PISMA MARIJI – ODPUŠČANJE IN POZABLJANJE

 

Kaj se v resnici dogaja, ko človek izjavi, da je nekaj odpustil, ne bo pa tega nikoli pozabil?

Šifra: ODPUŠČANJE

Četudi si človek še tako prizadeva komu nekaj odpustiti, to skoraj ni mogoče, dokler se njegova osebna zavest v raznovrstnih preskušnjah toliko ne prekali, da se človek odpre zavesti duše. To je uspeh, ki ga vsak doseže šele potem, ko se v njem izoblikujejo vse možnosti za delovanje duše skozi osebnost. Precej dolgo traja, da človek v prehodnem obdobju deluje sočasno na ravni osebne zavesti in na ravni zavesti duše. To je obdobje, ko človek resnično doživlja v sebi pekel in že v naslednjem trenutku radosti nebes. To nepredvidljivo prehajanje iz enega stanja v drugo je odvisno od nenadzorovanega prehajanja z ravni osebne zavesti na raven zavesti duše. Prehajanje človeka bega, ker ne more nadzirati svojega notranjega stanja, kot je bil navajen dotlej. Počuti se nemočnega, igračka v rokah nevidnih sil, ki se po mili volji poigravajo z njim. To poigravanje pa je v resnici pomemben proces, ki človeka očisti in s tem osvobodi vsega, kar mu kot bitju luči onemogoča, da bi deloval v skladu z lastnim bistvom in s tem zavestjo duše.

Prehajanje z ravni delovanja osebne zavesti na raven delovanja zavesti duše je za vsakogar v resnici hudo preskusno obdobje, ki lahko traja več kot eno življenje. Prvi dokaz za to, da se je za človeka začelo to obdobje, je izjava, s katero zatrjuje, da je nekaj odpustil, ne pa tudi pozabil. S tem ko poudarja, da tega ne bo pozabil, se v resnici še vedno oklepa neke zamere, neke bolečine. To počne zato, ker se boji, da če bo doživeto pozabil ali odpustil, se mu bo to povrnilo. Prizadeva si vse doživeto ohranjati v spominu in upa, da ga bo to odvrnilo od ljudi in položajev, ki bi ga lahko povlekli v neprijetna doživetja. Še vedno ni doumel, da se s striktnim zavračanjem življenjskih priložnosti odpoveduje življenju.

Življenje z raznovrstnimi izzivi človeka v resnici preskuša, ga kali in pripravlja na vstop v spoznanja, ki ga edina lahko osvobodijo iz ujetosti delovanja na ravni osebne zavesti.

Razvoj vodi človeka naprej in ga prej ali slej s te stopnje zavesti pripelje do ravni zavesti duše. Šele ta raven ga resnično osvobodi trpljenja, ki izhaja iz čustvovanja, značilnega za delovanje na ravni osebne zavesti. Dokler človek trdi, da nečesa ne bo pozabil, čeprav je to odpustil, v resnici ni odpustil. Pravo odpuščanje je opuščanje delovanja na ravni osebne zavesti. In dokler je človek z nepozabljanjem vezan na čustvena doživetja, v resnici ne zmore spremeniti svojega načina delovanja ali odpustiti. Ko je sposoben vse pozabiti, je zmožen preiti v delovanje z ravni zavesti duše. S tem prehodom preide z nižje vibracije na višjo vibracijo energije, v kateri ni prostora za strah, ki na nižji vibraciji človeka še obvladuje in mu narekuje, česa ne sme pozabiti. Odrešitev človeka tiči prav v pozabljanju stvari, ki so se zgodile na določeni stopnji razvoja z namenom, da bi človeka pripeljale do spoznanja, da je strah v resnici okrog votel, v sredini pa ga nič ni.

Šele ko se človek izprazni strahu, je pripravljen za vstop v zavest duše, kjer ne vlada strah, temveč ljubezen, ki se ne oborožuje z zamerami, tako kot strah, temveč z odpuščanjem vsega, kar kot kvaliteta ne sodi v njeno področje.

S samimi besedami, ko človek reče, da ne bo pozabil, ni nič narobe. Kdor je že prehodil potreben odsek razvojne poti, ki omogoča uvid in razumevanje te izjave, ve, kaj se s tem človekom dogaja in kako hudo se bojuje v sebi prav na tem delu poti. Pripravljen mu bo pomagati, če ga bo za to pomoč zaprosil. Pod nobenim pogojem pa mu pomoči ne bo vsiljeval, kajti kot duša se povsem zaveda, da bi mu že tako težko nalogo s tem še dodatno otežil ali pa ga celo odvrnil od tega, da bi dane mu moči uspešno uporabil za njeno rešitev.

Človek, ki deluje na ravni zavesti osebnosti, navadno vsiljuje svojo pomoč. To pa počne samo zato, ker vidi rešitev v ustavitvi ali pa vsaj olajšanju trpljenja. Človek na ravni zavesti osebnosti ne vidi namena in pomena trpljenja. In prav trpljenje je tista moč, ki prebudi človeka v širšo zavest ali zavest duše, ki mu bo pomagala premagati vpliv čustev, da ne bo več njihova igrača, temveč jih bo znal obvladovati.

Naloga vsakega človeka je opustiti vse, kar mu je že podarilo neko spoznanje. Človekov cilj naj bi bil to spoznanje s pridom uporabljati pri izbiranju novih življenjskih izzivov in s tem pridobivanju novih spoznanj, s katerimi si bo tlakoval nadaljnjo življenjsko pot. Vsakdo bo hitreje duhovno in osebnostno napredoval, če ne bo obtoževal trpljenja. To obtoževanje lahko zelo zasenči in tudi povsem zamegli dragocena spoznanja, ki mu jih je podarilo prav prestano gorje. Če se to dogaja, bo človek na poti razvoja manj uspešen, in to zato, ker ni prepoznal vrednosti spoznanja in tudi ne namena spoznanja. Kolikor jasnejše je spoznanje, toliko pogumnejši bo človekov korak na poti v nova spoznanja in manj boleči bodo udarci, ki ga kljub številnim spoznanjem utegnejo doleteli na tej poti. Razumevanje spoznanj ga bo krepilo z novimi močmi – teh pa prav gotovo ne bo uporabljal zato, da bi trpljenje podoživljal, temveč za to, da ga bo presegal pri pridobivanju novih spoznanj, med katerimi je najdragocenejše spoznanje resničnega odpuščanja. Ko se človek odpre ljubezni, se odpre tudi odpuščanju. Srečno!

S spoštovanjem

Marija

 

Marija, objavljeno v reviji AURA, december 2009, št. 244

Fotografija: Bigstockphoto.com

Več ...