ISKRENA KOMUNIKACIJA

“Pomembno je sprejeti in ljubiti druge ženske, če hočemo sprejeti in ljubiti sebe. Pogovarjajmo se s svojimi sestrami o pomembnih stvareh. Tako zelo se potrebujemo,” je napisala Ellen Chambers, avtorica knjige Beyond the Eagle. S skupino prijateljic in znank počnemo prav to: enkrat na teden imamo tematska srečanja, njihova rdeča nit je pogovor o osebnosti in duši. Zato smo skupino poimenovale ženska dušna skupina.

Teme pogovorov so zanimive: intuicija, ženskost, spolnost, postavljanje meja, osama, želje osebnosti in volja duše, notranji opazovalec … No, včasih na obstoj duše tudi pozabimo, in pogovor ostane zgolj na ravni osebnosti. Srečanja imamo z namenom, da med seboj zaupljivo razkrivamo svoj notranji svet, se povezujemo, podpiramo in si svetujemo. Moja vloga v skupini je koordinatorska, in to utegne biti včasih tudi precej naporno. Po navadi teče pogovor sam od sebe, energija med udeleženkami se pretaka … včasih pa tudi ne. Kajti zgodi se, da se nam pridruži tudi kakšna nova ženska in da med njo in skupino ni uglašenosti. Tako je bilo tudi zadnjič. Nova udeleženka nas je opazovala prekrižanih rok in nog, čutila sem, da ji je zelo neprijetno.

 

Brez maske je lažje

Tema, o kateri smo se pogovarjale, je bila jasna, iskrena in neposredna komunikacija. Prva udeleženka je povedala: “Še do nedavnega sem večino časa nosila masko in nisem bila resnična – samo zato, da bi napravila dober vtis. Vsem v moji nekdanji službi z menoj vred je bilo grozno hoditi na obvezno jutranjo kavo, ki naj bi pripomogla k povezovanju kolektiva. A tega direktorju nihče ni upal povedati, da ga ne bi užalil. Ko je direktor govoril, da je v svetu finančna kriza, zaradi katere imajo vsi nizke plače in da jih bo tudi on znižal nam, smo se morali strinjati z njegovim namenom. Ker smo bili tiho, smo mu prepustili vso moč. Vedno, kadar se nisem odzvala na krivice, sem si to zamerila, saj sem zatajila del sebe in s tem je bilo težko živeti. Potem pa se je v meni nekaj spremenilo. Ne razmišljam več, kako naj človeku povem nekaj, kar me moti, ampak to kar neposredno povem, ne da bi kaj premišljevala. Kadar se razjezim, sem tega vesela. Učim se postavljati mejo in s tem izražam odgovornost do sebe. Človeku povem, kar ‘mu gre’, ne da bi ga hotela žaliti. In ko povem, mi je laže. Ljudje mi pogosto rečejo, da sem zdaj povsem drugačna.”

Druga udeleženka je nadaljevala: “Tudi sama sem bila prej ‘ugajalka’, želela sem, da bi me imeli vsi radi in da bi bila v vsem dobra. Ljudem sem hotela ugajati, četudi je to šlo na moj račun. Zdaj laže postavljam meje. Preden rečem ‘ja’, premislim, ali rečem to zato, ker želim človeku ugajati, ali pa si to iskreno želim. Če je oseba užaljena, se ob tem zavedam, da je to del njene zgodbe. Krivdo sicer pogosto še zmeraj občutim, a to sprejemam.

Pogosto se ogibamo iskrenosti, ker nas je strah morebitne kazni, pa tudi zaradi bolečine, ki bi jo utegnili povzročiti drugim. Saj zaboli, a ob bolečini rastemo. Zaradi iskrenosti utegnemo nekatere ljudi tudi izgubiti, a boljše je tako, kakor da imamo neiskrene odnose z ljudmi. Večinoma pa je tako: ko nekaj iskreno povemo, ugotovimo, da se ne zgodi nič hudega. Kvečjemu nasprotno: ljudje nas začnejo bolj spoštovati. Vse se prav izpelje, samo da spregovorimo,” je končala.

Izziv gostobesednosti

Srečanje je potekalo gladko. Ko sem čez čas spodbudila novo udeleženko, naj z nami podeli svoje izkušnje o naši temi, je začela na dolgo in široko govoriti, ne da bi res kaj povedala. Njen zmedeni besedni plaz nas je ohromil. Sprva smo skušale slediti njenemu monologu, potem smo začele skrivaj pogledovati na uro in se nemirno presedati na stolih. Zdaj sem bila na potezi jaz kot koordinatorica. Vedno znova isti izziv zame: kako jasno in brez ovinkarjenja izreči to, kar mi leži na srcu, hkrati pa osebi povedati stvari spoštljivo, ne da bi jo hotela prizadeti. Že nekajkrat se je zgodilo, da sem nekatere ženske iz lažne uvidevnosti, ki je bila zgolj preobleka za strah pred postavljanjem meja, pustila predolgo govoriti. Ta vzorec sem razvila v otroštvu: v stiku z gostobesedno, nasilno energijo sem zablokirala.

In kadar v takšnih položajih v skupini nisem dovolj odločno posegla vmes, sem si pozneje doma očitala svojo neodzivnost. Tega res nisem več hotela, zato sem zbrala pogum in spregovorila: “Danes je naša tema iskrena in neposredna komunikacija in zdaj imam priložnost, da kar v živo izkusim svoje tovrstne sposobnosti.” Vprašala sem jo: “Ali se zavedaš, da se sploh ne da razumeti, kaj hočeš povedati?” Mojim besedam je pritrdila tudi znanka, ki je sedela nasproti mene. Rekla je, da se zelo trudi slediti toku njenih besed, a ji le sem ter tja uspe razvozlati pomen pripovedovanega. Nova udeleženka je odgovorila, da tako govori zato, ker je z leti ugotovila, da je nihče zares ne posluša in da nikogar ne zanima, kaj ima povedati. Potem pač nekaj govori v prazno, da zapolni čas.

Zanimalo me je, zakaj je sploh prišla, saj ji tovrstno druženje v skupini očitno ni blizu. “Iz radovednosti,” je odvrnila. Dodala je, da jo je naš pogovor dolgočasil in da je med njim skoraj zaspala. Vse nas je označila za “pasivke”. Očitno smo bile na povsem drugi valovni dolžini.

Potem je s pripovedovanjem nadaljevala, in ves čas obtoževala druge. Po navadi je takšno vedenje zgolj izraz nemoči, notranjega boja s seboj. Njena frustracija in jeza sta bili najbrž tolikšni tudi zato, ker se ni znala jasno izražati in zaradi tega ni prišlo do izmenjave sporočil z nami. Ni si še zmogla prisluhniti, zato tudi ni zmogla poslušati drugih. Zdelo se je, kot da bi ves čas hotela prekričati svojo bolečino.

Postavljala sem ji vse več vprašanj, in njen oklep se je zelo tanjšal. Ob tem je tudi njeno pripovedovanje postajalo čedalje razumljivejše. Rekla je, da je vedno čakala, da jo bo kdo ustavil in ji postavil mejo, a to se ni zgodilo skoraj nikoli. Večina ljudi ji je pustila, da je na dolgo in široko govorila v prazno. S takšnim vedenjem je ljudi tudi nalašč držala na razdalji. Rekla je, da nikogar ne želi spustiti blizu. Povedala sem ji, da je namen naše skupine, da se odpremo in si pustimo priti blizu. Vse udeleženke si želimo kaj storiti za svojo osebnostno rast in presegamo vzorce, ki nas omejujejo pri tem, da bi “polno živele sebe”. Če pride kdo zgolj iz radovednosti, s tem ovira osebno izpovedovanje. V takšnem ozračju ni mogoče ustvariti varnega okolja.

Vse, kar sem ji rekla, sem povedala brez ovinkarjenja, brez olepšavanja in ne zato, da bi jo prizadela. In bolj ko sem govorila, bolj se je spreminjal izraz na njenem obrazu. Izrazila je presenečenje in navdušenje nad tem, da ji je “ena pasivka” znala postaviti mejo in se vsaj malo prebiti skozi njen oklep. Res, prav hvaležna mi je bila za moj odziv. In tudi sama sem bila hvaležna za novo lekcijo. S tem ko sem povedala, kar sem imela povedati, sem spet prišla v stik s svojo notranjo močjo. Močjo, ki je sporočala: Tu je moja meja. Enakovredna sem ti in ne dovolim, da hodiš po meni. Ob tem se spomnim besed Lea Feliceja Buscaglie, avtorja knjige Živeti, ljubiti in se učiti. Neki budistični menih mu je ob njegovi poplavi besed rekel: “Ne vstopaj s svojimi blatnimi škornji v moj dom.”

Vsa skupina je sproščeno zadihala. Nenadoma je duhamorno dogajanje postalo zanimivo. Nismo se samo pogovarjale o jasni, iskreni in neposredni komunikaciji, temveč smo jo izkušale v živo. V medsebojni interakciji smo se učile, kje so naše blokade. “Pasivke” smo se ob nasilni osebi umaknile v pasivno držo, ona pa je s svojo agresivno držo izražala strah pred zbližanjem. V resnici pa smo si bile vse enakovredne, le različne lekcije smo še morale predelati. In to spoznanje nas je povezalo. Začutila sem enost. V jedru smo vsi enaki. Domov smo odšle zadovoljne, olajšane in hvaležne za dragoceno izkušnjo.

 Naučimo se postaviti mejo

Zanimivo je bilo, da so v naši skupini po navadi tako tiste, ki gredo čez mejo, kot tudi tiste, ki si ne upajo priti do meje. Tisti večer pa smo bile res navzoče same takšne, ki smo se v tovrstnih neprijetnih položajih odzivale podobno: zamrznile smo in zablokirale. Nekje v možganih se nam je sprožil signal: “Nevarnost!” “Pasivke” nismo pasivne po naključju. Poleg tega da je to del našega značaja, smo tudi skoraj zanesljivo odraščale ob kakšni dominantni osebi, ob kateri smo se skrčile in ji izročile svojo moč. Tako smo se naučile dati prostor drugim in potlačiti sebe. Smo torej osebe, ki smo bolj umaknjene vase in si ne upamo do meje. Hitro dovolimo, da drugi prevladajo nad nami. Ne gre za to, da smo žrtve. Nekdo nam to počne, me pa to dopuščamo. Gre za drugo stran istega kovanca.

In ljudje, ki gredo v svoji impulzivnosti čez mejo, očitno nezavedno prav iščejo nekoga, ki bi jih potisnil nazaj in jim sporočil: “Samo do tod!” Oboji se moramo naučiti priti prav do meje. Prvi moramo bolj izraziti to, kar smo, namesto da se skrivamo v ozadju, drugi pa se morajo naučiti zmanjšati jakost svojega odzivanja, biti kdaj tudi tiho in dati prostor drugim.

Tisti večer sem premagala svoj stari vzorec osebe, ki se rada skrije. Kljub prvotnemu občutku ogroženosti sem si upala priti do meje in srečati drugo osebo brez sodb. Bila sem sprejemljiva za resnično izmenjavo. Kajti obstaja razlika med gladko, neposredno komunikacijo, ki je brez sodb, in med projekcijami, ki temeljijo na sodbah. Projekcije izražajo tiste lastnosti, ki jih ne sprejemamo pri sebi in nas potem motijo pri drugih. Kadar projiciramo, zapremo srce za sočloveka in zaradi sodbe resnična izmenjava ni več mogoča. Pri gladki, neposredni in jasni komunikaciji pa brez razmišljanja izrazimo: “Nehaj, tega ne želim več,” hkrati pa ohranimo odprto srce.

Takoj ko pridejo vmes misli, strah in podobno, se ne zmoremo več odzvati brez zavor in zablokiramo. Če se obsojamo zaradi svojega morebitnega odziva in posledično potlačimo svoj prvi, naravni impulz, postajamo nemočne in izgubimo svojo neposrednost. Priporočljivo se je podati v to, česar se bojimo in čemur se izmikamo. Naj se nam vklopi alarm ob tem, ko nas je strah nekaj reči ali narediti. Prepoznajmo ta strah kot priložnost za premagovanje ovir. Če mu pustimo, da nas vsakič znova ohromi, s tem zavremo svoj napredek.

Deprogramiranje in stik z izvorno močjo

Proces socializacije nas je sprogramiral tako, da živimo pod jarmom prisilne prijaznosti. Vse samo zato, ker si želimo, da bi nas zunanji svet sprejel. Pomembno se je deprogramirati in spet priti v stik s svojo izvorno močjo. Doseči stanje, v katerem nam mnenje zunanjega sveta ni več zares pomembno, in ko sprejemanja ne iščemo več zunaj sebe, temveč ga najdemo v sebi.

Sprva je za to, da si upamo povedati stvari, potreben pogum, potem pa se nam spontani odzivi začnejo dogajati kar sami od sebe. Preprosto nimamo več potrpljenja, da bi se ogibali, in moramo povedati, kar mislimo in čutimo. A pri tem ne gre za konfrontirajočo komunikacijo, saj bi s tem svojo energijo vlagali v boj. Namesto tega povemo stvari spoštljivo in ljubeče, a jasno in odločno. Mejo postavimo z integriteto. S tem ko ne dopustimo, da bi nas drugi obvladal s svojimi nezmožnostmi, skrbimo za njegov proces osebnostne rasti in zdravljenja, drugače pa ga zgolj podpiramo v tem, da se še naprej vrti v krogu ponavljanja svojih nekonstruktivnih vzorcev.

Belgijski prijatelj Jos mi je rekel: “Najpomembnejši preobrat v tvojem življenju se bo zgodil takrat, ko si boš dovolila uporabiti moč svojih besed v vsej njihovi neposrednosti. Tako boš lahko ljudi resnično podprla pri njihovem osebnostnem razvoju.” Očitno so se zdaj v meni odprla vrata za učenje te lekcije. V dneh po našem ženskem srečanju sem še več ljudem povedala stvari, ki si jih prej nisem upala. Odlagam masko “ugajalke”, ki sem jo nosila vse življenje, postala mi je pretesna in odveč. In ta občutek je presneto dober!

Mateja Hana Hočevar, objavljeno v revije AURA, december 2011, št. 256

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

 

 

 

 

 

 

 

Več ...