ODTUJEVALNI IN ODVISNOSTNI VZORCI: Hiperaktivnost, deloholizem, napadalnost, obsedenost s tveganimi početji

HIPERAKTIVNOST in DELOHOLIZEM: Za hiperaktivnost sta značilna tako povečan tempo kot tudi povečan obseg dejavnosti, seveda če ju primerjamo z neko povprečno zmogljivostjo. Hiperaktiven človek sebi in drugim dokazuje svojo izjemno zmogljivost in učinkovitost. Zaradi povečane obremenitve in neke stalne napetosti je v krvi teh ljudi več adrenalina. Fini drget rahlega vznemirjenja, ki ga povzroča hitro sledenje dogodkov, je zanje svojevrsten užitek. Hiperaktivni ljudje imajo tako rekoč brez izjeme nadpovprečno veliko energije, pa tudi navajeni so delati in dogovarjati se kar se da učinkovito. Verjamejo, da večino stvari lahko naredijo veliko hitreje, kot to uspeva drugim. Zanje vsekakor velja rek: Kar danes lahko storiš, tega ne odlašaj na jutri.

Tega vzorca ne smemo zamenjevati z istoimensko motnjo pri otrocih v predšolski in šolski dobi. Pri njih gre za gibalni nemir in motnje v ohranjanju pozornosti zaradi minimalnih možganskih disfunkcij. Te disfunkcije nastajajo zaradi drobnih poškodb možganov med porodom, določeno vlogo pa igrajo tudi čustveni stres in aditivi v prehrani. Ti otroci so tudi razdražljivi, razbijajo in uničujejo stvari, težko dlje časa zdrže pri isti dejavnosti, se pogosteje poškodujejo, imajo pa tudi težave v socialnih stikih. Pri nekaterih težave v puberteti zaradi dozorevanja možganov izginejo, pri drugih pa ostajajo vse življenje. Pomembno je, da se otrok s takimi težavami ne počuti označenega in zavrnjenega, kajti sicer lahko razvije odpore, katerih posledice bodo hujše od same hiperaktivnosti.

Hiperaktivnost pri odraslih prinaša dvojni užitek. Najprej posebno adrenalinsko stanje, ki ga povzroča to, da se vsak hip toliko dogaja. Hiperaktivnež leti na krilih dogajanja. Njegov urnik je zapolnjen z dogodki. Vse mora potekati hitro in se pravi čas končati, sicer se terminski načrt lahko sesuje. Med sestanki in drugimi delovnimi nalogami najde čas, da skoči še v trgovino po nakupih, pa na kosilo in na uro tenisa, za pet minut zavije v knjigarno, potem skoči k maserki in nazadnje še na zmenek. Če ne gre na tenis, gre zvečer za pol ure tekat ali pa vozi sobno kolo in obenem gleda poročila na televiziji. Če žene ni doma, morda pripravi še večerjo za otroke, pregleda naloge in se po telefonu pogovori z materjo. Hiperaktivnež najde čas za vse, ima vsekakor pestro življenje, edino lenariti ne zna, pa tudi sprosti se težko.

Če se ne bi nič dogajalo, bi mu bilo neznansko dolgčas. Toda on se zna v hipu organizirati in že nekaj počne. V bistvu je z dejavnostjo in z dogajanjem zasvojen. Njegove počitnice so aktivne, s seboj na morje vzame kopico stvari, s katerimi si bo krajšal čas. Ker je vedno v pogonu, se z leti nauči mnogih stvari. Kupi si take in drugačne stroje in sam prenovi stanovanje. Odloči se, da si bo z lastnimi rokami zgradil počitniško hišico ali si izdelal plovilo. Hiperaktivnež je tudi socialno precej prodoren, saj se nikoli ne obotavlja poklicati odgovorne ljudi in stvari urediti. Ker je odločen in ne odjenja, se ga redko poskušajo znebiti ali ga peljati žejnega čez vodo. Večina ljudi ima rada njegovo visoko, dinamično energijo, zato mu tudi ne manjka družbe.

Njegova glavna pomanjkljivost je, da ne zna izpreči. Ne zna počivati in lenariti. Ne zna ustaviti svojih konjev. Zato mu manjka uvidov, do katerih človek pride, kadar lenari, kadar se prepušča tišini in praznini. Meni, da bogato življenje sestoji iz množice dejavnosti, dogodkov in stikov. Toda ker si stvari v njegovem življenju tako hitro sledijo, preprosto nima časa, da bi jih zares asimiliral in začutil njihov notranji pomen. Poglabljanje v stvari nadomešča s stalno menjavo. Če nekaj ne deluje, kot želi, si brž poišče zamenjavo. Pri avtomobilih morda to niti ni tako neumno, pri ljudeh pa je lahko zelo vprašljivo. Delovna učinkovitost, ki spominja na dobro podmazan stroj, večini ljudi namreč ne pomeni smisla obstoja. Njegove ženske se kmalu prenehajo navduševati nad njim, saj zlepa nima časa za pogovor.

Na čelu velikih podjetij se pogosto znajdejo hiperaktivneži, ker ti lahko obvladujejo številna opravila, ki spadajo k vodstveni funkciji. Taki hiperaktivneži so zelo močan motor, ki potegne za seboj cel sistem, tako da ta začne dosegati nadpovprečne rezultate. Če so v svojem razvoju preveč ovirani, enostavno zamenjajo službo. Vedo, da s svojo energijo lahko uspejo povsod. Precej hiperaktivnežev najdemo tudi med velikimi zgodovinskimi osebnostmi. Napoleon je bil izjemno dejaven že od otroških let. Za močne vladarje ni značilna samo visoka raven dejavnosti, ampak tudi močan nadzor nad dogajanjem. Njihov osebni moto je: Nič ne sme biti prepuščeno naključjem. Prav tako so hiperaktivneži izjemno uspešni poslovneži, kakor sta Bill Gates in Donald Trump.

Poznal sem človeka, ki je za lep denar pisal kolegom diplomske naloge. V nekaj letih se jih je nabralo blizu 50. Tu se lepo vidi razlika med hiperaktivnežem in »navadnimi smrtniki«. Njegovi »klienti« niso mogli zbrati energije niti za eno diplomsko delo, medtem ko jo je on lahko zbral kar za desetine diplomskih del. Hiperaktivneži so tudi nekateri veliki znanstveniki, kakršna sta bila Edison in Tesla. Pri teh se nadpovprečna pridnost druži še z izjemno ustvarjalnostjo. Ideje se tem ljudem porajajo hitreje, kot pa so jih sposobni uresničevati. Nekaj podobnega velja tudi za velike umetnike. Tak opus, kakršnega sta zapustila denimo Bach ali pa Mozart, že sam po sebi izpričuje izjemno energijo. Prav isto velja za interprete, kakršna sta bila na primer Paganini ali pa nedavno preminuli Pavarotti. Običajen človek bi težko zmogel že sama potovanja, kaj šele da bi toliko nastopal.

Deloholiki pa so odvisniki nekoliko drugačne vrste. Skoraj ves svoj čas prebijejo pri delu. Delo je njihova skrivalnica pred življenjem. Kajti marsikateri sposoben človek prej ali slej odkrije, da je delo še najbolj predvidljivi del njegovega življenja. Če dela dobro in veliko, rezultati le redko izostanejo. Z odnosi pa je drugače. Tu linearna storilnostna logika skoraj povsem odpove. Velik vložek nikakor ne zagotavlja dobrega rezultata. Deloholik je torej človek, ki se racionalno odloči, da bo svoj čas investiral v področja, ki so obvladljiva in mu prinesejo rezultate. Deloholizem velikokrat pomeni beg od odnosov z domačimi. Delo je naši civilizaciji pač idealen izgovor za stalno odsotnost iz družinskega kroga. Kdor dela, sme biti odsoten. Storilnost je fetiš zahodne družbe.

Deloholik svojo navzočnost v družini kompenzira z materialnimi dobrinami. Dobrine so materialni nadomestek za komunikacijo, ki je ne obvlada dovolj. Veliko dela večinoma pomeni tudi dovolj denarja. Deloholik svojo ljubezen torej kaže z dobrinami, ki jih omogoča svoji družini. Družini pride materialna blaginja čisto prav, a še vedno pogreša bolj neposredno komunikacijo. Deloholizem je torej včasih posledica nizke socialne energije. Deloholik se rad zakoplje v svoj svet, kjer ima mir pred zunanjim svetom. Poslovnežem to sicer lahko uspeva le deloma, bistveno bolj pa pisateljem in znanstvenikom. Laboratorij ali pa od stanovanja sto kilometrov oddaljena počitniška hišica sta idealno zatočišče pred iracionalnim vznemirjenjem, kakršno dan na dan povzročajo žena in otroci s svojimi nikoli rešenimi problemi.

Obstaja tudi drug razlog za pretirano zaposlenost z delom, in sicer strah pred poslovnim propadom. V naših razmerah je tega precej, saj so se ob obnovi kapitalizma nova podjetja množila kot gobe po dežju. Mnogi so naivno zajadrali na podjetniško pot, ne da bi se jim sanjalo, kaj jih čaka. K nestabilnim podjetniškim razmeram je veliko prispevala tudi država, ki ni zagotovila plačilne discipline in ažurnega pravnega varstva. Tako se je mnogo podjetnikov znašlo v položaju, ko niso vedeli, kako naprej. V strahu za delo in promet so sklepali tvegane posle, najemali neugodne kredite, zraven pa jih je hudo skrbelo. Sebi in podrejenim so govorili: »Težave imamo, več bo treba delati.« Podaljševali so delavnik, delali tudi v dneh ob koncu tedna. A rešitev seveda ni bila v čezmernem delu, ampak v bolj premišljenih odločitvah.

Strah včasih človeka ujame v povsem neustvarjalno ponavljanje zgrešenih potez, v začaran krog. Zelo značilno je, da se človek tedaj boji razmišljati o dejanjih, ki bi ta začarani krog presekala, ker se pač ne da predvideti, kaj bo potem. Malodušni ljudje imajo namreč raje gotovost slabega kot negotovo možnost boljšega. Nekateri cela leta žive v agoniji, ki se tako ne more dobro končati. Tem ljudem bi zelo pomagala vera v pregovor, ki pravi, da sreča spremlja pogumne.

NAPADALNOST, JEZLJIVOST in GROBOST: Impulzivnost reagiranja je sicer prirojena, vendar vzgojni dejavniki pri oblikovanju vedenja igrajo izjemno pomembno vlogo. V agresivneže se razvijejo samo otroci, katerih starši so agresivno vedenje nekako tolerirali. Grobo zatiranje agresivnosti je sicer kontraproduktivno, ker jezo v otroku še kopiči. Psihopati so bili kot otroci bodisi grobo zatrti, bodisi razvajeni in so si lahko dovolili vse. Vzgoja mora otroku pokazati, kje so meje sprejemljivega vedenja. Toda marsikateri starši to vlogo opravijo slabo. Da jabolko ne pade daleč od drevesa, se vidi tudi po tem, da imajo agresivni starši večinoma agresivne otroke. V takih družinah je moč oziroma sila glavni, če ne celo edini argument.

Agresivni ljudje se dobro zavedajo, da napadalnost in grobost velikokrat prinašata koristi. Večina ljudi se namreč ne mara spopadati in se raje umakne, s tem pa agresivnežem omogoči, da po bližnjici pridejo do zaželenih stvari. Ljudje se premalo zavedajo, da je agresivno vedenje pravzaprav najpreprostejša manipulacija. V sodobni družbi se je toleranca do agresivnosti zelo povečala, zato se je napadalno vedenje zelo razpaslo. Nasilje je postalo kar nekaj samoumevnega. Otroci se ne morejo več igrati na ulici, povsod rabijo spremstvo, tudi starejši ljudje niso nikjer več varni. V šolo so se naselili varnostniki, dostop do uradov, knjižnic in inštitutov je mogoč samo še z elektronsko kartico. Množijo se varnostne kamere, gibanje oseb je sledljivo po njihovih mobilnikih. Ne bo dolgo, ko bodo sateliti beležili tudi gibanje vsakega avtomobila.

Zgodovinski zgledi kažejo, da je dosledno kaznovanje agresivnih in kriminalnih izpadov mogoče in da je tudi zelo učinkovito. Švedska je imela pred stoletji zelo strogo zakonodajo, ki je kriminal skoraj izkoreninila. Seveda je bila zakonodaja podprta tudi s prepričljivo moralno vzgojo. Še pred pol stoletja si na Švedskem lahko sredi mesta pozabil kar koli. Naslednjega dne te je reč čakala na istem mestu, če pa ne tam, pa zagotovo na policiji. Kriminal se je začel povečevati šele s pritokom tuje delovne sile z juga. Obstaja utemeljena domneva, da se v sodobnih »civiliziranih« državah nasilje, droge in korupcija tolerirajo zato, ker imajo oblastne strukture od tega korist. Socialna patologija namreč zelo povečuje občutek negotovosti v ljudeh in otopeva njihovo pripravljenost na upor in revolucionarne pobude. V bolni družbi se zdi, da je zlo povsod, čeprav je regulirano z enega samega mesta.

Še posebno brutalni so razbijači, kakršne vidimo na nogometnih tekmah ali ob uličnih izgredih. Ti brezbrižno razbijajo izložbe, prevračajo ali celo zažigajo avtomobile ter pretepejo tiste, ki jim po nesreči pridejo na pot. Ista vrsta ljudi izsiljuje »varščino« od lastnikov lokalov in trgovin v območjih, kjer vlada zakon mafije. Kdor ne plača, mu razbijejo lokal. Tako početje je seveda moč ustaviti, če je oblast kaj vredna. Newyorški župan Giuliani je dokazal, da odločno ravnanje policije lahko zelo zaleže. Če pa je policija korumpirana ali brezbrižna, so nasilju vrata na stežaj odprta. Afere Ambrus pri nas nikoli ne bi bilo, če bi naša policija opravljala svoje delo, kot se spodobi.

Nadzorovana agresivnost je postala celo menedžerska kvaliteta. Zaželeni so značaji, ki znajo dozirati pritisk in ustvariti ozračje, da ni nobene druge alternative kot ta, ki ti jo ponujajo. Ko pa se v službene odnose enkrat zaleze nasilje, ga je težko ustaviti. Mobing, se pravi sistematično paranje živcev, ki ga delavci usmerijo na kakega psihično manj odpornega sodelavca, je postalo resen družbeni problem, ker poraja veliko obolevnost žrtev. Da gre za problem, pa niso odkrili sočutni člani kolektiva, ampak računovodje, ko se plačujejo bolniške. Tu nimam prostora, da bi lahko prikazal, kako je današnji svet skoz in skoz pretkan z nasiljem in lažjo, ki pa je tudi eno od sredstev nasilja.

OBSEDENOST S TVEGANIMI POČETJI: Alpinizem (še posebej himalajizem), jadranje s padali, gorsko kolesarstvo, smuk, ekstremno smučanje, kanjoning, deskanje na visokih valovih, dirjanje z motorji, skakanje z visokih pečin v morje, potapljanje na dah in nevarovano prosto plezanje so nekateri od športov, ki so življenjsko nevarni. Tem športom daje poseben čar prav nevarnost, ki od človeka terja popolno zbranost in izvrstno obvladovanje telesnih zmožnosti. Tveganje, ki je s tem povezano, zelo dvigne raven aktivacijskega hormona adrenalina. Zato takim športom tudi rečemo adrenalinski športi, njihovim ljubiteljem pa adrenalinski zasvojenci.

V izjemno nevarnost se podajajo tudi ljudje, ki poskušajo podreti katerega od hitrostnih rekordov. Te se ponavadi postavlja v komaj še kaj obvladljivih okoliščinah. Med nevarne poklice spadajo poskusni piloti, vozniki dirkalnikov, gasilci, gradbinci, pleskarji in čistilci na visokih gradnjah, krovci, kaskaderji, minerji in iskalci min, potapljači, ribiči v viharnih morjih. Tudi pri teh poklicih so poškodbe in izgube življenj pogoste. Veliki gradbeni projekti, kot so ogromni jezovi ali pa Panamski prekop, so terjali tudi po več tisoč življenj. Velikim tveganjem se izpostavljajo tudi vojaki v vojnih operacijah. Mobiliziranci nimajo velike izbire, toda vojaki najemniki prostovoljno nosijo glavo naprodaj. Zelo nevarno je biti tudi novinar ali pa snemalec na območjih nemirov.

Za nekatere ljudi ima nevarnost posebno draž. Če preživijo kak skrajno tvegan podvig, radi rečejo da so se znova rodili, da jim je podarjeno življenje in da imajo očitno veliko srečo. Tveganje je način, kako se človek, ki mu je v vsakdanji življenjski rutini dolgčas, predrami. Nevarnost naredi človeka budnega. Celo vitalizira ga. Ko se je na Hrvaškem začela vojna, so bojda stare mamke trumoma vstajale s postelj, na katerih so obležale pred meseci ali celo leti. V nevarnosti človek zmore stvari, ki si jih ne bi pripisoval. Hude rane ga sploh ne bolijo, fizične zmožnosti pa se podvojijo ali celo potrojijo. Tudi položaj presodi mnogo hitreje, kot bi to zmogel v vsakdanjem življenju.

Tvegano početje postane problem, kadar je v ozadju družina, ki skrbi in se trese za življenje svojega dragega. Še hujša je težava, če tako početje postane prevladujoče. Tedaj govorimo o zasvojenosti. Nekateri psihiatri domnevajo, da gre pri nekaterih športnikih, ki iščejo nova in nova tveganja, za prikrito samomorilnost.

Viktor Gerkman, objavljeno v reviji AURA št. 218, oktober 2007

Fotografija: Bigstockphoto.com

Več ...