MOČ VERJETJA

Vsak študent medicine se vsaj mimogrede nauči, da um lahko vpliva na telo; da nekateri ljudje ozdravijo že zato, ker verjamejo, da so dobili pravo zdravilo, četudi je to v resnici tableta iz sladkorja. Takšen učinek se imenuje v medicine učinek placebo.

Učinek placebo ali učinek verjetja, kot ga imenuje dr. Bruce L. Lipton, celični biolog in univerzitetni profesor, je v resnici dokaz zdravilnih sposobnosti uma in telesa, čeprav ta učinek uradna medicina povezuje s šarlatani, ali v najboljšem primeru z bolniki, dovzetnimi za sugestijo. Na medicinskih fakultetah po svetu in pri nas se učinek placebo omenja mimogrede, da bi študentje čim prej začeli poslušati o »pravih« sredstvih sodobne medicine – zdravilih in operacijah.

 

Zgodovina medicine tudi zgodovina učinka verjetja

Učinek placebo bi moral biti pomembna tema izobraževanja prihodnjih zdravnikov in drugega medicinskega osebja. Vsi ti bi se morali usposobiti za prepoznavanje moči notranjih virov v človeku. Zdravniki ne bi smeli zanemarjati moči uma kot nečesa manjvrednega v primerjavi s kemikalijami in skalpelom. Dobro bi bilo, če bi opustili prepričanje, da je telo nevedno in da je za ohranitev zdravja potreben poseg od zunaj. Učinek placebo pa dobro poznajo zdravilci in ga priznavajo kot učinkovito sredstvo, ki temelji na energiji in nima stranskih učinkov.

Zdravniki zavračajo učinek verjetja ne le zaradi dogmatičnega razmišljanja, temveč tudi zaradi finančnih razlogov. Če bi se človek z močjo svojega uma ozdravil sam, ne bi potreboval zdravnika, ali – še pomembnejše – tudi zdravil ne. Dr. Bruce Lipton je ugotovil, da farmacevtska podjetja proučujejo bolnike, ki se odzivajo na sladkorne tablete, vendar samo zato, da bi jih izločila iz zgodnjih kliničnih proučevanj novega zdravila in ne da bi ta učinek podpirala.

V precejšnjem delu zgodovine medicine zdravniki niso imeli na voljo učinkovitih sredstev zoper bolezni, zato je ta zgodovina pravzaprav tudi zgodovina učinka placebo. Ob uporabi raznih »zdravilnih pripomočkov«, na primer puščanja krvi, zdravljenja ran z arzenom in podobnega, je kljub neustreznemu zdravljenju ozdravela vsaj tretjina ljudi, saj je predvidoma kar dobra tretjina vseh bolnikov dovzetna za učinek placebo. Ko zdaj zdravniki zdravijo bolnike z zdravili in drugimi metodami, ozdravijo torej tretjino bolnikov zgolj na podlagi učinka placebo.

 

Učinek placebo tudi v kirurgiji

Presenetljivo je, da je učinek placebo opazen tudi v kirurgiji. V raziskavi Medicinske fakultete Baylor (Baylor School of Medicine) leta 2002 – izsledki so bili objavljeni v reviji New England Journal of Medicine – so ocenjevali operacije bolnikov s hudimi bolečinami v kolenu (Moseley in drugi, 2002). Vodja študije dr. Bruce Moseley je vedel, da operacije kolena pomagajo bolnikom, in bil tudi prepričan, da v kirurgiji učinka placebo ni, vendar ga je zanimalo, kateri del operacije pravzaprav pomaga bolnikom. Bolnike, zajete v raziskavo, je razdelil v tri skupine: prvi skupini bolnikov je postrgal poškodovani hrustanec v kolenu, drugi skupini je spral kolenski sklep in tako odstranil snovi, ki so povzročale vnetje. Oba postopka sta standardna pri zdravljenju hudih bolečin v kolenu. Tretjo skupino je operiral le na videz. Bolnikom so dali narkozo, Mosey je naredil na kolenu le tri površinske standardne reze in se med operacijo vedel kot po navadi pri takšnih operacijah. Po štiridesetih minutah je rane zašil. Vsem trem skupinam bolnikov so predpisali enako pooperativno nego, s fizikalno terapijo vred.

Izidi so bili šokantni. Bolnikom, ki so jih res operirali in jim izprali koleno, se je stanje izboljšalo. Toda neverjetno je bilo, da se je enako izboljšalo tudi stanje bolnikom, ki so jih operirali le na videz. Za Moseleya so bili učinki jasni: »Tem bolnikom moje kirurško znanje ni nič pomagalo. Pri »operaciji« osteoartritisa kolena jim je pomagal učinek placebo!« Bolniki, ki so jih na videz operirali, dve leti niso vedeli, kaj se je zgodilo v resnici, zdravniki pa so njihovo zdravje in počutje ves čas spremljali. Pokazalo se je, da so ti bolniki igrali košarko, tekli in počeli, česar pred »operacijo« niso mogli.

 

Placebo učinkovit tudi pri drugih boleznih

Raziskave so pokazale, da je placebo prav tako učinkovit pri zdravljenju drugih bolezni, tudi pri astmi in Parkinsonovi bolezni. Zelo učinkovit je pri zdravljenju depresije; celo tako zelo, da je psihiater Walter Brown z Medicinske fakultete Brown University predlagal, naj bi bolnikom z blago ali zmerno depresijo predpisovali samo sladkorne tablete (Brown, 1998). Študije kažejo, da delujejo takšne tablete celo takrat, ko bolniki vedo, da so dobili placebo.

Po poročilu ameriškega Ministrstva za zdravje in socialno skrb se depresivno počutje izboljša pri polovici depresivnih bolnikov, ki jemljejo prava zdravila, in pri dvaintridesetih odstotkih takšnih, ki jemljejo le placebo (Horgan, 1999).

V članku objavljenem leta 2002 v reviji Ameriškega psihološkega združenja Prevention & Treatment pod naslovom Cesarjeva nova zdravila, profesor psihologije z Univerze v Connecticutu Irving Kirsch navaja, da bi lahko kar osemdeset odstotkov učinkov antidepresivov pripisali placebu. Podatki so pokazali, da v več kot polovici primerov šest vodilnih zdravil zoper depresijo ni bilo učinkovitejših od sladkornih tablet.

Dizajnerka za notranjo opremo iz Kalifornije, Janis Schonfeld, ki je sodelovala pri kliničnem testiranju zdravila effexor leta 1997, je bila zaprepadena, ko je izvedela, da tega zdravila ni jemala, ampak da so ji pod tem imenom dajali sladkorne tablete. Sladkorne tablete so jo torej rešile depresije, ki jo je mučila trideset let in tudi slike njenih možganov posnete med poskusom so pokazale, da se je okrepila dejavnost v prefrontalnem delu možganske skorje (Leuchter in drugi, 2002). Zanimivo je tudi bilo, da sta zdravljenje spremljala stranska učinka (slabost in bruhanje), kakršna se pojavljata ob jemanju zdravila effexor. Zato ni verjela, da je res jemala sladkorne tablete in je raziskovalce prisilila, da so vse znova preverili in dokazali, da je res jemala sladkorne tablete.

 

Nocebo: moč negativnega prepričanja

Če nas pozitivno razmišljanje reši iz depresije in ozdravi poškodovano koleno, kaj šele lahko naredi negativno razmišljanje! Ko um s pomočjo pozitivne sugestije izboljša zdravje, imenujemo to učinek placebo, in nasprotno, ko isti um goji negativne sugestije in škodi zdravju, se negativni učinki imenujejo nocebo.

V medicini je lahko učinek nocebo enako močan kot placebo, in tega se je treba zavedati vsakič, ko vstopimo v zdravnikovo ordinacijo. Z besedami in s telesno govorico lahko zdravniki ali zdravilci prenesejo zdravljencem sporočila, ki zmanjšujejo upanje, sporočila, ki niti ne držijo. Ena takšnih izjav, ki lahko celo uničijo človeka, je na primer tale: »Samo šest mesecev boste še živeli!« Morda bolnik prav zaradi verjetja v takšno izjavo po šestih mesecih res umre.

Clifton Meador, zdravnik iz ameriškega mesta Nashiville, že več kot štirideset let premišljuje o potencialni moči noceba. Leta 1974 je imel bolnika, Sama Londea, upokojenega prodajalca čevljev, ki je imel raka dvanajstnika, bolezen, ki so jo tedaj imeli za usodno. Londea so zdravili, toda vsi zdravniki in medicinsko osebje je »vedelo«, da mu ni pomoči. Zato ni bil nihče presenečen, ko je Londe nekaj tednov po ugotovitvi bolezni umrl.

Ob obdukciji pa so presenečeni odkrili, da je imel Londa nepomembnega raka, ki prav gotovo ni mogel biti vzrok smrti. Nekaj točk je bilo na jetrih in ena na pljučih, toda o raku na dvanajstniku ni bilo sledu. Zdravnik Meador je za televizijsko postajo Discovery Health Channel izjavil: »Umrl je z rakom, vendar ne zaradi raka.« Toda zakaj je Londe umrl, če ni imel raka dvanajstnika? Ali je morda umrl zato, ker je verjel, da ima takšnega raka? Ta primer preganja njegovega zdravnika še danes: »Mislil sem, da ima raka. Tudi bolnik je mislil, da ga ima. Vsi okoli njega so bili o tem prepričani. Sem mu morda uničil upanje?« Vznemirljivi primeri noceba torej kažejo, da zdravniki, starši in učitelji lahko uničijo upanje, ko programirajo druge, da verjamejo v svojo nemoč.

Naša pozitivna in negativna verovanja vplivajo ne samo na zdravje, temveč tudi na druge vidike našega življenja. Slavni Henry Ford, ki je prvi vpeljal tekoči trak v tovarno avtomobilov Ford, je izjavil: »Če verjamete, da lahko nekaj naredite, ali če verjamete, da tega ne morete … zmeraj imate prav.«

Naša prepričanja delujejo kot filtri na fotografskem aparatu in spreminjajo naše videnje sveta. Temu videnju se prilagodi tudi naša biologija. Ko ugotovimo, da so naša prepričanja res tako močna, imamo ključ do svoje svobode v svojih rokah. Čeprav ne moremo spreminjati kod svojih genskih zapisov, pa lahko spreminjamo svoja prepričanja in svoj um.

Nič ni narobe, če gledamo na življenje skozi rožnata očala. Pravzaprav so takšna očala nujna, da naše celice lahko napredujejo. Pozitivne misli so biološka pomoč za srečno, dolgo življenje.

 

Ko pozitivno razmišljanje odpove

Vendar preprosto pozitivno razmišljanje ne pelje zmeraj do fizične ozdravitve. Potrebno je več kot le pozitivno razmišljati, da si pridobimo nadzor nad svojim telesom in življenjem. Preusmerjanje energije našega uma na bolj pozitivne misli, ki krepijo življenje in odstranjevanje vsenavzočih negativnih misli, ki nam jemljejo energijo in nas slabijo, je vsekakor pomembno za naše zdravje in blaginjo. Vendar se lahko zgodi, da nekateri ljudje ne zmorejo razmišljati pretežno pozitivno. Pod vplivom tega neuspeha se jim začne goditi še slabše, saj so prepričani, da so dokončno izčrpali vsa sredstva telesa in uma.

Treba je vedeti, da imamo zavestni in podzavestni um, ki sta povezana. Zavedajoči se um je ustvarjalen, je tisti del uma, ki je lahko pozitiven. Podzavestni um je skladišče zapisov pozitivnih in negativnih izkušenj in v skladu s temi izkušnjami žal zmeraj sproža enake odgovore na enake življenjske izzive. Ne glede na vse poskuse pozitivnega zavestnega razmišljanja se lahko hitro zgodi, da »ponorite« že zaradi malenkosti. Zakaj? Od otroštva so nas učili, nas podzavestno programirali, da je treba na primer pasto za zobe zapirati, in če partner to pusti odprto, se nam v podzavesti nekaj zgane in izbruhnemo, ker se aktivira podzavestni program. Treba je vedeti, da je podzavestni um vsaj milijonkrat močnejši od zavestnega. Če so želje zavestnega uma v nasprotju s podzavestnimi programi, lahko tisočkrat ponavljamo svojo pozitivno afirmacijo, da smo ljubljeni in da se nam bo tumor zmanjšal, pa nam zaradi podzavestnega programa iz otroštva, ki so nam ga oblikovali starši, učitelji ali druge osebe (da smo nesposobni, slabi, bolni in podobno), to ne bo uspelo. Največja ovira naši uspešnosti v življenju so omejitve, programirane v podzavesti. Te so lahko pomemben dejavnik pri določanju naše fiziologije in zdravja. Nikakršno vpitje ali nagovarjanje zavednega uma ne more spremeniti vedenjskega programa v podzavestnem umu.

Nove metode reprogramiranja podzavesti povezujejo energijo in misli; to je nekakšna energijska psihologija, ki upošteva tudi odkritja kvantne fizike. Vse te metode so šele na začetku in upamo, da bodo znanstveniki odkrili tudi učinkovite načine, kako podzavest podrediti zavesti. Zdravniki ali zdravilci lahko storijo le to, da s svojimi izjavami in z neverbalnim vedenjem ne jemljejo upanja bolnikom in dovolijo, da njihova vera v ozdravitev opravi svoje.

Po knjigi The Biology of Belief dr. Brucea H. Liptona pripravila Daja Kiari, objavljeno v reviji Aura, januar 2010, št. 245

Fotografija: Bigstockphoto.com 

Več ...