KDO JE LASTNIK NAŠIH MISLI IN SANJ – PREPRIČANJA AMAZONSKIH INDIJANCEV

Ali verjamete, da ljudje lahko presežemo svoje osebne omejitve? Da smo z vesoljem in drugimi bitji povezani in s svojimi mislimi vplivamo nanje? Znanstvene raziskave so potrdile, da je naše budno stanje v resnici varljivo, neresnično, saj smo v njem ločeni od pretanjenih ravni svoje resničnosti, in da je človek sposoben prenašati svoje namene tudi na daljavo ter se na oddaljeno miselno dejavnost tudi odziva, čeprav se morda tega ne zaveda. Odkrili so, da je pretanjeno miselno sporazumevanje najbrž enakovredno vsaki drugi obliki človeškega sporazumevanja, vendar pa ga zaradi vsakdanjega zunanjega vrvenja ne slišimo. Vplivanja tujih namenov se zavedamo zgolj na globoki, podzavestni ravni. Le če bi zmogli v sebi doseči stanje čutilne deprivacije, bi laže razbirali pretanjene učinke svoje zavesti, ki jih v navadnem budnem stanju ne občutimo.

Amazonski Indijanci verjamejo, da sanje niso samo sanjalčeve, temveč zadevajo vse pripadnike plemena. V njih se povezujejo s predniki in vesoljno inteligenco ter od tam prejemajo sporočila za čas, ki ga preživijo budni. V sanjah torej zvedo vse, kar jih čaka naslednji dan. Staroselci zatrjujejo, da so prava resničnost sanje, budnost pa je neresnična, torej laž.

Da imajo amazonski staroselci prav in da sanje v resnici niso samo sanjalčeva zadeva, so s poskusi dokazali tudi ameriški znanstveniki. V zvočno izolirano in pred elektromagnetnimi vplivi zavarovano komoro so namestili psihoanalitika dr. Williama Erwina in mu namestili na glavo elektrode. Medtem ko je spal, je znanstvenik Sol Fieldstein v več sto metrov oddaljeni sobi opazoval sliko mehiških revolucionarjev, ki korakajo pod oblačnim nebom. Fieldstein je skušal s svojo voljo sliko prenesti sanjalcu. Ko se je dr. Erwin prebudil, je povedal, da je imel nenavadne sanje: sanjal je o nekih Mehičanih pod temačnim nebom. Tako so dokazali, da sanjalec prenaša izposojene misli – kolektivne predstave (slike, prikaze, opise) – te pa vsebujejo mikroskopsko majhne vibracije, ki potekajo med sanjalci. Tudi strokovnjaki prav tako kakor Indijanci zatrjujejo, da je sanjanje resničnejše kakor budnost, ker razločno odslikava povezanost med ljudmi in vso vesoljno zavestjo. Človekova budnost je v resnici varljiva, neresnična, saj smo v njej ločeni od pretanjenih ravni svoje resničnosti.

 Vplivanja tuje volje se ne zavedamo

Znanstveniki so se začeli spraševati: Kdo je torej lastnik naših misli in sanj? In kje so misli? Kje je človekov um? Kako je mogoče, da bi z mislimi ali namenom vplivali na druge ljudi, če pa velja – kot na splošno menimo v zahodni kulturi – da je um v naših možganih?! Je potemtakem naša misel kje drugje, in ne v možganih? Je morda zunaj nas? Ali v resnici obstaja tudi razširjeni um, nekakšna kolektivna misel ali zavest?

Na nove raziskave o vplivanju na zavedanje ljudi je naletel tudi dr. Lendell W. Braud, profesor psihologije z univerze v Hustonu, v Teksasu. Bil je psiholog stare šole in resen človek, zato so bila odkritja o vplivanju na druge ljudi z voljo zanj nekaj zelo radikalnega. Vendar so ga takšne stvari zanimale in se je tudi sam lotil raziskav o nadčutnem dojemanju. Preskuse je opravljal z enim od svojih študentov – ta je sedel v sobi, v drugem delu hodnika, in ni vedel, da mu je Braud skušal prenašati svoje misli. Izsledki raziskav, ki jih je opravil znanstvenik, so bili neverjetni … Ko je profesor podržal roko nad ognjem, je njegov študent občutil bolečino in toploto. Ko je opazoval sliko ladje, je študent v drugi sobi omenil ladjo. Braud je odprl vrata svojega laboratorija, vanj je posijalo bleščeče teksaško sonce, in študent je rekel, da je tedaj pomislil na sonce … Tudi izidi poskusov, v katerih je bil profesor od študenta oddaljen več sto metrov ali kilometrov, so pokazali enako.

Psiholog Charles Tart iz Berkeleyja, v Kaliforniji pa se je lotil preskusov, s katerimi je dokazal, da ljudje lahko empatično (vživljanje v drugega) občutimo bolečino drugega bitja. Njegova raziskava je bila precej naporna: zanimalo ga je, ali bolečino, ki jo občuti, lahko odpošlje tako, da jo prepozna druga oseba. Raziskovalec si je najprej zadal bolečino z elektrošokom in jo v mislih odposlal prejemalcu, ki je bil v drugi sobi pritrjen na naprave za merjenje hitrosti srčnih utripov, krvnega volumena in drugih fizioloških sprememb. Odkril je, da so prejemalci občutili njegovo bolečino, vendar ne na zavedni ravni. Njihov empatični odziv na Tartovo bolečino se je izražal zgolj na fiziološki ravni, vendar pa se udeleženci niso zavedali svojih telesnih sprememb in tudi tega ne, v katerem trenutku je Tart doživel elektrošok.

.Z mislijo spreminjamo tuja življenja

Ko je dr. Lendell W. Braud zamenjal službo in začel delati v nepridobitni raziskovalni ustanovi Mind Science Foundation, v San Antoniu v Teksasu, se je lahko prosto ukvarjal z raziskavami o naravi zavesti. Začel se je spraševati: Do kod seže vpliv človekove zavesti? Ali lahko ljudje – tako kot zmorejo z osredinjeno pozornostjo vplivati na svoje telo – vplivajo tudi na telo druge osebe? Ali lahko človek – tako kot v neživih predmetih – zgolj s svojo voljo ureja tudi žive snovi?

Ob takšnih vprašanjih se mu je porodila nova zamisel: spoznal je, da človekova zavest ni telesno omejena, temveč je nekakšna eterična navzočnost, ki lahko prehaja v druga živa telesa in snovi, ter nanje vpliva prav tako kakor na svoje telo in snov. Potem je opravil več preskusov in z njimi odkril, koliko v resnici vpliva posameznikov namen na druge žive snovi. Najprej je preskušal preproste živali: ribe in miši. Na akvarij z ribami je pričvrstil elektrode, da so zaznamovale električno dejavnost rib, na zaslonu osciloskopa pa je videl izpisane trenutne vrnitvene informacije o miselnem vplivanju na ribe. Skušal je namreč spoznati, ali lahko človek zgolj z voljo spremeni smer plavanja rib in hote zveča hitrost mišjega teka. Nato je izbral nekaj prostovoljcev in jih namestil v oddaljeno sobo. Izkazalo se je, da so prostovoljci zgolj z mislimi in namenom statistično značilno spremenili smer plavanja rib in pospešili hitrost teka miši. Nato je vplivanje namena preskušal na človeških celicah: za preskus je uporabil rdeča krvna telesca in preverjal, ali lahko prostovoljci zgolj z željami obvarujejo krvne celice (v epruveti) pred razpadanjem. Tudi pri tem preskusu se je izkazalo, da so prostovoljci zgolj z oddaljeno miselno dejavnostjo zavarovali rdeča krvna telesca.

Nato je z detektorjem laži opravil podoben preskus tudi z ljudmi. Detektor laži namreč prepozna povečano človekovo elektrodermalno dejavnost – ta prikazuje, ali je simpatično živčevje, ki upravlja čustveno stanje, prenapeto (pospeši se bitje srca, razširijo se zenice, kri se umakne iz udov in gre v organe, ki jo najbolj potrebujejo). S temi učinki lahko z detektorjem laži – še preden se jih preskušana oseba zave – izmerimo posameznikove nezavedne odzive (pri katerih je simpatično živčevje v stresu). S preskusi o nadčutni projekciji je začel raziskovati t. i. učinek gledanja. Prvo polovico prostovoljcev je namestil v neki prostor, in jim na dlan pričvrstil elektrode ter jih povezal z ojačevalcem odpornosti kože in računalnikom. V prostor je namestil tudi majhno vohunsko kamero, za katero preskušanci niso vedeli. Druga polovica prostovoljcev je bila v oddaljeni sobi (vmes so bili hodnika in štiri vrata). Ljudje v drugi sobi so sedeli in opazovali prostovoljce v prvi sobi. Po Braudovih navodilih se je moral gledalec zagledati v prostovoljca iz prve sobe, ki ga je videl na zaslonu. Potem je skušal pritegniti njegovo pozornost. Medtem je prostovoljec iz prve sobe mirno sedel v naslanjaču in skušal razmišljati o nečem, kar ni bilo povezano s preskusom. Znanstvenik je omenjeni preskus ponovil šestnajstkrat. Pri skoraj vseh ponovitvah se je izkazalo, da so bile opazovane osebe – medtem ko so jih drugi zbrano opazovali – statistično značilno bolj elektrodermalnodejavne, čeprav se tega niso zavedale.

V drugi, podobni raziskavi je znanstvenik pred preskusom seznanil opazovance in gledalce. Vsi so opravili tudi različne vaje, v katerih so drug drugega gledali v oči in pazljivo opazovali sogovornika. Tako je zmanjšal nelagodnost opazovancev. Skupina je imela popolnoma nasprotne izide kakor prva – opazovanci so bili najbolj umirjeni prav takrat, ko so jih gledalci opazovali. Opazovani prostovoljci so torej razvili nekakšno odvisnost od gledalca, čeprav zgolj na daljavo, in se pritoževali, kadar jih ni nihče gledal. Tako so zadnje študije dokazale, da zmore človek prenašati svojo pozornost tudi na daljavo in da se na oddaljeno (miselno) pozornost tudi odziva, čeprav se morda tega ne zaveda. Prav tako kot Charles Tart iz Berkeleyja, je tudi dr. Braud dokazal, da se ljudje zavedamo vplivanja tujih namenov in volje zgolj na globoki, sublimni ravni.

Dobre želje drugih nas pomirijo

Dr. Braud je z antropologinjo in raziskovalko zavesti Marilyn Schlitz izpeljal še eno zanimivo raziskavo. Zanimalo ju je: Ali moč učinkovanja tujih misli in energije določa človekova potreba? Ali vpliva tuji namen na nas bolj, če si to želimo ali če potrebujemo neko spremembo? Ali naše misli – s katerimi lahko nekoga umirimo – energijsko močneje učinkujejo na zelo živčne osebe, ki potrebujejo pomiritev? Ali človekova želja in potreba (na primer po ozdravitvi, pomiritvi ipd.) pripomoreta, da miselna energija tujih ljudi in vesoljnega informacijsko-energijskega polja (vesoljna energija, božja moč) delujeta nanj močneje kakor na ljudi, ki tega ne potrebujejo? Ali biološko bolje urejena oseba laže sprejema informacije in energijo iz vesoljnega informacijsko-energijskega polja ter jo uspešneje prenaša drugim ljudem?

Braud in Marilyn Schlitz sta v raziskavi izbrala dve skupini ljudi: v prvi so bili zelo živčni ljudje, z zelo dejavnim simpatičnim živčevjem, v drugi pa bolj umirjeni. Znanstvenika sta skušala ljudi iz obeh skupin umiriti, pri tem pa sta uporabila podoben postopek kakor Braud pri že opisanem preskusu gledanja. Pred preskusom so se vsi prostovoljci skušali pomiriti tudi sami s standardnimi tehnikami za umirjanje. Izidi raziskave so bili presenetljivi; izkazalo se je, da se skupini zelo razlikujeta. Gledalci so veliko bolj vplivali na skupino oseb, ki so potrebovale pomiritev, v skupini mirnejših ljudi pa skoraj ni bilo nobenih večjih sprememb. Znanstvenika sta spoznala še nekaj nenavadnega: prenos misli tujih gledalcev na živčne osebe je nanje učinkoval le malo manj kakor tehnike za sproščanje, ki so jih vadili sami. To ju je osupilo, saj sta dokazala, da lahko drugi ljudje vplivajo na našo zavest in telo tako rekoč toliko, kolikor vplivamo nanju sami. Kadar na primer dovolimo, da nam nekdo izrazi dobre želje, je to nekako tako, kakor če bi si pošiljali dobre misli ali opravljali energijsko samozdravljenje.

Podobne raziskave, ki so jih opravljali znanstveniki z vsega sveta, so prikazale tudi to, da lahko človekov namen deluje na bakterije, kvas, rastline, mravlje, piščance, miši, mačke in pse ter ljudske celične pripravke in dejavnost encimov. Razkrili so, da lahko vsak človek z mislimi učinkuje na druge žive organizme na številnih ravneh: na njihovo mišično dejavnost, motoriko, celične spremembe, dejavnost živčevja ipd. Vsi izsledki so pokazali, da se človekovo vplivanje na drugega zveča v dveh primerih. Prvič: če si prejemalec učinkovanje od nekoga želi ali pa ga potrebuje. Drugič: kadar pošiljatelj, ki z miselno energijo vpliva na nekega prejemalca, razvije skrb (zanimanje) za to osebo.

Je miselno sporazumevanje naravno?

Vsi raziskovalci zavesti so se vpraševali: Zakaj imajo nekateri ljudje večjo sposobnost vplivanja na druge? In zakaj so nekatera stanja zavesti primernejša za vplivanje kakor druga? Raziskovalca Jahn in Dunne sta odkrila, da k najmočnejšim psihokinetičnim učinkom pripomorejo arhetipske in mitične slike, ki v človeku osvobajajo nezavedno. Drugi znanstveniki pa so spoznali, da k večjemu vplivanju na osebe pripomore tudi tako imenovani »učinek ovac« (čredna zavest). Misel je na udeležence preskusa vplivala veliko bolj, če so verjeli v njeno delovanje. Vpliv tujih namenov na preskušance, ki niso verjeli v učinkovanje misli na daljavo, je bil namreč podpovprečen, skoraj nikakršen. Pomemben dejavnik pri miselnoenergijskem vplivanju je tudi drugačen pogled na svet: kdor doživlja sebe kot osamelega posameznika in ne verjame, da se je med ljudmi, bitji in vesoljem mogoče sporazumevati tudi drugače, se bo zmogel manj odzivati na občutke in misli drugih ljudi.

Zmožnost sprejemanja tujih miselnih signalov se zveča tudi pri močni medsebojni povezanosti z osebo, ki nam pošilja miselno energijo. Kadar človeka malce popustita svoja »frekvenčna pasova« in skušata doseči globljo medsebojno povezanost, postanejo njuni možganski vzorci zelo sinhronizirani. Možgani dveh oseb tako niso več toliko osredinjeni zgolj na osebne informacije, saj postanejo sprejemljivejši za informacije drugega človeka. Zato lahko iz kozmičnega polja zavedanja ali ničelne točke možgani takrat sprejemajo vse partnerjeve informacije in jih zaznavajo kot svoje misli. Večjo zmožnost vplivanja na druge pa imajo osebe s skladnimi vzorci možganskih valov. Tisti, ki imajo skladne valove, bodo najbrž bolj vplivali na procese slabše usklajenega prejemalca.

Dr. Braud, ki je prebiral Vede in druga staroindijska besedila, je spoznal, da zmorejo bolje prenašati misli tisti posamezniki, ki meditirajo. Med meditacijo je človek povezan z vsenavzočim informacijsko-energijskim vesoljnim poljem zavedanja, v tem stanju pa se umiri tudi njegova leva možganska polovica in prevlada delovanje desne polovice. Meditirajoča oseba se lahko bolj poisti z osebo, na katero se osredinja, in postaja sposobnejša za psihokinetično učinkovanje. V meditativnem stanju tudi laže sprejemamo miselno energijo, ki nam jo pošiljajo drugi, saj smo takrat ločeni od vsakdanjega čutilnega bombardiranja, poleg tega pa močno povezani z najglobljim izvirom budne sprejemljivosti.

Znanstvenik je spoznal, da je pretanjeno miselno sporazumevanje najbrž popolnoma enakovredno vsaki drugi obliki človeškega sporazumevanja, vendar pa ga zaradi vsakdanjega zunanjega vrenja ne zaznavamo. Če bi zmogli v sebi ustvariti stanje čutilne deprivacije, bi laže razbirali pretanjene učinke svoje zavesti, ki jih v navadnem budnem stanju zavedanja ne občutimo. Vprašal se je: Ali bi se človekovo dojemanje za pretanjene misli in energije zvečalo, če bi izločili iz njega navadne vsakdanje dejavnike? Ali bi ljudje tako laže posegali po informacijah v vesoljnem polju zavedanja (vesoljni inteligenci)? Prav to je zagovarjal tudi znani indijski modrec Maharishi Mahesh Yogi, začetnik transcendentalne meditacije. Izsledki, ki so jih o omenjeni meditaciji opravili v moskovskem Inštitutu za proučevanje možganov, so namreč prikazali, da meditacija odpira vrata človekovega dojemanja.

XXX

Ali se lahko zavarujemo pred vplivi tujih misli?

Dr. Lendell W. Braud se je domislil, da lahko pošiljamo ljudem – poleg dobrih namenov in misli – tudi slabe in uničujoče pobude. O tem so govorili pripadniki vseh starodavnih civilizacij in tudi znanstvene raziskave so pokazale, da lahko vplivamo na druge s slabimi mislimi … Zato je želel raziskati še nekaj pomembnega: Ali se ljudje lahko zavarujemo pred negativnim miselnim in energijskim vplivanjem?

Pomiril se je že po nekaj uvodnih preskusih, saj je spoznal, da lahko človek zavre ali prepreči vsake neželene pretanjene vplive. To lahko storimo z različnimi tehnikami psihološkega varovanja – okoli sebe na primer vizualiziramo varovalni obroč ali zaveso. Opravil je preskus, v katerem so pošiljatelji skušali z mislimi zvečati stopnjo elektrodermalne dejavnosti prejemalcev. Udeležencem prve skupine je naročil, naj se skušajo zavarovati pred miselnim učinkovanjem pošiljateljev. Prostovoljcem druge skupine ni dal enakih napotkov, zato ti niso mogli zavreti tujega miselnega vplivanja. Končni izsledki so prikazali, da je tuje miselno delovanje precej manj vplivalo na osebe, ki so se zavarovale pred njim. Na ljudi v nezavarovani skupini, ki so se popolnoma prepustili tujemu vplivanju, pa je tuje miselno učinkovanje precej bolj delovalo.

Alja Ovsenšek, objavljeno v reviji AURA št. 293, januar 2014

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

Več ...