NENAVADNI SVET SANJ

Vsako noč, ko zaspimo, vstopimo v neznani svet. V njem letimo, srečujemo ljudi, ki jih poznamo, in tiste, ki jih ne, osebe, ki so še žive, in tudi že pokojne, ne zdi se nam nič čudno, če se pogovarjamo z bitji z dvema glavama in podobno. V sanjah se smejimo, jokamo, se bojimo in se marsikdaj v grozi tudi zbujamo.

Čeprav je tako, pa temu nenavadnemu svetu v zahodni civilizaciji ne pripisujemo posebne pozornosti. Za večino ljudi v naši zahodni kulturi sanje niso pomembne, razen v psihoterapiji, tehnikah sporazumevanja s človekovim nezavednim ter kot naključni vir navdiha umetnikom in znanstvenikom. Sanj se tudi ne bojimo, čeprav v spanju izgine vse, kar mislimo, da smo, in se znajdemo v svetu, v katerem znane naravne in fizikalne zakonitosti ne veljajo.

Toda vsi ljudje ne gledajo na spanje in sanjanje tako kot mi. Za pripadnike prvinskih kultur so sanje skoraj pomembnejše kakor budnost. Aborigini so na primer prepričani, da jih tisto, kar sanjajo, usmerja v vsakdanjem življenju. V Indiji in na Tibetu pa imajo sanje za tako pomembne, da so razvili posebne tehnike, kako ravnati z njimi. Tradicionalno je bilo to znanje namenjeno le posvečenim, ljudem, ki so dosegli ustrezno duhovno zrelost, da ga ne bi razvodenilo nerazumevanje nepripravljenih praktikov. Danes te metode niso nič manj učinkovite ali so celo dragocenejše kakor nekoč, vendar so se razmere v svetu spremenile, zato se nekatere skrivnosti sanjanja in sanj le razkrivajo. Kljub vsemu pa je za večje poglabljanje v sanjanje potreben izkušen učitelj, ker nepoznavalec naleti na ovire, ki jih sam ne more premagati.

Vrste sanj

Ko se zvečer odpravimo spat, ne namenjamo posebne pozornosti temu, kaj se dogaja med spanjem. Smo le utrujeni, zapremo oči in zaspimo. Znanost je že izmerila možgansko valovanje, premike oči, izločanje teh in onih hormonov, krvni tlak in drugo, toda kaj se v spanju v resnici dogaja, zanjo še zmeraj ostaja skrivnost.

Tibetanska tradicija pojasnjuje spanje z metaforo o duhu in življenjski sili, tako imenovani prani. Prana je v spanju večine ljudi podobna slepemu konju, um pa človeku, ki ne zmore teči. Vsak zase sta nemočna, skupaj pa lahko nekaj storita. Ko duh zajezdi slepega konja, sicer lahko nekam prideta, vendar ne moreta veliko vplivati na smer. Pri tako imenovanih samsaričnih sanjah konj in jezdec navadno na slepo jezdita skozi šest dimenzij zavesti, šest negativnih čustvenih stanj. Slep konj karmične prane nosi um sem in tja, dokler ga ne pritegne ena od čaker in tako zaide v območje njene dimenzije zavesti, in sicer k tisti čakri, kjer je v budnem stanju energijsko zasidrana sanjavčeva pozornost in kjer ne poteka vse tako, kot bi moralo. Sanjski prizori pa potem aktivirajo druge karmične sledi in um spet pritegne naslednja čakra z drugačno ravnijo zavesti, to pa povzroči spremembo sanjske vsebine. Nekako takšno je temeljno nastajanje sanjskih vsebin v samsaričnih sanjah. Um in prano pritegujejo različne čakre in glede na vrsto aktiviranih karmičnih sledi se porajajo sanjske vsebine. Iz vsebine sanj pa lahko glede na to, katera čustva prebujajo v človeku in iz katerega območja prihajajo, sklepamo, kaj se s človekom v resnici dogaja, in to uporabimo pri zdravljenju bolezni ali usmerjanju duhovnega razvoja.

Pri delu s sanjami, jogi sanj, se prizadevajo um in prano usmeriti v osrednji kanal (glej okvir) in tam obdržati ter preprečiti, da bi čakre pritegovale um. Če to uspe, se v sanjah povsem zavedamo in negativna čustva ne morejo vplivati na nas.

Po tibetanski tradiciji poznamo tri vrste sanj:

  • običajne samsarične sanje (nelucidne in lucidne),
  • jasne sanje (nelucidne in lucidne),
  • jasne svetlobne sanje (lucidne).

 

Samsarične sanje

Samsara je sanskrtski izraz za karmični krog rojevanja in smrti, dolgo vrsto reinkarnacij. Samsarične sanje so karmične sanje, katerih vsebina se poraja iz osebnih negativnih karmičnih sledi in čustev v človeku, in so značilne za večino ljudi. Karmična prana žene sanjavčev um sem in tja. Na izražanje karmičnih sledi v sanjah razum ne more vplivati, ker se v samsaričnih sanjah aktivirajo tiste strani (zatemnitve) »zavesti«, ki se v budnosti ne izrazijo. Pomen teh sanj pa ne izvira neposredno iz sanj, temveč jim je dodan. Podobno je s knjigo. Sama po sebi je kup znamenj, ki se jih šele moramo naučiti brati, da bi besedilo v njej razumeli.

Jasne sanje

Ko se človek nauči sanje nekoliko obvladovati, postajajo jasnejše in podrobnejše, in človek se spomni večine vsakih sanj, ker njegova zavest bolj sodeluje v njih. Poleg povečanega deleža zavesti, ki se pojavlja pri teh vrstah sanj, je zanje značilna tudi povečana jasnost, ker sta um in prana v ravnotežju in se je sanjavec naučil, da ostaja v sanjah navzoč kot neosebni opazovalec. Sanjske vsebine jasnih sanj niso posledica aktiviranih osebnih karmičnih sledi, temveč neposrednega védenja iz plasti zavesti tik pod ravnijo ega, porajajo se iz spoznanj, ki izhajajo iz kolektivnih karmičnih sledi.

Jasne sanje ima občasno lahko vsak človek, vendar so pri tistem, ki se uri v sanjanju, jasnejše in pogostejše.

Jasne svetlobne sanje

Imajo jih samo ljudje, ki so že zelo napredovali na duhovni poti. Nastajajo pod vplivom prvinske prane iz osrednjega kanala. Preden se pojavijo, mora biti človek že zmožen v budnosti zanesljivo doseči enost (brez dvojnosti). Jasne svetlobne sanje niso enake jasnim sanjam. Jasne sanje se sicer porajajo iz pozitivnih karmičnih sledi in izvirajo iz globljih in čistejših plasti uma kakor samsarične sanje, toda še zmeraj so v območju dvojnosti. Čeprav tudi jasne svetlobne sanje sprva sprožijo pozitivne karmične sledi, pa te sanje ne temeljijo na izkušnji dvojnosti. Sanjalec je eno z enovito vsebino sanj, delitev na subjekt in objekt izgine.

Lucidne sanje

Marsikateri od nas je lahko kot otrok ali tudi še kot mladostnik ohranil v sanjah budno zavest, ter tako sanje tudi nadzoroval in usmerjal po svojih željah. Številni so to zmožnost ohranili, večina ljudi pa jo je pozneje izgubila. Takšno vrsto sanj imenujemo budne ali lucidne sanje zato, ker se kljub spanju med sanjanjem zavedamo in lahko svoje sanje nadzorujemo. Lucidne sanje se lahko pojavijo pri vseh vrstah sanj.

Pojav lucidnih sanj je že tisočletja znan tudi na Zahodu, o njih so pisali tudi stari Grki. Razlagal jih je že Aristotel v 4. st. pr. n. š. Po zapisih o lucidnih sanjah je slovel tudi največji cerkveni učitelj in svetnik sv. Avguštin iz Hipona (354−430). Filozof in zdravnik sir Thomas Browne (1605−1682) je v 17. stoletju opisal svoje lucidne sanje in spoznanja, ki jih je pridobil iz njih. Markiz d’Hervey de Saint-Denys je leta 1867 celo napisal knjigo o lucidnih sanjah, v njej je opisal več kot dvajset let svojega proučevanja sanj in podal napotke, kako se lahko izurimo v lucidnem sanjanju (Les Rêves et les moyens de les diriger; observations pratiques – Sanje in kako jih lahko usmerjamo; praktična opazovanja). Izraz lucidne sanje pa je vpeljal nizozemski psihiater in pisec Frederik van Eeden v članku A Study of Dreams, objavljen leta 1913. V njem je opisal 352 primerov takšnega sanjanja, vendar kakšne večje pozornosti znanstvenikov njegov članek ni zbudil. Danes menijo, da izraz lucidne sanje ni najustreznejši, ker pomeni zgolj žive, slikovite sanje, lucidne sanje pa so več kot to. Primernejše bi bilo torej govoriti o zavednem sanjanju (conscious dreaming).

Danes pa so najbolj znane raziskave ameriškega psihofiziologa in diplomanta matematike dr. Stephena LaBerga, vodilnega strokovnjaka za proučevanje lucidnih sanj. Sanje te vrste je izbral tudi za temo svoje doktorske disertacije (1980) iz psihofiziologije na Univerzi Stanford, pozneje pa v okviru te univerze ustanovil tudi The Lucidity Institute (1987), kjer potekajo raziskave lucidnih sanj. Tudi dr. Stephen LaBerg je imel v otroštvu izkušnje s takšnimi sanjami.

Vse vrste sanj se pojavljajo zgolj v tako imenovanih fazah sanjanja REM, ki jih odlikujejo hitri premiki oči. Fazo REM naj bi potrebovali prav zato, da bi predelali vse nove vtise, ki smo jih doživeli. Da bi se prepričali, kako vplivajo novi vtisi na fazo REM, so znanstveniki opravili zanimiv poskus. Poskusne osebe so morale tri dni nositi očala s posebno brušenimi stekli, ki so ustvarjala spremenjeno sliko sveta. Izkazalo se je, da so se pri teh osebah podaljšale tudi faze REM. Možgani so potrebovali čas, da so sprejeli novo resničnost. Zanimivo je tudi, da novorojenčki od 30 do 40 odstotkov sanj preživijo v fazi REM, pozneje pa se število in dolžina faz REM postopno zmanjšuje. Tako imajo mladostniki le še od 20 do 25 odstotkov faz REM, v pozni starosti pa se to zmanjša na manj kot 5 odstotkov od celotnega časa spanja.

Na noč imamo od tri do sedem takšnih faz. Ker telo med spanjem izloča poseben hormon, ki ohromi vse večje telesne mišice, razen dihanja in gibanja očesnih zrkel, je prav premikanje oči LaBerg izrabil, da bi preveril, ali poskusna oseba res sanja lucidno. Pred spanjem se je namreč s sodelavcem, ki je imel sposobnost lucidnega sanjanja, dogovoril, da mu bo tedaj, ko bo začel lucidno sanjati, dal znamenje z dogovorjenim posebnim premikanjem oči (premik oči dol, gor in levo, desno), in tako se je tudi zgodilo. LaBerg je meril njegovo možgansko dejavnost in ugotovil, da je sodelavec dal dogovorjeno znamenje prav med fazo REM, to pa je pomenilo, da res lucidno sanja.

V LaBergovem Inštitutu za proučevanje sanjanja so razvili tudi posebno napravo, tako imenovan novadreamer, posebno oblikovana očala, ki spodbujajo zavedanje v sanjah. Ko namreč sanjavec pride v fazo REM, to zazna senzor v očalih, prižge rdeči lučki in sproži zvok, podoben alarmu. Oseba se ne zbudi, zave pa se, da sanja. Tako postane sčasoma sposobna nadzorovati sanje.

Ko človek prvič sliši za lucidno sanjanje, se lahko zgodi, da isto noč tudi sanja takšne sanje. To ni nič posebnega, saj se s spoznanjem, da kaj takega res obstaja, odstranijo tudi zavore, ki so morda preprečevale možnost takšnih sanj . Dr. LaBerg meni, da je poglavitni vzrok, zakaj nimamo lucidnih sanj, ta, da se odpravimo spat zgolj z namenom, da bi se dobro naspali.

Kako razviti sposobnost lucidnega sanjanja

Da bi se zmogli v sanjah bolj zavedati, je treba že med budnostjo razviti stabilnost in hkrati prožnost duha, ker so te lastnosti uporabne pri sanjanju in zelo koristne tudi v posmrtnem dogajanju. Um mora biti toliko stabilen, da ga ne pritegnejo vetrovi karmičnih čustev in se ne izgubi v sanjskem dogajanju. Z naraščajočo stabilnostjo uma sanjamo dlje, manj pretrgano in si sanje laže zapomnimo.

Za tiste, ki nimajo izkušenj z meditacijo, je uporabna vaja osredotočenosti na predmet. V ta namen sedemo v tako imenovano meditacijsko držo petih točk (noge prekrižamo, roke počivajo v naročju z dlanmi navzgor, dlan v dlani, hrbet je vzravnan, vendar ne tog, brada rahlo potisnjena navznoter, da se vrat vzravna, oči so sproščene, ne preveč odprte ne preveč priprte). Če je le mogoče, se med vajo ne premikamo, ne požiramo sline in ne utripamo z očmi, dihamo normalno, sproščeno in opazujemo izbrani predmet. Za opazovanje si izberemo poljuben predmet, na primer črko A, narisano na papirju, mantro, lahko opazujemo dihanje, pomembno je le, da predmeta ali tistega, kar smo izbrali, ne spreminjamo. Sprva je zelo težko ostati osredotočen na izbrano, zato so priporočljivi premori. Vadite vsaj enkrat ali dvakrat na dan, če utegnete, lahko tudi pogosteje. Ne premišljujte o izbranem predmetu, le opazujte ga.

Sčasoma boste uspešni, um bo mirnejši in četudi se bodo pojavljale misli, pozornosti ne bodo odvračale od predmeta. Sledi druga stopnja vadbe. Predmeta ne potrebujemo več, osredotočamo se le prosto v prostoru: pogled usmerimo v daljavo, v nebo, ali če se osredotočamo v sobi, na prostor med nami in steno. Ne osredotočamo se na nobeno točko v prostoru, temveč pustimo, da je um sproščen in razpršen. Um se zlije s prostorom.

Sledi tretja stopnja, za katero pa je potreben učitelj, ker se razvija sposobnost razlikovanja med umom, polnim misli in predstav, in pravo naravo uma – čisto enojno zavestjo. Toda za razvoj zavestnega sanjanja bo že prva stopnja osredotočenosti velik napredek.

Če človek ni navajen biti pozoren na sanje, jih po prebujenju takoj pozabi, zato med začetne korake učenja lucidnega sanjanj sodi tudi to, da začnemo namenjati pozornost svojim sanjam. Skušamo jih zapisati, še preden vstanemo; v ta namen si ob postelji pripravimo vse za zapisovanje ali narekovanje (diktafon). Naslednji korak je, da se začnemo že v budnem stanju spraševati, ali smo budni ali sanjamo. To počenjamo zato, da razvijemo navado spraševanja, da bi se ta navada prenesla tudi v sanje in bi se potem tudi v sanjah vprašali, ali sanjamo ali smo budni, in se tako začeli zavedati, da sanjamo. Vsekakor je koristno, če si o lucidnem sanjanju priskrbimo še več informacij in če imamo, če je le mogoče, tudi izkušenega učitelja.

Zakaj bi se sploh urili v lucidnem sanjanju

Po lucidnih sanjah se počutimo zelo dobro, ker v njih izživimo svoje fantazije in pridobimo izkušnje, ki so za naše možgane enako resnične kot če bi se dogajale v budnosti. Ugotovljeno je, da se sposobnosti športnikov izboljšajo, če med lucidnim sanjanjem urijo svoje sposobnosti. Če ste na primer maratonec in v lucidnih sanjah urite tek, vzdržljivost, preseganje svojih meja, bo to zboljšalo kakovost vašega teka v budnosti. Glasbenik, ki na primer v budnosti ne more odigrati kakšnega dela skladbe, to zlahka stori v lucidnih sanjah in to mu potem pomagati rešiti težavo tudi v budnosti. Lucidne sanje so namreč učinkovitejše od vizualizacij. Izsledki raziskav so pokazali tole: če v sanjah pojemo, se aktivirajo enaka središča v desni hemisferi, kot se aktivirajo med budnim stanjem, ker informacije iz naše notranjosti gredo v možgane enako, kot bi prihajale iz zunanjega sveta. Občutek strahu je resničen ne glede na to, da so ga sprožile sanje in enako resnično je tudi veselje, če ga doživimo v sanjah. Ti občutki ne izginejo samo zato, ker so se zgodili v sanjah.

Na omenjenem inštitutu so v preteklih dvajsetih letih proučevali prav povezavo med umom in telesom med fazo REM, pogostost nočnih mor in povečevanje zaupanja in ugotovili, da je lucidno sanjanje koristno za osebno rast in razvoj. Pripomore k ustvarjalnem reševanju problemov, je vir različnih inovacij, priložnost za reševanje težav in tudi možnost za doseganje transcendentnih izkušenj, ki presegajo običajno stanje budnosti, in kar je morda še pomembnejše, pripravi nas na dogajanje po smrti.

 

POGOSTOST LUCIDNEGA SANJANJA

Da bi odgovorili na vprašanje, koliko ljudi ima izkušnje z lucidnim sanjanjem, so bile že opravljene različne raziskave. Izsledki se kar precej razlikujejo; lucidne sanje naj bi imelo od 26 do 82 odstotkov ljudi. Dr. Michael Schredl iz Centralnega inštituta za mentalno zdravje v Mannheimu in dr. Daniel Erlacher, docent iz univerze v Bernu, sta leta 2004 zajela v raziskavo 444 študentov psihologije (85 odstotkov žensk in 15 odstotkov moških, starih povprečno 20 let) in pri njih ugotovila tele odstotke pojavljanja lucidnih sanj:

Pojavljanje                          Odstotek

Nikoli                                       18,0 %

Manj kot enkrat na leto              7,5 %

Enkrat na leto                              10,9 %

Dva- do štirikrat na leto              26,7 %

Enkrat na mesec                          16,2 %

Dva- do trikrat na mesec              10,3 %

Enkrat na teden                              8,0 %

Večkrat na teden                            2,5 %

 

Kanali (tibetansko tsa)

V telesu je veliko kanalov – krvnih žil, limfnih vodov, živcev in tudi kanalov, znanih kot akupunkturni meridijani, po katerih teče snovna prana. Pri sanjah pa imamo opraviti še s finejšo psihično energijo, ki se pretaka po kanalih, ki jih ni mogoče fizično opredeliti, jih pa lahko zaznamo.

Človek ima tri temeljne energijske kanale, v katerih in na katerih leži šest poglavitnih čaker. Iz teh šestih čaker se širi 360 stranskih kanalov po vsem telesu. Trije temeljni kanali so: rdeči kanal na desni strani telesa, beli kanal na levi (takšna je razvrstitev pri ženskah, pri moških pa je desni kanal bel in levi rdeč) in modri osrednji kanal ob hrbtenici. Temeljni kanali se stekajo skupaj deset centimetrov pod popkom. Beli in rdeči kanal sta debela približno kot svinčnik in se vzpenjata po obeh straneh telesa, nekoliko stran od hrbtenice in skozi možgane do lobanjskega svoda; tam spremenita smer in se po sprednji strani glave spustita v nosnici. Modri osrednji kanal pa se vzpenja naravnost navzgor med obema omenjenima kanaloma. Debel je kot sprehajalna palica, se pa nekoliko širi od srca navzgor do svojega konca na temenu.

Skozi beli kanal (pri moških desno, pri ženskah levo) tečejo energije negativnih čustev, skozi rdečega pa pozitivnih. Osebe, ki skušajo svoje sanje nadzirati morajo spati na boku, in sicer moški na desnem in ženske na levem, da se tako beli kanal stisne in nekoliko zoži, rdeči pa nekoliko razširi. To pripomore k pozitivnejšim čustvom v sanjah in jasnejšim sanjam.

Modri osrednji kanal je vodnik enosti, nedvojnosti. V njem teče prvinska prana, energija prvotnega zavedanja. Z nadzorovanjem sanj se skušata usmeriti zavest in prana prav v ta osrednji kanal, da se doseže stanje onstran dobrih in slabih izkušenj.

Daja Kiari; objavljeno v reviji AURA, februar 2013, št. 282

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

 

 

Več ...