NA SPOMIN SE NI MOGOČE ZANESTI

Kako se je zgodilo, da se je starejši sivolasi moški z očali, oblečen v modro flanelasto srajco, znašel v spominu Chrisa Coana? Štirinajstletni Chris Coan je opisoval, kako se je kot petletnik izgubil v nakupovalnem središču in kako sta ga pozneje mama in sivolasi moški znova našla. „Strašno me je bilo strah,“ se spominja mladi Američan. Mislil je, da nikoli več ne bo videl svojcev.

Vendar se Chris v resnici ni nikoli izgubil, le psihologinja Elizabeth Loftus z washingtonske univerze v Seattlu je z zvijačo dosegla, da se mu je ta dogodek zapisal v spomin. Znanstvenica je namreč njegovega starejšega brata Jima prosila, naj Chrisu opiše tri resnične dogodke iz Chrisovega otroštva in doda še enega izmišljenega – tega, kako naj bi se bil Chris izgubil. Chris je bratovo zgodbo o svojem navideznem izginotju takoj sprejel za resnično in si jo zapomnil. Ko mu je brat čez nekaj tednov povedal, da si je zgodbo izmislil, Chris tega ni mogel verjeti. „Natančno se spominjam, kako sem jokal in kako me je mama našla in mi rekla: ‚Tega ne naredi nikoli več‘!“

Svetovno znani otroški psiholog dr. Jean Piaget je trdil, da njegov najzgodnejši spomin sega v čas, ko je bil dveletnik in so ga skoraj ugrabili. Natančno se je spominjal podrobnosti poskusa ugrabitve: kako je sedel v svojem otroškem vozičku, kako se je njegova varuška bojevala z ugrabiteljem, spominjal se je prask na svojem obrazu in policista v kratkem plašču, ki je s kolom lovil ugrabitelja. Zgodbo so potrdili tudi varuška in starši. Večkrat so jo pripovedovali sorodnikom in znancem. Piaget je bil prepričan, da se dogodka pravilno spominja, v resnici pa se ta ni nikoli zgodil. Trinajst let po navideznem poskusu ugrabitve je nekdanja varuška v pismu Piagetovim staršem priznala, da si je zgodbo izmislila, in jih prosila odpuščanja. Piaget je zadevo pozneje opisal takole: „Kot otrok sem verjetno prisluhnil varuškini zgodbi, si ustvaril domišljijsko predstavo, kako naj bi se vse to zgodilo, in jo kot resničen dogodek shranil v spomin. Čeprav je bila izmišljena, je zame ostala pravi spomin.“

Raziskovalci spomina ob takšnih navideznih spominih govorijo o ‚implantiranih (vsajenih) spominih‘. Čeprav ti niso resnični, delujejo na osebo tako kot pravi in jih ne loči od pravih spominov. Raziskovalci so v zadnjih letih prepričani, da je človeški spomin na osebe, doživetja in občutke v resnici skrajno nezanesljiv.

Še laže kakor z zgodbami je spomin mogoče prevarati s slikami. Psihologinja Elizabeth Loftus je poskusnim osebam kazala slike, na katerih naj bi se ti kot otroci skupaj s sorodnikom vozili v balonu. Polovica poskusnih oseb se je tudi natančno spominjala, kako so se počutili med vožnjo, čeprav je bila slika zgolj računalniška montaža in se v resnici z omenjenim sorodnikom niso nikoli vozili v balonu ali pa se v življenju z balonom sploh še niso vozili. Raziskovalka je ugotovila, da je slikovne prizore laže vtisniti v človekov spomin zato, ker videno aktivira iste dele v možganih kakor domišljija.

Zanimiv je tudi primer Švicarja Binjamina Wilkomirskega. Leta 1995 je objavil knjigo Bruchstücke. Aus einer Kindheit 1938−1945 (Fragmenti. Zgodba nekega otroštva od leta 1938 do 1945). V njej opisuje, kako je kot otrok preživel koncentracijski taborišči Majdanek in Auschwitz in nato prišel v Švico ter privzel tam novo identiteto, saj so ga posvojili švicarski starši. Ti naj bi skušali storiti vse, da bi se deček znebil hudih spominov. Knjiga je požela veliko naklonjenosti, toda kmalu se je izkazalo, da je Wilkomirski v resnici Bruno Dössekker, da se je leta 1941 kot nezakonski otrok že rodil v Švici in sta ga posvojila švicarska zakonca potem, ko je zamenjal nekaj rejniških družin. V Nemčiji nikoli ni bil, holokavst je poznal le iz pripovedovanja. Vsa leta se je namreč poglabljal v knjige in filme s to tematiko, poslušal in prebiral številna pričevanja ljudi, ki so preživeli taborišče, in nazadnje še sebe neomajno prepričal, da je tudi on ena od resničnih žrtev. Njegovi spomini so bili na videz tako pristni, da so jih kot resnične potrjevali celo taboriščniki, ki naj bi bili njegovi sotrpini.

Spomini niso fotografije dogodkov

Begajoče spoznanje, da človeški spomin ni arhiv, v katerem bi bili dogodki shranjeni tako, kot so se zgodili, zaposluje nevrobiologe, psihologe in sociologe po vsem svetu. Še pred dvajsetimi leti smo vsi imeli spomin za nekaj zanesljivega, za nekakšen računalnik, ki natančno shranjuje vse, kar se zgodi in na kar se je mogoče zanesti.

Izsledki raziskav zadnjih let pa so pokazali, da to ne drži, in te ugotovitve imajo lahko neslutene posledice zlasti v kazenskih zadevah, saj dokazujejo, da pričam ni mogoče povsem zaupati, četudi so prepričane, da govorijo resnico. Kako zelo se usoda lahko poigra s človekom, se je pokazalo tedaj, ko je bil zmotno obdolžen tudi ameriški raziskovalec spomina Donald Thompson. Neka ženska, žrtev posilstva, je trdila, da je bil prav omenjeni raziskovalec človek, ki jo je posilil. Na srečo je imel več kot trden alibi, saj je prav v času, ko se je posilstvo zgodilo, sodeloval v televizijski oddaji v živo, kjer je govoril o težavah s spominom. Domnevali so, da je ženska tik pred posilstvom, na televiziji videla začetek te oddaje, si v spominu ohranila profesorjevo podobo in jo zmotno pripisala podobi storilca.

Tudi ameriški mornar Kirk Bloodsworth je bil obsojen zaradi zmotnega pričanja. Leta 1985 so ga v Združenih državah Amerike obsodili za posilstvo in umor devetletne deklice. Pet nepovezanih prič je nedvoumno prepoznalo Bloodswortha kot človeka, ki so ga videli na prizorišču umora. Obsojen je bil na smrt, sodba je bila pozneje spremenjena v dvojno dosmrtno kazen. Šele leta 1993 je analiza DNK pokazala, da Bloodsworth zločina ni storil.

Izsledki ameriške raziskave so pokazali, da je kar 76 odstotkov sodnih zmot v Združenih državah Amerije posledica zmotnega pričanja. To pa niso bila namerna lažna pričanja, temveč pričanje oseb, ki so bile trdno prepričane, da se je vse zgodilo tako, kot so opisovale. Zato se že porajajo pobude, na primer Horsta Herolda, nekoč predsednika nemškega kriminalističnega urada, da bi se pričanje na sodiščih odpravilo in bi sodili le na podlagi stvarnih dokazov.

Raziskovalka Elizabeth Loftus pravi, da bi lahko upravičeno trdili, da se človeški spomin vsak dan rodi na novo. Še zlasti nezanesljivi so spomini na travmatična doživetja. Skrajni stres in groza sprožita v možganih biokemične procese, ki opazno motijo shranjevanje spominskih sledi, zato se v dolgoročni spomin zapišejo le drobci travmatičnega doživetja. Da bi zapolnili manjkajoče vrzeli v spominu, jih začnemo ljudje nehote dopolnjevati z izmišljenimi podrobnostmi. Zlasti pri čustveno obremenjujočih doživetjih je veliko več izmišljenih podrobnosti kakor tedaj, če doživeto človeka čustveno ne prizadene.

Z izrazom dovzdevni spomini (angl. False Memory Syndrom) poimenujemo spominsko popačenje nečesa, kar smo res doživeli, ali pa navidezno spominjanje česa nedoživetega. Ti spomini nastajajo s prepletanjem podrobnosti različnih dogodkov, s polnjenjem spominskih vrzeli z domišljijskimi vložki ali pa z zlivanjem spominskih sledi dveh ali več podobnih dogodkov iz različnih časovnih obdobij. Drugi vzrok za navidezno spominjanje je zmotni spominski vir. Dogaja se namreč, da človek dogodke, ki so se zgodili zgolj v njegovih sanjah, zmotno pripiše resničnosti. Tretja vrsta lažnih spominov pa je posledica vpliva terapevtov, svetovalcev ali hipnotizerjev. S podžiganjem, sugestijami in usmerjenim spraševanjem se zdravljencem ali zasliševancem lahko vcepljajo dozdevni spomini. Dr. Elizabeth Loftus je leta 1994 z raziskavo dokazala, da terapevt pri drugem človeku zlahka povzroči nastanek dozdevnega spomina.

Nezavedni plagiati

V glasbi in znanosti je bilo nekoč in je tudi danes veliko obtožb plagiatorstva. Takšno je bilo na primer sojenje znanemu članu skupine Beatles Georgeu Harrisonu. Po razpadu skupine je Harrison leta 1971 napisal pesem My Sweet Lord, prodali so jo v milijonski nakladi. Toda kmalu so ga obtožili, da je njegova pesem plagiat stare uspešnice He’s So Fine. Harrison je odločno zanikal, da bi prepisal znano skladbo. Proces je trajal pet let in se končal tako, da so ga obsodili in mu določili več kot 500 000 dolarjev kazni. Sodnik je sicer verjel Harrisonu, da skladbe ni zavestno kopiral, vendar je moral spoštovati zakon, ki določa, da dve pesmi ne smeta imeti enakega notnega zapisa, to pa se je v omenjenem zgledu zgodilo. Takšno podzavestno posnemanje imenujejo psihologi kriptomnezija, pravniki pa nezavedno kopiranje. To se v popularni glasbi dogaja neprenehoma, saj skladbe poslušamo vsepovsod, po trgovinah, restavracijah, radiu, televiziji in se nam nehote zapisujejo v spomin. Ko glasbenik pozneje sklada svojo skladbo, se niti ne zaveda, da pravzaprav zapisuje že slišano pesem.

Namišljeni terapevti vsiljujejo svoje zgodbe

Nekateri terapevti ali svetovalci, zlasti iz duhovnih krogov, včasih, ne da bi se tega zavedali, svojemu zdravljencu ali stranki vsilijo kot spomin nekaj, kar se ji ni nikoli zgodilo. Tako je nemški reviji Spiegel pred leti Katja (ime izmišljeno) iz Berlina zaupala svojo zgodbo. Neprenehoma je bila utrujena. Ker osebni zdravnik ni mogel določiti, kaj povzroča njeno utrujenost, saj so bili vsi telesni izvidi normalni, jo je poslal k duševnemu terapevtu. Ta se je poglobil v Katjino otroštvo in ji nenadoma dejal, da sumi, da je bila v otroštvu telesno zlorabljana in da je prav to vir njene utrujenosti. Sprva Katja tega niti ni vzela resno, saj je imela zmeraj občutek, da je bilo njeno otroštvo zelo prijetno in vedro. Toda svetovalec je vztrajal, začel ji je vsiljevati zgodbo, da je bila morda pogosto zaprta v kleti. Zgodba se ji je sprva zdela za lase privlečena, toda kmalu je začela dvomiti o svoji preteklosti. Preživljala je pekel, saj nenadoma ni več vedela, kaj je res in kaj ni. Šele s pomočjo drugega terapevta ji je uspelo prepoznati mehanizem, ki ga strokovnjaki označujejo kot inducirani (sugerirani) spomini. Kot trdi dr. Elizabeth Loftus, se z različnimi sugestivnimi vprašanji to celo pogosto dogaja pri nestrokovnih in tudi pri usposobljenih duševnih svetovalcih, raznih regresijah v prejšnja življenja in pri hipnotičnih seansah. Večinoma poteka to takole:Veste, še vsak, ki je prišel k meni in imel takšne simptome, na primer motnjo hranjenja ali depresijo, je bil kot otrok zlorabljen. Ali se je morda to zgodilo tudi vam?“ Če stranka zanika, terapevt vztraja naprej: „Ali ne bi bilo mogoče, da bi se to zgodilo, pa ste to potisnili v podzavest? Skušajte se spomniti. Kaj bi se lahko zgodilo?“ In počasi, počasi se v glavi prizadete osebe oblikuje podoba mogočega storilca in okoliščin, v katerih naj bi se dogodek zgodil. Obravnavane osebe začnejo sugerirane dogodke doživljati kot nekaj, kar so resnično doživele in jim še same dodajo podrobnosti. Iz tega se razvijejo zelo tragične zgodbe, zlasti če so povezane s sugeriranjem spolne zlorabe v otroštvu. Kot pravi dr. Elizabeth Loftus, je treba biti zmeraj zelo previden, če so se takšne zgodbe prvič pojavile šele po obisku pri terapevtu. Morda so to bolj domneve samega terapevta kakor resničnost, toda tragedija nastane, če terapevt vztraja pri pravilnosti svoje domneve in začne zgodbo vsiljevati stranki ne glede na posledice.

Kako v takšnih primerih prepoznati resnico? Za zdravljence so tudi dozdevni spomini pristni in grozljivi ne glede na to, ali so se v resnici zgodili ali ne. In tudi številne družine so bile zaradi tega uničene ne glede na to, ali so bili spomini pristni ali dozdevni.

Seveda drži, da številne težave v življenju odraslega človeka izvirajo iz nerešenih težav v otroštvu ali celo iz resničnih grozljivih doživetij. Dolžnost odgovornega terapevta pa je, da stranki pomaga ločevati navidezno od resničnega, dozdevno zlorabo od prave, po drugi strani pa, da tudi prepozna resnično zlorabo, ki pa se je oseba, ki jo je doživela, morda ne zaveda in jo je potisnila v nezavedno.

Tudi tisti, katerih naloga je, da presodijo, ali je bila neka oseba spolno ali telesno zlorabljena ali pa se ji to zgolj dozdeva, naj bi bili pozorni na to, da je z ljudmi mogoče manipulirati, zlasti z otroki, ki so izredno dojemljivi za sugestivna vprašanja. Znano je, da na ljudi s čustvenimi težavami zelo vpliva vse, kar berejo v tiskanih medijih, slišijo po radiu ali vidijo in slišijo na televiziji, in nenadoma lahko vidijo vzrok za svoje težave v kom drugem; zdi se jim, da bi pri drugih ljudeh z neko svojo tragično zgodbo zbudili večje sočutje, zato si začnejo izmišljati spomine. Vanje sčasoma tudi sami verjamejo in na podlagi teh potem obdolžijo nedolžne ljudi. Zato je naloga preiskovalnih in sodnih organov, da se v tako občutljivih zadevah ne prenaglijo.

Če vzamemo dozdevni spomin dr. Piageta, da so ga kot dveletnika skušali ugrabiti, bi že po tem, kar vedo danes znanstveniki o razvoju možganov, lahko njegove spomine takoj imeli za lažne. Kajti da bi nastal dolgoročni spomin, se mora najprej razviti levi spodnji čelni reženj, ta pa pri tako majhnem otroku še ni razvit, zato zelo zapletene zgodbe z veliko podrobnosti večina otrok te starosti v svojih možganih ne bi imela kam shraniti. Možgani dojenčkov in zelo majhnih otrok so zmožni shraniti samo delce doživetega. V možganih morajo torej potekati nekateri procesi, da se spomini sploh lahko shranijo, zato so trditve, da se odrasla oseba spominja, da je bila kot dojenček ali morda kdaj pozneje v življenju, ko je bila v nezavesti, zlorabljena, zelo verjetno lažne.

Že prav notorično nezanesljivi pa so spomini, ki so se pri nekom „prebudili“ po zaslugi sanj ali hipnoze. Informacije v sanjah so pogosto zelo dvoumne, tudi s spomini, „obujenimi“ s hipnozo ali drugimi metodami, ki izrabljajo sugestibilnost ljudi, je treba biti skrajno previden.

Posebno zahtevno je ugotavljanje resnice tedaj, ko se spomini na dogodek, ki se je v resnici zgodil, zlijejo z dozdevnimi „spomini“ v eno zgodbo. Tedaj skoraj ni mogoče razlikovati resnično od navideznega, morda je to lažje le tedaj, ko je izmišljeni del sam po sebi malo verjeten ali pa je mogoče nedvoumno trditi, da se dozdevni spomini niso mogli zgoditi, če vemo, da oseba, ki to trdi, nikoli niti ni bila v položaju (na primer v koncentracijskem taborišču, v tuji deželi, vojni in podobno), ki naj bi se ga spominjala. Tako je bilo z žensko, ki jo je v otroštvu res spolno zlorabil sorodnik, vendar je spomin na ta dogodek potisnila v nezavedno, potem pa ji ga je neka bežno omenjena beseda nekoč pozneje v življenju priklicala v spomin. Ženska se je začela zavedati, kaj se ji je nekoč zgodilo, začele so jo tlačiti nočne more, v katerih jo je sorodnik spolno zlorabljal, ob tem pa je sanjala še o satanističnih obredih z žrtvovanjem ljudi in kanibalizmom. Ker sorodnik nikoli niti ni imel stika s satanisti, so lahko ta del njenih spominov označili za dozdeven. Vendar so takšni primeri lahkega razločevanja zelo redki. Niti za spomine oseb, ki trdijo, da so jih ugrabili Nezemljani, ne bi mogli zanesljivo trditi, da ne držijo.

Vprašanje je, ali se lahko zanesemo na svoj spomin. Kot pravi dr. Elizabeth Loftus, se lahko zanesemo le na ogrodje nekega dogodka ohranjenega v spominu, na podrobnosti pa že ne več, saj je spominjanje pravzaprav ustvarjalen proces. Ko se česa spominjamo, sestavljamo drobce, ki smo jih doživeli ob različnih časih in različnih krajih, v neko spominsko sliko ali pa vsaj v tisto, za kar menimo, da je pravi spomin. In vsakokrat, ko se česa spomnimo, to tudi nekoliko spremenimo. Morda zaradi informacij, ki jih ob prejšnjem spominjanju še nismo imeli in smo jih izvedeli pozneje, morda zato, da bi ustvarili boljšo sliko o sebi pred seboj ali drugimi. Dodajamo tudi informacije, za katere zgolj domnevamo, da so se zgodile. Na primer, če nas kdo vpraša, ali je sosed včeraj kaj razbijal v stanovanju, lahko pritrdimo, saj smo slišali hrup. Če nas vpraša, ali je kaj zabijal v zid, morda temu pritrdimo, v resnici pa ne vemo, ali je hrup nastal kot posledica zabijanja žeblja v zid, metanja žoge, telovadbe ali česa drugega, v svojem spominu pa smo že izoblikovati podobo „soseda s kladivom v roki“. Kar zadeva spomin, bi torej upravičeno rekli: nič ni tako, kot se zdi.

Kdo je dr. Elizabeth f. Loftus

Elizabeth F. Loftus (roj. 1944) dela kot psihologinja na kalifornijski univerzi Irwine in je predavateljica tudi na washintonski univerzi, posvetila pa se je proučevanju človeškega spomina. Kot izvedenka je sodelovala v številnih sodnih procesih, med drugimi tudi v procesu serijskega morilca Teda Bundyja in igralca ameriškega nogometa O. J. Simpsona.

Tudi sama ima žalosten spomin iz otroštva. Ko je bila stara štirinajst let se je v bazenu na posesti svojega brata utopila njena mati. Tudi Elizabeth je bila tedaj na obisku pri stricu. Še danes se spominja tega tragičnega dne, gasilcev, ki so prišli. Leta pozneje, ob devetdesetletnici svojega strica, jo je neki sorodnik spomnil na ta žalostni dan in ji omenil, da je prav ona tedaj odkrila materino truplo. Toda Elizabeth je to zanikala in trdila, da je mater našla materina sestra. Ampak sorodnik je vztrajal, da ima prav on. Elizabeth je začela dvomiti in se spraševati, ali je morda res ni našla prav ona. Vedela je, da so ji gasilci dali kisik in začela se je spraševati, ali je morda bila tako pretresena prav zaradi tega, ker je našla mater, da so ji morali dati kisik. Po nekaj dneh je bila že skoraj prepričana, da je bilo res tako, kot je trdil stric. Toda potem jo je stric poklical, se opravičil in povedal, da je našla mater Elizabethina teta. Tako je sama izkusila, kako nezanesljiv je človeški spomin in kako lahko je vplivati nanj.

Daja Kiari; članek je bil objavljen v reviji AURA št. 294, april 2014

Fotografija: Bigstockphoto.com

Več ...