Z rdečo vrtnico v sivkastih laseh in sijočimi očmi se je posvetila nekaj sto poslušalcem v dvorani Doma kulture v Sisku na Hrvaškem, enako pozorno, kot če bi govorila pred veliko številčnejšim občinstvom. Da se je dr. Vandana Shiva, svetovno znana aktivistka za okolje, bojevnica za svobodo semen in zemljo, ustavila v tem hrvaškem kraju, je zasluga večletnih prizadevanj krajevnih »zelenih aktivistov«. Izjemna ženska, neverjetno odločna, neustrašna, z veliko notranje moči, si prizadeva za dobro planeta in človeštva že vse odraslo življenje. Potuje po svetu in ozavešča ljudi o nevarnostih genskega inženiringa, biopiratstva in patentiranja semen ter o pomembnosti sonaravnega kmetovanja in ohranjanja semen. Iz njenega zanimivega predavanja v Sisku, 13. maja 2015, smo izpostavili nekaj njenih najbolj izstopajočih poudarkov.

Raznolikost življenja

Življenje je v svojem bistvu raznoliko; pozna različne vrste cvetja, jezikov, ljudstev … Ta raznovrstnost me navdušuje in bogati. Nasprotje temu so monokulture, najnevarnejše med njimi pa so monokulture uma, in to je tudi naslov razprave, ki sem jo napisala (v angleščini je dostopna tudi na spletu op. p.). Tak vzorec razmišljanja želi omejiti, nadzirati in si prilastiti, kar pripada vsem. Učim prav nasprotno od tega: kako naj sprejemamo, cenimo in spoštujemo raznolikost in kako naj dojamemo zakonitost, da smo vsi del ene skupnosti, celote. To načelo velja ne glede na to, ali mislimo na semena, male pridelovalce hrane ali velike kulture sveta.

Prehranski fašizem

Sistem nadzora nad semeni in pridelavo hrane, ki so ga zasnovale globalne korporacije, imenujem prehranski fašizem. Vendar ne gre samo za hrano, temveč za poskus, da bi z umetnimi stvarmi nadomestili hrano, ki prihaja iz prsti in pravih semen. Zaradi velikanske uporabe pesticidov je na svetu že prava epidemija raka. Svetovna zdravstvena organizacija je sredi aprila letos objavila, da je morda razlog za izjemno povečanje rakavih obolenj v Argentini, kemikalija glifosat v škropivih in herbicidih znamke roundup. Argentina, kot ena največjih svetovnih proizvajalk soje, namreč uporablja škropiva in herbicide te znamke. Države Južne Amerike se povezujejo, da bi prepovedale uporabo proizvodov roundup. Bilo bi dobro, da bi gibanje za ohranitev semen tudi v tem delu Evrope skušalo preprečiti uporabo te snovi.

Gibanje Devet semen (Navdanya)

Pomena števila devet me je naučil neki kmet, h kateremu sem se nekoč odpravila po semena. Na svoji zelo oddaljeni mali kmetiji – do nje sem iz Bangaloreja potrebovala osem ur – je gojil devet različnih vrst poljščin. Vprašala sem ga, zakaj jih goji prav devet. Potem mi je pripravil predavanje o kozmologiji, ki se ga ne bi sramoval niti univerzitetni profesor. Rekel je, da devet semen na njegovem polju odraža devet planetov in raznolikost, ko jo potrebuje naše telo, da bi bilo zdravo. Ko vzgaja devet semen, skrbi za vesolje, zemljo in svoje zdravje.

Izvir pesticidov

Kemija v kmetijstvu se je začela z vojno. Pesticidi in kemična gnojila ter strupi so stari manj kot sto let. Z njimi so začeli v Hitlerjevih laboratorijih: iste tovarne, ki so proizvajale bombe, so proizvajale tudi ogljikova gnojila. Ustvarili so iluzijo, da če tovarne ne bodo proizvedle dušika, ga v prsti ne bo dovolj. In to kljub temu, da lahko zrno fižola proizvede dovolj dušika in to zastonj. Vsi pesticidi so nastali iz strupenih plinov, ki so jih uporabljali za ubijanje ljudi.

Pesticidi in kemična gnojila se bojujejo predvsem proti raznolikosti, zato ker lahko s kemijo podprto kmetijstvo obstaja samo, če ima opraviti z monokulturami. Ne uničuje samo raznolikosti rastlin, temveč tudi raznolikost opraševalcev, brez katerih rastline ne bi obrodile. Vojaška mentaliteta je, da ti ni treba poznati tistega, ki ga uničuješ. Nasprotno pa je za mir in ljubezen potrebno sočutje, ki ga ni, če ne poznaš in ceniš druge osebe ali drugega živega bitja. V tem trenutku na svetu poteka vojna proti možnostim ljudi, da bi pridelovali zdravo hrano.

Genska tehnologija in planet

Leta 1987 so me povabili na sestanek o novi genski tehnologiji. Ko sem slišala vse te scenarije, sem se »prebudila«: povezala sem dejstva, da nam je industrija, ki je prevzela nadzor nad prodajo semen, prinesla strupe, pesticide in kemikalije. Ugotovila sem, da so industrijska prizadevanja in posegi na svetovni ravni, ki se zaradi globalizacije in neoliberalnega modela še stopnjujejo, uničila 75 odstotkov vode, tal in biološke raznovrstnosti tega planeta. Napisala sem knjigo Zemlja, ne nafta (Soil Not Oil, dostopna je tudi na spletu, op. p.), v kateri sem izračunala, da 40 odstotkov onesnaževanja in izpustov toplogrednih plinov, ki spreminjajo naše ozračje zaradi učinka tople grede, prihaja iz industrijskih predelov. Najbolj škodljivi plini so ogljikov dioksid, ki se sprošča iz fosilnih goriv, dušikov oksid, ki nastaja kot posledica uporabe dušikovih gnojil, in plini iz živalskih farm. Posledice vsega tega so nestabilne vremenske razmere. Povedali so mi, da ste imeli lani poplave. Tam, od koder prihajam, smo jih imeli pred nekaj leti, v njih je umrlo dvajset tisoč ljudi.

Hramba semen

Semen ni nihče izumil. Tovarne, ki proizvajajo strupe, pa so začele trditi, da so semena njihov »izum«, in jih želijo privatizirati, tako da lahko pobirajo pristojbine in kujejo dobiček: na eni strani iz strupov, ki jih prodajajo, na drugi pa iz licenčnin. Tistega dne, ko sem slišala za to, sem se odločila, da bom začela hraniti semena.

Beseda seme (dhan) je v sanskrtu skoraj enaka besedi darilo (dan). Ko delimo semena, se obdarujemo. Pri tem nihče ne reče: to seme je moja last. Noben hranitelj semen semen ne prodaja, ker bi ga zanimal dobiček, temveč jih raje izmenjuje z drugimi.

Leta 1987 smo začeli s hrambo semen in ustanovili 120 lokalnih semenskih bank, prek katerih lahko ljudje semena izmenjujejo med seboj. Z uporabo teh semen smo lahko premagali različne naravne katastrofe, saj so rastline, ki zrastejo iz naravnega semena, bolj odporne od tistih, ki zrastejo iz industrijskih semen.

Ni večjega dejanja, kot je hramba celo najmanjšega semena, kajti v tistem semenu je shranjena možnost za prihodnost. Reči morate »ne« privatizaciji in prilaščanju življenja. Tako vadite kulturo obdarovanja življenja in tudi ustvarjate hrano, ki je najosnovnejša človekova potreba.

Gandijeva zapuščina

Da bi začela shranjevati semena, me je navdihnil Gandi, ki ga v Indiji imenujemo oče naroda, saj je vodil gibanje za osamosvojitev Indije od Britanskega imperija. Indija je izdelovala najboljše bombažno blago, potem pa so kolonialisti odločili, da bodo tkanine tkali v tkalnicah v Angliji. Ljudje so morali prisilno delati na poljih bombaža, mojstrom predilcem pa so odrezali palce na rokah, da niso mogli več presti ali učiti druge, kako naj to delajo. Gandi je rekel, da bodo tako dolgo, dokler bodo pridelovali surovine za blago in jih pošiljali v tujino, od tam pa kupovali že gotove izdelke, ostali sužnji. To je pomenilo, da so morali sami začeti izdelovati blago. Našel je osemdesetletno žensko, ki je edina še znala presti. Naučila ga je in potem je on naučil druge, zato je kolovrat simbol svobode indijskega ljudstva. Seveda pa je tudi rekel, naj ne uporabljajo britanskega blaga in je ljudi opogumljal, naj vztrajajo pri tem. Ko sem torej zvedela za te velike neoliberalne družbe, ki hočejo ljudem prepovedati, da bi uporabljali lokalna semena, sem se spomnila Gandijevega kolovrata. Hočejo, da pozabimo, da je seme izvir življenja, sem pomislila. Da lahko vsak izmed nas shrani seme in goji hrano, kar je edino pravilno. Gandi nas je učil ne samo kako tkati svoj bombaž in izdelovati blago, temveč tudi, da ne smemo ubogati nepravičnih zakonov in se jim moramo upreti.

Semen si ne more nihče prilaščati

Monopolisti, kot je podjetje Monsanto, menijo, da si lahko seme kar prilastijo in potem iz tega kujejo dobiček. Semena pripadajo vsem, ne morejo biti zasebna lastnina. Zame obstaja samo en komu-nizem, to je skupno komu-nalno lastništvo zemlje, ki se razlikuje od nekdanje centralizirane moči glede lastništva. To je spoznanje, da je vsako seme samo po sebi vir svoje moči. Vsaka oseba je vir svoje moči, in to moč moramo sprostiti.

Hrano lahko pridelujemo brez kakršnih koli strupov in stroškov – kako bi se sicer človeštvo hranilo minula tisočletja? Ker pa želijo družbe prodajati svoje strupe in svoja semena, ustvarjajo iluzijo, da brez nakupa njihovih dragih kemikalij in semen ne bomo mogli pridelati hrane.

Monsanto

Monsanto je največja svetovna multinacionalka, ki si v imenu kmetijsko-prehranske politike prilašča pravico odločati o zakonih življenja in pri tem uničuje rastlinsko raznolikost, naša semena, našo hrano in našo svobodo na planetu. Monsanto je prišel v Indijo protipravno, mimo vseh zakonov, leta 1998. Vem, da si zelo, tudi na vse mogoče protipravne načine, prizadeva, da bi prišel v vzhodno Evropo. Ker sem sodelovala pri pisanju mednarodnih zakonov in našega indijskega zakona, sem jih takrat tožila na vrhovnem sodišču in ustavila njihovo delovanje za šest let.

Te velikanske korporacije delujejo po dveh poteh: prva je, da kradejo, kar pripada ljudem, druga pa je korupcija in podkupovanje vlad, da jim te omogočajo krasti. Tako so jim nazadnje odobrili njihove postopke in v petih letih so pridobili nadzor nad 95 odstotki bombažnega semena v Indiji. To je seme, ki je že v osnovi zastrupljeno, in rastlina, bombaž, ki zraste iz njega, vsebuje strup.

Da bi razumeli, koliko dobička imajo: cena semena bombaža je bila pred Monsantom 5 rupij za kilogram semen. Danes stane to seme 4000 rupij za kilogram, kar je za 70 000 odstotkov več! Ali so indijski kmeti nenadoma obogateli, da lahko toliko plačujejo? Ne! Silijo jih vzeti posojilo za Monsantovo seme. In ker v dveh, treh letih posojila ne morejo odplačati, jim Monsanto nato pošlje svoje agente, da jim zarubijo zemljo. Pogosto se konča tako, da kmetje odidejo na polje in se tam zastrupijo s pesticidi. Število samomorov med indijskimi kmeti se je od leta 1995, odkar je začel veljati ta zakon, pa do danes, zvišalo na več kot tristo tisoč! Mislim, da ni sprejemljivo, da bi se že eno samo življenje žrtvovalo zaradi dobička. Zato shranjujemo semena.

Bogastvo in korist

Govorijo samo o denarju. Vzamejo vse, kar kmet ima, potem pa mu očitajo, da nima denarja. Rekli smo: Ne! Ukradli ste naša semena, našo zemljo, naše službe, zdaj hočete ukrasti še naš denar. Zato smo se odločili ugotoviti dejanske stroške te industrijske agrikulture. Potem ko smo shranili semena in poskrbeli za biološko raznolikost, smo šli od kmetije do kmetije in izračunali, koliko hranljivi so pridelki. Če bi na vseh kmetijskih površinah pridelovali raznovrstne poljščine in žita s svojimi semeni, bi lahko nahranili dve Indiji.

Večina ljudi se ne spomni, da beseda bogastvo prihaja iz besede dobrobit  (angl. wealth – wellbeing), ki pomeni, da ti je dobro. V nobenem drugem jeziku razen v angleščini beseda denar ne pomeni bogastva in dobrobiti! Igrajo se z besedami in našo pametjo. Vzeli so besedo, ki pomeni, da se imamo dobro, da smo srečni in zdravi, in jo spremenili v denar. In potem so to spremenili v BDP (bruto domači proizvod), še en način, da oligarhi še hitreje kradejo. Oxfam (mednarodna zveza 17 organizacij, ki deluje v več kot 90 državah sveta in si prizadeva za rešitev problema globalne revščine op. p.) je opravil novo raziskavo, v kateri je pokazal, da 80 bogatašev na svetu nadzira toliko bogastva, kot ga ima 3,5 milijarde ljudi, to je pol človeštva. Bogastvo teh 80 oligarhov potem v raziskavah razdelijo na 3,5 milijarde ljudi, da prikažejo, kot da vsi imamo materialno več. Če se bo ta proces izrabljanja nadaljeval, bodo v nekaj letih nadzirali bogastvo 99 odstotkov človeštva.

Nova oblika ekonomije

Sisak je bil pred vojno industrijsko mesto, potem je bilo uničeno in je industrijsko propadlo. Toda to se bo zgodilo z vsako vasjo, vsakim krajem. Zato moramo zasnovati drugačno, novo obliko ekonomije. Velika podjetja je ne bodo ustvarila, ker imajo dobiček, če je ne. Pokvarjeni in podkupljeni politiki, katerih prijatelji so bogataši in so pogosto tudi sami bogataši, je tudi ne bodo. Ljudje so tisti, ki jo moramo ustvariti, in sicer zato, ker je to boljša ekonomija; boljša je za zemljo in boljša za ljudi. Beseda ekonomija izhaja iz grške besede oikos. Iz te besede izhaja tudi beseda ekologija. Ekologija je znanje in znanost o delovanju našega planeta in živih bitij na njem. Ekonomija bi moralo pomeniti upravljanje planeta na temelju tega znanja. Dandanes je ekonomija daleč od tega, da bi skrbela za naš planet in domove. Aristotel je ločil med oikonomijo oziroma ekonomijo kot umetnostjo življenja ali sposobnostjo za življenje, in hrematistiko – ki jo danes imenujemo ekonomija. Hrematistiko je imenoval umetnost pridobivanja denarja oziroma mu je pomenila finančno bogatenje ali pridobitništvo. K temu bi dodala, da je to umetnost pridobivanja denarja s krajo od narave in družbe.

Evropa, GMO in demokracija zemlje

Čeprav je v Evropski uniji uporaba GMO (gensko modificiranih organizmov – živil) prepovedana, mislim, da bodo z vsemi pravnimi in protipravnimi sredstvi poskušali doseči, da bo delež GMO narastel, in to prav v vzhodni Evropi. Ne dovolite, da GMO vstopijo v vašo družbo! Ker GMO ni stvar, je vprašanje moči. Je simbol suženjstva in izrabljanja. Zato moramo shraniti semena, da bi obranili svojo svobodo.

Pomembno je delovati na vseh ravneh družbe in naj bo shranjevanje semen povezano z drugimi vidiki ekonomije prehrane. Dobra zdrava hrana je ekološko vprašanje, vprašanje zdravja in vprašanje naše ekonomske svobode. Vemo, da lokalne kmetije zagotavljajo boljšo hrano, in je marsikdaj tudi organsko pridelana. Z uživanjem tako pridelane hrane se lahko telo kmalu očisti pesticidov in ozdravi. Na spletni strani www.seedfreedom.net je še več zamisli, kako delovati lokalno in se povezovati globalno, mednarodno. Tako spoznavamo, da smo del ene celote, enega gibanja. Kar ustvarimo, je edino, kar nam bo zagotovilo prihodnost.

Demokracija zemlje

Nikoli ne podcenjujte moči enega samega semena. Nikoli ne podcenjujte moči, ki jo ima vaše delovanje. Vidim, da vzhodna Evropa kaže novo smer. Prešli ste iz komunizma v kapitalizem, vendar obstaja še tretja smer. Imenujem jo demokracija zemlje. Pred dvajsetimi leti smo začeli z gibanjem, ki smo ga poimenovali Vrtovi upanja (Gardens of Hope). Začeli smo sodelovati z vdovami na podeželju v Indiji, zdaj pa sodelujemo tudi s šolami, tako da naši otroci ne bi pozabili, da so del zemlje, in da je delo z zemljo najboljši poklic, ki ga lahko opravlja človek. Kjer koli sije sonce in imamo košček zemlje, lahko damo vanj seme in bo zraslo, na deželi ali v mestu. Ko otroke vprašam, kaj jim je pri tem najbolj všeč, pravijo: »To, da dam v zemljo eno samo seme, iz katerega zraste sto paradižnikov in tisoče semen!«

xxx

Semena za samozadostnost

Vandana Shiva ne bo nikoli pozabila lekcije, ki se je je naučila, ko je bila stara trinajst let. Njena starša, ki sta kot toliko drugih izobraženih Indijcev, podpirala Gandijev upor proti kolonializmu, sta vztrajala, da so nosili samo oblačila, narejena iz doma stkanega bombaža. Nekega dne je Vandana, ko se je vrnila iz šolskega internata v domači kraj Dehra Dun pod Himalajo, hotela šolsko uniformo iz najlona, kakršno so nosile njene bogate prijateljice. Njena mati, učiteljica, ki je postala kmetica, se je strinjala. »Če je to tisto, kar si želiš, jo boš seveda dobila,« je rekla. »Zapomni pa si, da bo tvoja najlonska obleka bogatašu omogočila, da si bo kupil še večji avtomobil. Bombaž, ki ga nosiš, pa bo pomagal revni družini, da si bo kupila vsaj en obrok hrane.«

»Seveda nisem dobila tiste najlonske halje,« se namuzne gospa Shiva, ko pripoveduje to zgodbo. »Razmišljala sem o revni družini, ki strada zaradi moje obleke.« Ostala je zvesta vzgoji svojih staršev in se v duhu svojega poslanstva zavzema za socialne pravice na številnih področjih. Je visoko izobražena, doktorica fizike, okoljevarstvenica, aktivistka in avtorica več sto raziskav in razprav v vodilnih svetovnih znanstvenih in tehničnih publikacijah. Za svoja prizadevanja je prejela veliko nagrad; med drugimi je leta 1993 za svoje požrtvovalno zavzetost pri ohranjanju planeta, in »ker je ženske in ekologijo umestila v srce dialoga o tem procesu,« prejela Right Livelihood Award, ki je znana kot alternativna Nobelova nagrada.

Nasprotniki Shive pravijo, da je naivna, in poudarjajo, da so kemična gnojila, pesticidi in genski inženiring (laboratorijsko, načrtno spreminjanje genskega materiala z uporabo biokemijskih metod op. p.) Indijo rešili lakote in velikanskih dolgov zaradi uvoza hrane. Ona pa odgovarja, da je visokotehnološko kmetijstvo kratkoročna rešitev, ki bo na dolgi rok uničilo zemljo. Z nekaj primeri in izračuni je tudi pokazala, da lahko ekološko kmetijstvo nahrani naraščajoče svetovno prebivalstvo, saj lahko kmetje, ki ob kmetovanju uporabljajo spoznanja o lokalnih posebnostih in poznajo tradicionalen način kmetovanja, ustvarijo velik pridelek z razmeroma malimi stroški in brez škode za okolje.

Dr. Vandana Shiva želi ohraniti bogastvo naravne raznovrstnosti v svetu, ki je preveč ranljivo za razne enostranske eksperimente človeštva. Opominja nas, da moramo biti v skrbi za okolje skromnejši in ponižnejši. »Nisi velikan Atlas, ki nosi svet na svojih ramenih,« pravi, »spomni se, da planet nosi tebe.«

Barbara Škoberne, objavljeno v reviji AURA št. 310, junij 2015

Na sliki: dr. Vandana Shiva, fotografijo posnela Barbara Škoberne