EGO ŽELI BITI PREPOZNAN

Ego, nekateri ga imenujejo tudi »nižji jaz«, je del vsakogar, in sicer tisti del, ki pravi: »Jaz sem takšen.« Ves čas se ocenjuje in vrednoti, ves čas skuša biti boljši od drugih. Povezan je z našimi bolečimi čustvi, ki so posledica preteklih izkušenj in nas žene v vedenje, s katerim bi radi izkušnjam oporekali ali jim pritrdili. Lahko rečemo, da je ego nekakšen skrit oblak, ki nam mrači našo pot in preprečuje, da bi bili zares srečni. Zaradi delovanja ega vidimo skozi bolečinsko telo stvari popačene, obsojamo sebe in druge, se izgovarjamo, zakaj nečesa ne storimo, ali pa zagovarjamo svoja dejanja, ob katerih nas peče vest. Ob vsem tem pa ves čas opazujemo in vidimo le druge ljudi ter delovanje njihovega ega.

Vreden sem od 1 do 10

Ego je povezan s strahovi, ki jih vsak dan občutimo. Sprožajo jih medosebni odnosi, v katerih se zrcalijo naše lastnosti, in tako ocenjujemo drug drugega. Glede na to, kako nas vidijo drugi in kaj mislimo, da drugi menijo o nas, si ustvarimo lestvico samovrednotenja. Če imajo ljudje o nas dobro mnenje in se tako tudi odzivajo, se po svoji notranji lestvici povzpnemo stopničko više. Če ljudje govorijo o nas slabo, nas ocenjujejo negativno, potem se ego prav hitro počuti manjvrednega in se pomika po stopničkah navzdol. Kako strme stopnice ima naša notranja lestvica in kako hitro spreminjamo položaj na njej, je odvisno od tega, kakšno lestvico smo si ustvarili v otroštvu. Tedaj se je namreč začela oblikovati.  Prvi nas ocenjujejo starši, mi pa opazujemo, v katerih okoliščinah prejmemo njihovo pozornost, pohvale ali karanje, veselje nad uspehi ali razočaranje. Če imamo srečo, nas vzgajajo pozitivno, spoštljivo, ter niso do nas ukazovalni, osredotočeni le na napake ali premalo pozorni  na nas −  takšne kot smo. Kot otroci budno opazujemo, kako starši ravnajo z nami in s tem postavljajo temelje našemu vrednotnemu sistemu. Od tega je odvisno, ali se pozneje v življenju cenimo ali ne.

Miselno breme

Ego ima v našem življenju veliko moč, dokler ga ne prepoznamo in se ga ne zavemo. Zaradi strahu obstaja in zaradi strahu si ga ne želimo priznati. Vendar pa nas, dokler ga zanikamo, bremeni. Hoče potrditev iz bolečine, in ko si potrditev izbojuje, dobi le bolečino. Na primer: ustvarjati hoče vedno več gmotnih dobrin, da bi imel »več kot sosed«, a nikoli ne doživi olajšanja, saj ne občuti svoje vrednosti, temveč jo pogojuje z vrednostjo imetja (vedno pa imajo ljudje v okolici še več in več). Za ozdravitev potrebujemo prepoznavo. Prepoznati moramo, da smo ujeti v svoje miselne predstave in čustvene zanke, ki so boleče. Živimo »ujeti« v pravila (miselni vzorci), ki smo jih prevzeli od staršev in družbe. Če bi se rodili v drugačni kulturi, bi nas, takšne kot smo, v drugem okolju popolnoma drugače presojali in zagotovo bi se tudi sami cenili drugače. Ko se zavemo, da svoj obstoj in svoje življenje cenimo (ali ne) v skladu z vrednotami okolja, spoznamo, da potrebujemo nekaj, kar nas bo tega razbremenilo in osvobodilo. Prvi korak, ki ga lahko storimo, je, da prepoznamo svoj ego.

Ego pozna le pogojno ljubezen

»Ljubljen bom, če …« in »Ne bom ljubljen, če …« je nezavedna miselna igra ega, ki ljubezen enači z uslugami, dejanji, pozornostjo … To ni prava ljubezen, temveč le ideja o ljubezni. Ne občutimo brezpogojnosti, saj smo ves čas v razmerjih »daj−dam«. Če smo v življenju med tistimi, ki se cenijo premalo, potem zaničujemo svoj obstoj in se tako tudi vedemo, smo v pričakovanju povračila ljubezni ves čas uslužni do drugih. Vendar tako nikoli ne dobimo, kar si želimo, saj je v ozadju vedno pogoj. Nezavedni miselni vzorci bolečinskega telesa nas peljejo v to, da se razdajamo in nosimo težka bremena drugih ljudi, ne samo svojih. Ker je pravi vzrok lahko le potreba po tem, da bi bili opaženi in ljubljeni, ponižno pričakujemo nekaj v zameno, tega pa navadno ne prejmemo. Nazadnje znova trpimo, vzorec pogojnosti se ponavlja in nas nikoli ne napolni, temveč le povečuje število bolečih izkušenj – te pa preraščajo v občutenje zamere, jeze, ljubosumja, zavisti idr. Ego nas še kar vleče za nos in nam daje občutek, da smo dobri, ko pomagamo ljudem okoli sebe, medtem pa sami trpimo, ker ne poskrbimo zase. Ker ne prepoznamo sebe, nas ne prepoznajo tudi drugi.

Egoizem

Ko se iz ega želimo rešiti boleče resničnosti, lahko na svoji poti »k sreči« pretiravamo. Če je v otroštvu oseba skusila gmotno pomanjkanje, se v svoji odrasli dobi na vse pretege trudi, da bi si pridobila veliko bogastvo. Vendar pa lahko to neuravnoteženo izpolnjevanje potrebe preseže vse meje in zgodi se, da oseba zato, da bi dosegla cilj, pri tem škoduje drugim. Slepi samo sebe, išče izgovore, da upraviči svoja dejanja, in je ne zanima, koliko ljudi ob tem prizadene ali celo oškoduje. Izgovor »če ne bom jaz, bo pa kdo drug« je metanje peska v oči, saj tisti trenutek v istem položaju ni nikogar drugega.

Ko človek poskrbi za svoje potrebe in ob tem škoduje drugim, govorimo o egoizmu. V naši družbi nas hitro naučijo, da egoizem ni primeren in zaželen, ter da ne ostaja nekaznovan. Žal pa obsodba »egoista« zadene tudi tistega, ki poskrbi zase, a ne v resnično škodo drugega. Navadno se »egoističnemu« vedenju začnejo upirati tisti bližnji, ki smo jih prej z »nesebičnim« razdajanjem razvajali, zdaj pa smo to opustili. Če smo na primer za neko osebo (doma ali v službi) leta in leta vsako jutro skuhali kavo, zdaj pa tega iz kakršnega koli razloga ne delamo več, se lahko zgodi, da je oseba na drugi strani zaradi tega pretresena, in če skuhamo kavo le sebi, ima to za egoistično dejanje. Kakšen je torej v ozadju razlog za kuhanje kave? Užitek ob pitju kave z nekom, podkupovanje ali strah pred tem, da bi bili zavrnjeni, če tega ne bi storili? Ko se opazujemo, lahko kmalu spoznamo, kdaj delujemo iz ega in kdaj iz srca.

Bodimo sočutni do sebe

Ego pravi »jaz sem« skozi oči okolja. V strahu pred tem, da ne bi bili ljubljeni, ukrivljamo svojo podobo in prilagajamo svoja dejanja, da bi zadostili potrebam po ljubezni. Ko začnemo prepoznavati delovanje svojega ega ter z njim povezanih neizpolnjenih potreb in bolečih čustev, je dobro, da se zaradi tega ne obsojamo. Bodimo nežni do sebe, saj so vir našega vedenja in delovanja rane iz preteklosti. Bodimo sočutni in se nadalje opazujmo. Spremembe bodo prišle spontano, če bomo le pozorni, če se bomo zavedali.

Da lahko poskrbimo za svoje potrebe, moramo premagati strah pred obsojanjem in zavrnitvijo. Če nas kdo obsodi, da smo egoistični, se mu zahvalimo: ali nas je opozoril na to, da s svojimi dejanji nekomu škodujemo ali pa nam je pokazal, da smo le začeli skrbeti zase, se truditi, da bi zadostili svojim potrebam.

Katerina Jazbec, objavljeno v reviji AURA št. 258, februar 2011

Fotografija: Bigstockphoto.com      

Več ...