DENAR IN SREČA

Ljudje v zahodnih razvitih družbah živimo dandanes kljub krizi še vedno v izjemni gmotni blaginji, saj imamo na voljo več dobrin in storitev, kot jih je bilo kdaj koli v zgodovini človeštva.

Vendar nam izsledki raznih študij kažejo, da nismo zaradi tega nič bolj srečni, kot so bili ljudje pred petdesetimi leti. Psiholog David Myers ugotavlja, da se je v Združenih državah Amerike od leta 1957 do danes število ljudi, ki so menili, da so »zelo srečni«, celo znižalo s 35 odstotkov na 32, čeprav ima danes povprečno ameriško gospodinjstvo neprimerno več denarja. Podobna raziskava finančne revije Forbes je pokazala, da so najbogatejši Američani sicer zadovoljni s svojim življenjem, toda nič bolj kot so recimo zadovoljni Masaji, pastirsko afriško ljudstvo, ki živi v kočah iz blata, brez elektrike in tekoče vode.

 Gmotna sreča sčasoma izgine

Kljub nasprotnemu prepričanju večine ljudi se čedalje bolj kaže tole: če nismo ravno pripadniki najrevnejše plasti prebivalstva, občutek sreče in zadovoljstva v življenju nista odvisna od višine osebnega dohodka. Ko so zagotovljene temeljne potrebe po hrani, obleki in strehi nad glavo, smo (presenetljivo) enako (ne)srečni ne glede na to, koliko denarja in gmotnih dobrin imamo na voljo.

Daniel Gilbert, psiholog Harvardske univerze in pisec knjige Spotaknite se ob srečo, vidi vzrok za to v izredno nagli privajenosti človeškega uma na izboljšave. Danes si lahko na primer mislimo, kako srečni bomo, ko bomo lastniki novega avtomobila ali hiše, toda pri tem pozabljamo, da bomo po nekaj mesecih oboje imeli že za nekaj samoumevnega in da bo takrat naša sreča znova na isti ravni kot tedaj, ko smo si vse to šele želeli.

Ampak ko se to zgodi, se večina ljudi ne ustavi in ne razmišlja, da bi morala poiskati izhod iz začaranega kroga porabništva. Nasprotno, znova išče nekaj novega, nekaj, kar naj bi jih osrečilo, četudi le za kratek čas. Zdi se, kot da vedno znova verjamejo, da bomo tako nekega dne dosegli dovolj visoko stopnjo gmotnega udobja, ko bo vsem potrebam zadoščeno in bomo končno lahko rekli, »dovolj imam.«

Jack Kornfield, psihoterapevt in mednarodno priznani učitelj budizma, pravi, da nam tako nikoli ne bo uspelo doseči občutka končne zadostitve, saj sreča, ki jo čutimo ob vsaki novi pridobitvi, ni toliko zadovoljstvo ob zavedanju, da imamo nekaj novega, temveč predvsem olajšanje, da nam je vsaj začasno uspelo utišati tisti del sebe, ki nikoli nima dovolj in ni nikoli popolnoma zadovoljen.

Kje je torej rešitev iz začaranega kroga?

Terry Burham, finančni menedžer in pisec knjige Kruti gen, meni, da je zamisel o neki končni zadostitvi le trik, ki si ga je privoščila narava in zaradi katerega ljudje iščemo vedno nove zamisli, cilje in stvari, po katerih hrepenimo. Burham trdi, da bi se tedaj, če bi ljudje lahko postali trajno zadovoljni, ustavila napredek in razvoj družbe. Nezmožnost potešitve svojega najglobljega hrepenenja nam torej zagotavlja trajno gmotno napredovanje človeštva in civilizacije.

Stanislav Grof, eden izmed najprodornejših psihologov, in Ken Wilber, ki sodi med največje še živeče mislece, pa sta ugotovila nasprotno.

Grof je dognal, da nenehni občutek nezadovoljstva, kopičenje gmotnih dobrin, pretirana ambicioznost in želja po samodokazovanju temeljijo na močnem nezavednem strahu pred smrtjo, ki pa ga je mogoče razrešiti le, če se z njim spoprimemo ter se skušamo močno notranje preobraziti. To lahko opazimo pri ljudeh, ki so preživeli življenjsko nevarno bolezen ali podobno travmatično izkušnjo. Zdi se, kot da so zanje prej pomembne vrednote − gmotne dobrine, uspeh in položaj v družbi − povsem izgubile vrednost, nadomestile pa so jih nove vrednote: druženje s prijatelji, skrb za bližnje, uživanje v hrani in pijači, preživljanje prostega časa v naravi, ljubljenje s partnerjem in drugi preprosti užitki življenja, ki so jim bili tudi prej sicer vedno na voljo, a jim nekako niso namenjali posebne pozornosti.

Podobno ugotavlja Ken Wilber: ljudje v svojem najglobljem bistvu hrepenimo po izkušnji transcendentalnega, duhovnem zlitju z virom življenja. Ker je to naše hrepenenje močno nezavedno in ga na neki ravni celo zanikamo, saj vsebuje izgubo našega ločenega občutka jaza, ustvarjamo nadomestke, s katerimi se trudimo zapolniti svoje najgloblje hrepenenje.

Tako Grof kot Wilber poudarjata: če posameznik ne more najti veselja in zadovoljstva v preprostih stvareh v življenju, potem jih zagotovo ne bo našel niti v zapletenih načrtih, katerih cilj so denar, moč, slava ali dokazovanje sebi in drugim.

Da se ljudje na neki ravni tega zavedamo, kažejo raziskave, v katerih več kot 80 odstotkov ljudi v Združenih državah Amerike meni, da preveč časa namenjamo delu in denarju ter premalo družini in skupnosti. Tako morebiti tudi ni nenavadno, da je eden izmed opaznejših gibanj v tej državi in v zahodnem svetu, postal t.i. trend »nižje prestave«. To pomeni, da ljudje prostovoljno zapuščajo dobro plačana delovna mesta v zameno za manj stresna ali pa se odločajo za skrajšani delovni čas, delno upokojitev ali različne oblike samozaposlitve. Ugotovili so, da jim več kot družbeni in gmotni uspeh pomenijo prosti čas, družina, ukvarjanje z osebnimi konjički in druge vrednote preprostega življenja.

Marko Vide, objavljeno v reviji AURA št. 257, januar 2011

Fotografija: Buenos Dias

 

Več ...