ALI LAHKO PREDMETI PRINAŠAJO NESREČO

V znanem filmu Eksorcist je neka arheološka izkopanina, podobica s Srednjega vzhoda, ki so jo prinesli v Evropo, pritegnila samega zlodeja. Čarobni predmeti se pojavljajo tudi v bajkah in mitih vsega sveta. Nekateri od njih prinašajo dobro, na primer čarobna palica dobrih vil, drugi nesrečo, na primer prstan moči v kultni Tolkienovi epopeji Gospodar prstanov.

Številne okultne in hermetične tradicije poznajo predmete, različne amulete in talismane, ki lastnike varujejo in jim prinašajo srečo, in tudi takšne, ki delujejo prav nasprotno. Marsikdo misli, da so predmeti nevtralni in ne morejo delovati sami po sebi, da jih dobre ali slabe lahko naredi samo človek, odvisno od tega, kaj počne z njimi. Ali je to res?

Naslanjač spremenil človekovo naravo

Primer, ki ga v svoji knjigi Skrivnosti opisuje Colin Wilson, je zelo zgovoren.

V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je neki obrtnik iz angleške pokrajine Devon poročil. Mesec ali dva po poroki je prišel domov zelo pijan. Njegova mlada soproga je bila presenečena in zaskrbljena, saj je bil mož pred tem vsestransko zgleden in ni pil alkohola. Ko se je naslednji dan streznil, je bil depresiven, zbegan, obljubljal je, da ne bo nikoli več pokusil niti kapljice. Toda kmalu se je vse ponovilo. Ko se je to zgodilo še tretjič, se je žena zatekla po pomoč k starki, ki je v kraju slovela po jasnovidnih sposobnostih. Starka je prišla k njej in že ob vstopu v hišo pokazala na star naslanjač, ki sta ga zakonca dobila za poročno darilo. Mladi ženi je dejala, da je prav naslanjač vzrok moževih težav in naj ga takoj zažge. Žena je ubogala in mož se res ni več dotaknil pijače.

Ko sta zakonca raziskovala, od kod je prišel naslanjač, sta ugotovila, da je bil nekoč last nekega mesarja, pijanca, in ta je v njem naredil samomor. Kaže, da je naslanjač še po dolgem času ohranil sledi tega tragičnega dogodka in moč vplivanja na ljudi.

Programirani kipec

Naslednji primer je še posebno zanimiv, ker predmet, ki igra v njem glavno vlogo, ni prinašal samo nesreče, ampak se je vedel celo kot bitje. Dogodek je v svoji potopisni knjigi Potepali smo se skupaj opisal Charles J. Lambert.

Pisatelj in njegova žena Marie sta leta 1928 z ladjo potovala okoli sveta. V japonskem mestu Kobe sta v starinarni kupila kipec iz slonovine. Upodabljal je napol golega, smejočega se človeka, sedečega na blazini. Marie je vedela, da je to kip Hoteia, japonskega boga sreče ter zavetnika šibkih in otrok, in bila zadovoljna, da sta ga kupila.

Niti slutila nista, kaj si bosta s tem povzročila. Hotei je bil po izročilu budistični menih iz šestega stoletja, ki je svoje življenje namenil pomoči revnim, še posebno pa je skrbel za osirotele otroke. Pozneje so ga razglasili za božanstvo in še zdaj lahko na Daljnem vzhodu kupimo njegove smehljajoče se podobe, za katere so Japonci prepričani, da prinašajo srečo. Zakonca sta upala, da jima bo Smejoči se Buda – tudi tako imenujejo Hoteia − zagotovil srečo na njuni dolgi poti.

Ko sta se Lambertova vrnila na ladjo, sta si kupljeni kipec pazljivo ogledala: bil je spretno in lepo oblikovan. Slonovina je bila gladka, brez nepravilnosti, le na spodnji strani kipca, na podstavku, je bila luknjica, natančno in trdno zaprta s koščkom iz slonovine. Menila sta, da je bil tam verjetno v oklu živec, in zato je kipar luknjico zamašil. Marie je kipec shranila v svoj kovček.

Že naslednjega dne, ko so pluli proti Manili na Filipinih, je gospo Lambert začel boleti zob. Neznosni zobobol jo je trpinčil še naslednjih štirinajst dni. Ladijski zdravnik ji s praški zoper bolečine ni mogel veliko pomagati. Ko so prispeli v Manilo, je gospa takoj odšla k zobozdravniku, in ker ta ni bil pazljiv, ji je zobni živec še dodatno poškodoval, zato so bile bolečine še neznosnejše.

Na poti proti Avstraliji je Marie, ne da bi imela kakšen poseben razlog za to, kipec iz svojega kovčka prestavila v moževega, vendar mož za to ni vedel. In zgodilo se je nekaj neverjetnega: nenadoma je neznosen zobobol začel mučiti moža, ženin zobobol pa je izginil! Ko so pripluli v Cairnas v Avstraliji, je zobozdravnik, ki je obema zakoncema pregledal zobe, ugotovil, da so njuni zobje zdravi. Gospoda Lamperta je zob med bivanjem v tem kraju prenehal boleti, toda ko se je vrnil v ladijsko kabino, je znova začutil neznosni zobobol.

V naslednjem pristanišču, dva dni pozneje, je gospod obiskal drugega zobozdravnika, in ta mu je povedal enako kakor prvi. Tudi tokrat je bolečina med bivanjem na kopnem popustila. Nazadnje je v Brisbanu zdaj že obupani Lambert zahteval, naj mu zobozdravnik izpuli zob za zobom, dokler ne bo našel pravega. Toda že po prvem izpuljenem zobu je bolečina prenehala, vendar se je ob vrnitvi na ladjo zobobol ponovil.

Ko so se vrnili v Združene države Amerike, sta Lambertova obiskala Charlesovo mater. Ta je bila tako navdušena nad kipcem, da sta ji ga kar podarila. Tedaj pa so se začele njene težave: čeprav je imela povsem zdrave zobe, jo je že čez nekaj ur začel neznosno boleti zob. Toda ženska je takoj ugotovila, da to verjetno povzroča »začarani« kipec, in ga vrnila sinu in snahi.

Lambertova ji tega nista verjela in sta kipec vzela s seboj še na naslednje potovanje iz Amerike v Britanijo. Hoteia sta posodila neki potnici, ki se je zelo zanimala za predmete iz slonovine in je hotela kipec pokazati možu. Kipec je bil čez noč v njuni kabini, naslednjega dne, ko sta ga vrnila Lambertovima, pa sta jima tudi povedala, da je oba vso noč mučil neznosen zobobol. In šele tedaj sta Lambertova svoj zobobol povezala s kipcem.

Marie ga je hotela takoj vreči v morje, toda Charles se je bal, da bi se jima utegnil kipec maščevati tako, da bi izgubila vse zobe. In tako je kipec skupaj z njima prispel v London. Lambert ga je tam odnesel v prodajalno vzhodnjaških umetniških predmetov in ga pokazal prodajalcu Japoncu, ta pa ga je bil pripravljen takoj odkupiti. Zaupala sta mu zgodbo. Japonec je poklical starejšega rojaka, da bi kipec natančno pregledal. Ta je menil, da so ga verjetno ukradli iz svetišča, saj na Japonskem takšne kipce hranijo v svetišču. Povedal je, da so imeli japonski menihi navado predmetom »vlivati dušo«, tako da so v notranjost skrili kakšen sveti predmet, najpogosteje poseben medaljon. Prepričani so bili, da s tem podarijo kipcu življenje in mu omogočijo vpliv na ljudi, zato je bila tudi luknjica na podstavku njihovega kipca zamašena.

Prodajalec je kipec obdržal in ga postavil v oltar v prodajalni. Lambert je po vsem doživetem menil, da se je božanstvo tako maščevalo nevernikom, ki so ga ukradli iz svetišča. Kljub številnim težavam, ki so ga pestile, medtem ko je bil kipec v njegovi lasti, pa mu je to na koncu prineslo tudi nekaj dobrega. Knjiga, ki jo je napisal o svojem doživetju, se je zelo dobro prodajala.

 Zaklete ladje

Izkazalo se je, da ne delujejo slabo samo majhni predmeti, niti samo predmeti povezani z vero. Tako je tudi z velikimi predmeti, na primer ladjami. Vera v zaklete ladje − spomnimo se Zakletega Holandca − je že od nekdaj razširjena med pomorščaki po vsem svetu. Toda tema našega prispevka niso verovanja, ampak resnične zgodbe iz bližnje preteklosti.

Ko so sredi 19. stoletja po načrtih slavnega angleškega konstruktorja Isambarda Kingdoma Brunela naredili parnik Great Eastern, je bil to tedaj največji parnik na svetu. Toda težave so se začele že, ko so ga delali: zakovičar in njegov pomočnik sta skrivnostno izginila. Nato so zaradi številnih težav morali splavitev odložiti kar za tri mesece. Ko je parnik končno zaplul, je Brunela, ki je stal na palubi, zadela srčna kap, in čez teden dni je umrl.

Ladjo so nenehno spremljale nesreče: najprej je v eksploziji dimnika umrlo pet gasilcev, šestega pa je usmrtilo ladijsko kolo. Nato sta se utopila kapitan in sluga. Še nekega mornarja je usmrtilo ladijsko kolo, tretji je padel čez krov in utonil. Zaradi nesreč so parnik vzeli iz prometa in ga leta 1889 razdrli. Tedaj so v njegovem trupu, v dvojnem zidu, našli okostje zakovičarja in njegovega pomočnika.

Tudi britansko ladjo Hinemoa, ki so jo naredili leta 1862, so spremljale nesreče. Posadka jih je pripisovala temu, da so na prvi plovbi prevažali neki nagrobnik. Na šestih potovanjih je ladji zmeraj poveljeval drug kapitan. Zakaj? Prvemu se je zmešalo, drugega so obsodili na zapor, tretji je umrl zaradi pijanskega delirija, četrtega so umorili v njegovi kabini, peti je naredil samomor, pod poveljstvom šestega kapitana se je ladja prevrnila, pod poveljstvom sedmega je dvoje mornarjev odneslo s palube v morje, leta 1908 pa je ladja med viharjem izginila.

Nekatera znamenja kažejo, da bi bila lahko tudi najbolj znana pomorska nesreča, potopitev Titanika 14. aprila 1912, posledica delovanja predmeta zavarovanega s prekletstvom; to je bila mumija staroegipčanske visoke svečenice boga Amona iz 15. stoletja pr. n. š.

Vsekakor je nesrečo Titanika spremljalo več nenavadnih okoliščin, med drugim zlasti nerazsodno vedenje kapitana Edwarda Smitha. Čeprav je bil odličen pomorščak, je dajal ukaze, katerih posledice so povzročile hudo nesrečo. Ukazal je, naj plujejo z vso hitrostjo, čeprav je bilo znano, da so v tem delu Atlantika ledene gore. Zaradi njegovega svojeglavega vedenja so tudi prepozno poklicali na pomoč in začeli reševati potnike. Na zmedo kaže tudi to, da so prvi reševalni čoln spustili v morje več kot uro potem, ko je ladja trčila v ledeno goro. Čeprav bi čoln lahko sprejel petinšestdeset oseb, jih je bilo v njem le osemindvajset.

Nekateri pripisujejo kapitanovo nerazumljivo vedenje vplivu mumije. Mumije zaradi njene izredne vrednosti niso shranili v prostoru za tovor, ampak zelo blizu kapitanove kabine. Znano je „prekletstvo faraonov“, povezano z mumijami: številni egiptologi, ki so bili v stiku z mumijami in artefakti iz grobnic so postali duševno zmedeni.

Usodni avtomobili

Da so nosilci slabega vpliva ali prekletstva stari predmeti, ki izvirajo iz davnih civilizacij, je nekako razumljivo. Veliko bolj nenavadno pa je, če so takšni tudi izdelki sodobne tehnologije, na primer avtomobili.

Zgodbe o tem, da so lahko tudi avtomobili onesrečevali lastnike, so se začele porajati že na začetku izdelave avtomobilov. Glede tega je najbolj znan avtomobil, v katerem so 28. junija 1914 v sarajevskem atentatu ubili avstro-ogrskega prestonaslednika, nadvojvodo Franca Ferdinanda, in njegovo soprogo Sofijo.

Razkošni avtomobil Graf und Stift, ki ga je konstruiral francoski inženir Feton, je bil odprta limuzina oljčno sive barve, z usnjenimi sedeži za šest oseb in s premično platneno streho, ki je bila med atentatom zložena.

Po atentatu je avto postal last Oskarja Potioreka, ki je med atentatom tudi sam sedel v njem. Med atentatom sicer ni bil poškodovan, je pa tudi on nesrečno umrl, čeprav tega ni neposredno povzročil avtomobil. Ponesrečili so se tudi vsi poznejši lastniki avtomobila.

Naslednji lastnik, kapetan Raška, je umrl le po devetih dneh, odkar je prevzel skrb za avto. Že na prvi vožnji po gorski poti se je zaletel v drevo. Volan mu je zdrobil prsni koš in kapetan je umrl.

Avto je postal last Mirka Aleksandrovca, visokega funkcionarja sarajevske vlade. V štirih mesecih je doživel z avtom kar štiri nesreče, pri peti pa je padel iz avta in ostal brez desne rok; umrl je šest mesecev pozneje, ko se je avto prevrnil in ga pokopal pod seboj.

Avto je nato kupil grški trgovec z diamanti Simon Mantharide, in se leto zatem ubil. Limuzino je potem zaradi njene zgodovinske vrednosti kupil bogati posestnik Graco. Po nekaj mesecih je avto ugasnil na poti, in ker ga ni mogel pognati, je Graco odšel po delavca, da bi ga s konjem potegnili. Med vleko je motor začel delovati, avto je povozil delavca in konja, nesrečni lastnik pa je zletel skozi vetrobransko steklo in se ubil.

Naslednji kupec ubijalskega avta je bil neki Švicar, strasten dirkač. Njega ta avto sicer ni usmrtil, pač pa je lastnik med dirko umrl v dirkalnem avtomobilu. Zadnji kupec avta je bil Mark Brish, lastnik avtomobilske delavnice z Dunaja, ki ga je kupil tik pred svojo poroko. Dan pred poroko se je odpravil na vožnjo s štirimi prijatelji, se z avtom zaletel v zid in vsi so umrli. Leta 1932 so avto dali v dunajski muzej, in tam je še danes. Vreden je šest milijonov evrov in ni na prodaj.

Naslednji avto s slabim slovesom pa je bližje našemu času. Prebivalka ameriške zvezne države Floride, Loretta Simson je leta 1979 kupila skoraj nov cadillac eldorado, ki je imel prevoženih 7000 kilometrov. Kupila ga je zelo poceni in dobila še garancijo za tri leta. Prepričana je bila, da je naredila dobro kupčijo. Žal se je zmotila. Že po dveh tednih jo je policijska patrulja našla mrtvo na voznikovem sedežu ob avtocesti. Izkazalo se je, da je umrla zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom.

Njena družina je avto prodala podjetju, od katerega ga je lastnica kupila. Teden dni pozneje, sta avto zelo poceni kupila zakonca iz Minnesote. Sedem mesecev je bilo vse prav, potem pa je avto usmrtil njunega otroka, dveletnega Patricka. Oče je avto parkiral pred garažo in bil prepričan, da je ročno zavoro dobro zategnil. Toda avto je začel drseti vzvratno in povozil sina, ki se je vozil na triciklu. Obupani starši so avto takoj prodali. Kupil ga je trgovski potnik iz istega kraja, ki mu tragedije niso bile mar. Tri mesece pozneje je zletel s ceste, ki jo je zelo dobro poznal, udaril v drevo in umrl.

Mlad študent psihologije, ki je hodil s pokojnikovo hčerko, se je začel zanimati za zgodbe, povezane z avtomobilom, in s svojim profesorjem, znanim parapsihologom, začel raziskovati njegovo preteklost. To ni bilo težko, ker so bili v servisni knjižici vpisani vsi lastniki. Ugotovila sta, da so vsi lastniki umrli, uganka je bil samo prvi lastnik. S pomočjo FBI-ja sta odkrila, da je bil prvi kupec begunec s Kube, znani preprodajalec mamil, imenovali so ga Kubanec. Po podatkih policije so ga nekega večera, ko se je z avtom ustavil pred semaforjem, ustrelili iz drugega avtomobila, morilcev pa niso odkrili nikoli.

Hči pokojnega lastnika in njen fant sta se odločila odpeljati avto na odpad, tam naj bi ga stisniti v kocko. To se je tudi zgodilo. Na podlagi tega primera so napisali tri knjige in posneli film.

Za konec pa še zgodba o najslavnejšem usodnem avtomobilu, katerega prvi lastnik je bil James Dean, slavni filmski igralec iz sredine preteklega stoletja. To je bil dirkalni avtomobil porsche 550 spyder, srebrne kovinske barve, eden od samo devetdesetih izdelanih primerkov.

Že pred smrtjo so prijatelji Deana svarili, da je avto videti, kot da bi prinašal nesrečo. To mu je teden dni pred nesrečo rekel tudi slavni igralec Alec Guinness. Dean je srečal Guinnessa pred neko restavracijo in ga zaprosil, naj si ogleda parkiranega spyderja. Guinness je dobil ob pogledu na avto neprijeten občutek, in rekel Deanu: „Če boste vozili ta avto, boste v njem v tednu dni umrli.“ To se je zgodilo 23. septembra 1955, teden dni pred Deanovo smrtjo.

Na dan dirke, 30. septembra leta 1955, se je James Dean odločil, da bo vozilo pred dirko še preskusil. Zaradi prehitre vožnje, vozil je okoli sto kilometrov na uro, ga je ustavila policija, kaznovan je bil tudi prijatelj Bill Hickman, ki je prav tako prehitro vozil za njim. Deana je prijatelj opozoril, naj vozi počasneje, saj sta bila oba zaradi prehitre vožnje že kaznovana, pa tudi zato, ker je njegov nizki avto srebrne barve slabo viden na cesti.

Okoli pol šestih zvečer je Deanu med vožnjo pripeljal nasproti triindvajsetletni študent, in ker ta Deanovega avta ni pravočasno opazil, sta avtomobila silovito trčila. Policijska preiskava je pokazala, da je Dean tedaj vozil približno 55 kilometrov na uro. Zlomil si je vrat, imel še več drugih zlomov ter notranje krvavitve, ter je kmalu po prevozu v bolnišnico umrl.

Zgodba o omenjenem avtomobilu pa se je nadaljevala. Zmečkani avtomobil je kupil avtomehanik Barris, da bi uporabil njegove dele. Ko so avto pripeljali v njegovo garažo, je zdrsnil s prikolice in mehaniku zlomil obe nogi. Barris je avto po delih prodal naprej. Motor je kupil Troy McHenry, menjalnik pa William Eschrid. Oba sta bila zdravnika in ljubiteljska dirkača. Ko sta dirkala v Pomoni, je McHenry, ki je vozil avtomobil z motorjem iz Deanovega avta, izgubil nadzor nad vozilom, se zaletel v drevo in umrl, Eschridov avto, v katerem je bil vdelan menjalnik iz Deanovega avtomobila, pa se je v ovinku nekajkrat prevrnil in voznika hudo poškodoval.

Dve gumi z Deanovega avtomobila je Barris prodal nekemu mladeniču. Med dirko sta obe hkrati eksplodirali, avto je zletel s steze, voznik pa se je hudo ranil.

Nesreče so se dogajale tudi tatovom. Mladenič, ki je skušal ukrasti volan Deanovega avtomobila, si je na kosu kovine hudo porezal roko, drugi tat pa se je zelo poškodoval, ko je skušal ukrasti okrvavljene sedeže. Tedaj je Barris sklenil, da je treba ostanke avta kam odpeljati in shraniti. Toda kalifornijska prometna policija ga je zaprosila, naj ostanke avta posodi za potujočo razstavo, ki bi prikazovala varno vožnjo. Zato so jih marca 1959 prepeljali v neko garažo v Fresnu. Po nekaj dneh je garaža pogorela do tal, ostanki avta pa so bili nepoškodovani. S poškodovanim avtom se je zgodila nova nesreča, in sicer na razstavi ob obletnici Deanove smrti. Popustili so jekleni drogovi, nosilniki avtomobila, in zlomili kolk petnajstletniku, ki si je avto prav tedaj ogledoval. Nekaj dni pozneje se je med potjo prevrnil kamion, ki je prevažal avto, in voznik je padel iz njega ter umrl pod Deanovim avtom, ki je padel s kamiona.

Leta 1960 je Barris poslal avto v zapečatenem železniškem vagonu na razstavo na Florido in po končani razstavi v istem vagonu nazaj. Ko je vagon prispel v Los Angeles, je bil pečat na vagonu nedotaknjen, toda v vagonu ni bilo avta. Izginil je. Tako se je zgodba o znamenitem avtu končala.

Lahko torej sklenemo, da je morda treba spremeniti pogled na „mrtve“ reči, saj te očitno zaradi nam neznanih energij lahko celo „oživijo“. Če je to res, bi morali o marsičem začeti razmišljati drugače.

Milan Gligorijević Gaon, objavljeno v reviji AURA, april 2010, št. 248

Fotografija: Bigstockphoto.com

 

Več ...