ČE NE GRE ZLEPA, POTEM NE GRE

Vas je naslov ujezil? »Vse se da, če se hoče« smo ničkolikokrat slišali in izrekli. Zakaj potem ostajajo stvari nedokončane, želje neizpolnjene in cilji nedoseženi? Kdo ali kaj je tisto, kar nas ovira na naši poti do nečesa, kar si želimo?

Odgovor na to vprašanje vedno nosimo v sebi, zavestno ali podzavestno. Ko si nekaj zaželimo doseči in nam to tudi uspe, pogosto lahko zavestno spremljamo svojo dejavno vlogo pri tem. Če se na primer odločimo, da bomo tekli na maratonu, se zavestno odločimo za datum teka, ki je stvarno postavljen v prihodnost, da bi v času, ki nam je na voljo, pridobili kondicijo, se naučili pravilnih tehnik teka in v mislih urili vzdržljivost. Če se bomo svojega namena držali, bomo redno vadili, se zdravo hranili itn. vse do dneva, ko bomo uspešno odtekli maratonski krog.

Željo bomo tako uresničili z zavestno odločitvijo in vestno vadbo. Prve najnapornejše dneve vadbe, ko se bomo bojevali s svojim uporom, bolečinami v mišicah, včasih tudi z lenobnostjo, bomo premagali z zavedanjem, kaj cilj je. Ta je jasen in večini je jasno tudi to, da moremo biti za tako dolg tek telesno dobro pripravljeni – jasno je, da moramo vaditi, imeti primeren življenjski slog in seveda željo in veselje do teka.

Kaj pa če imamo željo po cilju, ki ni tako zelo jasen in tudi pot do tja ne? Če nam ne bi bilo jasno, kaj moramo storiti za tek na maratonu, bi se lahko hitro predali utrujenosti, notranjemu odporu, fizičnemu in čustvenemu. Kmalu bi na trenutno počutje vplivalo upiranje nečemu novemu – novemu načinu življenja, novim gibom, preoblikovanju telesa itn. In kaj hitro bi našli kak izgovor ter se na vadbo teka ne bi odpravili. »Bom jutri. Jutri pa čisto zares. Danes samo še tole odpravim. Samo še tale film si ogledam.« Jutrišnji dan bi se prestavil na tri tedne pozneje in ugotovili bi, da smo že veliko preveč zamudili z vadbo in da se tokrat maratona še ne bomo udeležili. Ob tem bi se počutili krive, jezili bi se, ker spet nismo izpeljali zadanega, bili bi žalostni, ker nimamo dovolj časa zase, ali pa bi nas prevevalo katero koli drugo občutje in bolečina ob naštevanju izgovorov, zakaj nam znova ni »uspelo«.

Želja iz užitka ali bolečine

Vrniti se je treba na začetek – v trenutek, ko se je porodila zamisel in iz nje želja. Ta trenutek je bistven, saj z njim postavimo temelje. Ali je odločitev narejena iz bolečine ali užitka? Ali se na primer odločimo izgubiti telesno težo in oblikovati svoje telo iz bolečine – ker »nisem dovolj lepa«, »sem grda«, ker je partner tako rekel ipd. – ali iz užitka – ker imam rada svoje telo in ker se rada dobro počutim. Odločitev iz bolečine prinaša na poti veliko bolečine in tudi cilj je boleč. Kolikokrat se ženske odločijo hujšati in opravljajo dieto za dieto, vsakokrat, ko se dieta konča, pa znova pridobijo vse kilograme, če ne celo kakšnega več. Razlog je v tem, da se odločajo za diete iz bolečine, ker ne sprejemajo sebe in ne čutijo ljubezni in spoštovanja do sebe. Pomembne so torej misli in čustva, ki potekajo tiho v podzavesti in odzvanjajo v telesu … Telo nato sprejema sporočila nesprejemanja, jeze, zavračanja in se odziva temu primerno. Odzove se zaščitniško in začne kopičiti zaloge, saj ga s premalo hrane in morda celo z nenadno pretirano telesno zagnanostjo spravljamo v stres. Gibanje ni užitek in življenjski slog postane mučen, v glavi pa se ves čas porajajo misli na hrano ali zato, ker se oglaša želodec, ali pa preprosto zato, ker je hrana postala prepovedan sad … Koliko časa torej ohranjamo tako življenje? Nič kaj dolgo – kmalu smo na starih tirnicah in tudi kilogrami se vrnejo. Mi pa v mislih preklinjamo še eno dieto, ki ni učinkovala in v sebi gojimo občutek poraza.

Četudi se zamisel porodi iz bolečine, želja potrebuje radost

V sebi moramo torej prepoznati poglavitno silo, ki nas žene v uresničevanje novega cilja, saj nam jasnost da neizmerno moč, ki pelje k uresničitvi zadanega. Četudi se prva zamisel porodi zaradi bolečih čustev – ob hujšanju torej nezadovoljstvo z videzom ali zdravstvene težave – pa je želja ali namen tisto, kar naj postane radostno. Ko v tem trenutku razmišljamo in si predstavljamo naš cilj – na primer vitkejšo postavo – je ta trenutek tisti, ki mora postati radosten. Čustva, ki jih čutimo, če si predstavljamo svoje nove telesne mere, morajo biti radostna. Ko jih občutimo in v njih zažarimo, pa moramo občutiti še v sedanjosti – ko odpremo oči in se pogledamo v ogledalo. Tudi zdaj naj v nas žarijo občutja radosti in hvaležnosti za naš trenutni videz, saj nam ta čustva ustvarjajo močne temelje, na katerih se bo izoblikovala naša nova podoba. Če to zares občutimo, se počutimo olajšane in stvari se lahko začnejo uresničevati kar same. Nič več ne premišljujemo ves čas o hrani, jemo le toliko, kolikor potrebujemo, in morda dobimo tudi navdih za razgibavanje po svojem okusu.

Pomembno je, da zajemamo svojo ustvarjalno moč iz radosti, in ne iz bolečine. To velja za vse stvari v našem življenju. Tudi ko si želimo na primer razmerja s partnerjem, se je treba zavedati, kakšno vibracijo ima naša želja. Četudi se je zamisel o partnerju porodila zato, ker smo sam(sk)i, pa je želja tista, ki jo moramo dobro prečistiti in poskrbeti za to, da vibracijo dvignemo v radost. Če si partnerja želimo zato, ker smo sami in osamljeni, moramo najprej v sebi občutiti, da smo sami sebi dovolj, zadostni in srečni, zato da lahko pritegnemo k sebi takšnega partnerja, s katerim bomo zares lahko ustvarili dobro razmerje. To ne pomeni, da se ne smemo lotiti nikakršnih zamisli ali izpolnjevanja želja, dokler ne razčistimo z vsemi čustvi, prav nasprotno – v življenju in pri sprejemanju odločitev bodimo pozorni na to, kaj čutimo globoko v sebi. Ali sprejemamo odločitve iz radosti ali strahu in bolečih občutij?

Osredotočenost na neuspeh nam ne prinaša rešitev

Pogosto pa se zgodi, da si nečesa želimo že dolgo, morda celo vrsto let, a se nam kar ne uresniči. Začeli smo navdušeno, nato pa je navdušenje upadlo in ostala sta nam le še tarnanje in obup, ker se želja ne uresniči. To pomeni, da so naši podzavedni vzorci še vedno močno povezani z bolečimi občutji in s tem, ko se predajamo tarnanju in obupavanju, jih le še krepimo. Zdaj je treba prenehati tarnati in ponavljati občutenje bolečih čustev. Vsakokrat, ko prijateljici po telefonu govorimo o tem, da nekaj ni prav, dajemo temu še večji poudarek. Zato predlagam, da prenehajte o slabih stvareh na dolgo in široko govoriti, misliti, razglabljati in se posvetite temam, ki prebujajo v vas prijetne občutke. Začnite na stvari gledati drugače, saj vam po starem očitno ne gre. Povrnite se na začetek k zamisli in znova napišite svojo željo. Nato jo skušajte občutiti iz svoje globine. Ali še ostaja goreča želja? Ali lahko ob njej občutite radost? Ali lahko občutite hvaležnost? Morda je to za nekoga, ki je kar zadeva opuščanje čustev in iskanje jasnosti v svojem delovanju neizkušen, malce težja naloga, a če ste kolikor toliko odprtega duha, lahko hitro dojamete, kako uravnavati svoja čustva.

Strah pogosto ustavlja doseganje naših želja, saj se sprememb v resnici bojimo. Sprememb si želimo, a v resnici nas je strah. Na poti k cilju se nam zatika, izgubljamo se, najdemo celo vrsto izgovorov in razlogov, zakaj ne tako, ampak tako … Če si želimo na primer vitkejšo postavo, ali je mogoče, da se take postave v resnici bojimo, saj to pomeni, da moramo postati lepši, privlačnejši, sijoči? Če si želimo na primer boljše plače v službi, te pa kar ni in ni, ali je mogoče, da se skušamo ogniti odgovornosti, ki je s takšno plačo povezana? Kakšen »bavbav« je v naših predstavah lepša postava ali večja odgovornost? Je morda cilj zastavljen previsoko in ga je bolje razdeliti na več manjših ciljev ter se prepustiti ustvarjalnosti, ki popelje na to pot? Ali smo preveč trmasti in vztrajamo pri svojem edinem načinu do tja? Kakršen koli je že razlog, četudi jih je celo več, se je dobro prenehati oklepati starega in znanega ter začeti občutiti pozitivno. In če sem vas z naslovom razburila, potem naj vas razveselim in vam povem, da imate moč v sebi, da zmorete občutiti radost in hvaležnost, to pa vas bo popeljalo do želenih ciljev, tudi do tistih, ki se vam ta trenutek še niso niti porodili.

Katerina Jazbec, objavljeno v reviji AURA, april 2011, št. 265

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

 

 

 

 

 

 

Več ...