PISMA MARIJI – O LJUBEZNI

Zakaj človek lahko veliko govori o ljubezni, a je ne zmore živeti?

Šifra: LJUBEZEN

Ljudje preveč govorijo, in to ne samo o ljubezni. Z govorjenjem pravzaprav razodevajo, česa nimajo, čemu še niso odprli srca, da bi lahko to, po čemer hrepenijo, tudi prejeli. Hrepenenje, ki se kaže z govorjenjem, v resnici izpričuje, da je človekovo življenje kljub že doseženim uspehom še vedno nepopolno. Kolikor manj je govorjenja in kolikor več je tihe predanosti, toliko popolnejše je človekovo življenje.

Življenje nagrajuje vse ljudi z raznovrstnimi vsebinami, ki jih posameznik potrebuje za širjenje zavesti in s tem za nadaljnjo osebnostno in predvsem duhovno rast. Brez darov življenja človekov razvoj ni mogoč. Prav zdaj so na planetu Zemlja takšne evolucijske razmere, ki omogočajo ljudem, da lahko prebudijo v sebi tako obliko zavesti, ki bo prinesla vsakemu posamezniku in tudi celotnemu človeštvu povsem nove poglede na življenje in dogajanje v njem. Ni čudno, da se prav v tem času, ko je na svetu toliko gorja, tudi toliko govori o ljubezni.

Samo ljubezen lahko preusmeri dogajanje v svetu in obvaruje človeštvo zanesljivega propada, v katerega brezglavo drvi. Energijam ljubezni so odprta vrata in zato ljubezen lahko trka na številna, še vedno zaklenjena človeška srca. Posledica tega trkanja pa ni samo odpiranje posameznih src, temveč tudi govorjenje ljudi o ljubezni.

O ljubezni govorijo veliko prav ljudje, ki ne zaupajo vase in hkrati v sočloveka, prav zaradi tega nezaupanja pa še ne zmorejo odpreti zapahov na srčnih durih. Ko so jih iz različnih vzrokov zapahnili, so bili tako globoko ranjeni, da so jih sklenili pustiti za vselej zapahnjena. Nobena še tako huda srčna rana pa ne ostane za vselej nezaceljena. Ko se v življenju ustvarijo priložnosti, da se te rane začno celiti, se to tudi zgodi, in to ne glede na človekovo odločitev ali odločitev njegovega ega.

Človeštvo je zacelilo že veliko srčnih ran in se tako globoko v svojem nezavednem delu pripravlja na odprtje srčnih vrat energiji ljubezni, ki celi srčne rane. Govorjenje o ljubezni je pravzaprav vnaprejšnja priprava na ta veličastni dogodek, ki pa se ne zgodi hkrati pri vseh ljudeh. Poteka postopno, nevsiljivo in samo tam, kjer je z duhovnega stališča preverjeno, da je posameznik že dozorel za to odprtje. Več ko se govori o ljubezni, ugodnejše postajajo razmere za odpiranje srčnih vrat. Te omogočijo energiji, da steče skozi srčno čakro in preusmeri človekovo ravnanje.

Z odpiranjem srčnih vrat človek začne odpuščati, z odpuščanjem pa lahko zagleda sebe in svet v povsem novi luči. Prav odpuščanje pripomore, da človek spremeni svoje ravnanje in je poslej zmožen sprejemati vse, takšno kot je, brez vsakršnega obsojanja ali oblikovanja novih zamer. Tam, kjer zavlada ljubezen, je odpuščanje nenehno navzoče in ni prostora za zamere − te lahko bogato kalijo samo tam, kjer ni ljubezni.

Morda je kdo že srečal človeka, ki so ga bila polna usta ljubezni, ravnal pa je prav v nasprotju s svojimi besedami. Moder opazovalec je lahko tiho spremljal to dogajanje, in če je imel priložnost, je nekega dne ugotovil, da so besede o ljubezni pri tistem človeku sčasoma začele usihati, začela pa so se množiti dejanja v skladu z njo. To je živ dokaz, da je v človeku prodrla ljubezen skozi srčna vrata. Poslej ljubezen usmerja njegova dejanja. Energija ljubezni je tudi utišala govorjenje o sebi. Ko človek doživi ta preboj in se sreča s to energijo, ve, kaj to je, in se mu ne zdi več potrebno, da bi se kot tujec ali človek, ki mu je ljubezen neznana, pogovarjal o njej. Zdaj jo pozna in jo tudi živi ter izkazuje z vsakim dejanjem. Žeja po ljubezni, ki ga je prej gnala, da je govoril o njej, je potešena. Potešen človek pa ne prosi za nobeno stvar, ker ima vse, kar ga teši. Kdor je lačen ljubezni, je podoben človeku, ki strada kruha. Četudi si lačen človek še tako prizadeva odganjati misli in pogovor o kruhu, mu to ne bo uspelo vse dotlej, dokler kruha ne bo dobil. Šele potem, ko si poteši to lakoto, ga začno obletavati drugačne misli in tudi pogovor lahko preusmeri na druge stvari.

V življenju je že tako, da se ljudje največkrat pogovarjamo o stvareh, ki jih nimamo. Včasih je to smiselno, največkrat pa ni. Smiselno postane tedaj, ko nas tak pogovor podpira na poti do zavestno postavljenega pozitivnega cilja, ki nas osvobaja iz ujetosti v zmotna prepričanja. Tedaj je dobro razmišljati in z nekaterimi ljudmi tudi govoriti o tem, česar še nismo dosegli na svoji razvojni poti ali česar nimamo. Nesmiselno pa se je zatekati v pogovor o tem, česar nimamo, in pri tem ne videti tega, kar že imamo, ter prav v tem poiskati zadovoljstvo in hvaležnost za to, kar nam je dano. In tako si človek, ki je slep za to, kar mu je dano, greni življenje s hrepenenjem po tem, česar nima. Tega, česar človek ni dosegel ali nima, očitno v svojem življenju ne potrebuje. Potrebuje pa izkušnjo s hrepenenjem po tem, česar nima, da bi doumel, da vsak človek lahko obogati in izpolni svoje življenje samo s tem, kar mu je dano. Hrepenenje po ne-danem je samo izguba časa in pravi vzrok za to, da človek ne izrabi številnih možnosti, ki so mu kot izzivi položene na življenjsko pot. Kdor se odpove tovrstni slepoti, se prosto giblje po svojih danostih in uspešno uporabi prav vse za svojo osebnostno in predvsem duhovno rast. Naj se trkanje na srčna vrata krepi in naj jih moč ljubezni pospešeno odpira!

Srečno! S spoštovanjem Marija

Objavljeno v reviji AURA, maj 2010, št. 249

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

Več ...