se nobeno umiranje ne zgodi brez človekove bolj ali manj zavestne odločitve o tem, kaj bo na podlagi prebuditve v spoznanje dokončno opustil. Vsakokrat, ko nekaj opusti, v resnici v njem nekaj umre. Umre pa vedno tisto, kar mu je podarilo neko dokončno spoznanje in s tem opravilo svoje poslanstvo na njegovi razvojni poti. S tem ko je bilo nekomu podarjeno spoznanje, je umiranje izzvalo rojevanje novega, ki pa ni pomembno samo za posameznika, temveč za celoto. Vseeno je, ali se tega zavedamo ali ne. Kolikor več ljudi se prebije do novega spoznanja, toliko večja je možnost za napredovanje človeškega rodu in vsakega posameznika. Prav zato prizadevanje za osebno rast ne koristi samo posamezniku, temveč celotnemu človeštvu, saj pospešuje tako umiranje kot tudi rojevanje vsega, kar potrebuje celota na določenem odseku razvojne poti.

Prav vsaka sprememba pripomore k umiranju, zato umiranje ne bi smelo zbujati strahu, temveč naj bi v človeku budilo zavest, da je vsakršna sprememba mogoča samo tam, kjer je navzoče umiranje. Spremembe, še zlasti tiste, ki uresniči naša pričakovanja, se navadno vsi veselimo, druge pa zavračamo, kot zavračamo samo umiranje, in to zato, ker v resnici včasih sploh ne uvidimo, koliko dobrega prinese v naše življenje. To dobro, ki nam ga prinaša, navadno ni povezano z našimi željami, je pa povezano s potrebami po duhovni rasti, za katero ostaja človek lahko vse življenje slep. Kdor pa spozna, da je ob različnih življenjskih stiskah duhovno napredoval, se teh hvaležno spominja in jih blagoslavlja. Zaveda se, da je to napredovanje edino pravo bogastvo, ki ga bo odnesel s seboj po telesni smrti. Tudi s to zadnjo življenjsko preskušnjo se bo srečal sam. Ljudje z bolj razširjeno zavestjo se pripravijo na to srečanje s pomočjo notranjega miru, ki jim pomaga odgnati strah pred umiranjem, strah pred neznanim, ki ga navadno enačijo z neizprosnim koncem. Neznano je preprosto samo neznano, ki ima neko svojo vsebino in zato nikakor ne more pomeniti absolutnega konca. Konec se lahko zgodi samo tam, kjer v resnici ni nobene možnosti več za obstoj kakršne koli vsebine.

Ker pa je življenje v resnici kontinuiran proces razvoja, ne more peljati skozi umiranje v konec, temveč vodi vselej v novo rojstvo. Vsaka sprememba je povezana z umiranjem in rojevanjem. Nekaterih sprememb se človek veseli in jih brez težav sprejme, ne da bi se pri tem spraševal, kaj je s to spremembo odmrlo ali čemu se je odpovedal, da je lahko prejel novo. Odmrlega ne doživlja kot izgubo, saj je bil bogato nagrajen z novim, ki je vstopilo v njegovo življenje in ga kot spoznanje tako zelo nagradilo, da se popolnoma zaveda, kako dragocenost mu je podarilo življenje samo, ki po njegovem mnenju ni do nikogar tako radodarno. V resnici pa je življenje zelo radodarno do vsakogar, le da človek zaradi pretirane navezanosti na nekatere stvari tega ne uvidi. Ne uvidi, da je treba nekatere stvari pravočasno opustiti in s tem dovoliti, da odmro, kajti samo tako se ustvarijo možnosti za prihod spremembe, ki prinaša novosti. Kdor bi rad ohranil pri življenju staro in hkrati prejel novo, se bojuje z odmiranjem, in to mu lahko povzroča nepopisne telesne in tudi duševne muke. Te pa so potrebne zato, da se prebije v spoznanje, da človeka osvobaja samo spoznanje, ki je zmeraj posledica nekega umiranja. V spoznanje pa se vsakdo in v vsakem primeru prebije sam skozi umiranje. Umiramo pa v vseh ozirih vedno sami. Srečno!

S spoštovanjem

Marija

Marija, objavljeno v reviji AURA, novembra 2009, št. 243

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

 

 

Več ...