LE SAM LAHKO PREMAGAM SVOJE OMEJITVE

Ko stopimo na pot duhovne in osebne rasti, stopimo na pot samoraziskovanja in sprejemanja sebe. Notranja bit nas žene k osvoboditvi svojih omejitev, ki nam na podzavedni ravni preprečujejo, da bi lahko bili to, kar smo.

S številnimi tehnikami, z branjem duhovne literature, z obiskovanjem različnega izobraževanja in svetovanja, s potovanji v dežele drugih kultur, pravzaprav s kakršnim koli budnim opazovanjem življenja samega dajemo sebi, svojemu obstoju in svoji duši priložnost rasti. S širjenjem obzorij in s sprejemanjem drugačnosti drugih spoznavamo sebe, svoja čustva, odnose, sodelovanje z okoljem … in ob tem vedno bolj prepoznavamo tudi tiste nevidne omejitve, ki so v nas prav zaradi okolja, v katerem živimo, družine, v kateri smo odrasli, ter miselnih vzorcev, ki so vpeti v našo podzavest.

 

Omejitve so le stvaritve uma

V knjigi Dawne Markove sem prebrala o raziskavah nekega znanstvenika, ki je akvarij z majhnimi ribami dal v večjega. Ko je čez čas manjši akvarij odstranil, so te ribe plavale še naprej omejeno – v okviru prejšnjih steklenih ovir. Menim, da je to lepa prispodoba tega, kako v življenju naletimo na različne ovire, različne dogodke, za katere menimo, da so »negativni«, in prav te izkušnje v nas ostajajo ter nas omejujejo kot steklo akvarija, ki ga v resnici ni. Le mi smo tisti, ki zmoremo te nevidne omejitve premagati, če se za to odločimo.

Če vas vprašam, ali zares živite svojo resnico, ali v polnosti zares ste, kar ste, ali v polnosti izražate ustvarjalnost svoje duše, ali odgovorite na vse to pritrdilno? Kaj pa če vas vprašam, ali bi živeli enako kot živite zdaj, če bi vam bilo izrečeno, da imate le še mesec življenja pred seboj? Bi bil odgovor enak? Namen teh vprašanj je le spodbuda – spodbuda, da se prebudite. Da prepoznate, na katerem področju svojega življenja ste ujeti v svoje omejitve, ki so v resnici proizvod strahov, ti pa so le stvaritve uma, priučeni z izkušnjami preteklosti, družine in okolja.

Kje so tiste omejitve v nas, da v življenju plavamo le tako daleč, kot mislimo, da lahko? Ko strah prepoznamo (strah pred obsodbo, neodobravanjem okolice, neuspehom ipd.), kaj tedaj? Ko stojimo v garderobi trgovine in si želimo kupiti obleko kričeče roza barve, v kateri nam zapoje srce, ali jo kupimo? Ali si takoj predstavljamo sebe v tej obleki med prijatelji in se pojavi strah pred obsodbo? Kaj naredimo takrat? Ali izberemo »varno« pot in kupimo obleko po modnih smernicah, v kateri ne izstopamo, ker se v resnici bojimo biti videni? Če se opazujemo, lahko vidimo, da nam že tako majhna dejanja v življenju pokažejo, kako nas strahovi uma omejujejo.

 

Strahovi ustvarjajo resničnost, ki strahove potrjuje

Lansko poletje sem dva tedna pazila družinsko psičko. Labradorka je bila pri meni doma že prej, tako da je dvigalo in hodnik bloka, v katerem živim, poznala. A vendar, ko sva prvi dan stopili iz dvigala, se je nenadoma tako zelo močno prestrašila, misleč, da tla hodnika drsijo, da ji je od strahu celo »ušlo«. Popolnoma ohromljeno sem morala odvleči do stanovanja. Njen odziv me je zares presenetil. Najina potovanja iz stanovanja in vanj so bila zanimiva izkušnja. S priboljški sem jo spodbujala, da je vedno uspešneje premagovala strah. Pri vsem tem pa sem jo z zanimanjem opazovala. Ker je bila prepričana, da hodnik drsi, je iz strahu stopila na kremplje, prav zaradi tega pa ji je drselo. Ko je bila pomirjena in je stopila normalno – na blazinice svojih tačk – takrat ji seveda ni drselo. Kolikor večja je bila želja po pasjem piškotku, toliko večji sta bila umirjenost in zaupanje, laže je stopala po hodniku.

Ta pasja izkušnja je bila zame čudovita lekcija. Videla sem, da na ta način deluje strah tudi v nas – prepričani smo, da nam na tleh drsi, in takrat si s svojim razmišljanjem, občutenjem ter s svojimi dejanji ustvarjamo resničnost, ki potrjuje prav to – da se imamo česa bati. Tako si sami ustvarjamo ovire na svoji poti.

 

Strahove prepoznam – kaj zdaj?

Ko prepoznamo strahove, ko nastanejo, imamo v sebi tudi moč, da jih premagamo. Odziv telesa lahko umirimo s poglobljenim dihanjem in ustvarjanjem sline v ustih. Lahko si predstavljamo, kako z vsakim izdihom čustvo strahu zapušča naše telo skozi stopala v tla in kako z vsakim vdihom prihaja v nas občutek miru in zaupanja.

Ne osredotočajmo se na to, kako drseča so tla pod nogami, temveč bodimo osredotočeni na piškotek pred seboj. Zavedajmo se: kolikor večja sta naša umirjenost in zaupanje, toliko več energije imamo za ustvarjanje in dopuščanje izpolnitve svojih želja. Bolj ko zaupamo vase in se prepustimo toku življenja, mirnejša in lahkotnejša je pot do tja.

Katerina Jazbec, objavljeno v reviji AURA št. 235, marec 2009

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

 

 

 

 

 

 

Več ...